Študijska poročila erasmus študentov medicinske fakultete univerze V ljubljani za študijsko leto 2013/2014


NORVEŠKA – UNIVERSITY OF BERGEN, BERGEN (Ana Kovač) PRAKSA



Yüklə 358,45 Kb.
səhifə20/24
tarix23.09.2017
ölçüsü358,45 Kb.
#1222
1   ...   16   17   18   19   20   21   22   23   24

NORVEŠKA – UNIVERSITY OF BERGEN, BERGEN (Ana Kovač) PRAKSA

Izmenjavo v okviru programa Slovenski štipendijski sklad EGP in NFM sem opravljala od 24. marca do 24. junija 2014 v endokrinološki skupini oddelka za klinično znanost na Univerzi v Bergnu in v bolnišnici Haukeland universitetssykehus. Moje delo je potekalo od 8. do 16. ure.

Že dlje časa sem si želela biti del raziskovalne skupine, se preizkusiti v raziskovalnem okolju. Endokrinološko skupino v Bergnu vodi profesor Eystein Sverre Husebye. Moja mentorica je bila doktorica Katerina Simunkova. Sodelovala sem v kliničnih raziskavah s črpalkami hidrokortizona pri bolnikih z Addisonovo boleznijo. Spremljala sem priprave na začetek študije, sestanke, izpolnjevanje ustreznih obrazcev, obravnavo pacientov, učenje uporabe črpalke, beleženje podatkov. V začetku junija so se stvari nekoliko zapletle, ker smo morali čakati na dostavo posameznih sestavnih delov zbiralnika. Kot so mi povedali, se to v raziskovanju pogosto zgodi. V pripravi je članek, ki naj bi bil dokončan do konca leta. Vsekakor sem si želela pridobiti čim več novih izkušenj in znanja, zato sem se poskušala vklopiti tudi v dogajanje v bolnišnici. Več kot sem imela predlogov, kaj vse bi si želela videti, bolj so mi poskušali ustreči. Na koncu je moja praksa imela bolj ali manj ustaljen urnik.

Ob ponedeljkih in torkih sem hodila v pediatrično endokrinološko ambulanto. Tam je bil moj mentor dr. Helge Ræder. K zanimivejšim stvarem štejem biopsijo kože in sestanke, kjer so obravnavali nepravilnosti v razvoju gonad. Bil je odličen mentor, vzel si je čas za razlago, mi posredoval zanimive članke in dal veliko dobrih nasvetov glede študija. Vsak torek popoldne sem se udeležila predavanj, ki so jih imeli zdravniki endokrinološkega oddelka. Poslušala sem predavanja o Cushingovem sindromu, debelosti, primarnem hiperaldosteronizmu, odpovedi hipofize in multipli endokrini neoplaziji 1. Ostale dni v tednu sem se pridružila zdravnikom v endokrinoloških ambulantah za odrasle. Poskušala sem biti z različnimi zdravniki, da sem lahko opazovala njihov način dela. Prof. Husebye, prof. Løvås, dr. Erichsen, dr. Jovanović, dr. Øksnes, dr. Meethlie in dr. Vogt so me bili pripravljeni sprejeti. Najraje sem se pridružila prof. Løvåsu, ker sem lahko pregledovala bolnike. Opazila sem, da njihovo delo poteka zelo mirno. Za štiri do šest zdravnikov v ambulantah je na voljo ena medicinska sestra. Paciente imajo naročene na pol ure, za vsakega se predhodno pripravijo, tako da pregledajo dokumentacijo. Opravljajo tudi preglede za podaljšanje vozniškega dovoljenja. Imajo dober računalniški sistem, v tem času so ravno začeli uvajati elektronske recepte. Presenečena sem bila, koliko različnih raziskovalnih skupin deluje. Te predstavljajo bistvo razvoja in napredka. V njih so predvsem mladi ljudje. Okolje je stimulativno, povedo jim za konference, jih spodbujajo, naj se jih udeležijo. Ob četrtkih sem hodila na sestanke hormonskega laboratorija. Popoldne sem se ponavadi udeležila še predavanj v BB stavbi. Teme so bile aktualne, večinoma so predavali tuji predavatelji. Obiskala sem tudi njihov endokrinološki oddelek, se udeležila sestankov z radiologi, kjer smo usmerjeno pregledovali slike nadledvičnih žlez ali hipofiz, šla sem na ginekologijo v ambulanto za nosečnice s sladkorno boleznijo, videla odvzem vzorcev krvi iz spodnjih petroznih sinusov. Dvakrat sem bila na kliniki za debelost: enkrat na pediatriji, drugič v ambulanti za odrasle. Na Norveškem je debelost pereč problem. Pri otrocih uporabljajo kognitivni pristop, v katerega vključijo celotno družino. V ambulanto za odrasle so večinoma hodili bolniki na kontrole. Pogovarjali so se o možnosti operacije ali rehabilitacije. Odnosi v endokrinološki skupini so zelo dobri. Celotna skupina se je, v znak podpore, udeležila predavanja doktorske študentke. Doktorski študenti morajo namreč na sredini študija predstaviti napredek njihovega projekta. Prav tako sem šla na zagovor dveh doktorskih disertacij, ki dokazujeta, kako zelo aktivni so v tej skupini.

Ko takole premišljujem o svoji izmenjavi, ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi se predhodno učila norveško. Sicer so mi zagotavljali, da lahko shajam z angleščino in konec koncev sem, ampak pogovori s pacienti vedno potekajo v norveščini. Moram reči, da nisem imela večjih problemov glede urejanja dokumentacije, kljub temu da sem prišla sredi drugega semestra. Uredili so mi sestanek s študentsko svetovalko gospo Marte Nørve Årvik. Predala mi je potrebne dokumente, mi pomagala pri prijavi v njihov sistem, uredila kartico za dostop v bolnišnico in laboratorij, mi razkazala prostore. Kadar koli sem imela kako vprašanje, sem se lahko obrnila nanjo. Stanovala sem v študentskem domu Alrek, ki je od bolnišnice oddaljen 10 minut. Tam sem spoznala prijetno druščino. V Bergnu je veliko mednarodnih študentov, zato je njihova študentska organizacija zelo aktivna in organizira številne dogodke preko študijskega leta.

15. maja se začne turistična sezona in takrat Bergen zaživi. Raznobarvne hiše, tlakovane ulice, kepica sladoleda za 3,5 evra, nastop simfoničnega orkestra v paviljonu, pohod na sedem gora, parada s čudovitim ognjemetom, maraton – to je nekaj utrinkov. Le včasih vam jo lahko zagode vreme. Če naj bi za Bergen veljalo, da 275 dni na leto dežuje, sem imela presenetljivo lepo vreme.

Medtem ko razmere za mlade zdravnike v Sloveniji niso obetavne, je na Norveškem sistem dober in deluje. Menim, da je Univerza v Bergnu odlična izbira za izmenjavo. Zame je bila to dragocena izkušnja, tako v osebnem kot izobraževalnem smislu, ki mi je dala zagon za naprej.


  1. NORVEŠKA – THE ARCTIC UNIVERSITY OF NORWAY, UNIVERSITETSYKEHUSET NORD NORGE (Sara Vodopivec)

Svojo osem tedensko izmenjavo v okviru programa Norveški finančni mehanizem sem opravila na Universitet i Tromso – The Arctic University of Norway. Ob objavljenem razpisu za podelitev finančne pomoči za mobilnost v državah Norveška, Islandija in Lihtanštajn sem najprej preverila, s katerimi institucijami ima naša fakulteta sklenjene bilateralne sporazume, nato sem preverila spletne strani in v angleščini ponujene predmete relevantnih fakultet in našla možnost za izmenjavo v Tromsu, kjer imajo za tuje študente v kurikulumu predmete »Clinical Rotation – 4 – 16 weeks«, ki omogočajo opravljanje klinične prakse, ki je torej organizirana preko mednarodne pisarne medicinske fakultete v Tromsu. Z gospo Elin Holm v tamkajšnji mednarodni pisarni sem bila v kontaktu od začetka urejanja papirjev, z vsem mi je prijazno pomagala in mi tudi dodelila krasnega mentorja na kliničnem oddelku za kardiologijo.



