Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

19

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

plateh njunega razmerja zaradi tveganja, da bi taka prisila v kritično refleksijo razmerju 

škodovala ali celo privedla do njegovega razpada. 

  Odbori zaenkrat nikjer ne nadzirajo samega izvajanja raziskav, so pa razprave o tem, 

da bi to v prihodnje počeli, kot tudi, da bi ocenjevali, ali je pomen predlagane študije 

dovolj velik, da ima smisel z njo obremenjevati sodelujoče. Soglasje etičnih odborov 

prav tako ni potrebno za raziskave na arhiviranih podatkih (Whittaker 2005: 519). 

Navedeno bi lahko pri vse večjem delu družboslovcev povzročilo »beg« v sekundarno 

analizo, kar je sicer z vidika raziskovalne etike dobrodošel učinek, ne pa vedno tudi 

spoznavno optimalen. 

  Zaradi odprtosti raziskovalnega modela imajo še zlasti veliko težav z etičnimi odbori 

kvalitativni raziskovalci. Od etnografov na primer pričakujejo, da bodo njihovi obrazci 

obveščene privolitve vsebovali natančne podrobnosti o »scenariju« raziskave, kar je 

povzročilo, da te zahteve v glavnem jemljejo kot igro: ko pridejo na teren, odobrene po-

stopke odborov enostavno ignorirajo (Simmerling in dr. 2007: 850). Haggertyju (2004: 

408) je več raziskovalcev priznalo, da so si izmislili vprašanja bodočih intervjujev, ker 

so jih odbori želeli videti vnaprej, številni pa v praksi tudi opustijo uporabo pretirano 

formalnih obrazcev obveščene privolitve, ki so bili odobreni. Pattersonova (2008: 21) 

pa odkrito navaja, da se je »naučila raziskovalne predloge oblikovati tako, da etična 

telesa dobijo to, kar želijo − in več«. 

  Ob tem se mnogim zastavlja vprašanje, koliko je poglavitni cilj odborov sploh še 

zaščita sodelujočih, koliko pa gre predvsem za birokratsko ali celo represivno logiko 

nadzora. Whittakerjeva tako v etičnih telesih vidi nove vratarje. Kot pravi (2005: 

526), je bila včasih za raziskovalca poglavitna težava pridobiti sredstva in dostop do 

sodelujočih, danes pa to postajajo postopki pridobitve etičnih soglasij, saj raziskava 

postane možna šele, ko prosilec proizvede ustrezen etični narativ, ki zadovolji odbor. 

Shaw (2008: 402) izraža skrb, da je metodologija postala redukcionistično podrejena 

etiki in da iz medicinskih raziskav izvirajoče širjenje moralne panike povzroča škodo 

predvsem kvalitativnim metodam. Zaradi nemožnosti uporabe prikritih postopkov bodo 

namreč prostori nelegalnih dejavnosti, obrobnih skupin ali elit kmalu postali nedosto-

pni raziskovanju. Podobno Haggerty (2004: 412) predvideva, da bodo raziskovalci vse 

bolj uporabljali neproblematične in predvidljive metodološke pristope, namesto da bi 

se ukvarjali z negotovostjo in zamudami, povezanimi s kvalitativnim, etnografskim 

in kritičnim raziskovanjem, ki se najtežje prilagodi formalnim etičnim pravilom. 

  Omenjeni avtorji ob tem ugotavljajo, da se je s formalizacijo etičnih postopkov 

dovršil proces izgube zaupanja v profesionalno presojo. Etičnost raziskovanja so, 

zgodovinsko gledano, zagotavljali kodeksi in profesionalna drža raziskovalcev, ta sis-

tem pa so zdaj nadomestili postopki birokratskega nadzora, kar predstavlja premik od 

sistema profesionalne kompetence in odgovornosti v sistem, ki temelji na predpostavki 

institucionaliziranega nezaupanja, pravi Haggerty (2004: 393). 

