Študijska poročila erasmus študentov medicinske fakultete univerze V ljubljani za študijsko leto 2013/2014


NEMČIJA – RHEINISCH-WESTFALISCHE-TECHNISCHE HOCHSCHULE AACHEN (Brina Šuligoj)



Yüklə 358,45 Kb.
səhifə16/24
tarix23.09.2017
ölçüsü358,45 Kb.
#1222
1   ...   12   13   14   15   16   17   18   19   ...   24

NEMČIJA – RHEINISCH-WESTFALISCHE-TECHNISCHE HOCHSCHULE AACHEN (Brina Šuligoj)

Aachen sem si izbrala, ker so mi bila všeč stara poročila, pa tudi lokacija mesta mi je bila všeč. Nemčijo sem izbrala, ker sem si želela naučiti jezika in ker je veliko cenejša kot skandinavske države. V Aachnu sem delala vaje iz kirurgije in interne medicine, saj sem trenutno v 6. letniku. Njihova mednarodna pisarna je bila dokaj odzivna, tako da sem hitro uredila vse papirje. Že junija so mi sporočili, da mi žal ne bodo mogli najti sobe v študentskem domu. Na srečo sem se jaz že marca prijavila za sobo v študentskih domovih preko njihove uradne spletne strani in julija tudi dobila od njih email, da mi lahko ponudijo sobo s skupno kopalnico, kar sem tudi sprejela. Soba me je stala 180 eur na mesec. V Aachen sem prispela 1. septembra, saj se je naslednji dan že začel jezikovni tečaj. Ta je precej dobro organiziran, vendar morda nekoliko premalo intenziven (pridobiš le pol stopnje). Spoznaš pa v tem času veliko novih ljudi in mesto. Univerza organizira veliko spoznavnih večerov za Erasmovce, druga mednarodna druženja in sprejem za mednarodne študente prvi teden v septembru. Tako na hiter način dobiš vse potrebne informacije o postopkih vpisa.

Oktobra sem začela z vajami. Tam imajo v šestem letniku »Praktisches Jahr« (PJ), kar je podobno našim vajam, le da so tam daljše in so za njih plačani. V vsaki bolnišnici je plačilo drugačno in Aachen je med tistimi bolnišnicami, ki plačajo zelo malo glede na število opravljenih ur (110 eur). Začela sem z vajami na splošni kirurgiji, kamor spada tudi abdominalna in transplantacijska kirurgija. Moj delavnik se je začel ob 7.45 z jutranjim sestankom, kjer so si kirurgi ogledali CT posnetke bolnikov, ki jih bodo operirali, in izdelali strategijo zdravljenja težjih bolnikov. Nato smo šli na oddelek ali v operacijsko. Če si želel videti veliko operacij, si lahko cele dneve asistiral. Najbolj zanimive so bile seveda transplantacije jeter in ledvic in študenti smo lahko tudi pri takih operacijah asistirali. Na oddelku je bilo tudi precej pestro. Včasih se sicer počutiš kot poceni delavna sila, vendar se naučiš veliko praktičnih stvari. Jemali smo kri, nastavljali venske kanale, previjali in spirali rane, odstranjevali šive in drenaže in včasih tudi kaj zašili. En teden sem preživela tudi na polikliniki, kjer sem videla še delo v ambulantah in nekatere kirurške urgence. Vaje se mi niso zdele slabe, vendar je bilo precej odvisno, kateri zdravnik je bil tisti teden razpisan na oddelek. Nekateri so radi delali s študenti in učili, drugim je bilo vseeno. Opazila sem tudi, da so nekateri delali razlike med nemškimi in tujimi študenti. Na srečo so bili takšni samo nekateri, drugim je bila pomembna pridnost. Še posebej prijazni so ponavadi tuji zdravniki, ki se spominjajo svojih težkih začetkov v tujini. Konec delavnika je bil na kirurgiji okrog štirih. Na interni sem preživela 6 tednov, 3 tedne na gastroenterološkem oddelku in 3 tedne na intenzivnem oddelku. Na gastro sem začenjala ob osmih. Tam sem morala vsak dan sprejeti nekaj bolnikov (kri, anamneza, status, EKG) in o njih poročat zdravnikom. Moj mentor je bil mlad specializant, ki mi je pri vsakem bolniku o bolezni še kaj povedal in mi pomagal pri pisanju zaključkov v nemščini. Naučila sem se tudi punktirat ascites, kadar koli sem lahko šla gledat gastroskopije, ERCP in druge posege. Na oddelku sem se vedno dobro počutila, vendar je bilo precej naporno, saj sem morala vsak dan ostajati do petih ali kasneje. Na intenzivnem oddelku smo začenjali že ob sedmih. Tam zdravniki delajo v 12urnih turnusih, ampak na srečo sem jaz ostajala le do treh.

