Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

15

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

  Po drugi strani pa internet prinaša kar nekaj elementov povečane sledljivosti ozi-

roma zmanjšane zaupnosti in anonimnosti. Za anonimizacijo identitete sodelujočih ne 

zadostuje le uporaba psevdonimov, treba je paziti tudi na elektronske naslove, uporab-

niška imena, imena domen, IP-številke (Mann in Stewart 2000: 57). Problematičen je 

lahko zlasti zapis IP-naslova in časa oddaje sporočila, saj je s to informacijo mogoče 

razpoznati računalnik in s tem pogosto tudi respondenta. To je še posebej tvegano, če 

je tematika raziskave občutljiva ali se navezuje na nelegalne dejavnosti, npr. jemanje 

nedovoljenih drog, saj bi to imelo negativne posledice za sodelujoče, če bi oblasti s 

pravnimi sredstvi zahtevale dostop do podatkov (Fox in dr. 2003: 178). 

  Zdi se, da je potencialna nevarnost vdora »tretje strani« za večino običajnih uporab-

nikov interneta skorajda neodpravljiva, saj praviloma obstaja vsaj teoretična možnost, 

da informacijo prestreže kdo na višji ravni, na primer ponudnik internetne storitve (Fox 

in dr. 2003: 178), ali pa, da kdo poveže različne vire podatkov na internetu na način, 

ki razkrije več o sodelujočih, kot bi ti prostovoljno storili (DeLorme in dr. 2001: 272). 

Ne nazadnje že samo računalniško shranjevanje podatkov povečuje raven tveganja, 

saj so danes praktično vsi raziskovalci s svojimi računalniki ves čas na internetu, s 

tem pa načeloma izpostavljeni vdoru drugih uporabnikov. Problematičen je lahko tudi 

internetni prenos podatkov, saj ima nad njim nadzor ponudnik storitve ali sistemski ad-

ministrator, in ne raziskovalec. Ta zato ne more dati dokončnega zagotovila o zaupnosti 

(Mann in Stewart 2000: 42−43; Fox in dr. 2003: 179). Kot navaja Nosek (2002: 165), 

je tudi v tradicionalnem raziskovanju obstajala možnost, da bi kdo vdrl v laboratorij 

ali kabinet, a ranljivost podatkov je na internetu vseeno bistveno večja. 

4.1 Je informacijska avtocesta primerljiva s pravo?

  Poleg težko rešljivih tehničnih problemov, povezanih z zagotavljanjem zaupnosti, se 

na internetno raziskovanje veže tudi nekaj bolj konceptualnih etičnih dilem. Gre zlasti 

za vprašanje, koliko je internetna komunikacija javnega značaja in s tem »na voljo« 

družboslovnemu analitiku. Ali kvalitativni raziskovalci lahko z vsemi informacijami, 

ki so prosto dostopne na internetu, ravnajo kot z javnimi informacijami, se sprašuje 

Shaw (2008: 405), ali pa moramo za spremljanje forumov ali mailing list dobiti soglasje 

sodelujočih oziroma razkriti svojo vlogo? 

  Eno stališče je, da ne, in sicer po analogiji z opazovanjem mimoidočih na ulici, ko 

tudi »ne nosimo napisa, da smo raziskovalci«, ali pa z opazovanjem obiskovalcev v 

klubu, kjer ne bomo objavili po ozvočenju, da smo tam prisotni (Mann in Stewart 2000: 

52−53). Kitchinova (2003: 399−407) izrecno zagovarja stališče, da je večji del interneta 

po definiciji javen prostor, zato »pišoči govorci« ne morejo pričakovati zaupnosti svojih 

sporočil, javna narava interneta pa pomeni implicitno soglasje za uporabo informacij 

na njem. 

  Za tiste, ki spremljanje internetne komunikacije primerjajo z opazovanjem javnih 

prostorov v tradicionalnih raziskavah, je torej zahteva po obveščeni privolitvi »opa-

zovanih« uporabnikov interneta pretirana. A obstajajo tudi argumenti proti takemu 

stališču, in tu se kot poglavitni etični problem internetne komunikacije pokaže zapis 

oziroma pretvorba »bežnega« v trajno. Ta razlika v obravnavi obstaja namreč tudi pri 

---

16

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

tradicionalnem raziskovanju. Norveška etična telesa na primer določajo, da za opazo-

vanje na javnih prostorih (ulice, trgi) ni treba pridobiti soglasja opazovanih, toda če 

se uporabijo tehnični pripomočki za trajni zapis videnega ali slišanega, npr. zvočne ali 

videosnemalne naprave, je prizadete treba o tem obvestiti (Elgesem 2002: 198). Podobno 

logiko je uporabil kanadski etični odbor, ki je omejil raziskovalno snemanje etnične 

poroke na tiste prisotne osebe, ki so za to dale izrecno soglasje (Haggerty 2004: 404). 

Stališče tu je, da gre pri raziskovanju, temelječem na zapisu, kamor sodi internet, za 

večja tveganja kot v »običajnem življenju« oziroma »na ulici«. Kar nekaj avtorjev 

ugotavlja, da povprečen uporabnik interneta precenjuje njegovo anonimnost oziroma 

podcenjuje sledljivost. To se vidi že pri raziskovalnih intervjujih, kjer zaradi predsta-

ve, da je internet nenadzorovano okolje, mnogi hitreje priznajo stvari, kot so uporaba 

nedovoljenih drog, mali kriminal, deviantna nagnjenja, osebne težave (Mann in Ste-

wartova 2000: 54). Dejansko pa gre, kot smo videli, tehnično za manj zaupno okolje 

od tradicionalnega. 

  Zaradi takega razkoraka med zaznavo in dejanskim stanjem se po analogiji s pravom 

v etični literaturi vse bolj pojavlja koncept »razumnega pričakovanja«, s katerim sku-

šajo pravne norme o varovanju zasebnosti (Evropska Direktiva 95/46/EC) zagotoviti, 

da se podatki o osebah ne širijo na načine, ki jih posameznik, ko jih je dal, ni mogel 

pričakovati, torej uporabiti za namene, ki niso skladni s prvotnim namenom dajanja 

informacije. Pravna ureditev torej ščiti možnost, da si posameznik ustvari razumno 

pričakovanje o tem, kaj se bo dogajalo z informacijo o njem. Če se ta širi na načine, ki 

so v nasprotju s temi pričakovanji, gre za kršitev zasebnosti (Elgesem 2002: 201). 

  Če izhajamo iz te razlage, postane etični raziskovalni horizont na internetu bistveno 

bolj omejen, saj kar precej avtorjev ugotavlja, da v subjektivni zaznavi uporabnikov 

internet ni splošno javen prostor, tudi če gre na primer za javne forume. Izrazoslovje, 

kot je »spletno mesto«, vzbuja predstavo o lokaciji ali »skupnosti« ter s tem ustvarja 

iluzorično pričakovanje obvladljivosti in zaupnosti (Kitchin 2003: 404). Elgesem (2002: 

202−203) navaja, da je internetno občinstvo interesno razdrobljeno, in tudi če je dostop 

do forumov formalno odprt, obstaja implicitno pričakovanje, da na njih sodelujejo ljudje 

s skupnimi interesi. Posledično ni razumno informacij s takih forumov obravnavati kot 

tako javnih, kot so npr. informacije v množičnih medijih. Prav tako predstavlja kršitev 

razumnega pričakovanja shranjevanje zapisa pogovora brez pristanka sodelujočih, saj 

gre v njihovi perspektivi za komunikacijo bežne (efemerne) narave (prav tam), ne pa 

nečesa, kar naj se shrani v »trajnem spominu«. 

  Določanje meje med javnim in zasebnim je torej na internetu precej zapleteno, etič-

ne dileme pa niso dorečene, zato je praksa raziskovalcev in etičnih odborov različna. 

Elgesem navaja primer Sharfove (prav tam: 195), ki je sprva skrivoma »prisluškovala« 

forumu žensk z rakom, nato pa se je razkrila in pridobila dovoljenje za citiranje. Čeprav 

je šlo za listo z odprtim dostopom, sporočil ni obravnavala, kot da so v javnem prostoru, 

pač pa je, kot pravi, spoštovala ranljivost in zasebnost članov omenjene virtualne sku-

pnosti, tudi če je bil njen pogovor načeloma javen. Ameriška etična telesa za pasivno 

opazovanje na javno dostopnih domenah ne zahtevajo obveščene privolitve, če pa se 

raziskovalec aktivno vključi, sproža tematike in podobno, pa bi to znala zahtevati, 

---