Ko skušajo trend »etizacije« raziskovanja umestiti v širši družbeni kontekst, pa šte-

vilni v njem vidijo predvsem ideološki odraz liberalizma. Po mnenju Whittakerjeve 

(2005: 528) se etična telesa postavljajo v vlogo branikov »svetih prostorov zasebnosti«, 

obrazec obveščene privolitve pa je institut, prek katerega potencialni sodelujoči lahko 

---

20

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

uveljavljajo skrbništvo nad svojim svetim prostorom in uravnavajo dostop vanj. Vu-

ijsje (v Stoop 2005: 103) opaža ironično dejstvo, da državljani od države pričakujejo 

socialne transferje oziroma skrb za svoje blagostanje, obenem pa menijo, da imajo 

pravico zavrniti prošnje te iste države po sodelovanju v raziskavah, češ da gre za 

kršitev zasebnosti. Beaouvious (2000: 216) pa izpostavlja dvoličnost etične skrbi, ko 

pravi, da ti isti subjekti, ki jih raziskovalna etika tako ščiti, potem ko se vrnejo v svoj 

svet, puščajo umirati brezdomce, se pokoravajo različnim ukazom, se napadajo – ne 

sme pa se to eksperimentalno proučevati. 

  Dejstvo je, da sodobne opredelitve pravice do zasebnosti vsebujejo vse več »negativ-

nih« elementov, ki se lahko uporabijo tudi kot »varovalo« proti raziskovanju. Kanadski 

pooblaščenec za varstvo zasebnosti tako poleg »pozitivnih« vsebin, kot so pravica do 

osebne avtonomije, zasebnega življenja, pričakovanja zaupnosti ipd., mednje prišteva 

tudi pravico biti puščen pri miru, omejiti dostop do sebe, uživati osamljenost, anonimnost 

ipd. (v: Kovačič 2006: 39), ki vse lahko legitimirajo zavračanje raziskovalnih naprosil. 

  Ob koncu pregleda dokaj razgrete razprave o naraščajoči birokratizaciji etičnih 

postopkov omenimo še kritično stališče do »samovšečnosti« sociologov, ki menijo, da 

naš poklic prinaša tako majhna tveganja, da ni potrebno, da se vanj vmešava kdorkoli 

od zunaj. Aldredova (2008: 891) tu opozarja pred obrambnim profesionalizmom in 

izpostavlja dejstvo, da je prav nepripravljenost dopustiti kritike od zunaj drža, ki so jo 

sociologi pogosto kritizirali pri zdravnikih in drugih močnih profesionalnih skupinah. 

6  Tvegano udobje etičnih kodeksov

  Na podlagi številnih opisov težav družboslovcev z etičnimi odbori ni težko ugotoviti, 

da je srž problema v težnji odborov, da bi bili – pod vplivom klinične deontologije – pri 

presojah predloženih raziskovalnih načrtov univerzalistični namesto partikularni, kar 

bi veliko bolj ustrezalo raznolikosti družboslovnih raziskovalnih metod in situacij. 

  Problem odborov je v predpostavki, da je z univerzalnimi etičnimi pravili mogoče 

urejati vso raziskovalno prakso, navaja Mattinglyjeva (2005). Sama predlaga koncept 

»narativne etike«, ki bi pripoznala radikalno partikularnost praktičnih etičnih od-

ločitev, saj je etičnost po njenem mnenju stvar narativnega branja situacije oziroma 

odgovora na vprašanje, v kateri »raziskovalni zgodbi« se nahajam (2005: 468−469). 

Cloke (Cloke in dr. 2000: 135) podobno meni, da so deontološka merila sicer koristna 

za poučevanje, a praktična izkušnja večine raziskovalcev je, da je kontekst situacije 

za etično presojo enako pomemben kot etična pravila. Tipičen element konteksta so 

na primer odnosi moči. Običajno je, da razlikujemo med raziskavami, katerih predmet 

so šibke družbene skupine, in raziskavami močnih skupin, ki se lahko zaščitijo. To, 

»na kom« se raziskava izvaja in na kakšen način bo uporabljena, so v družboslovju 

pomembna etična vprašanja  in tu se lahko spomnimo že omenjenih raziskav o pred-

sodkih in pristranskostih policistov, psihiatrov ali učiteljev. Tudi Brinkmann in Kvale 

(2005: 160) menita, da moramo pri etični presoji izhajati iz kontekstualnega razmisleka 

oziroma veščine »gostega etičnega opisa«, ne pa iz abstraktnih univerzalnih pravil. Ob 

tem opozarjata, da tudi sodišča primerov ne presojajo po splošnih pravilih, ampak v 

---

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

21

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

kontekstu dejanja (prav tam: 177−178), kar je zanimiva primerjava družboslovne etike 

s področjem prava, in ne medicine, kot je sicer običajno. 

  Tudi slovenski družboslovci so praviloma zagovorniki načel etičnega relativizma 

(Ule 2003: 195−196) oziroma svarijo pred formaliziranim razumevanjem etike, kar jo 

zvede na webrovsko »etiko prepričanja« oziroma ideologijo (Dragoš 1996: 135). 