V bolnišnici je ena velika menza, ki ponuja dokaj poceni kosila, vendar po mojem mnenju ne najbolj okusna. Je pa precej blizu bolnišnice tudi študentska menza, ki je še cenejša in ima večjo izbiro (1-4 eur na obrok). Enkrat na teden je za PJ študente tudi predavanje o različnih temah. Najbolj mi je bil na fakulteti všeč AIXTRA, ki organizira zastonj tečaje za medicince (npr. šivanje, airway managment, abdominalni ultrazvok...).

Aachen je majhno, vendar prijetno študentsko mesto. Veliko je tujih študentov iz celega sveta. Za Erasmus študente je čez celo leto organiziranih veliko druženj. Cene hrane, stanovanj in restavracij so za Nemčijo precej nizke. Meni je bilo všeč predvsem to, da je zelo blizu Belgije in Nizozemske, ki ponujata super vikend izlete. Pa tudi Düsseldorf in Köln sta blizu.


  1. NEMČIJA – RHEINISCH-WESTFALISCHE-TECHNISCHE HOCHSCHULE AACHEN (Kristina Petelin)

V Aachnu sem preživela 2 semestra - 5. letnik. V mesto sem prišla na začetku septembra, saj smo imeli takrat Placement Test za intenzivni tečaj nemščine, ki je potekal v septembru. Kar se Placement Test tiče, se splača pogledati si slovnico, saj testirajo bolj kot ne le to. Tečaj smo imeli od ponedeljka do četrtka od zjutraj pa okvirno do kosila.

V Aachnu sem živela v študentskem domu Gut Kullen, ki je bil od Uniklinik oddaljen 3 minute. Za študentske domove se splača prijaviti približno pol leta pred izmenjavo, saj so čakalne dobe dolge. Prijave potekajo preko internetne strani Studentenwerk-Aachen. Kar se mojega študentskega doma tiče, ga lahko priporočim zaradi cene in lokacije glede na Uniklinik; do centra je 45 min peš, kar čez dan zaradi dobrih avtobusnih povezav ne predstavlja večjega problema, je pa bilo rahlo moteče ponoči. Soba ni bila nič posebnega, življenje v študenstkem domu je bilo precej drugačno kot tisto, ki ga poznamo iz slovenskih študentskih domov. V 10 mesecih bivanja tam, me zabava ni zbudila niti enkrat in čeprav sem si kuhinjo in kopalnico delila še s tremi ljudmi, je bilo, kot da bi živela sama.

V septembru je bilo za ERASMUS študente s trani AEGEE organiziranih precej dogodkov in druženj, tako da spoznavanje novih ljudi ni bilo težko. Vsak ponedeljek v baru Zu Hause poteka Erasmus Social Drink - jaz sem tam spoznala največ prijateljev. Organizirali so nam še ogled mesta, Pub Crowl, ERASMUS Party, razne izlete po študentski ceni,... Ti dogodki seveda potekajo skozi celo leto. Uniklinik je organizirala ogled in predstavitev bolnišnice pred začetkom.

Uniklinik je največja bolnišnica v NRW regiji, tako da vanjo prihajajo ljudje od precej daleč naokoli. Z vajami vna Uniklinik sem začela na sredini oktobra. Vaje potekajo v nemščini, od 7.30/8.00-15.00/16.00 (in potem se ti kolegi iz drugih fakultet pritožujejo, da imajo oni “class every 2 weeks at 8”, ti si pa lahko samo misliš: pa še ta je neobvezen!). Na interni gre več ali manj za jemanje krvi, vstavljanje perifernih kanalov, jemanje krvi za kulture, delanje raznih lažjih testov, snemanje EKGja, delanje sprejemov in vnašanje podatkov od statusa in anamneze v računalnik, na kirurških oddelkih pa poleg tega še držanje kljuk v operacijski. Zadolžitve razen anamneze in statusa so na začetku precej zahtevne, saj jih pri nas študentje večinoma ne izvajamo, v Nemčiji pa je to glavna študentova naloga. Ampak se človek hitro navadi, konec koncev gre za precej enostavne stvari, ko ugotoviš kako se zadevi streže. Razlage dobiš ponavadi toliko, kot vprašaš, saj so zate 'odgovorni' specializanti, v katerih delavniku pa ni posebnega časa namenjenega za ukvarjanje s študenti in seveda imajo že svojega dela dovolj. Tako da te pač uporabljajo kot orodje za olajšanje svojega dela. Si pa ves čas na oddelku/ambulanti/operacijski, tako da vidiš veliko praktičnih stvari. Tudi ni panike, če hočeš oditiiti bolj zgodaj enkrat ali dvakrat na teden zaradi tečaja nemščine, so razumevajoči. Predavanja so bila ob petkih. Seminarji so bili med tednom, ponavadi pride predstojnik oddelka in vodi razpravo o papirnatem/resničnem pacientu. Predavanja in seminarji potekajo podobno/enako kot pri nas. Kar je mene motilo je bilo, da se ponavadi po vzeti anamnezi in statusu nismo podrobneje pogovorili o dotičnih pacientih, ker pač specializanti niso imeli temu namenjene ene ure delovnika na dan. Ko se malo navadiš, kako stvari potekajo, vidiš, kje se da pogledati, kaj se je prej in kasneje dogajalo s pacientom in si potem sam in z vprašanji narišeš sliko.

Internistični oddelki, na katerih sem bila so: kardiologija, pulmologija, revmatologija, endokrinologija in diabetes, nefrologija. Delo na vseh teh oddelkih poteka podobno - seveda so si med seboj različni pacianti, čeprav več ali manj vsi kronični. Podobno mislim s tem, da se zjutraj pride na raport, potem vzameš kri, potem narediš sprejeme, sledi poročanje in vnašanje podatkov v računalnik, malo vprašanj o pacientu, Oberarzt vizita, potem pride spet na vrsto kakšna kri/test/sprejem iz urgence/periferni kanal. Vmes se gre lahko malo v ambulanto ali pa pogledat endoskopije/srčni kateter/UZ. Potem sledi kosilo, po kosilu pa si še malo na oddelku, enkrat na teden je Chefarzt vizita, drugače pa bolj ali manj opazuješ, kako se pišejo odpustna pisma in narediš še kakšen sprejem iz urgence.

Na ginekologiji se je dan začel z raportom, potem pa so nas študente razdelili na operacijski del, porodništvo ali ginekološko endokrinologijo. Pri operacijskem delu sem bila več ali manj v operacijski. Vedno sem asistirala. Najbolj pogosto so delali histerektomijo z adnektomijo pri hiperplaziji uterusa. Veliko je bilo tudi operacij karcinoma dojke in karcinoma jajčnikov. Nekaj dni sem preživela tudi na polikliniki, kjer so večinoma sledili pooperativne pacientke ali pa pacientke pred operacijo. Na porodništvu se vidi veliko prenatalne diagnostike in carskih rezov in tudi kakšen vaginalen porod - Nemke niso bile preveč navdušene nad študenti, ampak se najdejo tudi take, ki te spustijo zraven, tako da sem na koncu videla vaginalni porod z vakuumom. Na ginekološki endokrinologiji so bili večinoma obravnavani pari, ki imajo težave z zanositvijo, videla sem tudi umetno oploditev. Pojavile so se tudi pacientke z endokrinološkimi problemi, pri katerih se je sumilo, da gre za ginekološki izvor, vendar ne tako pogosto.

Na pediatriji se je dan prav tako pričel z raportom, potem pa sem večino časa preživela na polikliniki in se menjavala po ambulantah. Lažje paciente v urgentni ambulanti sva s kolegico tudi same sprejeli. Drugače je bilo veliko pacientov z motnjo rasti in vnetno črevesno boleznijo, spremljanje po raznih operacijah.

Na oftalmologiji sem zjutraj prišla v ambulanto in ostala tam, dokler me niso rabili v operacijski. V ambulanti je zdravnik imel veliko opravka s kataraktami, brazgotinami roženice, diabetično retinopatijo,... V glavnem, vedno isti test vida, potem pregled s špransko svetilko in merjenje tlaka. To testiranje sem nekajkrat na dan poskušala izvesti tudi sama. Potem se je pacienta po potrebi poslalo na dodatne preiskave in se ga obravnavalo naprej popoldne. Popoldne so pacienti tudi prišli na laser. V operacijski je šlo za držanje lupe in gledanje operacije pod mikroskopom. Večinoma so operirali katarkato.

Na ORL sem bila večinoma v operacijski. Tukaj nisem asistirala, sem pa lahko stala precej blizu in se je kljub temu dobro videlo. Operirali so tumorje in razvojne nepravilnosti. Zjutraj smo morali študentje priti na raport, Chefarzt nas je pogosto spraševal razna težka vprašanja, ki jih na koncu niti specializantje niso znali odgovoriti. Veliko vprašanj je bilo tudi v operacijski, je bil pa nivo le teh nižji.

Sodna medicina je potekala v Kölnu. Imeli smo seminarje in sekcije. Tega ni bilo veliko in Köln ni daleč, tako da ni problema. Predavanja smo imeli ob petkih v Aachnu skozi cel zimski semester.

Na oddelku sem bila ponavadi s še enim študentom, večkrat se je zgodilo tudi, da sem bila sama, včasi pa nas je bilo tudi po 5. Na posameznem oddlku sem ostala 1 do 2 tedna, razen na ginekologiji 5 tednov. Zdravniki te večkrat kaj vprašajo, če si si stvari pogledal, ni težko odgovoriti, včasih ti tudi povejo, kaj si poglej za naslednji dan in te potem sprašujejo o tem. Pri teh vprašanjih in tudi na splošno se mi ni nikoli zdelo, da bi bilo znanje nemških študentov na kaj višjem nivoju od mojega. Glede nemščine sem na začetku imela na Uniklinik malce težav, ampak se je večinoma dalo slediti; zdravniki vsi govorijo Hochdeutsch, pacienti pa tudi, sploh ko slišijo, da nisi Nemec, kar zadeve precej olajša. Čez nekaj časa se pa tako ali tako navadiš in razumevanje postane precej boljše.

Glede nemščine bi rekla, da se res splača ostati 2 semestra; moja nemščina se je v drugem semestru precej izboljšala. V drugem semestru smo tudi z drugimi ERASMUS študenti začeli govoriti samo po nemško, kar nam v prvem semstru na noben način ni uspevalo. Aachen je študentsko mesto (tehniške smeri in medicina), tako da družbe ne manjka - vedno se nekaj dogaja (vsaj v mestu, če že ne v študentskem domu). Večina ljudi, ki sem jih spoznala, so bili drugi ERASMUS študentje. Namce je teže spoznati zaradi jezika in najbrž tudi zato, ker že imajo svoj krog družbe in potem nimajo potrebe po spoznavanju novih ljudi. Zgolj moje mnenje. Na Pontstraße in tudi drugje v centru je precej barov in diskotek; diskoteke so žal večkrat precej podobne našemu KMŠ, okoli enkrat na mesec je electro swing in okvirno enkrat na mesec kakšen techno music event.

Najlažje in najceneje je priti do Aachna z letom Ljubljana-Bruselj (Charleroi) z Wizzairom in potem z Go Pass 1 Aachen do Aachna. Vpisnina stane okvirno 250 evrov na semester, vendar je vanjo vključena Semester Ticket, ki je veljavna po celotni NRW regiji (regionalni vlak in avtobus), kar je praktično za krajše izlete. Sicer pa Aachen leži blizu meje z Belgijo in Nizozemsko, kar omogoča relativno poceni izlete v tudi v ti dve državi.

Da zakjučim, Aachen bi priporočila, zame je bil pozitivna izkušnja, mislim, da ponuja dosti, da ti v enem letu ne postane dolgčas. Za kakršna koli vprašanja sem na voljo preko e-maila: kristina.petelin@gmail.com



  1. Yüklə 358,45 Kb.

    Dostları ilə paylaş:
1   ...   12   13   14   15   16   17   18   19   ...   24




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə