Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

5 Kdo izjavlja – kdo izbira?

Na začetku 21. stoletja se je problema besedilnosti mogoče lotiti skozi prizmo novih medijev. Esej v Prilogi 1 opisuje eno od možnih vizij prepleta več različnih medijskih tekstualnosti, ki naseljuje vsakdanjo dejanskost, upoštevajoč pomembne spremembe, ki jih strojna obdelava in prenos informacij povzročata na področju umetnostne in zunajumetnostne medčloveške komunikacije. Kako ta problem teoretsko zgrabiti, da bi ga bilo kasneje mogoče povezati z realističnim diskurzom? Porajajo se vprašanja. Kakšna je pravzaprav komunikacija na ravni novih medijev? Kako je posamezna izjavna enota sestavljena? Kaj je predmet izjavljanja? To so seveda vprašanja, ki teorijam realizma niso tuja, saj se nanašajo na temeljne dileme možnosti reference, jezikovne reprezentacije, komunikacije pomenov … tudi problematike t. i. »bližine dejanskosti«.

5.1 Hermenevtika Mihaila Bahtina

Osnovni element teorij Mihaila Bahtina je izjava (высказывание). Predstavlja del govorne komunikacije, ki poteka dialoško²¹¹. Izjavo določajo štiri značilnosti: (a) izmenjava govornih subjektov, (b) zaključenost (tematska izčrpnost, povezana z govorčevim namenom; predmetno-smiselna vsebina), (c) ekspresivnost (subjektivni emocionalno-aksiološki odnos govorca do predmetno-smiselne vsebine izjave) in (č) naslovljenost (upoštevanje konkretnega naslovnika). Izjava je vedno konkretna, neločljiva od kontekstov kulture (znanost, umetnost, politika, …) in posamezne življenjsko-osebne situacije. (Prim. Problem govornih žanrov, Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah in K metodologiji humanističnih ved v zbirki Estetika in humanistične vede ter Beseda v romanu v zbirki Teorija romana.)

Komunikacijska situacija, npr. ob branju romana, je takšna: celota romana kot izjave pripada avtorju, ki jo zamejuje z začetkom in koncem izjavljanja. Meja je definirana skozi »izmenjavo govorcev« (Bahtin, Estetika in humanistične vede 249). Avtor izjave je tako rekoč njen lastnik, posledica tega pa je odgovornost zanjo, ki kot pogoj predpostavlja zaključenost in stabilnost objekta, za katerega je človek odgovoren – v tem primeru izjave, ki neposredno ustreza (jasni in odločni) »misli« (Bahtin, Estetika in humanistične vede 250, 253). Zaključenost je »notranja stran izmenjave govornih subjektov« (Bahtin, Estetika in humanistične vede 254), avtor je povedal vse in na tem mestu nastopi dialoški odnos, odgovor. Kontekst, seveda gre za množico izjav kot fundamentalnega koncepta mišljenja pri Bahtinu, obstaja zunaj in znotraj izjave, vendar je pri tem važno, da meje znotraj izjave niso prave meje med izjavami (Bahtin, Estetika in humanistične vede 250-1, 310, 339, Teorija romana 112), niso pa določene niti na noben drug način.

»To ni psihološki, marveč smiselni personalizem,« zapiše Bahtin (Bahtin, Estetika in humanistične vede 351)²¹². Na tem mestu se Bahtinova misel oddalji od teorij, ki poudarjajo odvisnost teksta od medbesedilnih zvez, kar se morda zdi protislovno, ker dialoškost predpostavlja medbesedilne povezave. Odgovor se skriva v zlitju govorca in izjave, zavesti in izražene misli v nekakšno »izjavo-človeka«²¹³. Nekaj podobnega je mogoče opaziti v teoriji izjave (l'énoncé) Michela Foucaulta, ki jo dojema na ravni entitete oblast-vednost: s tega vidika je vednost vedno v skladu z oblastjo, saj je izjava njen produkt. Pri Bahtinu je avtor vedno v absolutnem sozvočju s svojo izjavo, saj se skoznjo konstituira.

Na tem mestu se odpirajo vprašanja splošne hermenevtike, razumevanja dejanskosti. (Prim. Odgovor na vprašanje uredništva [revije] Novyj mir, K metodologiji humanističnih ved v Estetika in humanistične vede.)

Razumevanje. Razčlenitev razumevanja na posamezna dejanja. V dejansko realnem, konkretnem razumevanju so ta dejanja neločljivo zlita v enotni proces razumevanja, vendar ima vsako posamezno dejanje idealno smiselno (vsebinsko) samostojnost in ga lahko izločimo iz konkretnega empiričnega dejanja. 1. Psihofizično zaznavanje fizičnega znaka (besede, barve, prostorske oblike). 2. Spoznavanje znaka (kot znanega ali neznanega). Razumevanje njegovega ponavljajočega se (splošnega) pomena v jeziku. 3. Razumevanje njegovega pomena v danem (bližnjem ali oddaljenem) kontekstu. 4. Aktivno dialoško razumevanje (spor-soglasje). Vključitev v dialoški kontekst. Ocenjevalni vidik razumevanja in stopnja njegove globine in univerzalnosti. (Bahtin, Estetika 335)
Specifičnost razumevanja se nahaja v personalistično aktivni četrti fazi, kjer se razumljeno vključuje v veliki dialog skupaj z razumevajočim. Razumevanje je odgovor na razumljeno in vodi v novo razumevanje. »V določenem pomenu ima prvenstvo prav odgovor, saj je aktivno gibalo (Bahtin, Teorija romana 62).« Odgovor je tisto, kar je povod za predhodno (odgovorno razumevajočo) repliko, in ne, kot bi se morda zdelo, obratno, da bi odgovor sledil izgovorjeni izjavi²¹⁴.

Samo besedilo kot samostojna entiteta se v tem pogledu razblinja v različne interpretacije izjav kot etično priostrene refrakcije izjav druge ob drugi in za nadaljnje. Natančneje, sam koncept literarnega dela (ali teksta) kot predmeta raziskave postane problematičen, ker se nanaša na nestabilno in odvisno entiteto. Kontinuirana shema komunikacije – avtor -> delo -> bralec – je zato zavajajoča, ker odreja prostor delu, ki ne obstaja v ločeni obliki bodisi od avtorja, kot to pokaže Bahtin, bodisi od bralca, ki je potreben za konkretizacijo besedila, npr. v obliki Ingardnovega literarnoestetskega doživljaja. V okvirih teorije diskurza (bodisi Bahtinovega tipa, s specifičnimi korekcijami pa tudi v Foucaultovi) so izjave integrirane v svoje nosilce, zato jih je treba razumeti na ravni, ki se dejansko pojavlja. Edine meje, ki jih opisana teorija na tem mestu ponuja, so meje med izjavami-izjavljanji-izjavljalci (vsakič v kontekstu)²¹⁵.