Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

2.2.2.3.2 Vprašanje perspektive in partijnosti v Lukácsovi interpretaciji Solženicinovih del

Ni nepričakovano, da je v delih Solženicina razmeroma težko najti perspektivo v socialističnorealističnem smislu, ravno zato pa so Lukácsovi poskusi v tej smeri zelo zanimivi in zaradi avtorjeve teoretske doslednosti tudi tehtni. Lukács zapiše ob Solženicinovih novelah, da se avtor »zavestno odreka vsaki perspektivi« (Lukač 20), kar je v tem kontekstu del novelistične žanrske specifike – novela opisuje trajno stanje v funkciji afirmacije novega stanja družbe, za katerega ustrezna forma romana še ne obstaja. V razpravi o romanih se Lukács problemu ne more več izogniti. En poskus je odkritje »perspektive« pri podobah zdravnikov v romanu Rakov oddelek, ki razpravljajo o znanosti brez vidnega »čudaštva«, vendar pa takšnih likov v Prvem krogu Lukács ne najde, vsi tehtni junaki sodijo med »čudake«. V podobno smer, kot jo predlaga Lukács ob Rakovem oddelku, bi vodila tudi povezava z Makarenkom, ki prav tako v vlogo perspektive postavlja znanost.

V romanu Rakov oddelek je najti tudi dve ideološki referenci, do katerih pa se avtor Solženicin ne opredeli in zato ne moreta obveljati za perspektivo prihodnosti, ki bi bila določno podana v romanu, kot jo zahteva socialistični realizem: gre za omembi ruskega mistika Vladimirja Solovjova⁹⁰ in anarhista Petra Aleksejeviča Kropotkina, oboje v zvezi s pojmom »moralni socializem« (Lukač 77). Lukács – povsem pravilno – ugotavlja, da v nobenem od romanov Solženicina ni opaziti aktivnega rušenja socializma kot principa obstoja skupnosti niti ponovnega vzpostavljanja kapitalizma (Lukač 69).

Odgovor na omenjeni problem se ponuja iz samih del. Razpravljanje o kulturi in filozofiji v romanu Prvi krog seveda ne vodi v smeri filozofskega, ampak nespregledljivo v smeri političnega romana. Socialističnorealistična umetnost je seveda politična umetnost, kot je vsako delovanje v horizontu marksizma politično. Socialistični realizem mora biti političen na ozaveščen način. Političnost se kaže v dveh povezanih vidikih, perspektivi in partijnosti. Perspektiva je povezana z dinamizmom dejanskosti, ki v primeru tipa romana, ki mu dela Solženicina pripadajo – in če to drži za ta dela, se odpira premislek nazaj na teorijo realizma v družbenih situacijah »normalnega« delovanja kapitalizma, npr. njegovega nastanka, opisanega pri Balzacovih Izgubljenih iluzijah – izhaja neposredno iz dinamičnega odnosa do problematične dejanskosti (v krizi). V prihodnost odprta perspektiva zato implicitno obstaja tudi neodvisno od sistema historičnega materializma, ni pa seveda dan odgovor, kaj v resnici storiti. Solženicin v romanih ni podal jasnega odgovora na vprašanje, kako rešiti svet druge sredine 20. stoletja, kar je seveda lahko problematično, nesprejemljivo, kot npr. za Lukácsa, pa vendar pričakovano. Lukács odsotnost odgovora ves čas opaža, vendar ob, po njegovem mnenju, pravilnem pristopu k problemu. Najbrž opazi tudi pravzaprav banalno in nezadovoljivo naravo odgovora, da so pogovori zdravnikov (ali pa razpravljanja na delinkvente osredotočenega pedagoga v primeru Makarenka) t. i. perspektiva. Lukćs se znajde v nelagodni situaciji. Npr.

Še tako notranje dinamična osvetlitev neke razvojne epohe – gre za zadnja leta Stalinovega življenja, v času po prelomu s Titom – pravzaprav ne prinaša dejanskih sprememb niti subjektivno v ljudeh niti objektivno v družbi. Dejanje se s tega vidika omejuje na razkrivanje pravkar obstoječega. (Lukač 68)

Roman Prvi krog prinaša dinamično razkrivanje nečesa statičnega (seveda ne v smislu statičnosti naturalizma), kar pa je težko razumeti kot etapo, lahko gre zgolj za trajni pekel, kot sugerira Solženicinov naslov. Glede pozitivnih zgledov pravi takole:

Neuklonljivost v človeškem in družbenem bistvu je in ostaja potemtakem predpostavka […] neizogibno je samo to, da gre za nekaj, kar nekako prestopa čisto partikularnost, ker lahko samo sile, ki so z vidika partikularnosti videti imaginarne, zasnujejo trajni patos samoohranitve in nudijo pravi upor v posamezniku pod pritiskom, ki je sicer videti nezadržen.

»Nekako« ima Lukács seveda prav, vendar, kot takoj prizna, je temelj pravega »nasprotnega gibanja«, njegov »obči, družbeni značaj« zaenkrat »še slabo uresničljiv« (Lukač 62, 51). Enako problematičen je salto mortale v imenu Heglove »enotnosti enotnosti in nasprotja«, ki naj v Solženicinovem zgolj negativnem prikazu stanja odkrije prehod človeštva k socializmu (Lukač 78). Ta »pot prehoda« ostaja Lukácsov dodatek, česar se sam jasno zaveda. »Za umetniške cilje svojega oblikovanja je Solženicin našel, na tak ali drugačen način, pravo izrazno obliko,« (Lukač 79) pravi Lukács, saj je pisatelj izhajal iz dinamične enotnosti snovi.

V tej situaciji Lukács odpre novo temo, partijnost, oz. »revizijo interpretacije partijnosti«, ki je temelj političnosti literature, v tem primeru socialističnega realizma. V današnji literarni vedi gre pravzaprav za manj razširjen pojem. Beseda partijnost v slovenskem jeziku – SSKJ jo npr. navaja v zvezi »partíjnost literature«, »partíjen« pa razlaga takole: »ki vsebuje, izraža ideje, načela Zveze komunistov Jugoslavije ali (komunistične) partije« - izvira iz že omenjene Leninove ruske rabe izraza. Delno je ločena od izraza »partijskost«, ki bi na splošno pomenil nekaj podobnega, vendar pogosto poudarja predvsem slabšalni pomen. Leninova raba se ohlapno povezuje z nemško besedo »Parteilichkeit«, ki se pojavi že pri Heglu v Uvodu (Einleitung) v posthumno objavljena predavanja Zgodovina filozofije⁹¹. Hegel sprejme izraz v vsakdanjem pomenu, kot »pristranost, strankarstvo«, v nemščini pa obstaja tudi izraz »parteiisch« za pomen pristranski, ki ni povezan s kasnejšim nemškim leninizmom, in ohranja predvsem negativne pomene⁹² (prim. Debenjakov slovar). Hegel ugotavlja, da je pri pisanju zgodovine filozofije nepristranskost nesprejemljiva, saj: »Wer von der Sache nichts versteht, kein System, bloß historische Kenntnisse hat, wird sich freilich unparteiisch verhalten.« V primeru politične zgodovine Hegel po svojem prepričanju najde nepristransko zgodovinopisje pri Herodotu in Tukididu, vendar z zadržki, ki so splošnega značaja. Wolfgang Fritz Haug povzame: »Wir hätten demnach folgendes Spiel von Instanzen und Prozessstationen: vorgängige Objektvorstellungen, entsprechende Relevanzfilter, Aspekte- und Ereignis-Auswahl, Erzählweise, leitende Gesichtspunkte« (Haug 2)⁹³. Hegel najde spravo nasprotja med objektivnostjo in pristranskostjo v državi kot »Wirklichkeit der Vernunft«. Nekoliko drugačna predstava se razvije v marksizmu (Marx Heglove sprave seveda ni sprejel). Evert van der Zweerde (van der Zweeerde 30-2) v kontekstu sovjetske filozofije uradnega marksizma-leninizma navaja štiri pomene izraza partijnost, v angleščini prevajanega kot »partisanship«, poudari pa tudi ruska pomenska odtenka »duh partije« in pomen »partijskost«, torej pripadati partiji. (a) »Teoretična partijnost« označuje »the objective class-bound nature of all forms of social consciousness« iz doktrine Marxa in Engelsa, torej naravo družbene zavesti. (b) »Militantna partijnost« se v obliki Leninove praktične maksime nanaša na držo, ki se zahteva od vseh marksistov, da so partijni glede vseh ideoloških vprašanj, kar vključuje podreditev partiji na ravni vrednot (moralnih, estetskih, znanstvenih) in interesov (ekonomskih, zasebnih, intelektualnih)⁹⁴. (c) »Stalinistična oz. legitimna partijnost« preoblikuje borbeni in spodbudni Leninov pojem v pravico vladajoče Partije Boljševikov, da se vmešava v vsa področja nadstavbe. (č) »This signified the ideological legitimization of 'the leading role of the Party' in political and ideological matters, including its control over philosophy /material partijnost'/« (van der Zweeerde 30). »Materialna partijnost« je dejanska kontrola partije. Van der Zweerde poudarja pomen militantne (b) in teoretične pratijnosti (a) za razumevanje leninizma, medtem ko legitimna (c) in materialna (č) kot na splošno dejanska partijnost določata specifiko samega državnega sistema v SSSR.

Wolfgang Fritz Haug v svoji razpravi Parteilichkeit und Objektivität razgrne Marxovo epistemologijo, ki je vsekakor pomembna za razumevanje ključnih vprašanj Lukácsovega vračanja k Marxu v knjigi Solženicin. Haug se sklicuje na Marxov uvod v Očrte kritike politične ekonomije (Grundrisse der Kritik der Politischen Ökonomie, 1857-61), kjer Marx izhaja iz nemožnosti neposrednega spoznanja kompleksnih realnosti. Upoštevajoč analitični postopek abstrahiranja določi elementarne ugotovitve za izhodišče nadgradnje in teoretskih oblik gibanja. Konkretno je sestavljenost več določitev (Bestimmung), torej nekakšen »miselni konkretum«. Odnos do realnega objekta je njegova reprodukcija v mišljenju. Na tem mestu Haug poveže Marxa z Adamom Smithom, medtem ko se razlika med obema nahaja v genetični dinamizaciji pojmov pri Marxu, vsaka nastala oblika je dojeta v toku gibanja, kar je temelj njegove dialektike. (Pri Adamu Smithu je že vnaprej obstoječi kamen oblika kapitala, kar onemogoča raziskovanje nastanka oblik kapitala.) V nasprotju s Heglom, ki prav tako predvideva »Selbstbewegung« predmeta v predstavi, so Marxova izhodišča temeljno drugačna. O tem govorijo Teze o Feuerbachu, prva: »Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma – vštevši Feuerbachovega – je, da je predmet, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot človeška čutna dejavnost, praksa, ne subjektivno.«⁹⁵ »Sinnlich-menschliche Tätigkeit, Praxis« predstavlja kopernikovski obrat epistemologije, kjer subjektivno »objektivno« vstopa nazaj v objekte. Meja med zunanjim in notranjim se poruši oz. postane irelevantna. Dojemanje dejanskosti je torej moment delovanja v sovisju delovanja sveta, seveda vedno skozi uporabo orodij v okvirih specifičnih kultur. Temelj historično materialistično dialektične epistemologije je potemtakem posredovanje (Vermittlung) skozi prakso. Haug sklene z aktualistično ilustracijo »realnosti«, ki je dinamično zgrajena iz človeških delovanj (Handeln), ki pa se kažejo kot odnosi (Verhältnis) in obnašanja (Verhalten).

Die dialektische Entwicklung ökonomischer Formen muss sich handlungstheoretisch rekonstruieren lassen. Freilich so, dass Handeln eingebettet erscheint als Verhalten in Verhältnissen, die ihrerseits aus menschlichem Handeln resultieren, aber nun dem Handeln so unumgehbar vorausgesetzt sind wie uns Heutigen der neoliberal globalisierte High-Tech-Kapitalismus. (Haug 9)

Predstavljena marksistična epistemologija je za to besedilo seveda pomembna kot kontekst, v katerem Lukács razvija teorijo literarnega ter za mesto koncepta partijnosti v njej.

Lukács že v uvodu v poglavje-razpravo Solženicinovi romani odpre problem partijnosti, ki zanj ni tendenčnost propagandizma dnevne politike stalinističnega obdobja, ki naj bi v sozvočju s Partijo dajala usmerjajoče odgovore na aktualna politična vprašanja. Lukács nasprotno predlaga vrnitev k izjavam samega Marxa, ki v predgovoru Kritike politične ekonomije pravi »o ideologiji na splošno: Ideološke oblike (med njimi tudi umetnost) so v obstoju družbeno objektivno nastalih spopadov medij, 'v katerih se ljudje zavejo tega spopada in ga nato rešujejo skozi boj' [navedek iz Marxa]« (Lukač 80). Ideologije so torej medij tako spoznavanja kot »borbenega« reševanja družbenih konfliktov, pri čemer Lukács poudarja kompleksnost pojavljanja ideologije na različnih področjih skozi različne družbene razrede. Ideološka stališča, povezana vedno s kontekstom pojavljanja, so torej načelni problem, edini adekvatni odgovor na vprašanje nalog ideologije pa najde pri Leninu, in sicer samo za politiko, pa še ta se zdi prej metafora kot jasen odgovor⁹⁶. »Borbeno reševanje« družbenih problemov kot oblika ideologije je pri Leninu neposredno pozivanje k družbeni praksi, to pa po Lukácsovem mnenju ne velja za vse ideologije avtomatično. Osredotoči se na umetnost v obliki pripovedi.

Politično delovanje umetnosti, npr. Solženicinovih del, označi kot posredno – skozi razkrivanje dejanskosti – »dajanje odgovorov«.

Glavno vprašanje, ki se tu zastavlja in na katerega se odgovarja, je: kako delujejo takšni [človekova interakcija z družbo nasploh] družbeni dejavniki na človeka? Ali se on skoznje krepi ali nazaduje za zgodovinski poziv družbenega razvoja počlovečenja človeka. (Lukač 81)
Solženicinova dela so »kompendiji za take v nazadovanje usmerjene dejavnike stalinističnega obdobja«. Omenja tudi pretresljivost opisa, ki lahko na ravni implicirane recepcije vodi bralce k pravim političnim odločitvam. Lukács ugotavlja – skozi navezavo na organskost človeških tipov – omejeno oz. specifično političnost literature, ki na netrivialen način vstopa nazaj v realnost z namenom, »da bi naredili pozitivno učinkovito in da bi negativno neposredno obvladali ali preoblikovali« (Lukač 82). V tem kontekstu se zdi pri Lukácsovem izpeljevanju nelogično dosledno ločevanje Solženicinovega življenja od njegove literature (Lukač 78, 82): npr. pod kakšnimi vtisi je prišel do uvidov. Pri tem gre za travmatično vprašanje Solženicinove izkušnje taborišč, ki vodi iz zgolj fiktivnega v realnost, podobno kot npr. Makarenko s pedagoškimi projekti. Lukács v svoji razpravi odločno vztraja pri zakonitostih marksistične teleologije.

Sklep Lukácsove razprave izzveni v izsiljenem marksistično dogmatičnem slogu. Lukács najde v romanu Prvi krog literarno osebo iz ljudstva, ki, v jeziku Marxa, predstavlja »omejeno popolnost«. Odnos do nje je lahko dvojen:

Ena [od dveh tendenc] vidi v omejeni popolnosti življenja naroda ogromne zaloge moči človeštva, ki se lahko ob preseganju svojih omejenih okvirov razvijejo v mogočna sredstva lastnega revolucionarnega preporoda. Druga ostaja pri čistem, nekritičnem oboževanju tukaj navzočih sil enotnosti – »najmanjši človek je lahko popoln«, pravi Goethe – in se s tem najpogosteje izgublja […] v čudaštvu. (Lukač 68)
Lukács vidi Marxov koncept utelešen v Tolstojevih delih, ki so primer prve od obeh tendenc, v romanih Solženicina pa najde kritičnost do pozitivnih junakov. To, kar manjka, je seveda marksistična perspektiva, ki se pri Tolstoju kaže v »književno oblikovani« kritiki plebejske ideologije (v nasprotju z njenim izrazom zgolj na ravni vsebine). Sklepamo lahko, da gre pri tem za vizijo izobilja, ki jo je mogoče začutiti v Tolstojevih delih, ni pa je najti pri Solženicinu. Pri njem plebejski junak propade, vendar pa ne samo na abstraktno intelektualni ravni, ampak zaradi globoke povezanosti z dinamičnostjo družbene biti in zato absolutno utemeljeno. Lukács Solženicinu priznava »avtentično« in »resnično« kritiko, v nasprotju z npr. Laurencom Sternom in Rabelaisom oropano humorističnega tona, povezanega z ljudskim⁹⁷. Solženicinova dela izražajo brezperspektivnost, vendar hkrati ohranjajo specifično energijo, ki jo Lukácsova teorija naredi vidno. Če Leninov vzor zahteva plebejski moment in nekaj, kar ga presega, da bi bila kritika komunistična, pa Lukács pri Solženicinu ugotavlja »čisto plebejsko kritiko« skozi »plebejsko-kritično oblikovanje ljudi« (Lukač 84-9)⁹⁸. Pri Solženicinu partijnost torej ostaja problematična in implicitna, pa vendar opisljiva.

Za Lukácsa so Solženicinova dela seveda nadaljevanje – kot dialektično poenotenje kontinuitete z diskontinuiteto (Lukač 78) – socialističnega realizma, ker je zgolj s pomočjo lastne teorije dokazal pravilnost Soležnicinovih postopkov. Solženicin torej v resnici ustreza Lukácsovi viziji socialističnega realizma, še več, zdi se pravzaprav edini trden temelj za njeno razumevanje, ki ga je Lukács najbrž vseskozi iskal. Omejitev Solženicinovih del na togost stalinistične družbe vzvratno pokaže arteficialnost in skonstruiranost (socialistične) družbe nasploh, ki se kaže kot neizogibna. Neizogibna seveda ni, kot sta prepričana – in sta to tudi dokazala – tako Solženicin, ki v literarni zgodovini seveda ne more obveljati za predstavnika socialističnega realizma, kot tudi teoretik György Lukács.