Na Norveškem imajo zelo urejen sistem študentskih nastanitev in čim si prijavljen na fakulteti kot tuji študent, te kontaktira pisarna za študentske domove in te vodi k urejanju študentske sobe v mestu. Če se pojavijo kakršne koli težave, so uradniki zelo odzivni na objavljenjem email naslovou in hitro pomagajo in uredijo, kar potrebuješ. Stanovala sem v študentkih hiškah na Kvaloyi, sosednjem otoku, kjer so bivalni pogoji precej boljši (prostorni) kot na kampusu tik ob fakulteti. Za pot do bolnišnice sem sicer potrebovala več časa, a so avtobusne povezave dobre, ob vseh urah.

Vsak ponedeljek sem ob 8h do 16h preživela v kardiološki ambulanti z mentorjem, Henrikom Schirmerjem, ki je sicer zaposlen na fakulteti, kot nosilec predmeta kardiologija. V svoji ambulanti obravnava večinoma paciente s srčnim popuščanjem, boleznimi zaklopk, hiperlipidemijami, kardiomiopatijami. Vse njegove paciente sem lahko pregledala in tudi kaj povprašala, sicer pa mi je sinhrono prevajal pogovor – anamnezo. Večini pacientov je opravil ehokardiografsko preiskavo, zato sem se o ultrazvoku veliko naučila. Veliko sem videla tudi obremenitvenih EKG testiranj, nekaj pa tudi tako imenovanih bubble testov. Spoznala sem pacientko, ki najdlje živi s presajenim srcem na Norveškem. V bolnišnici sem, po dogovoru z mentorjem, tudi vse druge dni začela ob 8h, na jutranjem sestanku, ki je sicer potekal v norveščini. Raporta interventnih kardiologov, dežurnega v intenzivni enoti in pogovorov o posebnih pacientih sicer nisem veliko razumela, pa vendar je bilo dragoceno, da sem bila prisotna, saj sem tam uspela spoznati ves tim na oddelku in ugotoviti, kdo se ukvarja s čim, tako da sem kasneje vedela, na koga se obrniti, ko sem imela kakšno vprašanje. In obratno, zdravniki so me spoznali in se navadili name, in sem se jim tekom dni lažje pridružila pri njihovem delu. Poleg tega so bili na sestankih tudi zdravniki pripravniki, ki so mi velikokrat postregli s prevodom kakšne šale oziroma pojasnilom, o katerem od pacientov, o katerih so zjutraj diskutirali. Na sestankih sem spoznala tudi kardio kirurge, ki so vsako jutro hodili na konzilije, kar mi je kasneje omogočilo, da sem se dvakrat udeležila operacij. Po sestankih sem navadno šla na oddelek, kjer zdravniki in sestre delajo v 3 skupinah, vsak dan sem skušala biti pri drugi skupini, tako sem spoznala čim več pacientov in s tem patologije. Okrog 9.30 se je vsak dan začel »previsit meeting«, kjer sta se zdravnik in odgovorna medicinska sestra pogovorila o vseh bolnikih, za katere skupina trenutno skrbi na oddelku (običajno med 7 in 11), zdravnik je pregledal vso dokumentacijo, se poučil o pacientu, pregledal slike in izvide, prilagodil terapijo. Ta sestanek je trajal kakšno uro, do uro in pol. Po njem sta šla zdravnik in sestra (in jaz z njima) na vizito. Bila sem navdušena nad toplino in prijaznostjo odnosov s pacienti. Zdravnik se pri vsakem pacientu usede, se z njim rokuje in se prijazno predstavi, nato pa se posveti bolnikovi pripovedi oziroma vprašanjem. Po pogovoru opravi pregled, vse za zaveso, ki loči paciente v sobi med seboj. Po viziti sem se posvetila branju o določeni bolezni ali stanju, ki sem jo tisto jutro spoznala (imela sem dostop do bolnišničnega programa in kartonov pacientov, pa tudi do baze UpToDate), ali pa šla k drugim skupinam vprašat o zanimivih pacientih. Včasih sem se tudi vrnila h kateremu od pacientov, ki se mi je zdel med vizito posebej zanimiv, in se z njim pogovorila in ga še enkrat pregledala. Večina ljudi, tudi starejših, govori odlično angleško in so zadovoljni, če jih med njihovim ležanjem na oddelku eksotična tuja študentka nekje z juga malce zamoti in skrajša čas.

Nekatere dneve sem po jutranjem sestanku šla v neinvazivno intenzivno enoto, kjer sem videla kar nekaj precej bolnih ljudi in se naučila nekaj o intenzivnem zdravljenju. Tudi tam poteka dopoldan podobno – preveisit meeting zdravnika in sestre, ki skrbi za bolnika (za vsakega bolnika skrbi ena sestra), nato pa pregled bolnika. V prostorih intenzive specializirane sestre nadzorujejo EKG zapise vseh pacientov, ki so priklopljeni na EKG 24h. Večkrat sem se usedla k njim in jih prosila, če mi pokažejo kakšne patološke zapise oz izvide. Od njih sem se veliko naučila o branju EKG krivulj in sistematičnosti iskanja patologij. Zanimivost: namesto sester to delo ob vikendih opravljajo študentje medicine, ki so (oziroma postanejo) popolnoma kompetentni in odgovorni za beleženje EKG rezultatov. Impresionirana sem bila, koliko znajo. Ob 12h je čas za zdravniško kosilo oziroma malico. Navada je, da si vsak prinese hrano od doma. Navadno sendvič in sadje. Kosilo sem jedla največkrat skupaj s sestrami iz kateterskega laboratorija, a kjer koli že sem jedla, so me toplo sprejeli in klepetali z mano. Po kosilu sem včasih še kaj pogledala na oddelku, sicer pa sem se navadno preselila v »cath-lab«, v prostore za koronarografije in perkutane žilne posege. V Tromsu imajo 3 prostore za to in vedno se je kaj zanimivega dogajalo. Vseh 5 operaterjev je bilo zelo prijaznih z mano in so mi vedno izčrpno razlagali svoje delo, me tudi povabili zraven v operacijski prostor. Tam sem se res veliko naučila o akutnem koronarnem sindromu. Poleg te rutine sem videla tudi veliko drugega. Dvakrat sem bila prisotna pri vstavitvi spodbujevalnika srca, večkrat sem videla poseg za terapijo atrijske fibrilacije - ablacije pljučnih ven. Vsak teden enkrat sem bila prisotna pri posegih kateterizacije desnega srca, kjer se je z menoj prijazno ukvarjal in mi pojasnjeval priznani, sedaj upokojeni, norveški kardiolog, Per Lunde. Večkrat sem spremljala paciente z atrijsko fibrilacijo, ki so jim opravili kardioverzijo. Videla sem 3 TAVI posege, kjer mi je prijazen tehnik povedal vse o zamenjavi zaklopke, pa še gospe s podjetja, ki jih proizvajajo, so mi ogromno povedale in pokazale. Prisostvovala sem tudi 2 posegom na odprtem srcu – eno zamenjavo aortne zaklopke in bypass z arterijo radialis, enkrat pa le bypass z veno sapheno magno.

Po nekaj tednih sem se resnično že počutila kot del ekipe, vsi so me poznali, me prijazno pozdravljali in se ukvarjali z mano v relevantnih trenutkih. Imela sem možnost, da na koncu 2 ali 3 tedne opravim na oddelku za pulmologijo, pa sem se odločila, da ostanem na kardiologiji do konca, saj se še nisem naučila vsega o boleznih srčno žilnega sistema, in sem bila ravno prav utečena v delo oddelka in poznala večino zaposlenih, tako da bi mi bilo škoda ponovno uvajati se in spoznavati novih 50 ljudi.

Mislim, da sem se v 8 tednih veliko naučila, tako strokovno, kot za življenje. S profesorjem Košnikom sem se vnaprej dogovorila, da mi bo izpolnjen logg book s potrebnimi aktivnostmi in znanji služil kot »vstopnica« za izpit iz Obtočil, ko se vrnem domov (izmenjavo sem opravljala, ko so moji sošolci poslušali predavanja iz Obtočil.) To mi je uspelo, zato sem zelo zadovoljna.

Hvaležna sem vsem, ki so mi pomagali z organizacijo izmenjave – gospe Tanji in profesorju Maršu v MP MF, profesorju Košniku, ki je neverjetno naklonjen vsem študentskim norim idejam, in gospe Elin Holm v Tromsu.



  1. Yüklə 358,45 Kb.

    Dostları ilə paylaş:
1   ...   16   17   18   19   20   21   22   23   24




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə