Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

2.2.2.2 Pomen krize za Lukácsov pojem realizma v kontekstu teorij diskurza 20. stoletja

Ovrednotenje kategorije krize je konstitutivnega pomena za realistični diskurz, kot ga zagovarja tudi Lukács. Kriza sama seveda še ne omogoča neposredne izpeljave marksističnega sistema; zavzema avtonomno mesto etično-spoznavne hipoteze. Na tem mestu je smiselno premisliti potenciale Lukácsovega argumenta onkraj meja marksizma in časovnih okvirov objave leta 1938. V uvodu v to besedilo je bilo zapisano, da je kriza izhodišče realističnega diskurza, in temu lahko dodamo, da, kjer ni krize, realistični diskurz ni niti potreben niti umesten. V nadaljevanju bo omenjena hipoteza podrobno razdelana ob teoriji realizma Hansa Vilmarja Gepperta, ki izhaja iz Peircove semiotike, katere gonilno jedro je prav tako kriza interpretacije znaka, ki pelje v neskončno semiozo.

Pogled proti novejšim teorijam, ki stojijo zunaj meja marksizma, se pa nanj selektivno navezujejo, prav tako ponudi konstruktivne nastavke za razmislek o realizmu. (Prim. A. V: On the Problem of Historical Research in Humanities: Michel Foucault and Mikhail Bakhtin in Philosophy of Mikhail Bakhtin: The Concept of Dialogism and Mystical Thought.) Ena od njih je teorija dialoškosti Mihaila Bahtina. Bahtin o pojmu krize posebej ne govori. To je v skladu z njegovo razširitvijo pojma realizem – v obliki t. i. grotesknega realizma – onkraj realizma 19. stoletja daleč nazaj v preteklost (npr. na Rabelaisa in antiko), na kar gornjih Marxovih tez seveda ni mogoče razširiti. Po drugi strani je to razlikovanje potencialna prednost za teorijo realizma 19. stoletja, saj se pokaže v svoji specifiki. Bahtinova metoda je materialistično monistična, vendar pa se odreka marksističnemu sistemu baze in nadstavbe ter v tej obliki postane predhodnica kasnejše teorije diskurza. Odtod zamenjava teorije odseva s personalistično teorijo ideološke refrakcije (torej metaforično označene optične distorzije, ki zamenja princip identičnosti zrcalne preslikave) na ravni materialnosti diskurzivnega, ki naj zamenja metaforo zrcala (npr. marksistično enosmernega). Leninovo – gre seveda za eno temeljnih postavk marksizma – omenjanje posredništva (mediacije) delno kaže v smer Bahtinovega modela, ki ukinja neustrezno preprosto determiniranost družbene nadstavbe⁷². Pri Bahtinu zavzema mesto krize pojem kronotopa kot vrednote (torej ne v nevtralnem govornožanrskem pomenu), za katero sta osrednja primera prag in karnevalski trg kot mesti srečevanja, stika (Vaupotič, On the Problem of Historical Research in Humanities). Stik je povezan z enovito kontinuiteto večjezičja, njenim dialoškim značajem, ki skozi pojem odgovornosti zahteva predpostavko celote, četudi se ta zaznavi kaže kot diskontinuiranost. Bahtin, Lukács in Stern predpostavljajo en svet, s katerim se človek sooča, podobno stališče pa zavzema tudi teorija Michela Foucaulta.

Foucaultova teorija diskurza je drugi model selektivne recepcije marksizma⁷³.

[…] če menimo, da je treba oblast analizirati v terminih odnosov oblasti, potem imamo po mojem pred seboj neki način, ki dosti boljše od drugih teoretskih izdelav zapopade razmerje med oblastjo in bojem, torej razredni boj. V mnogih tekstih, če ne pri Marxu, pa pri marksistih, me čudi molk […] o tem, kaj naj razumemo z bojem. (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 86)

Foucault v besedilu Igra Michela Foucaulta pritrdi pomenu marksistične teorije in sicer na selektiven način – iz pojma razrednega boja izloči zgolj pojem »boja« in zavrne pojem družbenega »razreda«. Lukácsov marksistični pogled bi bilo tako mogoče – v hevristične namene - razdeliti na dva dela: teorija odseva bi tako bila povezana s sistemom historičnega materializma, pojem boja pa bi se izoliral in povezal z neodvisnim dokazom realistične ničelne točke, torej s soočenjem s homogenim poljem fenomenov dejanskosti v krizi, ki bi bili seveda razumljeni v družbeno-zgodovinskih specifikah.

