Študijska poročila erasmus študentov medicinske fakultete univerze V ljubljani za študijsko leto 2013/2014

NEMČIJA - HEINRICH HEINE UNIVERSITÄT DÜSSELDORF (Luka Jeraj)

Na Erasmus izmenjavo sem nameraval oditi v Freiburg, vendar so bili tam zaradi nosečnosti koordinatorke popolnoma neodzivni, zato sem šele v maju kraj zamenjal za Düsseldorf. Urejanje papirjev je potekalo tekoče, nisem pa mogel dobiti študentskega doma, saj so se kapacitete za tuje študente že zapolnile. Ker sem v šestem letniku, sem delal le vaje iz kirurgije in interne medicine, nobenih klasičnih predavanj in nobenih izpitov. Sredi avgusta sem dobil potrjeno, da bom lahko na točno tistih oddelkih, ki sem si jih izbral, začel pa naj bi sredi oktobra. V Düsseldorf sem prišel že v začetku septembra, saj sem se najprej udeležil enomesečnega jezikovnega tečaja. Za tisti čas sem še dobil sobo, od oktobra naprej pa sem moral še nekaj najti, kar zna biti v Nemčiji kljub veliki ponudbi WG-jev kar težko, a mi je po dveh tednih uspelo, čeprav soba ni bila ravno idealna, cene pa so v Düsseldorfu za Nemčijo precej visoke. Od univerze sem dobil študentsko tutorko, ki mi je pomagala pri nekaj začetnih opravilih, vsak študent mora plačati 230€/semester, s čimer dobiš tudi Semesterticket za ves javni prevoz v NRW. Imeli smo sprejem in uvodni teden, potem pa so se začele vaje.

Študenti šestega letnika v Nemčiji delajo Praktisches Jahr (PJ), ki traja celo leto, v tem času pa preživijo po 4 mesece na kirurgiji, interni in oddelku po lastnem izboru. Tam pravzaprav delajo, zato so za to tudi plačani, v Düsseldorfu 600€/mesec, česar pa študenti na izmenjavi ne dobijo, čeprav delajo popolnoma isto. Začel sem na kirurgiji, oddelek za splošno kirurgijo (kamor spada tudi abdominalna). Ob 7h zjutraj smo začeli z vizito, imeli sestanek, potem pa se je začelo delo. Bili smo 4 PJ-lerji, na tablo smo napisali, kaj moramo pri vsakem od pacientov narediti, in tekom dneva to delali. Potrebno je bilo jemati kri, vstavljati venske kanale, menjavati povoje, odstranjevati drenaže in šive, meriti EKG, čistiti rane, pogosto so nas poklicali v operacijsko, kjer smo večinoma držali kljuke, včasih pa bolj aktivno sodelovali, pogosto smo lahko na koncu zašili. Končali smo uradno nekje ob pol petih, večkrat tudi že okrog 3h, se je pa tudi zgodilo, da je bilo v operacijski potrebno ostati do večera. Dvakrat na teden smo imeli izobraževanja za študente, enkrat tedensko za zdravnike. Na jutranji viziti, ki je bila precej hitra, je bilo vedno veliko zdravnikov, čez dan pa je na oddelku ostal le eden, ki je bil zelo zaposlen in ni imel veliko časa za študente, tudi kirurgi v operacijski so le občasno kaj razlagali, nasploh pa raje nemškim študentom kot tujim, vzdušje je bilo bolj uradno. Po štirih tednih sem odšel v kirurško ambulanto, kjer je bil delovni dan nekoliko krajši, študentje pa smo bili zadolženi za previjanje ran, ko je bila gneča, smo sprejemali nove paciente, včasih pomagali pri manjših posegih ipd.

Na interni medicini sem bil pet tednov na gastro oddelku, ki se je izkazal za dobro izbiro. Vzdušje je bilo dobro, zdravniki pa so si tako na viziti kot tekom dneva vzeli čas za razlago PJ-lerjem. Zadolžen sem bil za sprejeme novih pacientov (anamneza, status, EKG, venski kanal, odvzem krvi), ki sem jih potem predajal zdravnikom in z njimi razpravljal o boleznih. Delali smo punkcije ascitesa in plevralne punkcije, imeli radiološke razgovore in podobno. Delavnik je trajal 8-9 ur na dan.

Bolnišnica, ki je sicer precej podobna ljubljanskemu UKC, ima dober training center, kjer lahko na primer vadiš ultrazvok, čisto novo medicinsko knjižnico, nahaja pa se v sklopu kampusa univerze, ki je nekoliko iz centra Düsseldorfa. Ker sem moral vsak dan veliko delati, med tednom ni bilo toliko časa za druženje z ostalimi Erasmus študenti, čeprav je bilo nekaj dogodkov, sicer manj kot na nekaterih drugih univerzah. Mesto velikosti dveh Ljubljan je kar modern, včasih rahlo dolgočasno tipično nemško mesto, večinoma je oblačno, dežuje le občasno, temperature vedno nekje okrog 10 stopinj. Na oddelkih se govori nemško, z nekaterimi tujci sicer z veseljem govorijo tudi angleško, vendar pa imaš v tem primeru precej omejene možnosti pri delu s pacienti. V bolnici sta dve menzi, ena pri univerzi, hrana je precej poceni.

Pri kirurgiji smo bili bolj kot študenti sicer zastonj delovna sila, včasih pa se je kakšen od zdravnikov do tujih študentov vedel, kot da smo turisti in ne študenti. Vendar pa so bili večinoma prijazni, imel sem priložnost za veliko praktičnega dela, precej sem se naučil, izkušnja tujega zdravstvenega sistema in življenja v tujini pa je vsekakor tudi zanimiva.

