H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
294 P HAINOMENA 14/53–54 B RANJE
prizadeto s koncem filozofije, kaj je potem s »filozofijo, ki teoretsko obravnava konec filozofije« (R. I,1)? Ali naj manjka? Toda filozofija je prav v njenem koncu napotena nazaj na za~etek. Tu se zdaj o~itno zopet vriva tisto vpra{anje, ki iz zgodovine filozofije `e naredi filozofski problem, namre~, ali bo zgo- dovina anti~ne filozofije, ki prav gotovo tudi je neko napotevanje nazaj na za~etek, sploh vstopila vanj, kolikor se namenoma dr`i v tisti splo{no spre- jemljivi zunanjosti obravnavanja njene zgodovinske vstavljenosti v ~as, ki se zgodovinskosti filozofije in njenega samovstavljanja ne dotika. Ali pa je mo`na le, kolikor ta konec ravno prezre in filozofijo predpostavlja kot znano neznanko, s katere je treba le odgrniti nesporazume, med katerimi kot prva odpade »zmo- ta« o koncu filozofije, ki dejansko izhaja iz tega, da »smo izgubili ~ut za filo- zofijo«. Vendar ta izguba, kljub naklju~nosti, ali pa ravno z njo, potem vendarle zaznamuje dana{njost s tistim nikoli povsem razumljivim manjkanjem. Tej izgubi je, kot meni avtor, botrovala tehni~no-znanstvena miselnost izkustveno- matemati~ne preverljivosti na eni in nova politi~na miselnost prakti~nega akti- vizma na drugi strani. Kako usodno utegne biti to botrstvo {e vedno in kako dale~ bi bilo lahko vpleteno prav v manjkanje, ki je obetalo tako neproble- mati~ni za~etek, ostaja po strani. Pustimo torej vpra{anje konca predhodnemu razmisleku, ki gre v svoji neza- dostnosti vedno `e predale~, in sledimo zgodovini na za~etek. Kljub temu pa ho~emo zadr`ati, ne v polemi~nem smislu, ampak zgolj kot pomisel iz filo- zofskega ozadja, vpra{anje, kako zgodovina filozofije, prav kot konkretna zgo- dovina, lahko vstopi v samoza~etek. Toda to pu{~amo, kot pravim, v ozadju. Kot splo{no sprejemljivo velja in je mogo~e tudi uveljaviti kot zgodovinsko dejstvo, da se filozofija pojavi v Gr~iji; prav tako je mogo~e to, seveda, tudi spodbijati. Realejevo vztrajanje pri gr{kem za~etku filozofije najde razloge za ta vznik v neki specifiki gr{kega duha. Ta se izra`a v svobodi, verski in politi~ni, v posebnem svobodnem stanju, ki je Grke vzpostavljalo nasproti vzhodnja{kim ljudstvom. Tej splo{no sprejeti sopripadnosti svobode in duha je potem pre- pu{~eno vpra{anje, ali je duh tisti, ki potrebuje kolonije, ali kolonije duha. Isti samoumevnosti in v njej je pu{~eno tudi vpra{anje, ali specifi~na gr{ka pes- ni{ka in religiozna »nevezanost« hkrati `e osvobaja za filozofijo, ali pa se filozofija, {e posebej, ~e je razumljena kot »demitiziranje«, osvobodi ravno od te pesni{ko-religiozne nevezanosti. Da bi kot taka osvoboditev brez primere pri{la v zgodovino ne le kot preobrazba, ampak kot izobrazba civilizacije, ki je po tem gr{kem zagonu popolnoma druga~na kot civilizacije Vzhoda oz. to sploh je, namre~ civilizacija. Andrina Tonkli Komel.pmd 19.1.2006, 8:30 294
295 A NDRINA T ONKLI
K OMEL
: P OMISLEKI
O
ZGODOVINI
FILOZOFIJE Religija Grkov je po drugi strani prav tako splo{no prepoznavna kot vrsta »naravne religije«, v kateri pride do izraza njegovi lastni naravi primerna osvo- boditev ~loveka in njegovih mo~i. ^e pustimo ob strani vpra{anje mere te primernosti, zastavljeno na samem za~etku filozofije, ostaja vendarle v zraku tudi, od kod in kako je tu sploh lahko razumljena sama ta »narava«, univerzalna ~love{ka narava, skupaj s specifi~no gr{ko naravo, ki, »nagnjena k skrivanju«, »vznika«, »prihaja na dan« – ravno kot svoboda. Vse to predrazumevanje `ivi v obetu naknadne pojasnitve, ki ima priti ravno kot zgodovina anti~ne filozofije in v njej. Toda `e poskus pojmovne opredelitve filozofije zopet zaniha v isti splo{nosti, v kateri se zdi sprejemljivo, da je sam izraz »filozofija« »skoval religiozni duh«, ker je predpostavil, da so samo bogovi zmo`ni sofije, ~lovek pa le te`nje, pribli`evanja, ljubezni do nje. Od kod religioznemu duhu sploh bogovi, ki odgovarjajo porajajo~i se filozofski `elji, in to {e toliko bolj, ker naj bi filozofija `e »od trenutka svojega rojstva jasno kazala lastnosti« (R. I, 25), po katerih je razvidno, da ni {lo za kakr{nokoli »ljubezen« in za kakr{nokoli »modrost«, ampak prav za tako, po kateri je filozofija vseskozi prepoznavna kot »veda«. Zakaj ho~e religiozni duh svojo religijo kot filozofijo in filozofijo kot znanost? Filozofija `e od svojega za~etka pri Talesu »`eli razlo`iti celoto bivajo~ega« (25), v tem se razlikuje od znanosti. Njena metoda je »popolnoma razumska razlaga celote, ki jo ima za predmet« (26), v tem gre onkraj dejstev, da bi odkrila razloge. Zaradi te zna~ilnosti je filozofiji mogo~e »pripisati znanstve- nost«. Kon~no, kar se cilja ti~e, »ima filozofija popolnoma teoreti~en, to je zrenjski zna~aj« (26). V tej zna~ilnosti, ki jo je, kot pravi avtor, najbolje izrazil Aristotel, da je »namre~ sama sebi cilj« in s tem »svobodna«, dobi torej duh svobode z za~etka Predgovora {ele svojo zgodovinsko umestitev in hkrati tudi svoj ~isto poseben zna~aj. In res. Tisto, kar »Vzhodnim vednostim« manjka, je »torej prav znanstveni zna~aj« (27). Zato ne presene~a, da najde avtor Zgo-
religioznega duha, ki je filozofiji dal ime. Aristotel, pravi, je filozofijo upra- vi~eno imenoval »bo`anska«, ker »nas vodi k spoznanju Boga, poleg tega pa ima tudi sama prav tiste zna~ilnosti, ki jih mora imeti Boga posedujo~a znanost, torej brezinteresno, svobodno, celovito zrenje resnice« (27). Vsako vpra{anje bi zdaj, seveda, samo zmotilo to enkratno »ustvarjalno sintezo gr{kega genija«. In dejansko prihajajo vpra{anja, ki se nam tu vsiljujejo, bodisi Andrina Tonkli Komel.pmd 19.1.2006, 8:30 295
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|