Ta drugi del posebej intenzivno zanima prav Foucaulta, kar se kaže ob pregledu metodologije, ki jo je predstavil v monografiji Arheologija vednosti. V poglavjih III/4-5 razloži tri lastnosti izjavne analize. (a) Prva je upoštevanje »redkosti« (rareté) izjav. Diskurzivna formacija ni strukturalistična langue, možnost diskurza, ampak nikoli ne pokriva vseh možnosti. Ključnega pomena so principi redčenja, ki izključujejo posamezne možnosti, vendar ob tem ne gre za potlačitev v nekakšen podtekst, saj je vsaka izjava na pravem mestu. Iz nepopolnosti izjavnega polja sledi, da ima vsaka izjava svojstveno »vrednost«, svoj potencial za izmenjave (nerealizirana izjava je brez vrednosti, ker ni bila vključena v regularnost redčenja izjav in s tem ovrednotena). Analiza mora potemtakem raziskovati tako regularnost redčenja diskurza kot njegovo ekonomijo, to pa odpira vprašanja oblasti in političnih bojev. (b) Sledi princip »zunanjosti« (extériorité). Namesto tradicionalnega obrata ekspresije, modela subjektivnosti in teleologije razuma, ostaja izjavna analiza na ravni zunanjosti, kjer so razporejeni relativno redki izjavni dogodki. Treba je torej sprejeti empirično skromnost anonimnega diskurzivnega polja in njegov lastni čas, na račun skrivnih procesov zavesti z njeno časovnostjo. To ukinja vse mogoče inačice teorij odseva, vse, kar posega za »površino« realiziranega diskurza. (c) Tretja lastnost izjavne analize je »akumulacija« (cumul). V nasprotju z vnovičnim oživljanjem izjav s pomočjo dokumentov in operacije spominjanja ostaja arheološki pristop zgolj pri eksistenci izjav, ločenih od izjavljanja, v času, ko so se ohranile, reaktivirale ali pozabile. Foucault opozarja na razne vidike: izjavam pripada »remanenca« (rémanence), obstajajo kot ostanek, vezan na tehnike (npr. knjiga) in institucije raznih statusov; specifične »aditivnosti«, kar pokriva različne načine kopičenja izjav v raznih obdobjih; in fenomenomen »vnovične pojavitve«, ko izjava vzpostavlja svojo lastno preteklost z reorganiziranjem odnosov do drugih izjav (spomin in pozaba sta samo dve izmed mnogoterih možnosti).

Redkost izjav, razpršitev »zunanjosti« in diferencirane oblike akumulacije so tri načela, ki napeljujejo k še enemu izrazu za diskurzivno formacijo, k »pozitiviteti«, ki naj nakazuje pozitivnost empirične dejanskosti konkretnega diskurza v nasprotju z neskončnimi potenciali strukturalnih pravil. Pozitiviteta je tudi t. i. »historični apriori« (Foucault 221), ob čemer se izraz »apriori« nanaša na dejansko izrečeno v zgodovini, ne pa na formalne apriorije, katerih podlaga je. Je povsem empiričen in zgodovinski. Vse pozitivitete skupaj sestavljajo »arhiv« (l'archive) kot splošni sistem formacije in transformacije izjav. Tako pojmovan arhiv je tisto, s čimer se sooča Lukácsov interpret dejanskosti, tudi če ne bi imel pri sebi teoretskega sistema historičnega materializma. Foucault je na tem mestu jasen: kakršno koli sistemsko orodje za površino (diskurzivno realiziranih) pojavov je z metodološkega stališča prepovedano.

Zdi se, da je Lukács razmišljal v podobni smeri, seveda brez razvitega foucaultovskega modela. Fredric Jameson npr. ugotavlja, da »Lukács's work on mediation, rudimentary as at times it may have been, can on another reading be enlisted as a precursor of the most interesting work in the field of ideological analysis today« (Aesthetics and politics 201). Naslednji navedek se nahaja v besedilu Theodorja Adorna Izsiljena sprava. H Georgu Lukácsu: Proti napačno razumljenemu realizmu (Erpreßte Versöhnung. Zu Georg Lukács: Wider den mißverstandenen Realismus), objavljenem v Der Monat leta 1958 kot odgovor na Lukácsovo monografijo iz istega leta⁷⁴. Adorno navaja:

Pri svojem napadu na avantgardistično književnost kot odmik od dejanskosti si [Lukács] najprej prizadeva razlikovati med »abstraktno« in »realno možnostjo«: »Občutek pripadnosti, razlika in nasprotje obeh kategorij je predvsem dejstvo življenja samega. Možnost je – gledano abstraktno oziroma subjektivno – zmeraj bogatejša od dejanskosti; na tisoče in tisoče možnosti je domnevno odprtih človeškemu subjektu, od katerih se lahko uresniči zanemarljivo majhen odstotek. In moderni subjektivizem, ki v tem dozdevnem bogastvu vidi pravo obilico človeške duše, občuti naproti njej melanholijo, povezano z občudovanjem in simpatijo, medtem ko k dejanskosti, ki se izpolnitvi takih možnosti odpoveduje, pristopa s prav tako melanholičnim prezirom.« (Adorno 176)⁷⁵
Adornov natančni navedek pravzaprav implicitno prizna spoznavno vrednost razlike med »abstraktno« in »realno možnostjo« dojemanja dejanskosti in ji podeli določeno teoretsko težo – to nakazuje obsežnost citata ter njegova vsebina, ki ji Adornova teorija ne najde protiuteži. Takoj nato pa Adorno seveda napade Lukácsovo izpeljavo literarnih postopkov in predpisov. Vendar pa Adornov pristop na tem mestu ni mogel ustrezno premisliti koncepta redkosti diskurza, kot ga je kasneje formuliral Foucault in ki je v tej obliki postal konstitutiven za teorijo diskurza. Navedeni odlomek iz Lukácsovega besedila v Adornovem opozarja na tehten razmislek o metodološkem problemu utemeljitve in pojasnitve konkretnega ustroja totalitete oz. kontinuitete sveta, ki pa je bil podlaga Lukácsovih teorij že v tridesetih.