H e r m e n e V t I k a in humanistika II

290

P

HAINOMENA

14/53–54                                                    B

RANJE

Zato nobena znanost, tudi zgodovina, ne more »navesti ni~ relevantnega niti

proti mo`nosti absolutne veljavnosti nasploh niti proti mo`nosti absolutne, tj.

znanstvene metafizike in ostale filozofije posebej« (SZ 35). Dokaz je histo-

ricizem. ^eprav Husserl v svoji kritiki historicizma izrecno omeni Diltheya, se

ta v njej ne prepozna in vztraja, da tudi sam »nezmo`nost splo{noveljavne

metafizike« ne izvaja iz »dosedanje ponesre~enosti metafizike« (Dilthey, 87).

»Spor sistemov, dosedanja ponesre~enost metafizike« sta le »histori~ni dejstvi,

ki sta filozofsko mi{ljenje pripeljali do razpustitve metafizike, vendar ne kot

utemeljitev njene nemo`nosti. To i{~em v njenem bistvu.« (Dilthey, 87) Toda

Husserl ni dopu{~al niti tega: »Zgodovina, empiri~na duhovna zgodovina na-

sploh ne more sama od sebe dognati (ne v pozitivnem ne v negativnem smislu)

prav ni~ o tem, ali je treba razlikovati med religijo kot kulturnim oblikovanjem

in religijo kot idejo, med umetnostjo kot kulturnim oblikovanjem in veljavno

umetnostjo, med zgodovinskim in veljavnim pravom ter kon~no tudi med zgo-

dovinsko in veljavno filozofijo, ~e ali ~e ne obstaja med enim in drugim, pla-

tonsko re~eno, razmerje ideje in njene motne forme.« (SZ, 34) Z dejstvi pozi-

tivne znanosti ni mogo~e ne utemeljiti ne ovre~i ideje znanosti. »Celo trditve,

da doslej ni obstajala znanstvena filozofija, ne more nikoli ve~ utemeljiti kot

zgodovina.« (SZ, 35) Kadar to po~ne, po~ne `e kot filozofija.

Tu pa se te`ave vedno {ele za~nejo. ^e ho~e tudi zgodovina biti znanost, meri

na splo{no veljavnost – onkraj zgodovine. Zgodovina kot pozitivna znanost ne

more priti do samorazmisleka in s tem do smisla same zgodovinskosti, hkrati

pa ji kot objektivni zgodovini uhaja tudi tisto zgodovinsko, ki v svoji naklju~-

nosti ne more biti predmet znanstvene obravnave. Kot vsaka znanost ni ute-

meljena v filozofiji le v njenem za~etku, temve~ zapada tudi koncu filozofije

kot metafizike, ko v svoji konstitutivni zahtevi po splo{ni veljavnosti pred-

postavlja veljavnost na sebi, ravno kot onstranstvo zgodovine. Po drugi strani

pa kot historicizem, ki v skrajnosti reducira tudi znanost na zgodovino, kon~a

v skepticizmu. Skepticizem zaradi svoje principielne nedoslednosti ne more

biti radikalen. Zgodovina na na~in historicizma zato ne le, da ne more (de)-

fundirati nobene znanosti, ampak sama razpada v naivnem predpostavljanju

nekega objektivnega ~asovnega toka, ki ga ne more miselno zajeti. Nasprotno.

Pada v ~as kot svoje nemi{ljeno. V tem ~asu onkraj mi{ljenja, ki brez enotnega

smisla ne more biti nikoli prisvojen kot zgodovina, pride v svoji obratnosti

pravzaprav na isto kot pozitivizem. Na ta na~in, na na~in histori~nega pozi-

tivizma ali negativizma, je sicer mogo~e pripovedovati tudi zgodbe o filozofiji

(ali jo v histori~nem svetovnem nazoru zvesti na svetovni nazor), ni pa mogo~e

Andrina Tonkli Komel.pmd

19.1.2006, 8:30

290

---

291

A

NDRINA

 T

ONKLI

 K

OMEL

: P

OMISLEKI

 

O

 

ZGODOVINI

 

FILOZOFIJE

priti do njene ne-mo`nosti. V nevpra{ani nevpra{ljivosti in nedoumljeni samo-

umevnosti popu{~a pritisku dejanskosti. Temu popu{~anju se misel ka`e kot

zgolj misel, prazna marnja, ki se mora oklepati ne~esa obstojnega zunaj sebe.

V nerazmaknjenosti tega oklepanja realnosti potem, kot bi rekel Hegel, »po`re«

lastni predmet.

Toda tisto, kar historicizem vendarle nakazuje, je prav to, da znanost zapada

~asu, to~neje, da je znanost, ravno v svoji pretenziji po splo{ni veljavnosti,

prav zapadanje onstranstvu ~asa, ne da bi mogel sam prisvojiti zgodovinskost

tega ~asa.

Zgodovina po Diltheyu (kljub vztrajanju pri njeni splo{noveljavnosti) ravno ni

znanost v smislu naravoslovja. Zgodovina je »kraljestvo `ivljenja, zajeto kot

njegova objektivacija v poteku ~asa, kot njegova izgradnja glede na ~asovne

razmere in razmere u~inkovanja« (Dilthey, 80). Zgodovinar iz tistega, kar je v

virih, iz dogodenega, oblikuje potek, u~inkovalno sovisje. In zavezan je temu,

da dvigne do zavesti dejanskost tega poteka. @ivljenje, usmerjeno v prihodnost,

predpostavlja kategorije vrednosti kot mo`nosti prodora naprej v prihodnost.

@ivljenje ni povzro~eno; u~inkovanje je tisto, kar konstituira `ivljenje. Zato je

`ivljenje kraljestvo vrednosti, zadr`anj. To ga lo~uje od ne`ive narave. Poteka

v ~asu in zgodovina je realizacija v toku ~asa. Ostajanje v poteku je bistvo.

Naravoslovno znanstveni predmet pa se ne giblje, zato so znanosti nezgo-

dovinske. Kolikor je `ivljenje predmet znanosti, mora biti razlika med zgo-

dovinsko-duhoslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.

Dilthey vpra{anja po vrsti dejanskosti `ivljenja ni postavil. Razumel ga je

tradicionalno kot podro~je psihi~nega, do`ivljajskega sovisja (v naj{ir{em smi-

slu, ki presega obstoje~o znanstveno psihologijo) nasproti fizi~nemu. @ivljenje

je sicer dolo~il dolo~il kot zgodovinsko, vendar v smislu tega, kar poteka v

~asu. Zgodovina predpostavlja torej nek tok ~asa, v katerem se realizira; ~eprav

se potek oblikuje ravno iz dogodenega v zgodovini.

Vpra{anje zgodovinskosti, ne zgodovinskega (tako kot tudi znanstvenosti, ne

znanstvenega) ni vpra{anje zgodovine (ali znanosti); z obravnavanjem zgo-

dovinskega dogajanja do zgodovinskosti ne pridemo. Ta vpra{anja je odprla

{ele fenomenologija. Z odkritjem intencionalnosti, naravnanosti na nekaj, je

spravljeno v izkustvo »menjeno« v dolo~bah ali na~inih svoje »menjenosti«,

kar omogo~i fenomenologiji, da vsako podro~je bivajo~ega prevpra{a glede

Andrina Tonkli Komel.pmd

19.1.2006, 8:30

291

---