Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(16. 2. 2010); Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 81, prim. tudi 171). Iz razlik med obojim sledijo daljnosežne razlike med Auerbachovo in Benjaminovo teorijo, ki v Božje odrešenje – pa tudi realizem modela 19. stoletja – ne verjame več. Vseeno pa velja opozoriti, da so si konkretne ugotovitve obeh teoretikov pogosto zelo blizu, npr. glede Calderonovih del.

164 S tega vidika se zdi Sternov ugovor Auerbachu, da razume realizem kot »perennial chosisme«, neupravičen (Stern 172). Stern to ugotovitev povezuje predvsem s poglavjem o modernizmu, Virginii Woolf, s čimer jo pravzaprav omejuje (195). Pomembno je upoštevati, da Auerbach »svobodo« pri raziskavi črpa iz odprtosti pojma »mimesis«.

165 Kohl poveže nemški naturalizem s pojmom kreaturnega (Kohl 133).

166 Louis-Jacques-Mandé Daguerre je unikatno tehniko dagerotipije predstavil v Parizu januarja leta 1839 – pri izumu sta sodelovala avtor heliografije (1826/1827) Joseph Nicéphore Niépce in njegov sin Isidore Niépce –, prav tako januarja istega leta pa je William Henry Fox Talbot v Londonu predstavil svojo tehniko postopka z negativom in pozitivom, ki v nasprotju z dagerotipijo omogoča mehanično proizvodnjo kopij (izboljšano različico je leta 1841 zavaroval s patentom pod imenom kalotipija).

167 (25. 10. 2010)

168 (25. 11. 2010)

169 Starogrški glagl κρίνω pomeni mdr.: razdeliti in odločiti (, 25. 10. 2010).

170 Bourriaudov pristop sodi v strujo raziskav vpliva tehničnih inovacij na dejanskost, za katero pravi Flusser, da zaradi zavračanja tehničnih inovacij avtomatično spregleda nove pojave (Flusser 130).

171 Kustos 50. je Francesco Bonami. Prim. tudi spletišče sodelovanja ljubljanske Akademije za likovno umetnost na tem Bienalu: in (3. 3. 2009). 53. mednarodno razstavo umetnosti Beneški bienale je z majhnim uspehom kuriral podobno usmerjeni rektor Städelschule Daniel Birnbaum, kar lahko kaže na šibitev te struje. Vpliv poetike relacijske estetike je manj viden na kasselskih Documentah št. 10 (1997), 11 (2002) in 12 (2007), je pa močno zaznamoval Skulptur Projekte Münster 07, prestižni festival, ki se prireja vsakih deset let; (3. 2. 2010).

172 Npr. Felix Gonzales-Torres, Rirkrit Tiravanija, Philippe Parreno, Vanessa Beecroft, Maurizio Cattelan, Carsten Höller, Christine Hill, Pierre Huyghe, Noritoshi Hirakawa, Gabriel Orozco, Jens Haaning, Dominique Gonzales-Foerster in drugi.

173 (Vaupotič, Literarnoestetski doživljaj in novi mediji – prihodnost literature? 204-10)

174 Pri svoji kritiki cilja na splošno rabo tega izraza, ki pravzaprav obstaja v več verzijah, tako teoretično spekulativnih – ki so nastajale od Wannevarja Busha in članka As We May Think (The Atlantic Monthly, julij 1945, , 3. 2. 2010) dalje – kot dejansko tehnično izvedenih. Ohranja pa ga kot oznako v ožjem pomenu za (ergodično)literarni žanr hipertekstnega pripovedništva.

175 Vsebinsko preobložen pojem virtualnega, ki je obstajal vsaj od srednjeveške sholastike dalje, se v sodobni umetnosti nanaša predvsem na virtualne svetove in virtualno realnost kot »3-D computer generated interactive environments« (Manovich, The language of New Media 8). Oliver Grau v svoji knjigi Virtual Art raziskuje virtualnost v kontekstu zgodovine iluzionističnih in potopitvenih učinkov podob (Grau 4-5).

176 Na podlagi razumevanja teksta kot stroja je tipologija strojev temelj za razlikovanje tipov tekstov.

177 Nasprotno Christiane Paul v Digital Art (2003) uporabi izraz »digitalna umetnost« za pregled področja z dveh vidikov: digitalnih tehnologij kot orodij za ustvarjanje tradicionalnih umetnin in njihove rabe kot samostojnega medija.

178 David Link je problematiziral koncept numeričnega v okvirih strojne obdelave podatkov – o tem več v nadaljevanju –, vendar to ne spodbija Manovichevega ugovora. Poleg tega Manovichova novomedijska komunikacija ni omejena na delovanje stroja, ampak vključuje celotno komunikacijo.

179 Manovich se tukaj oddaljuje od uveljavljene rabe kratice HCI v računalništvu za »human computer interaction«, ki označuje predvsem področje raziskovanja (Manovich, The Language of New Media 69).

180 Tudi »branching-type interactivity« (Manovich, The Language of New Media 36, 40).

181 Pri Manovichu je treba ločevati tudi med fizično interakcijo med uporabnikom in novomedijskim objektom ter, kot jo imenuje, psihološko interakcijo (Manovich, The Language of New Media 55-7). Ko druga pomeni obenem odsotnost prve, gre za dvojnost ergodičnega in neergodičnega iz Aarsethove monografije. Aarsethova skovanka se pri drugih raziskovalcih ni uveljavila.

182 RoseLee Goldberg v svoji Performance Art ločuje performans od gledališča po odsotnosti gledališke vloge, skozi katero igralec upodablja fiktivno osebo, performer namreč vedno skozi najrazličnejše potujitve ostaja na odru on ali ona sama. V angleščini se izraz »performance« jezikovno pokriva z (gledališko) predstavo v nasprotju z uprizoritvijo (staging) – jezikovna razlika med performing arts, kot gledališčem ipd. in performance art sicer obstaja. SSKJ in Besedišče (Elektronska izdaja v1.0) izrazov »performer« in »performans« ne vsebujeta.

183 Pojem Allana Kaprowa iz leta 1959. Noah Wardrip-Fruin pojem definira takole: »The term "Happening" has been used to describe many performances and events, organized by Allan Kaprow and others during the 1950s and 1960s, including a number of theatrical productions that were traditionally scripted and invited only limited audience interaction« (The New Media Reader 83). Besedišče slovenskega jazika vsebuje besedo »hapening«.

184 Leta 1977 je Douglas Davis v okvirih kasselske Documente VI organiziral satelitski prenos performansov sebe, Nam June Paika, Charlotte Moorman, Josepha Beuysa itd. v več kot petindvajset držav. Send/Receive Satellite Network (Kaith Sonnier, Liza Bear) je istega leta »umetniško« povezal New York in San Francisco. Tretji teleprezenčni dogodek leta 1977 Satellite Arts sta organizirala Kit Galloway in Sherrie Rabinowitz. Seveda pa je tudi, sicer neumetniška, demonstracija projekta prvega modernega uporabniškega vmesnika oNLine System Douglasa Engelbartaleta 1968 potekala tako prek televizijske telekonference kot prek oddaljenega procesiranja, saj je en računalnik poganjal več prostorsko oddaljenih terminalov. Gre za situacijo, ki napoveduje današnje »računalništvo v oblaku« (cloud computing), ki ga prek storitve Google danes (pretežno nevede) dobesedno uporablja vsak uporabnik interneta. (Celotna videopredstavitev Engelbartove demonstracije, namenjene predvsem vladnim, vojaškim in znanstvenim poslušalcem, je dosegljiva na svetovnem spletu