Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(15. 4. 2009) in Bonitzer.

103 Problem zaobjetja sveta v pripovedi je pri Bahtinu podrobno razdelan, npr. v dveh »stilističnih črtah« romana. Za prvo stilistično črto romana je značilna dosledna stilizacija jezikovnega gradiva, ki direktno izraža avtorjeve namere. Govorno raznoličje ostaja zunaj romana. Od pesniškega in epskega enojezičja in enotnosti stila se ločuje po polemičnem ali apologetskem odnosu do dialogiziranega ozadja romana. Uvodna faza romanov druge stilistične črte smeši tujo besedo – stilizirano literarizirano besedo romanov prve stilistične črte – in jo s tem čisti lažnive patetike. V drugi fazi, katere temelj je večjezičje, pride do pravih notranjih dialogov v tuji besedi, ki se zoperstavlja avtorjevemu parodičnemu pačenju. Tuje besede s tujimi namerami pod različnimi zornimi koti odslikavajo in prelamljajo avtorjeve namere (avtorska beseda se srečuje s tujo na dveh ravneh: v predmetu – namen izraziti – in naravnanosti k odgovoru – namen prepričati). Razne besede in oblike so zgolj različno daleč od intencijskega središča dela: direktna avtorska beseda, nato širok spekter besed, ki z manjšo ali večjo distanco odslikavajo avtorske namere, in končno povsem objektni govor, ki je zgolj stvar in nič ne prikazuje. Ves ta spekter besed »orkestrira« intendirano temo, končni smisel romana-izjave. Vendar orkestracija po drugi strani ne omejuje enovitosti namer celote romana. Med raznimi družbenimi glasovi, ki so različno oddaljeni od končne avtorjeve namere, lahko ostaja hierarhija. (Beseda v romanu, 5. pogl.: Dve stilistični črti evropskega romana v Bahtin, Teorija romana) Naslednja – in dokončna – stopnja osamosvajanja tuje besede v romanu je polifonija.

104 Pojem razsvetljenstva Adorno sicer razume na poseben način.

105 Slovenski prevod ni nerazumljiv: »höhere Scholle«, »mere clay« (Aesthetics and Politics 191-2), najbrž v pomenu vrhnje plasti iz izrazja geologije.

106 Prim. zgoraj.

107 Podobno stališče je zapisal leta 1938 tudi Ernst Bloch (Aesthetics and Politics 23).

108 (20. 10. 2010)

109 Podčrtal A. V.

110 Izvirnik je napisan v angleščini, zato je naveden. Slovenski prevod je dosegljiv mdr. v spletni objavi.

111 To mesto v sistemu Adornove misli je nastavek za teorijo tehnične reproduktibilnosti Walterja Benjamina, o kateri sta avtorja žgoče razpravljala prek (ohranjene) pisemske korespondence.

112 Adorno in Horkheimer sta sicer avtorja pojma »kulturna industrija«, ki pa še ne zajema avtonomne modernistične umetnosti.

113 Prim. (Stern 99).

114 »Valorizacija in komercializacija sta na ta način tesno povezani. Vse kar je kulturno valorizirano, lahko kasneje tudi komercializiramo. Toda vse, kar je komercializirano, izgubi kulturno vrednost. Postane profano, zato ga moremo in moramo ponovno valorizirati.« (Groys 60)

115 Jameson govori o Lukácsovem problemu »progressive bourgeois culture« (Aesthetics and Politics 203), ki pa ga sam skozi Lukácsov pojem reifikacije reinterpretira kot boj proti reifikaciji v poznem kapitalizmu: »If the diagnosis is correct, the intensification of class consciousness [da bi se pokazala proizvedenost razrednih odnosov] will be less a matter of populist or ouvrierist exaltation of a single class by itself, then of the forcible reopening of access to a sense of society as a totality, and the reinvention of possibilities of cognition and perception that allow the social phenomena once again to become transparent, as moments of the struggle between classes (Aesthetics and Politics 212).« Gre torej za odmik od zgolj delavskega razreda v kompleksnejše kulturne sisteme. Pomenljiv je tudi Lukácsov lastni razmislek ob Balzacovih Izgubljenih iluzijah, ko – sicer ne da bi iz tega izpeljeval za marksistično ortodoksijo problematične zaključke – omenja »navidezen« obrat odnosa baza nadstavba (Realism 102).

116 Groys navaja Petra Halleya, ki označi postmodernizem kot modernizem brez sanj o revolucionarnem preporodu (Groys 214). Postmoderno sicer razume kot krizo modernega iskanja novega skozi vzpostavitev starega kot novega novega.

117 Skozi razliko med »Ereignis« Heideggerja in »zavestno inovacijo« (Groys 217).

118 V popreproščeni obliki je mogoče reči, da v nasprotju z Groysovim pojmom entropije skuša Adorno – in za njim postmarksisti – ukrotiti in obvladati ter seveda uporabiti za lastne cilje samo energijo krize. To za stanje entropije seveda ne velja, na kar opozarja (tokrat znotraj metaforične primerjave) drugi zakon termodinamike.

119 Na Hrvaškem in v Italiji sta Emil Hrvatin in Davide Grassi še vedno prijavljena s starima imenoma, prim. intervju Leva Krefta (28. 4. 2009).

120 Stern omeji realizem na krhko sfero »civiliziranega sveta« (civilized life) (139).

121 (Brechtova opomba.) »Das Wort« verdankt besonders G. Lukács einige sehr bemerkenswerte Aufsätze, die den Realismusbegriff erhellen, auch wenn sie, meines Erachtens, ihn etwas zu eng definieren.

122 V to smer kažejo tudi teorije realizma, ki izhajajo iz Wittgensteinove filozofije, npr. Sternova.

123 S tem Aust na prvi pogled nasprotuje Sternovi teoriji, vendar pa premislek skozi teorijo Hansa Vilmarja Gepperta, ki jo Aust v svoji monografiji označi za najperspektivnejšo, omenjeno dilemo postavi v posebno optiko, ki se ji bo besedilo posvetilo v nadaljevanju.

124 Sprachen der Kunst. Ein Ansatz zu einer Symboltheorie. Frankfurt am Main, 1973.

125 Klasicistični koncept »la belle nature« razume posnemanje kot konstrukt razuma (Kohl 57-8).

126 Nem.: Detailrealismus, Faktentreue. Prim. tudi: literalizem (Grant 75), Harry Levin uporabi pojem »chosisme«, »thing-ism« (Grant 43, Stern 172), ki se v slovenščino prevaja kot reizem.

127 Za relativistične poglede na kavzalnost prim. npr. Stern (79). Kohl opiše formalno kavzalnost kot postopek literarne motivacije na primeru pragmatičnega romana 18. stoletja, npr. pri Blankenburgu (Kohl 74).

128 Poseben problem je vprašanje o načelni demokratičnosti realizma, ki zahteva posebno obravnavo.

129 Prim. tudi Kohlovo kategorično zavračanje vsebinske opredelitve.

130 Tudi »bewußte Symbolik« (Kohl 81).

131 L'Effet du Réel. v Communications 11 (1968): 84-9. V angl. prevodu v (Realism 135-41).

132 Kohl v svojem zgodovinskem pregledu najde »estetiko iluzije« s poudarkom na detajlu pri Diderotu, ki princip biti »vraisemblable« definira iz učinka dela (Kohl 62-4). Seveda je iluzionizem kot postopek povezan z mnogimi oblikami tendenčne literature (Kohl 212-4).

133 Erich Auerbach v svoji knjigi Mimesis to obravnava pod izrazom »figuralna metoda«, »prefiguracija«.

134 Zveze med periodizacijo in tipologijami – npr. v času romantike – opazi tudi Kos (Kos, Literarne tipologije 42).

135 (Kos, Anton Ocvirk in problem literarnozgodovinske metode)

136 Opozoriti velja na zanimivo povezavo med tipologijami in hermenevtiko, ki se kaže v Diltheyevi filozofiji.

137 Foucault se pravzaprav zavzema za raziskovanje »boja« v nasprotju z »razredom« (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 86).

138 V knjigi Arheologija vednosti metoda z istim imenom »zamrzne zgodovino«. S kronološkega vidika jo zanimata zgolj točki začetka, ko se t. i. diskurzivna formacija pojavi, in konca, ko izgine. Čas obstaja zgolj v prelomih, v zaporedju večnosti, to pa seveda nasprotuje tradicionalni homogeni linearnosti zgodovine (Foucault, Arheologija vednosti 177, prim. tudi angl. prevod str. 166, ki je bil primerjan s francoskim izvirnikom). Arheološki opis je razvit na ravni splošne zgodovine, kar pomeni, da diskurz ni neodvisen in idealen, zaprt v homogeno in absolutno zgodovino, ampak se arheološki opis razvija na ravni, »na kateri lahko zgodovina omogoči določene tipe diskurzov, ki imajo sami svoj lastni tip zgodovinskosti in ki so povezani s celoto različnih zgodovinskosti«. Foucaultovski arheološki pristop k zgodovinskim danostim konstruira drugačen tip zgodovinskosti kot npr. linearna sukcesivnost jezika ali toka zavesti; diskurz (z vidika arheologije) ima drug model historičnosti. Zanj je pomembno predvsem dvoje. Prvič (podpoglavje IV/5/I): navidezna sinhronija diskurzivnih formacij je pravzaprav začasni odlog temporalnih zaporednosti, da bi se pokazali odnosi, ki določajo temporalnost same diskurzivne formacije, to pa se kaže npr. v primeru, ko je nekaj arheološko prej, vendar pa ni prej tudi z vidika kronologije. S tem arheologija (a) sprošča »raven 'dogodkovnega' angažmaja« (Grilčev prevod: sklopitev), to pomeni, da osvobaja posamezne singularne dogodke iz uničujoče linearnosti. Po drugi strani (b) so pravila formacije diskurzivne prakse različno splošna, bodisi so v sinhronem hierarhičnem razmerju, bodisi implicirajo tudi »časovni vektor«. S tega vidika arheologija kartografsko opisuje temporalne vektorje izpeljave. Drugič (IV/5/II): cilj, ki ga želi Foucault doseči s pomočjo arheologije, je diferencirati razlike, in zato zavrača homogeni pojem »spremembe« in se zavzema za več tipov »transformacij«, ki se kažejo na več ravneh dogodkov (Vaupotič, On the problem of historical research in humanities).

139 Prim. tudi str. 29, 32.

140