H e r m e n e V t I k a in humanistika II

267

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

V spisu Izvor umetni{kega dela (1936) nem{ki mislec tako umetnost in umet-

ni{ko delo zastavi kot {e eno mesto sijanja resnice kot neskritosti, s ~imer svojo

misel gradi na gr{kem razumevanju resnice. Heidegger sku{a resnico razpreti

preko analize konkretnega umetni{kega dela – Van Goghove slike Kme~ki

~evlji –, s ~imer se poda na pot odprtja bistva umetnosti. Slika mu je pokazala

pravo bistvo kme~kih ~evljev, v svoji nadaljnji eksplikaciji pa pove: »Van

Goghova slika je razkritje tega, kaj to orodje, par kme~kih ~evljev, v resnici je.

To bivajo~e je izstopilo v neskritost svoje biti. Neskritost bivajo~ega so Grki

imenovali aletheia« (Heidegger, 1967: 260). Umetni{ka slika razpira bistvo

tega orodja, potem pa se avtor nadalje povzpne do bistva umetnosti: »V delu

umetnosti se je postavila v delo resnica bivajo~ega … Bivajo~e, par kme~kih

~evljev, se v delu postavi v sijanje svoje biti. Bit bivajo~ega stopi v stalnost

svojega sijanja. Bistvo umetnosti bi bilo tedaj tole: samopostavljanje resnice

bivajo~ega v delo« (Heidegger, 1967: 260). Umetnost tako v umetni{kem delu,

preko svojega lastnega izrazja, postavi bivajo~e v sijanje, bivajo~e presko~i iz

teme v svetlobo, iz skritega zasije v neskrito. Umetni{ko delo ne postavi v

sijanje le posami~nega, konkretnega, ampak izvr{i sijanje ob~ega. »Delo nam

je povedalo, kaj je orodje. S tem je tako reko~ pod roko pri{lo na dan, kaj je v

delu na delu: razpiranje bivajo~ega v njegovi biti: dogodek resnice« (Heidegger,

1967: 263). Umetni{ko delo razpira bivajo~e kot bivajo~e in na njem se vr{i

dogodek resnice. Samo umetni{ko delo je dogodek resnice, je to razpiranje in

je ta resnica bivajo~ega. Za Heideggra, ki se ne spra{uje po kriteriju resnice,

saj mu je pomembnej{e razprtje resnice kot tako, je odnos med resnico in bitjo,

ki je eden izmed {tirih na~inov izrekanja resnice po Aristotelu, klju~nega po-

mena. Šele s tem odprtjem, s to razklenitvijo bivajo~ega, se lahko napotimo k

razumevanju bistva umetnosti in umetni{kega dela.

Na tem mestu Heidegger uvede znani primer gr{kega templja, kjer poda do-

lo~itev odnosa med delom in resnico. Heideggrov zgled je tempelj, ki je lociran

na arheolo{kem najdi{~u Paestum, kjer stojijo {e trije drugi templji, ki so po-

sve~eni Heri in Ateni. Kot ugotavlja Migeul de Beistegui, je nenavadno, da

prav taisti primer uporabi tudi Le Corbuisier v poro~ilu o gr{kem dorskem

templju, kjer pravi: »Grki so na akropoli postavili templje, ki jih vzgibava ena

sama misel: okrog njih so zbrali opusto{eno pokrajino in jo zbrali v kom-

pozicijo« (Le Corbusier, v: De Bistegui, 2002: 208). Heideggrova izbira temp-

lja kot {e enega zgleda umetni{kega dela, ob katerem se bo podal k dolo~itvi

bistva umetnosti, ni naklju~na, saj z njim uvede znano razliko med svetom in

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

267

---

268

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

zemljo. Tako tempelj kot ~lovek sta utemeljena na zemlji, tempelj je delo, ki to

zemljo razpira, ki odpira to »k ni~emur zgneteno brezutrudno-neutrudno«.

Tempelj kot delo nam zemljo dr`i odprto, tako da ta postane svet. »Dvigajo~ se

v sebi, delo razpira neki svet in ga ustanavlja v tem trajanju. Biti delo pomeni:

odpreti neki svet« (Heidegger, 1967: 270). Delo torej razpira to zaprtost zemlje

in postavlja, dr`i odprti svet, to razpiranje sveta pa delu daje edinstveni pomen.

Delo je proizvod in je hkrati tisto proizvajajo~e, saj je vselej na delu – je v

odpiranju. Zemlja je naravnana v zaprtost, aktivnost dela pa jo zmore zadr`ati

v odpiranju. Odprtost sveta in zaprtost zemlje sta v nenehnem boju, v `elji

prevlade enega nad drugim. Ta boj se odvija v razporu, njuna sprtost se odra`a

v tej re`i: »Delovnost dela je v bojevanju razpora med svetom in zemljo«

(Heidegger, 1967: 275). V tem razporu zemlja in svet vstopita v potrjevanje

lastnega bistva, v dvigovanje enega nad drugega. Delovnost dela dr`i odprt

razpor, sili zemljo in svet v nenehno potrjevanje. Umetni{ko delo tako vznikne

iz tega pre`emanja, iz tega boja sveta in zemlje, uskladi ta boj in pri tem zasije

kot resnica. In ~e se razpor med zemljo in svetom odpira predvsem z delov-

nostjo dela, kak{no je bistvo umetnosti ob takem pojmovanju dela? Bistvo

umetnosti je samopostavljanje resnice v delo, resnica pa je »bistvo resni~nega«

(Heidegger, 1967: 277) in jo razumemo kot neskritost. Neskritost bivajo~ega je

pripu{~anje bivajo~ega v sijanje, v prikazovanje: bit bivajo~ega pa je bila pri

izvoru filozofije mi{ljena kot prikazovanje prisotnega (Heraklit, Parmenid).

Heidegger ho~e obuditi razumevanje izvornega pomena resnice kot neskritosti,

v lu~i katere je bit dana kot prisotnost prisotnega. Sama neskritost nas postavlja

v bistvo, vselej smo v neskritosti in ji sledimo. »Sredi bivajo~ega v celoti biva

neko odprto mesto. Neka razsvetljava je. Mi{ljeno s strani bivajo~ega je bolj

bivajo~a kakor bivajo~e. Ta odprta sredina sama obkro`a vse bivajo~e kakor

Ni~, ki ga komaj poznamo« (Heidegger, 1967: 279). V tej sredini bivajo~ega,

ki ga vidimo v njegovi neskritosti, stoji neka sredina, neko odprto mesto, ki je

razsvetljava. Ta razsvetljava dolo~a skritost in neskritost, me~e lu~ na bivajo~e

ali pa to bivajo~e zastira, ga dr`i v temi. Razsvetljava je lahko hkrati skrivanje:

to skrivanje se dogaja kot izmikanje ali kot zastiranje. Heidegger nato zastavi

pojem bistva resnice: »K bistvu resnice kot neskritosti sodi to kratenje na na~in

dvojnega snovanja« (Heidegger, 1967: 281). Bistvo resnice je ta prarazpor

odprte sredine, ta razsvetljava, v katero je postavljeno bivajo~e. Resnica, to

odprto, stoji v sredini bivajo~ega in se na ka`e kot neskritost. K temu odprtemu

sodita zemlja in svet: »Zemlja in svet se pre`emata le, kolikor se resnica dogaja

kot prarazpor razsvetljave in skritosti« (Heidegger, 1967: 282).

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

268

---