  Če torej izhajamo iz kontekstualnosti kot primernega pristopa v družboslovni etiki, 

se etični kodeksi, kot oblika samoregulacije profesionalnih skupin, pokažejo kot primer-

nejša oziroma prilagodljivejša institucionalna rešitev od etičnih odborov. Družboslovni 

etični kodeksi med drugim ščitijo sodelujoče, določajo konsistenten okvir pričakovanih 

ravnanj raziskovalcev, spodbujajo etično obnašanje, so vodilo za sprejemanje etičnih 

odločitev in krepijo legitimnost družboslovnih znanosti (DeLorme in dr. 2001: 73). Ne 

moremo pa pričakovati, da bodo vsebovali formulo za reševanje etičnih problemov, 

izpostavijo le etično relevantne vidike različnih vrst situacij, opozarja Elgesem (2002: 

200). 

  Kodeksi za razliko od etičnih odborov odločanje prepuščajo raziskovalcu, ohranjajo 

pa tudi »manevrski prostor« za konkretno presojo situacije. Etična vodila britanske 

Social Research Association so denimo namenoma nedoločena, s čimer raziskovalcem 

dopuščajo možnost, da uporabijo »situacijsko relativističen« pristop (Wiles in dr. 2006: 

284). Podoben primer je način obravnave obveščene privolitve v norveškem etičnem 

kodeksu, saj ta določa precej izjem. Obveščena privolitev tako ni potrebna, če raziskava 

prinaša minimalna ali nikakršna tveganja in je nujna za pridobitev spoznanj, ki bodo 

vpletenim očitno prinesla korist. Logika kodeksa je, da najprej določi splošna pravila, 

kot so spoštovanje sodelujočih, svoboda izbire, izogibanje škodi, obenem pa ugotovi, 

da v določenih situacijah ta splošna načela ne dosežejo predpostavljenih pozitivnih 

učinkov, in takrat se lahko suspendirajo. Vendar pa v kodeksu ni prisotna splošna 

težnja, da se dovoli »žrtvovanje« sodelujočih, če je le pomen raziskave dovolj velik 

(Elgesem 2002: 199). 

  Z vidika prilagodljivosti so torej kodeksi dobra rešitev, njihova bistvena pomanj-

kljivost v kontekstu etične regulacije pa je odsotnost mehanizmov prisile. Kritiki zato 

v njih vidijo le pravila lepega vedenja. Menijo, da ob izključnem zanašanju na kodekse 

družboslovno raziskovanje ostaja »etično deregulirano«, saj načel, kot so obveščena 

privolitev, varovanje zasebnosti, preprečevanje škodljivih posledic itd., ni mogoče zares 

uveljaviti (v Ramcharan in Cutcliffe 2001: 359). Da prepuščanje etičnih odločitev zgolj 

raziskovalcu prinaša tveganja, opozarja tudi Kimmel (1988:124−125), saj v tem primeru 

o etiki presoja nekdo, ki lahko s kršitvijo največ pridobi, torej raziskovalec sam, kar 

lahko hitro privede do oportunističnih racionalizacij. V tem je logika in prednost rešitve 

z etičnimi odbori, katerih odločitve so nadindividualne in formalno zavezujoče. 

7  Sklep

  Ob koncu razprave, ki se je prek analize problematike konkretnih primerov iztekla 

v načelno polemiko o ustreznem obsegu etične regulacije raziskovalne prakse, velja 

vendarle poudariti precejšnjo razliko med družboslovnim in kliničnem raziskovanjem. 

---

22

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

Za razliko od medicine, kjer je zaradi močne interesne oziroma finančne prisotnosti 

farmacevtske industrije izvorno nastala potreba po formalnem nadzoru raziskovalcev, 

je namreč komercializacija raziskovalnega polja v akademskem družboslovju bistve-

no manjša. Če je v kliničnih ali tržnih raziskavah z dobičkom motivirano navzkrižje 

interesov skorajda pravilo, je v akademskem družboslovju prej izjema, zato ni videti 

podobne potrebe po močni formalizaciji etičnih postopkov. Iz tega seveda ne sledi 

priporočilo o odsotnosti vsakršne etične regulacije, pač pa kvečjemu namig, da bi 

etični kodeksi lahko zadoščali, nekako v skladu s pregovorom »če ni pokvarjeno, ne 

popravljaj«. Kolikor pa bi, denimo zaradi poenotenja evropske raziskovalne ureditve, 

tudi pri nas prišlo do ustanavljanja etičnih odborov, je za družboslovje ključno, da bi 

ti vloge presojali kontekstualno, in ne univerzalistično, torej prej po analogiji s pravom 

kot medicino. V nasprotnem primeru bi se lahko znašli v podobni situaciji, kot jo za 

kanadske razmere opisuje Haggerty (2004: 395), ko ugotavlja, da je po zaslugi togih 

etičnih pravil in postopkov univerz določene raziskave zdaj lažje delati v vlogi novi-

narja kot znanstvenika, Beaouvois (2000: 209) pa v svojem brezkompromisnem slogu 

akademski skupnosti celo očita povzemanje »primitivnega antiscientizma«. Pri tem 

ima v mislih predvsem – če lahko tako rečemo – »samokastracijo« družboslovnega 

raziskovanja, ki si je v zadnjih desetletjih postopoma pustilo nadeti zanko birokratsko 

razumljenega etičnega purizma, iz katere se bo le s težavo zopet izvilo. 

Literatura

Aldred, Rachel (2008): Ethical and Political Issues in Contemporary Research Relationships. 

Sociology, 42 (5): 887−903.

Bailey, Kenneth D.(1988): Ethical Dilemmas in Social Problems Research: A Theoretical Fra-

mework. American Sociologist, 19 (2): 121−137.

Beaouvois, Jean-Leon (2000): Razprava o liberalni sužnosti. Ljubljana: Krtina. 

Brewerton, Paul M., in Millward, Lynne J. (2001): Organizational Research Methods. London: 

Sage.

Brinkmann, Svend, in Kvale, Steinar (2005): Confronting The Ethics Of Qualitative Research. 

Journal of Constructivist Psychology, 18 (2): 157–181.

Chih Hoong, Sin (2005): Seeking Informed Consent: Reflections on Research Practice. Soci-

ology, 39 (2): 277−294.

Cloke, Paul, in dr. (2000): Ethics, Reflexivity and Research: Encounters with Homeless People. 

Ethics, Place and Environment, 3 (2): 133–154.

Corrigan, Oonagh (2003): Empty ethics: the problem with informed consent. Sociology of 

Health & Illness, 25 (3): 768–792.

DeLorme, Denise E., in dr. (2001): Ethics and the Internet: Issues Associated with Qualitative 

Research. Journal of Business Ethics, 33 (4): 271–286. 

De Vaus, David A. (2001): Surveys in Social Research. London: Routledge.

Dragoš, Srečo: (1996): Socialna etika: med prepričanjem in odgovornostjo. V M. Pauko in dr. 

(ur.): Profesionalna etika pri delu z ljudmi – Zbornik: 129−142. Maribor: Univerza v Mari-

boru in Inštitut Antona Trstenjaka.

---

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

23

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

Elgesem, Dag (2002): What is special about the ethical issues in online research? Ethics and 

Information Technology, 4: 195–203.

Fox, Jezz, in dr. (2003): Conducting research using web-based questionnaires: practical, metho-

dological, and ethical considerations. International Journal of Social Research Methodology, 

6 (2): 167−180.

Goodley, Dan, in dr. (2004): Researching Life Stories: Method, Theory and Analyses in a 

Biographical Age. London in New York: RoutledgeFalmer.

Gomatam, Shanti, in dr. (2005): Data Dissemination and Disclosure Limitation in a World 

Without Microdata: A Risk–Utility Framework for Remote Access Analysis Servers. Sta-

tistical Sience, 20 (2): 163–177.

Grayson, Paul J., in Myles, Richard (2004): How Research Ethics Boards are Undermining 

Survey Research on Canadian University Students. Journal of Academic Ethics, 2: 293–314.

Haggerty, Kevin D. (2004): Ethics Creep: Governing Social Science Research in the Name of 

Ethics. Qualitative Sociology, 27 (4): 391−414.

Hoonaard, Van D., in Will, C. (2003): Is Anonymity an Artifact in Ethnographic Research? 

Journal Of Academic Ethics, 1: 141–151.

Homan, Roger (2001): The Principle of Assumed Consent: The Ethics of Gatekeeping. Journal 

of Philosophy of Education, 35 (3): 329−343.

Kimmel, Allan J. (1988): Ethics and Values in Applied Social Research. Newbury Park, CA: Sage.

Kitchin, Heather A. (2003): The Tri-Council Policy Statement and Research in Cyberspace: 

Research Ethics, The Internet, And Revising A 'Living Document'. Journal Of Academic 

Ethics, 1: 397–418. 

Kovačič, Matej (2006): Nadzor in zasebnost v informacijski družbi. Ljubljana: Fakulteta za 

družbene vede.

Laub, John H., in Sampson, Robert J. (1998): Integrating Quantitative and Qualitative Data. 

V J. Z. Giele in G. H. Elder, Jr. (ur.): Methods of Life Course Research: Qualitative and 

Quantitative Approaches: 213−230. Thousand Oaks, CA: Sage.

Lee, Raymond M. (1993): Doing Research on Sensitive Topics. London: Sage. 

Mann, Chris, in Stewart, Fiona (2000): Internet Communication and Qualitative Research: A 

Handbook for Researching Online. London: Sage.

Mattingly, Cheryl (2005): Toward a Vulnerable Ethics of Research Practice. Health, 9 (4): 

453–471.

McNeill, Patrick, in Chapman, Steve (2005): Research Methods. London in New York: Routledge.

Mikuš - Kos, Anica (1996): Etika, duševno zdravje in vojna. Razgledi, 5 (4): 14−15.

Miller, Robert L. (2000): Researching Life Stories and Family Histories. London: Sage.

Nason, Joe, in Golding, David (1998): Approaching Observation. V G. Symon in C. Cassell 

(ur.): Qualitative Methods and Analysis in Organizational Research: A Practical Guide: 

234−249. London: Sage.

Nosek, Brian, in dr. (2002): E-Research: Ethics, security, design, and control in psychological 

research on the Internet. Journal of Social Issues, 58 (1): 161−176.

Oakley, Ann (2000): Experiments in Knowing. Gender and Method in the Social Sciences. 

Oxford: Polity Press. 

Parry, Odette, in Mauthner, Natasha S. (2004): Whose Data Are They Anyway? Practical, Legal 

and Ethical Issues in Archiving Qualitative Research Data. Sociology, 38 (1): 139−152.

---

24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

Patterson, Donna (2008): Research Ethics Boards as Spaces of Marginalization: A Canadian 

Story. Qualitative Inquiry, 14 (1): 18−27.

Ramcharan, Paul, in Cutcliffe, John R. (2001): Judging the Ethics of Qualitative Research: 

Considering the »Ethics as Process« Model. Health and Social Care in the Community, 9 

(6): 358–366.

Ramšak, Mojca (1998): Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah. 

Etnolog, 8: 183−215.

Richardson, Sue, in McMullan, Miriam (2007): Research ethics in the UK: What can sociology 

learn from health? Sociology, 41 (6): 1115−1132.

Shaw, Ian (2008): Ethics and the Practice of Qualitative Research. Qualitative Social Work, 7 

(4): 400–414.

Simmerling, Mary, in dr. (2007): Introducing A New Paradigm For Ethical Research In The 

Social, Behavioral, And Biomedical Sciences: Part I. Northwestern University Law Review, 

101 (2): 837−859. 

Stoop, Ineke A. L. (2005): The Hunt for the Last respondent. Hague: Social and Cultural Plan-

ning Office.

Štebe, Janez (2004): Načrt in analiza vzorca za anketo slovensko javno mnenje – SJM 2000. V 

N. Toš in dr. (ur.): Vrednote v prehodu. III. Slovensko javno mnenje 1999–2004. Ljubljana: 

Fakulteta za družbene vede.

Tancig, Simona (2009): Etika raziskovanja v družboslovnih vedah. Kairos, 3 (1−2): 29−38.

Toš, Niko, in Hafner - Fink, Mitja (1997): Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: 

Fakulteta za družbene vede. 

Ule, N. Mirjana (2000): Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično 

središče.

Ule, N. Mirjana (2003): Družbene dileme sodobne medicinske etike. Revija 2000 (159−161): 

191−203.

Wiles, Rose, in dr. (2006): Researching Researchers: Lessons for Research Ethics. Qualitative 

Research, 6 (3): 283–299.

Whittaker, Elvi (2005): Adjudicating Entitlements: The Emerging Discourses of Research Ethics 

Boards. Health, 9 (4): 513−535. 

Wiles, Rose, in dr. (2006): Researching researchers: lessons for research ethics. Qualitative 

Research, 6 (3): 283–299.

Zwitter, Matjaž (2001): Etika objav v medicini. Zdravstveni vestnik, 70 (9): 485–488.

  Naslov avtorice:

 

dr. Brina Malnar

 

Fakulteta za družbene vede

 

Kardeljeva ploščad 5

 

1000 Ljubljana

 

tel: [phone]

 

e-mail: [e-mail]