Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

5.2 Izdelava literarne izjave – primer »običajne« knjižne objave besedila

Literarni urednik ne izbira besed in jezikovnega materiala, npr. kot pesnik, medtem ko piše pesem, ampak celovite literarnoumetniške izjave, dela literarnih avtorjev, ter jih nato skozi specifično kontekstualizacijo premišljeno porine v obtok literarne komunikacije²¹⁶. Zato uporablja institucionalne vzvode tako na ravni t. i. simbolne menjave kot na ekonomski ravni v ožjem pomenu besede²¹⁷. Predmet in rezultat izbire ter nadaljnje obdelave je tako izjava v Bahtinovem pomenu besede, tekstualna enota, ki doseže bralca v obliki knjige ali revialne objave. Založniški projekt je distribucija kosa besedila, ki bo prebran, odgovornost za odgovor bralca – torej Bahtinovo razumevanje izjave – pa bo prevzel urednik, ki je del družbeno-zgodovinsko specifične politične konfrontacije akterjev in ne vidik (poetičnega) delovanja jezika kot lingvističnega sistema. Kar je tradicionalno označeval izraz avtor, se v tej obliki pravzaprav razcepi na proizvajalca in posrednika literarnega izdelka²¹⁸.

Enota, ki jo bralec bere, je objavljeno besedilo, ki ga je zamejila subjektna pozicija²¹⁹ urednika kot sekundarna instanca izbire in tudi morebitnih posegov v izjavo iz neobjavljene primarne komunikacije založniške vloge z avtorsko²²⁰. Isto besedilo (v morebitnih variacijah) zahteva tri izjavne institucije, da bi vstopilo v založniški sistem kroženja literarne komunikacije: (i) avtor v trenutku zapisa oz. fiksiranja besedila, (ii) avtor-urednik kot (kritični) bralec lastnega dokončanega besedila, (iii) urednik kot posrednik med hotenjem, izraženem v dani literarni izjavi zunaj literarnotržnega sistema, in možnostmi njene vključitve v regulirano delovanje institucije literarnega sistema. Uredniško vlogo v tem smislu opravlja tudi pesnik, ki zbere v svojem stanovanju krog prijateljev in jim besedila sam bere – gre samó za specifičen način objavljanja, ki je prav tako ločen od pisanja²²¹. Pozicije subjekta v smislu Foucaultovega termina seveda ne ustrezajo fizičnim ljudem, kar je očitno v situaciji, ko so založnik, urednik in avtor ena in ista oseba. Druga in tretja vloga temeljita na branju rokopisa, ravno bralna konkretizacija pa je podlaga za odločitve. Tretja vloga – urednik – zamejuje konec priprav na objavo in je zato temelj objavljene knjige na ravni avtorja-izjave (v navedenem bahtinovskem smislu).

5.3 Problem novomedijskega literarnega dela kot avtorske izjave – Espen J. Aarseth: kibertekstualna in ergodična perspektiva

Bahtinova hermenevtična misel omogoča specifičen raziskovalni pristop, identifikacijo avtorjev oz. potencialne avtorske »konstelacije«, ki je z vidika dialoškosti ključ za razumevanje izjave: literarnega dela, objavljene knjige ali novomedijskega (umetniškega) objekta. Raziskava išče »krivce«, odgovorne osebe, vendar ne za to, da bi nad njimi izvedla egotistični ritual oblasti renesančnega tipa²²², ampak da bi zavarovala večglasje v objektu razumevalnega stika. Vendar ne brez kritičnega soočanja na ravni »spor-soglasje«²²³.

Dandanes že klasični avtor Espen J. Aarseth v svoji monografiji Cybertext: Perspectives on Ergodic Literature (Kibertekst: Pogledi na ergodično literaturo, 1997) posveti pozornost posebnemu vidiku izdelave literarne izjave, ki zgoraj obravnavani problem javnega objavljanja preslika v samo zasnovo literarnega dela. Pomembno je, da s tem splošni vidiki vključevanja literarnega izdelka v sistem literature ostanejo enako relevantni in jih je treba ločevati od Aarsethove kibertekstualne perspektive, čeprav so z njo prepleteni, npr. v primeru kolaborativnega spletnega literarnega projekta.

Aarseth v naslovu uvede dva termina, kibertekst in ergodično literaturo. Pojem kiberteksta izvira iz kibernetike, vede, ki matematično opisuje in konstruira modele za strukturo in funkcijo dinamičnih sistemov z lastnostmi, kot so krmiljenje, obdelava in shranjevanje informacij, prilagajanje, samoorganizacija, samoreprodukcija in strateško delovanje. Kibernetika se ne omejuje na računalniško podprto komunikacijo, ampak vključuje tako organske kot anorganske sisteme. Široko razumevanje področja je za Aarsetha pomembno, ker pojave kibertekstualnosti umesti že v obdobje pred nastopom računalnikov. Avtor našteje več primerov neračunalniških kibertekstov od antičnega kitajskega orakeljskega besedila Yijing (易經/trad. 易经, tudi Knjiga premen) do npr. Raymonda Queneauja in njegove knjižice Sto tisoč milijard pesmi (Cent mille milliards de poèmes, 1961), kjer so strani prerezane vodoravno med vrsticami soneta, da lahko listamo posamezne vrstice in različno kombiniramo verze. Drugi poudarek – poleg tistega na delovanju medija v obliki raziskovanja kibernetičnih sistemov, npr. delovanja postopkov povratne zanke – je razširitev področja recepcijske estetike prek njenih klasičnih meja. Aarsethov uporabnik kiberteksta se bistveno razlikuje od bralca recepcijske teorije.

The performance of their reader [tj. bralec recepcijske estetike] takes place all in his head, while the user of cybertext also performs in an extranoematic sense. During the cybertextual process, the user will have effectuated a semiotic sequence, and this selective movement is a work of physical construction that the various concepts of "reading" do not account for. (Aarseth 1)

Pojem ergodične literature je prevzet iz fizike in je nastal iz združitve pojmov »dejanje« (ἔργον) in »pot« (ὁδός). V ospredju Aarsethove pozornosti je torej uporabnikovo ali uporabničino aktivno in zavestno ustvarjanje lastnega trajektorija skozi potencialni nabor ergodičnega literarnega dela, in to po pravilih, ki so eksplicitno vpisana v ergodično delo kot kibernetični »tekstualni stroj«, ki ni »trivialen«, kot to privzema tradicionalna recepcijska estetika, ko predpostavlja, da zapis, ki ga z branjem konkretiziramo, načeloma ostaja vseskozi enak. Seveda je za določitev pojma ergodično nujen tudi premislek o neergodični literaturi; v tej bralčev oz. bralkin sprehod skozi delo ne zahteva zavestnih odločitev, ki bi vplivale na materialnost jezikovnega substrata, na podlagi katerega potem steče hermenevtični proces branja.

Aarsethova pojma kibertekst in ergodična literatura se osredotočata na dva komplementarna poudarka: slednja na – kot jo Aarseth imenuje – »teleološko« orientacijo teksta, tj. na načine, na katere bralec »dokonča« tekst, kibertekstualnost pa poudarja različne samomanipulativne postopke besedil. Predpona »kiber-« v zloženki kibertekstualnost nakazuje, da je tekst tekstualni stroj (textual machine), ki ga Aarseth shematično predstavi s trikotno shemo elementov: operater (človek), jezikovni znak in medij²²⁴: »[…] the text is seen as a machine – not metaphorically but as a mechanical device for production and consumption of verbal signs« (Aarseth 21). Posebnost kibertekstualne perspektive je samostojen poudarek na »mediju« kot elementu triade. Fizična pojavnost literarnega substrata, ki ga beremo, v primerih ergodične literature namreč ni fiksirana, temveč je spremenljiva²²⁵. Dopolnjujoča in spreminjajoča intervencija v materialnost literarnega dela je pri Aarsethu zato striktno ločena od interpretacije, da bi se pri tem razkril bistveni aspekt ergodične intervencije v literarno delo.

Za Aarsetha je kibertekst »perspektiva na vse oblike tekstualnosti« (Aarseth 18). Ni poseben literarni žanr: »Cybertext is a perspective I use to describe and explore the communicational strategies of dynamic texts« (Aarseth 5). Pogled na tekst kot izjavo v Bahtinovem pomenu odpre možnost raziskave, kdo govori oz. kateri dejavniki so povzročili izjavo ter kako v njej delujejo. Šele na podlagi tega jo je mogoče razumeti kot »samorazkritje osebnosti« - ene ali več. Zato Aarseth raziskuje konkretne komunikacijske mehanizme (potencialno vseh) besedil in pomene, ki jih ti mehanizmi dodajajo delom.

Aarseth v produkcijo ergodičnega teksta pritegne bralca-uporabnika. Ta seveda ni enak piscu, ki sedi pred praznim listom papirja, saj ima pred sabo že obstoječ del besedila. »[...] we may define an ergodic text as one in which at least one of the four user functions, in addition to the obligatory [(a)] interpretative function, is present« (Aarseth 65). Omenjene tri dodatne funkcije uporabnika poleg samega razumevanja teksta so: (b) raziskovalna (explorative), (c) sestavljalna oz. konfigurativna (configurative) in (č) tekstonična (textonic). V nasprotju z ingardnovskim branjem statičnega materialnega substrata tiste funkcije, ki so za ergodičnost konstitutivne, v navedenem zaporedju (a—č) vedno bolj posegajo v materialnost nosilca jezikovnih znakov. Zadnja funkcija kot najgloblji poseg v delovanje kiberteksta označuje uporabnikovo delno »pisanje« - oz. dopisovanje – teksta.

Tekst je za Aarsetha predmet, ki je namenjen posredovanju verbalne informacije. Informacijo definira kot nize znakov, ki obstajajo na dveh ravneh: kibertekst sestavljajo tekstoni (texton), nizi znakov, ki obstajajo v tekstu kot potencialno prebrani, ter funkcije prečenja (traversal function, modes of traversal), na podlagi obojega pa nastajajo skriptoni (scripton), nizi, ki se prikazujejo bralcu in na podlagi katerih zares steče bralno dejanje (Aarseth 62)²²⁶. Bralec tako lahko (b) raziskovalno izbira med potmi (prek povezav skozi vozlišča hiperteksta realizira statične skriptone), (c) sestavlja nove celote na podlagi obstoječih tekstonov (skriptoni se spreminjajo, tekstoni ostajajo isti) ali (č) trajno dodaja tako tekstone kot funkcije prečenja za izdelavo skriptonov. Na zadnji stopnji – ko pride do dodajanja funkcij prečenja – je uporabnik v bolj ali manj podobni vlogi kot avtor ergodičnega besedila, saj posega v sam mehanizem tekstualnega stroja, ne le v njegove »vsebine«, tj. nabor elementov²²⁷ (Aarseth 64).

Ključno je potemtakem vprašanje, kdo izbira in odloča, kaj bo prebrano in konkretizirano v bralnem doživljaju. Iz Aarsethovih analiz v knjigi Cybertext je mogoče izpeljati dva fundamentalno različna sistema literarne komunikacije, različna tipa tekstualnih strojev (Aarseth 18, 22), ki se oba razlikujeta od komunikacijske sheme običajnega branja knjige.