29. NEMČIJA – LEIPZIG, ST.GEORG KLINIKA (Tina Volčič) PRAKSA

Po krajšem pisanju mailov naokoli, katera univerzitetna klinika bi bila pripravljena sprejeti študentko absolventko medicine na 20 tednov trajajočo izmenjavo, me je s pozitivnim odgovorom presentila klinika St. Georg v Leipzigu, ki je druga po vrsti, takoj za Univerzitetno kliniko, pristojna za izobraževanje tamkajšnjih študentov. Gospa Claudia Lietzau, neverjetno prijazna gospa, odgovorna za vse študente in novo zaposlene, je bila takoj pripravljena zame organizirati izmenjavo. Poslati sem morala le želene termine in oddelke, kjer bi prakso rada opravljala. Najprej sem imela v mislih samo krirugijo in interno medicino, kasneje pa sem si na mestu samem ob veliki prilagodljivosti klinike nekoliko premislila in si izbral nekoliko manj kirurgije in dodatno pediatrijo. Gospa Lietzau je tudi posrednik za vse ostale želje študentov in vedno poskuša izpolniti vse. Tako mi je po željah splanirala urnik in me razporedila skupaj s tamkajšnjimi študenti, ki so istočasno opravljali vaje praktičnega leta na kliniki. Dokumente, ki sem jih potrebovala za matično univerzo, mi je nato podpisane poslala po pošti.

Na matični univerzi sem tudi uredila vse potrebno za pridobitev finančne pomoči in tako pred odhodom dobila izplačano del Erasmus štipendije, kar res pride prav, saj so na začetku stroški zaradi raznih kavcij višji kot potem v naslednjih mesecih. Stanovanje sem si za čas bivanja poiskala sama preko interneta.

Najprej sem opravljala vaje iz interne medicine, kjer sem si izbrala kardiološki oddelek, nato pa še gastroenterološki oddelek. Moj vsakdan je izgledal na obeh oddelkih tako: zjutraj smo imeli najprej raport, nato je bila moja naloga, da odvzamem kri po oddelku in nastavim kakšno kanilo. V nadaljevanju sem naredila dnevne sprejeme na oddelek, ki sem jih nato skupaj s specializantom predebatirala in postavila svoje diferencialne diagnoze in svoje ideje o nadaljnem poteku zdravljenja. Prav tako sem spremljala paciente na preiskave, sodelovala oziroma asistirala pri preiskavah, če je dopuščal čas sem ultrazvoke srca in gastroskopijo lahko deloma tudi pod nadzorom sama naredila, oziroma se poizkusila v ultrazvokih trebuha. V popoldanskem času smo večkrat na teden imeli eno- in dvourna predavanja o področjih, nujno pomembnih za mladega zdravnika, ki jih mora obvladati. Enkrat na teden smo imeli popoldan tudi intenzivni EKG tečaj, nekajkrat tudi intenzivni tečaj šivanja. Za vse obiskano smo pridobili tudi potrdilo.

Po vajah iz interne medicine sem pričela z vajami na pediatriji, na oddelku, ki je imel poudarek na nefrologiji, s centrom, edinim v zvezni deželi Saška. Dan se je prav tako začel z raportom, nato s konzilarnim rentgenološkim raportom, nato je bilo na vrsti delo na oddelku. Prav tako sem bila pristojna za sprejeme, vmesne statuse malih pacientov, lahko sem jemala kri in nastavljala kanile ter pisala odpustnice. Ker je bil ravno novoletni čas, smo bili študentje klinike prav tako povabljeni na novoletno zabavo za zaposlene.

Na koncu sem opravljala še vaje iz kirurgije. V sklopu vaj sem spet sodelovala na jutranjih vizitah, delovnih/strokovnih sestankih, rentgenoloških razgovorih, pri delu na oddelku (jemanje krvi, vstavljanje IV kanil, kotrola ran in izvajanje prevezov, spremljanje bolnikov, predvsem pa pri asistiranju pri operacijah, tako ambulantnih kot drugih). Prav tako sem lahko sodelovala pri delu v kirurški ambulanti in se spet udeleževala seminarjev ter predavanj, ki so bila namenjena nam, študentom praktičnega leta.

Delo je potekalo povsod praktično ves dan in je bilo dokaj naporno, vendar zanimivo ter polno novih in pomembnih izkušenj. Naučila sem se samotojnega dela na oddelku, veliko praktičnih posegov. Zanimivo mi je bilo, kako so se prav vsi, tako profesorji, kot specializanti potrudili in vedno vse predebatirali z nami študenti. Zelo pomembno jim je namreč, da študentje praktičnega leta po zaključnem izpitu znajo samostojno skrbeti za oddelek.

V zadnjem tednu sem uredila vse potrebne formalnosti pri koordinatorici gospe Claudii Lietzau ter opravila še odjavo bivališča. Prav vse je potekalo brez večjih težav. V času opravljanja prakse je študentom na voljo brezplačno kosilu v kantini in pa izposoja vseh knjig iz knjižnice. Klinika res ponuja ogromno možnosti za učenje praktičnega dela, tako da jo lahko samo priporočim naprej. Kar se tiče družabnega življenja, sem se družila predvsem s tamkajšnjimi študenti, ki so bili vedno v veliko pomoč, večkrat smo se dobili tudi popoldne in se skupaj učili oziroma se dobili na kavi. Erazmus študentov ni bilo veliko, nekaj tujcev je bilo tam kot hospitantov, z upanjem, da jih vzamejo kasneje v službo.

Izmenjavo bi ocenila kot uspešno, ljudi zaposlene pa kot prilagodljive, razumevajoče in vedno pripravljene, da ti pomagajo in debatirajo s tabo ter ti vse razložijo. Veselijo se že nadaljnih obiskov slovenskih študentov na kliniki.

30.