Jadranje po nemirnih vodah

Andrej Horvat

NEKATERE MOŽNOSTI RAZVOJA NEPROFITNEGA IN NEVLADNEGA SEKTORJA NA PRIMERU UVAJANJA EVROPSKE REGIONALNE STRUKTURNE POLITIKE V SLOVENIJO

Uvod

Ko se v slovenskem merilu prepirata "sodobni" ekonomist in "tradicionalni" regionalec, gre za razpravo, kaj je bolje za (regionalni) razvoj – centralizacija ali decentralizacija? Kot politično razmišljajoči ekonomist vem, da periferne regije v Sloveniji nikoli niso izkoristile možnosti za gospodarski razvoj – tudi ko in če so jih imele. Zato tako imenovano "selitev" regionalnega kapitala na lastnike izven regije jemljem kot logičen proces razvoja, ki so ga začrtali tudi ozki politični interesi domači regionalnih politikov. Za globalno ekonomijo večje učinkovitosti je tako vsekakor bolje.

Kot regionalcu pa mi to ni vseeno, saj je kapital moč, in če so lastniki te moči naseljeni znotraj regije, potem je dosti večja možnost, da bo regija s tem ne samo gospodarsko, marveč tudi intelektualno in kulturno močnejša. In v tem je eden glavnih razlogov, zakaj regionalni ekonomisti, ki črpamo kapital iz regionalne kulture, tradicije in etnologije, v današnjem slovenskem prostoru predstavljamo zgolj nekakšno folklorno posebnost, ki je ekonomska stroka zaenkrat (!) še ne jemlje preveč resno. Vendar sem prepričan, da predstavljajo ravno regionalne ekonomije tudi v slovenskem merilu tisto podstat, na kateri stoji vsako majhno odprto gospodarstvo.

Vprašanje, ki si ga velja čim prej zastaviti, je, kaj bo od Slovenije ostalo, ko bo postala članica Evropske zveze? Sodobna ekonomija je danes globalna in špekulacije, da bo Slovenija lahko tukaj izjema, so jalove. V "Evropi" se bomo morali zelo hitro navaditi, da na "svoji zemlji" več ne bomo mogli biti "svoj gospodar" ter prepustiti gospodarstvo zakonitostim trga in – tudi – tujcem. Edino, kar bo v pogojih globalizacije ostalo majhni Sloveniji, je tisto, zaradi česar Slovenci kot majhen narod po čudežu zgodovinskih okoliščin še sploh obstajamo in se razlikujemo od drugih narodov; to je naša (regionalna) kultura.

In ravno v tej vlogi, namreč kot vezni člen med nepovratnostjo globalizacijskih procesov na eni ter "človeškim" občutkom tudi za malo, lepo in mogoče celo dobro na drugi strani vidim pomen nevladnega in neprofitnega sektorja (dalje NNS) tudi v Sloveniji. Za izpolnjevanje te vloge pa si mora neprofitna dejavnost zagotoviti pogoje za preživetje in razvoj, ki naj temeljijo tudi na realnih predpostavkah o svetu. Kakorkoli naj to zveni paradoksalno, pa je res, da si pogoje za razvoj lahko zagotovi predvsem s čim večjim sodelovanjem tako z vladnim kot tudi s profitnim sektorjem, torej z javno in z zasebno sfero gospodarstva ter celotne družbe, katere del je tudi sama.

V nadaljevanju tega prispevka bom najprej poskušal predstaviti nakatere razsežnosti regionalne politike, kot se jo gre Evropska unija.

Potem bom na kratko opisal slovensko razsežnost regionalne strukturne politike, ki je ravnokar v obdobju lastne prenove, ter pri tem orisal možnosti za sfero nevladnih in neprofitnih organizacij pri soustvarjanju in izvajanju te regionalne strukturne politike.

I. Evropa, regionalne razlike in zagotavljanje pravičnosti

Stara družbena dilema, ko se mora vsaka družba sama odločiti, ali bo uporabljala načine uveljavljanja večje družbene učinkovitosti ali večje družbene pravičnosti, se odraža tudi na pristopu Evropske zveze do regionalne politike.

Specializacija in tekmovanje med regijami

Regije so primerjalno v mednarodni trgovini bolj specializirane, kot velja to za države. Posamezna država lahko namreč izvaja protekcionistične aktivnosti in se tako zaščiti navzven, regija tega običajno ne more početi. Povečana gospodarska integracija vodi do večje specializacije posameznih regij ter posledično tudi do večje regionalne polarizacije, ki predstavlja kumulativno izboljšanje oz. poslabšanje razvojnih možnosti regije (Fassmann/Rohn, 1993; Gassler/Rammer, 1994; Rammer, 1997). Ob ekonomski integraciji posameznih evropskih regij prihaja tako tudi do delitve dela v prostorskem smislu. Gre torej za konkurenčni boj med tistimi regijami, ki imajo enak ali vsaj podoben vzorec specializiranosti gospodarstva.

