Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(2. 4. 2009)

78 Iz Studies in European Realism, prevod izšel v Londonu 1950.

79 Lukacs med realiste včasih prišteva tudi Homerja, kar dodaja njegovi teoriji značaj tipološkosti (Kos, Literarne tipologije 64). Več tem vidiku v poglavju o tipološkem pomenu izraza realizem.

80 Gre za pomembno kategorijo v marksizmu, lažni videz substancialnosti in statične avtonomnosti pojavov, ki (posebej v kapitalistični družbi) zakriva njihovo vpetost v dinamizem zgodovine. Prim. tudi besedilo Galina Tihanova Reification and Dialogue.

81 Obj. v Probleme des Realismus, 1955. Galin Tihanov navaja v tej zvezi še Lukácsovi besedili Willi Bredels Romane (1931-2) in Reportage oder Gestaltung? (1932), ki problematiko reifikacije odkrivata tudi v reportažni in dokumentarni prozi.

82 Povezava med realizmom in modernizmom je v literarni zgodovini poseben problem, ki se kaže npr. skozi Proustovo označevanje lastnega dela v romanu V Swannovem svetu za realizem, morda celo v pomenu nadaljevanja tradicije klasikov francoskega realizma. Razprava o tem bi lahko pregledala Proustovo rabo izraza realizem in realističen v romanu, obenem pa premislila tudi vsebinsko-svetovnonazorske navezave Proustovega dela na francoski realizem. Vendar bi to preseglo okvire te študije.

83 Prim. zgoraj.

84 Kot zastranitev; na tem mestu se vsiljujejo podobnosti z dvojnostjo Ockhamove »vie moderne« in realistične »vie antique« v sholastičnem sporu o univerzalijah iz 14. stoletja (Klima).

85 Novohistoristična metodologija npr. tovrstno povezavo literature in konteksta imenuje z izrazom »embededness«. (Prim. Introduction Harolda Arama Veeserja v The New Historicism.)

86 Prim. primerjavo Lukácsovega pojma reifikacije z Bahtinovo dialoškostjo v razpravi Galina Tihanova Reification and Dialogue.

87 Lukács tokrat v tradicijo »velike književnosti« prišteva Tolstoja in Dostojevskega, čeprav je njegova dolgoletna preferenca seveda Tolstoj. Prim. Bjørn Andersen in besedilo Lukácsa iz leta 1949 Dostoevsky (6. 4. 2009).

88 Torej, ne gre za ločevanje med tistimi v zaporu v nasprotju s »svobodnimi«, zaradi totalnosti nadzorovanja seveda.

89 V zbirkah razprav Teorija romana.

90 Ruska mistika velja v literarni vedi »na zahodu« za osrednji poudarek Solženicinovih del.

91 (6. 4. 2009)

92 Izraza ločuje npr. Theodor Adorno v poznih spisih v smislu neizogibnosti partijnosti, vendar ne v obliki cenenega strankarstva (Haug 6).

93 Hegel zapiše: »Denn notwendig hängt die Geschichte eines Gegenstandes mit der Vorstellung aufs engste zusammen, welche man sich von demselben macht. Danach bestimmt sich schon dasjenige, was für ihn für wichtig und zweckmäßig erachtet wird, und die Beziehung des Geschehenen auf denselben bringt eine Auswahl der zu erzählenden Begebenheiten, eine Art, sie zu fassen, Gesichtspunkte, unter welche sie gestellt werden, mit.«

94 V zgoraj navedeni prvi omembi izraza iz leta 1895 Lenin govori o delovanju znotraj družbene skupine v nasprotju z individualnim delovanjem, saj je tudi individualnost v resnici družbena, kot sledi iz teoretične partijnosti. Poleg tega je zaradi partijnosti »praktični« učinek po pričakovanjih večji.

95 (7. 4. 2009)

96 Politika naj »u kriznom prelazu shvati i uhvati onu kariku čijim hvatanjem čovek (politika, partija, klasa itd.) postaje sposoban da uhvati ceo lanac i njime ovlada« (Lukač 80).

97 Na tem mestu je opaziti še eno vzporednico z Bahtinom, njegovim razumevanjem ljudske kulture in karnevala, v Lukácsovi »ljudski dvostranskosti«. Pomenljivo je, da tokrat Lukács izvzame Dickensa, ki posebej v poznih delih prav tako izgubi velik del humorja.

98 Prim. Lukácovo razpravo o Dostojevskem iz 1949. Dostoevsky (6. 4. 2009), kjer pride avtor do podobnih ugotovitev.

99 »It is a disease of that mapping function whereby the individual subject projects and models his or her insertion into the collectivity.« (Aesthetics and Politics 212)

100 (15. 4. 2009)

101 »Prepoznavni znak takšne literature je skoraj nezgrešljiv: dopušča, namenoma ali ne, spoznati, da celo v t. i. ekstremnih situacijah, in prav v njih, cveti človeškost; včasih nastane iz tega kalna metafizika, ki grozo, ravno prav obtesano za mejno situacijo, po možnosti potrjuje toliko, kolikor se tam pojavlja človeška pristnost. V domačem eksistencialnem vzdušju se razpusti razlika med rablji in žrtvami, saj so vendar oboji v enaki meri izročeni možnosti niča, iz katere rablji ponavadi potegnejo večjo korist« (Adorno 289-90).

102 Prim.