Filozofija prava

6. Socialna pravičnost

Miller: zasnova socialne pravičnosti temelji na nasprotujočih si načelih. Pomen, ki ga imajo pr-vine socialne pravičnosti, se ostro razlikuje od družbe do družbe.

Koller: pojem socialne pravičnosti označuje celoto vseh zahtev pravičnosti, ki se nanašajo na institucionalni red in temeljna družbena razmerja celotnih družb. Če gre za družbo, ki spre-jema tržno gospodarstvo, je njena pravičnost odvisna od 4 vrst pravičnosti:

1. 
   izravnalna pravičnost (vprašanje gospodarjenja in menjave dobrin),
   
2. 
   politična pravičnost (vprašanje oblastnih razmerij v družbi in odločanja o javnih zadevah),
   
3. 
   kaznovalna pravičnost (vprašanje odnosa do kršitve pravnih in drugih pravil),
   
4. 
   razdeljevalna pravičnost (vprašanje razmerij v družbi, v družbenih skupnostih in v razmer-jih med njimi).
   

Posebno teorijo o pravičnosti kot poštenosti je izoblikoval ameriški filozof John Rawls, pri če-mer je izhajal iz teorije družbene pogodbe. Rawlsovi pogodbeniki se nahajajo v namišljenem prvotnem stanju (original position), v katerem nihče ne pozna svojega mesta v družbi, svojega razrednega položaja ali družbenega statusa, niti nihče ne pozna svoje usode v porazdelitvi naravnih prednosti in sposobnosti, svoje inteligence, moči in podobnega. Zaradi pomanjkanja informacij ("tančica nevednosti") so vsi pogodbeniki v podobnem položaju, zato se nihče ne more odločati tako, da bi dajal prednost svojim posebnim razmeram. Načela pravičnosti so zato rezultat poštenega dogovora – pravičnost kot poštenost (justice as fairness).

Rawls verjame, da bi se v prvotnem položaju pogodbeniki lahko sporazumeli o 2 načelih:

1. 
   Vsakdo ima pravico do kar najbolj širokega sistema enakih temeljnih svoboščin, ki so združljive z enakim sistemom svoboščin za druge.
   
2. 
   Družbene in gospodarske enakosti morajo biti razporejene tako, da:
   
   1. 
      razumno pričakovati, da so vsakomur v prid.
      
   2. 
      so vezane na položaje in službe, ki so odprte za vse.
      

Obeh načel izvirnega dogovora ni možno zamenjevati in z njima trgovati. Temeljnih svoboščin ni možno zoževati na račun večjih gospodarskih ali drugih ugodnosti. Temeljne svoboščine so enake za vse in morajo biti druga z drugo usklajene. To so:

• 
  politična svoboda (= pravica voliti in opravljati javno službo),
  
• 
  svoboda govora in združevanja,
  
• 
  svoboda vesti in misli,
  
• 
  osebna svoboda in nedotakljivost osebnosti (svoboda pred psihološkim pritiskom in teles-nim grdim ravnanjem),
  
• 
  pravica do osebne lastnine,
  
• 
  varstvo pred samovoljnim prijetjem in zaplembo.
  

Izhodišče pravičnosti je enaka delitev za vse, vendar je možno od nje odstopiti, če je to vsako-mur v prid in če imajo vsi enake začetne možnosti (enakost za vse). Če gre za družbene in go-spodarske neenakosti, naj ima prav vsakdo od njih korist – če te koristi ni, gre za nepravične neenakosti.

Zelo šibko mesto Rawlsove teorije je "tančica nevednosti" (= popolno pomanjkanje informa-cij), ki je nujno fiktivna. Njena prednost je v tem, ker priznava, da mora biti načelo pravičnosti v enaki meri pošteno za vse. Rawls je s svojo teorijo podal tudi kritiko kapitalističnega libera-lizma v ZDA.