Nekateri avtorji vidijo razloge za večanje gospodarskega razkoraka med posameznimi regijami Evropske zveze v liberalizaciji evropskega notranjega trga, ki naravnost sili gospodarsko razvite dele k hitrejšemu razvoju in pušča slabše razvite na gospodarskem in socialnem obrobju (Rammer, 1997), pa tudi v drugih trendih, kot sta globalizacija in kulturna homogenizacija (Michie/Fitzgerald, 1997). Z nastopom Evropske gospodarske in denarne zveze se je koncentracija gospodarskega razvoja samo še bolj osredotočila v nekaterih evropskih centrih; recimo avtomobilska industrija na osi München – Stuttgart, oblačilna v Milanu in delih severne Italije, London in Frankfurt sta uspešno na poti še večje krepitve vloge finančnih prestolnic, proizvodnja letal se bo še bolj koncentrirala v Franciji. [1]

Kohezijsko poročilo (Cohesion Report, 2001), ki ga je v začetku februarja 2001 – torej ravno v času priprave tega prispevka – objavila Evropska komisija, navaja sicer zmanjšanje razvojnih razlik med državami. Toda zgodba prvega Kohezijskega poročila se ponavlja tudi v drugem; zaradi povečanja regionalnih razlik znotraj posameznih držav so se razlike med regijami EU tudi povečale. Komisija zato priznava, da je potrebno temeljito preučiti razloge za preveliko nesorazmerje med vloženimi sredstvi in rastjo gospodarstev gospodarsko manj razvitih.

V Evropski uniji lahko v prihodnosti pričakujemo predvsem dvoje: ali popolno izpraznjenje določenih geografskih področij ali povečanje finančnih transferjev tem področjem ter programe njihove neprestane "revitalizacije". Katera teoretična opcija, ki je v Evropski zvezi tudi predvsem politična, bo prevladala, bo pokazal čas.

Strukturna pomoč kot poskus finančne izravnave v EU

V členu 130a Rimske pogodbe iz leta 1957 je Evropska skupnost sprejela obvezo, ki jo je pozneje nadgradila predvsem v sporazumu iz Maastrichta (členi 130a–130e): "In order to promote its overall harmonious development, the Community shall develop and pursue its actions leading to the strenghtening of its economic and social cohesion. In particular, the Community shall aim at reducing disparities between the levels of development of the various regions and the backwardness of the least-favoured regions, including rural areas" (povzeto po Begg/Mayes, 1993, 428).
Gre torej za zavezo nekakšni finančni izravnavi na ravni Skupnosti. [2] Evropska skupnost se je torej že ob svoji ustanovitvi zavedala, da ima vsako združevanje gospodarstev tudi regionalne posledice, čeprav ekonomska teorija dovoljuje tako možnosti učinkov v smeri večje regionalne konvergence kot tudi večje divergence. [3] Vsekakor pa gre pri členih 130a–130e za pomembno ugotovitev, da zmanjševanja razlik med regijami ne moremo prepustiti na milost in nemilost zakonitostim trga. Trg sam po sebi ne vodi do večje regionalne konvergence, marveč razlike med regijami celo poveča. [4]

Finančno orodje za politična prizadevanja po zmanjševanju razlik med gospodarsko bolj in gospodarsko manj razvitimi predstavlja strukturna politika Evropske unije. V svojih pripravah na polnopravno članstvo se tudi Slovenija pripravlja na izvajanje regionalne strukturne politike EU. Na načela evropske strukturne politike nas v največji meri pripravlja julija 1999 sprejeti Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (U. l. št. 60/99). Tako si je Slovenija zadala nalogo, da bo na upravljanje s strukturnimi skladi čim bolje pripravljena, usposobljena ter imela pri tem najbolje usposobljeno strukturo tako na vladni kot na nevladnih ravneh.

Razlike med regijami se večajo; v Evropski zvezi in v Sloveniji. V Evropski uniji poskušajo te razlike zmanjšati s pomočjo finančnih transferjev gospodarsko in demografsko zapostavljenim regijam. V Sloveniji je politične volje za zmanjševanje teh razlik s sprejetjem Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja sicer vedno več, po sprejetju letošnjega proračuna pa bodo jasnejše tudi finančne posledice te politične volje.