Zasnova pravičnosti je kulturnozgodovinsko in pravnocivilizacijsko pogojena. Odvisna je od vsakokratnega življenjskega sveta, v katerem se je treba dogovoriti o razdelitvi dobrin in bre-men. Zamišljenih prvotnih dogovorov je toliko, kolikor je družb, v katere smo vsajeni.

Vsebinska relativnost pravičnosti nikomur ne dovoljuje, da jo vsebinsko monopolizira (nasled-nji korak je trditev, da so nekatera bitja bolj enaka kot druga). V pravu sta pomembni tudi po-stopkovna in formalna pravičnost, ki nas prisiljujeta, da je vsebinsko razlogovanje bolj kako-vostno.

V življenjskem svetu, ki mu pripadamo, ne gre brez ustrezne tekmovalnosti, ki omogoča, da je ustvarjalnost vseh višja in bolj kakovostna. Totalitarizmi 20. st. so tekmovalnost onemogočali, zlorabljali temeljne človekove pravice in manipulirali s socialno pravičnostjo. Treba je najti pra-vo mero med katalogom (človekovih) pravic, ki v enakem obsegu pripadajo vsem, in neenako porazdelitvijo dobrin in bremen, ki so rezultat tekmovalnosti.

Pravična tekmovalnost je le tekmovalnost, ki je tudi človečna. V socializmu je bila tekmoval-nost zlorabljena. V naravi tekmovalnosti je, da dopušča neenako delitev, ki jo mora spremljati pravni dogovor o naravi in mejah tekmovalnosti. Dogovoriti se je treba:

• 
  kakšen naj bo katalog pravic, ki vsakomur pripadajo kot človeku,
  
• 
  kako izenačevati začetna izhodišča,
  
• 
  kako v interesu vseh skrbeti za tekmovalno nesposobne (otroci, bolniki, ostareli).
  

Če se tekmovalnosti odrečemo in sprejmemo enako mero za vse, imamo opraviti z nepravično enakostjo (komunizem, socializem). Na drugi strani je nepravična neenakost = tržni fundamen-talizem in druge oblike podivjane tekmovalnosti (liberalna paradigma: sleherno prisvajanje na podlagi tržne menjave je legalno in legitimno oz. pravično).

Slovenska država se izreka za socialno državo, ki naj bo tudi pravna država. Izhodišče ustavne in pravne ureditve mora biti čimbolj razgaljena in spoznana resničnost, v kateri nato poteka pravna igra. V socialni državi pravo uokvirja tekmovalnost tako, da:

• 
  zagotavlja čimbolj enake začetne možnosti, in
  
• 
  preprečuje, da bi enakost (egalitarnost) in neenakost (razločevalna uspešnost) prestopili meji, ki ogrožata človečnost ali dušita tekmovalnost.
  

Socialna država je s pravno državo združljiva le, dokler je izvrševanje državne oblasti možno omejevati in nadzorovati. Izvrševanje oblasti je uravnoteženo in se giblje v mejah, ki ne pose-gajo v temeljne človekove pravice. Socialna država pride s pravno državo v konflikt, ko social-ne pravice postanejo višje vrednote od temeljnih pravic.

Radbruch: demokracija je zanesljivo dragocena dobrina, pravna država pa kot vsakdanji kruh, kot pitna voda in kot zrak, ki ga vdihavamo, in najboljše pri demokraciji je ravno to, da je samo njej lastno, da zagotavlja pravno državo.

7. Nekatere teze namesto sklepa: krhkost (antinomičnost) pravičnosti in prava

1. 
   Vsebinsko absolutiziranje pravičnosti je hkrati njeno zanikanje. Vsebinska izhodišča pra-vičnosti so rezultat zgodovinskega izročila, življenjskega sveta, v katerega smo vsajeni (rojeni), in tudi vsakokratne človekove odločitve.
   
2. 
   Pravičnost je:
   
   1. 
      vsebinska ali materialna – pove, kaj je tisto, kar pripada vsakomur.
      
   2. 
      formalna (načelo enakosti) – terja, da je treba bistveno enake subjekte in bistveno ena-ke življenjske primere obravnavati enako. Če razlikovanja ni možno utemeljiti, velja enakost (načelo In dubio pro equitate = V dvomu za enakost).
      
3. 
   Ustava (temeljne človekove pravice in svoboščine) in zakoni opredeljujejo ter normativno konkretizirajo posamezna merila pravičnosti.
   
4. 
   Ključni razlog razumevanja ustave in zakonov je jezikovno možni pomen pravnega bese-dila, ki je del našega življenjskega sveta.
   
5. 
   Odprtost pravičnostnega obrazca narekuje, da konkretno pravno odločitev napolnimo z vsebinskimi razlogi. Pomembno je utemeljiti, zakaj pravni naslovljenci (ne) sodijo v dolo-čeno skupino.
   
6. 
   Postopkovna pravičnost nam nalaga, da o stvareh, ki jih sprejemamo kot legitimne, odlo-čamo legalno. Načela in pravila postopkovne pravičnosti so bistvena prvina pravne države.
   
7. 
   Goethe pravi, da rajši zagreši kakšno nepravičnost, kot da bi prenašal nered.
   
8. 
   Račun pravičnostnega merila se ne izide, če ga obravnavamo samega za sebe. Pravičnost, ki ne temelji na ljubezni do bližnjega, je nepopolna nepravičnost (Perelman). Ideja prava je ideja človeka kot osebe ali pa je sploh ni (Kaufmann). Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas (Pitamic).
   
9. 
   Če odstremo tančico, ki zastira pravičnost, je pravna igra jasna in vsebinsko odprta.
   

IV. Pravo in moč
1. Uvod

Na kaj se je mogoče v pravu zanesljivo in trajno opreti? Pravo potrebuje za svoj obstoj dolo-čeno kohezivno moč oz. silo, ki zagotavlja poenotenost v pravnem mišljenju in ravnanju.

Pravo je bistveno povezano s fenomenom moči, ker je samo:

• 
  posledica neenakomerne porazdelitve družbene moči,
  
• 
  izraz moči tistih, ki pravo (so)določajo.
  

2. Različni vidiki (večrazsežnost) moči in sile

Pojem moči je v sodobno politično znanost vnesel Hobbes, ki je združil 2 temeljna pomena tega pojma:

• 
  fizična moč (potentia), in
  
• 
  politična moč (potestas = oblast).
  

Največjo človeško moč v smislu volje in ukaza (zapovedi) je Hobbes pripisal državi kot zdru-ženi moči največjega števila ljudi.

Max Weber: moč je možnost uveljavljanja lastne volje nasproti drugim subjektom. Weber je sociološko raje uporabljal pojem oblast = možnost in priložnost izvati ubogljivost nekemu ukazu. Iz te definicije je Weber izpeljal 3 zgodovinske tipe oblasti:

1. 
   karizmatična oblast – legitimnost oblasti temelji na izjemni predanosti svetosti (heroizmu) in vzornih lastnostih določene osebe, ki je nek družbeni red ustvarila (npr. Mojzes, Moha-med).
   
2. 
   tradicionalna oblast – legitimnost oblasti izhaja iz verovanja v svetost starodavne tradicije in legitimnost oseb, ki so na podlagi tradicije poklicane, da uživajo avtoriteto.
   
3. 
   legalna oblast – značilna je za moderno državo in temelji na:
   

• 
  verovanju v:
  

• 
  vrednostno upravičenost zakonske ureditve, in
  
• 
  legalnost brezosebnih pravnih pravil, ki so jim podrejeni državljani, uprava in politični gospodarji,
  

• 
  pravici oseb, ki so na temelju zakonov poklicane, da izvršujejo oblast.
  

Moč je možno razčleniti na 2 temeljna vidika:

1. 
   moč sama po sebi – je v celoti iracionalna, ker je izven dosega človekovega razuma. Moč v tem pomenu je vserazsežna in nedeljiva Sila, ki povezuje mentalno, energijsko in materi-alno razsežnost (prim. The Force v filmih Star Wars). Pri tem je Sila enaka v naravi in na področjih človeškega delovanja. Sila je absolutni zakon in vseobsežna danost, ki nima na-rave prisiljujočega. Sila je inteligentna energija, ki jo je možno dojeti le skozi iracionalno izkušnjo.
   
2. 
   moč v smislu človekove projekcije – je pojav, ki ga človek spoznava in ga lahko tudi raci-onalno dojema. Vendar tudi tu obstajajo izjeme, ko je moč izrazito iracionalna pojavnost. Obstajata 2 vidika te vrste moči:
   
   1. 
      moč kot projekcija TUJE moči – za manifestacije vseobsežne Sile je človek prepri-čan, da ga omejujejo, zaradi česar je nesvoboden. Človek nudi Sili nenehen odpor, vedno se upira mentalnemu, energetskemu in materialnemu svetovnemu (vesoljnemu) Večnemu toku.
      

Vendar je popolna osvoboditev možna le v popolni predanosti in poistovetenosti s Silo – poistovetenost z Večnim tokom. Ko se človek združi s Silo, se osvobodi iluzije in začne zavestno dojemati realnost. Človek preskoči v višjo stopnjo zavesti in spozna nujnost, da se iluziji nima smisla upirati. S tem izniči navidezno moč ostalih.

Človek v sebi doživlja pritiske, neugodnosti, prisilo in druge omejitve kot omejitve, ki izvirajo od nečesa, kar je različno od človeka. Vendar človek ne ve, da je na poti do samorazvoja le on sam ovira. Sila (brez velike začetnice) je enovit in enosmeren pri-tisk, ki nas odvrača od naših želja. Enovitost dojemanja običajne sile je odraz našega intuitivnega zavedanja enovitosti vseobsežne Sile. Različne posamezne sile, ki nas omejujejo v isti smeri, predstavljajo moč, ki pa je le odslikava absolutne vrhovne Moči, ki je nad Silo, kajti Sila je vezana na razsežnost, medtem ko je Moč onkraj vsake razsežnosti. Moč se v razsežnosti manifestira kot vseobsegajoča Sila.

Družboslovno je moč kompleksna celota silnic, ki imajo možnost podrejati druge subjekte in objekte. Moč je sposobnost obvladovanja, podrejanja in usmerjanja ostalih:

• 
  sposobnost obvladovanja narave in družbe (objektivna moč),
  
• 
  sposobnost obvladovanja (tuje) volje, mišljenja in čustev drugih (subjektivna moč, interpersonalna moč).
  

Noben posameznik ali družbena skupina ne more monopolizirati celotne družbene moči, ker vedno obstaja področje moči, na katerem je šibkejši močnejši.

2. 
   moč kot projekcija LASTNE moči – človek doživlja lastno moč v 2 vidikih:
   
   • 
     občutek moči – je iracionalen.
     
   • 
     razumsko spoznanje moči – človek spozna svoje zmožnosti podrejanja drugih.
     

Občutek in spoznanje o lastni moči človeka navdajata z občutkom zadovoljstva in var-nosti ter krepita potrebo po moči. Prizadevanje za moč je temeljni vir družbenih kon-fliktov.

Vsa projekcija o lastni moči je lažna, ker človeku kot takemu sploh ne pripada nobena moč ali sila. Občutek moči je le izraz lažnega ega. Ego človeku onemogoča oblikova-nje višje zavesti, v kateri je človek del Večnega toka misli, energije in materije.

Moč se nikoli ne manifestira kot celota, temveč vedno kot njen del – virtualnost oz. potencial-nost moči. Moč se manifestira kot posamična sila. Obstoj in jakost sile je možno meriti nepo-sredno (= v družbenih dogajanjih glede na zunanje učinke v družbenih razmerjih), medtem ko je obstoj in jakost moči možno meriti le posredno.

Metode merjenja moči so:

1. 
   metoda reputacije – člane družbenega sistema se izpraša, kako sami ocenjujejo razmerja moči v tem sistemu glede na lastne izkušnje.
   
2. 
   metoda odločanja – ugotavlja se, kateri subjekt prevlada v situacijah, v katerih se medse-bojno soočajo nasprotni interesi.
   
3. 
   metoda položaja – izhaja iz teoretične predpostavke, da je možno moč določenega sub-jekta ugotoviti preko njegovega družbenega statusa.
   
4. 
   metoda resursov – pokazatelja moči sta predvsem:
   
   1. 
      obseg in sposobnost razpolaganja s sredstvi za zadovoljevanje potreb, ta sredstva so:
      
      • 
        ekonomska,
        
      • 
        politična,
        
      • 
        normativna.
        
   2. 
      obseg in sposobnost razpolaganja s formalnimi pristojnostmi za odločanje.
      

3. Dinamika moči

Posedovanje moči s strani enih se kaže v nemoči drugih.

Stališče o konstantni vsoti moči – obstaja fiksna količina družbene moči, zato ima posameznik ali družbena skupina le toliko moči, kot je drugi nimajo. To stališče zagovarjajo teorije elite in marksizem, po katerih je moč osredotočena v družbeni manjšini.

Funkcionalistično stališče (Talcott Parsons) – moč je le nekaj, kar pripada družbi kot celoti. Iz tega izhaja koncept spremenljive vsote družbene moči, po katerem moč v družbi ni fiksna, tem-več je spremenljiva količina, ki je odvisna od učinkovitosti družbenega sistema pri doseganju ciljev. To stališče zagovarjajo pluralistične teorije, po katerih je moč v družbi razpršena na šte-vilne družbene skupine in posameznike, posamezni segmenti moči pa so vsestransko prepleteni. Nobena družbena skupina ni povsem dominantna, ker je moč določenih družbenih skupin in posameznikov omejena z močjo drugih.

Ker je moč le iluzorična pojavnost, sta njena kakovost in količina v družbeni sferi odvisni od relativnih človeških predstav. Količina družbene in človeške moči je vezana na človeku doseg-ljivo iluzijo, zato ni konstantna.

Moči ni, če se ji nihče oz. nič ne upira. Sila brez protisile (odpora) ne more imeti narave sile. Moč in sila ne obstajata brez enako obsežne nasprotne moči in sile. Pri tem se moč in antimoč neprestano izpodrivata, preoblikujeta in preusmerjata v nenehnem procesu v skladu z absolut-nim zakonom. Moč in antimoč sta v neskončno majhnem trenutku začetnega soočenja enaki, vendar že v naslednjem trenutku ena moč prevlada na drugo – gre za znani yin in yang princip, v katerem se nasprotna principa medsebojno nikoli ne uničita.



Iz teh ugotovitev izhaja, da morata imeti posameznik ali skupina, ki krepi svojo družbeno moč, na drugi strani nekoga, ki se bo upiral. Nosilec družbene moči mora imeti nekoga drugega kot nasprotnika – tekmovalec, drugače misleči, sovražnik. Če jemljemo moč kot iluzijo, tudi tega nasprotnika seveda ni, je le izmišljeni.

Le s predhodnim popolnim izničenjem odpora je možno preprečiti nastanek in krepitev moči določenega subjekta. Odpor je lahko:

• 
  aktiven, ali
  
• 
  pasiven.
  

4. Moč in sila (modernega) prava

Želja po moči, ki je izraz težnje po obvladovanju drugega, je negativna. Pravo ne sme postati golo sredstvo moči, preko katerega se uveljavlja poljubna volja vladajočih. S tem bi se pravu odvzela njegova avtonomija.

Pravo je materializacija ideje o potencialno prisilnem zagotavljanju čim večje zunanje urejenosti in skladnosti družbenih razmerij. Pravo je v celoti obseženo z učinkovanjem absolutnega zako-na, zato so razmerja moči, ki se izražajo v pravu, le vrh ledene gore.

Vidik moči v pravu je dvojen:

• 
  pravo je izraz družbene moči in ideologije tistih, ki ga določajo – pravo je oblika, skozi katero se izraža politična moč;
  
• 
  pravo kot avtonomna dejavnost vzpostavlja lastno moč – pravo je specifična avtonomna moč.
  

Pravna oblast se izraža kot pravna oblast = institucionalizirana pristojnost določenih posamez-nikov oz. oblastnih organov za sprejemanje obvezujočih pravnih odločitev.

V razmerju do ideologije ima pravo 2 temeljni nasprotujoči si funkciji:

1. 
   pravo je izraz in sredstvo oblastne ideologije, ideološki dejavnik:
   
   1. 
      pravo je le tisto, kar koristi močnejšemu (Platon);
      
   2. 
      pravo je orodje vladajočega posameznika oz. vladarja (Macchiavelli);
      
   3. 
      pravo je orodje vladajočega razreda (Marx).
      
2. 
   pravo je dejavnik, ki se zoperstavlja ideologiji in ohranja do nje kritično distanco:
   
   1. 
      pravo je posrednik, ki posega v družbeno konfliktna razmerja tako, da med ljudi sorazmerno (= pravično) porazdeli družbene dobrine (Solon);
      
   2. 
      pravo je sredina med obojestranskim preveč in premalo (Aristotel);
      
   3. 
      pravo je posrednik med svobodo in varnostjo posameznika ter svobodo in varnostjo vseh ostalih posameznikov (Kant).
      

Pravo ima ambivalentno vlogo. Logiko prisile nadomešča s prisilo logike. Kot prisila logike je pravo še vedno prisilno utemeljeno v moči njegovih nosilcev. Prisila logike je prisila subjek-tivno in iracionalno obarvane logike človeškega mišljenja, ki je v izhodišču aksiomatična in zato iracionalna.

Relativnost človekovega sveta in prava neizogibno terja moč (silo), ki v času in prostoru na aksiomatičen način vzpostavi merila pravnega vedenja in ravnanja ter zagotovi njihovo izva-janje. V končni instanci je pravo nujno pogojeno s fizično prisilo, s katero je možno v najhujših primerih nasprotovanja pravu zagotoviti podreditev pravnih subjektov pravnim normam. V tem vidiku je pravo iracionalno tolikanj, kolikor se upira razumskemu procesu iskanja in utemelje-vanja pravnih rešitev. Iracionalnost kot fizično prisiljevanje je v modernem pravu znatno omi-ljena. Pascal: Pravičnost brez sile je nemočna, sila brez pravičnosti pa je nasilna, zato je treba pravičnost in silo združiti oziroma si prizadevati, da bi bilo to, kar je pravično, tudi močno, in da bi bilo, kar je močno, tudi pravično.

Nujno je iskati in zagotavljati čim višjo stopnjo vrednostnega konsenza določene skupnosti. Konsenz, ki naj pravu daje družbeno moč, je treba graditi na pravnih vrednotah, ki se v največji možni meri približujejo k temeljnim vrednotam avtentične duhovnosti in morale.

Gola sila se kot temelj oblasti pojavlja le v določenih zgodovinskih konstelacijah. V normal-nem življenju se moč in (pri)sila v družbi pojavljata v prikritih oblikah kot politična, ekonomska in pravna moč.

Proces racionalizacije družbe povzroča transformacijo normativne moči v kognitivno moč. Kompleksnost modernega sveta povzroča posamezniku velik občutek negotovosti, ki ga zmanjšuje z znanstvenimi razlagami sveta in usmeritvami k določenim ciljem. Zato si moderno pravo prizadeva ustavodajne, zakonodajne, upravne, sodne in druge odločitve čim bolj racio-nalno obrazložiti (= osvetliti v kognitivni luči). S tem prihaja do preskoka iz materialne in ener-getske razsežnosti v miselno razsežnost.

Ljudje so v zunanjih razsežnostih medsebojno ostro ločeni. V miselni razsežnosti pa smo pove-zani, zato sta sila in moč močnejši na miselnem nivoju. Fizična moč in sila sta bistveno šibkejši od miselne moči in sile. Prek miselne sile je možnost vpliva na ljudi večja, zato ima lahko kog-nitivna moč tudi negativen vpliv.

Fizična sila je le specifičen izraz (ne)zavedne miselne sile, ki se manifestira prek energetske raz-sežnosti v materialno razsežnost. Iz tega izhaja, da so v pravu vrsta, način in stopnja uporabe fizične (pri)sile odvisni od kvalitete in kvantitete miselnega potenciala pravne skupnosti. Od miselnega potenciala je odvisna tudi moč prava, ki izvira iz njegove lastne avtoritete.

Moč modernega prava se kaže v njegovi avtonomiji do politike in njene ideologije. Moderno pravo z obširnim sklopom pravnih norm in institucij otežkoča koncentracijo oblasti, ki bi lahko pripeljala do avtokratične vladavine. Moč brezosebnih pravnih norm temelji na kognitivni moči. Kljub temu je moderno pravo v končni instanci zavarovano s fizično močjo in silo.

Moderno pravo in demokracija sta soodvisna. Če se povečuje moč modernega prava, se pove-čuje tudi moč demokracije. Vendar je zaradi povezave z demokratičnim političnim sistemom moderno pravo zelo šibko – demokracija je ranljiva, ker dopušča prikrit razvoj nedemokra-tičnih družbenih skupin in ideologij, ki lahko v kriznih situacijah prisilno vzpostavijo avtori-tarno oblast.

Demokratična decentralizacija politične moči se kaže v delitvi vej državne oblasti – sistem zavor in ravnonesij (checks and balances). Totalitarno pravo v nasprotju z modernim pravom nima nobene samostojne moči, ker svojo moč v celoti izvaja iz politike, v kateri je celotna politična moč osredotočena v eni skupini in njenem voditelju. Totalitarno pravo je nemočno, ker pravno moč nadomešča politična moč, ki se izraža v pogosti grobi uporabi fizične (pri)sile.

Razmerje med pravom in silo je možno obravnavati na 2 načina:

1. 
   sila je sredstvo za uresničevanje prava (tradicionalna pravna teorija),
   
2. 
   sila je vsebina prava (novejši pogledi) – pravo je sklop prisilnih norm (Jhering), je ukaz, ki izraža zavezanost pravnih naslovljencev. Ugovori proti temu stališču so:
   
   1. 
      v pravu poleg prisilnega upoštevanja pravnih norm obstaja tudi obče prostovoljno upoštevanje pravnih norm;
      
   2. 
      v vsaki pravni ureditevi obstajajo norme brez sankcij;
      
   3. 
      razlog neskončnega niza – norma je pravna zato, ker je sankcionirana, zato mora biti tudi norma, ki določa sankcijo, sankcionirana, da bi bila pravna ad infinitum.
      

Ne glede na te teorije se pravo v teoriji nujno (vsaj delno) povezuje s pojmom prisile.

Pogledi, ki upoštevajo silo kot bistveno prvino prava:

• 
  pravo je skupek s silo zagotovljenih oz. zavarovanih norm (rules guaranteed by force);
  
• 
  pravo je skupek norm, ki določajo oz. urejajo uporabo sile (rules about force).
  

Pravo brez pomoči od zunaj prisile ne more v celoti realizirati. Zato potrebuje politiko, moralo in običaje, ki s pravom soglašajo in mu zagotavljajo učinkovitost. Takšen pogled je mogoč le, če pravo in politiko dojemamo ločeno. V moderni državi in modernem pravu politike in prava ne smemo poistovetiti, ker to vodi v politični totalitarizem.