H e r m e n e V t I k a in humanistika II

269

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

Resnica se lahko dogaja, lahko se nam daje na ve~ na~inov, med katerimi sta

tudi delovnost dela in lepota. Delovnost dela je to proizvajajo~e onega odprtega

razpora, lepota pa je eden izmed na~inov bivanja resnice kot neskritosti. Res-

nica se postavi in utemelji v odprtem, ob tem se dogaja tudi kot razsvetljava,

saj razsvetljava te odprtosti in ume{~anje v odprto sodita skupaj, razsvetljava

in ume{~anje sta isto dogajanje resnice. Bistvo umetnosti kot samopostavljanja

resnice v delo je torej eden izmed bistvenih na~inov, kako se resnica ume{~a v

bivajo~em. Heideggrovo mi{ljenje spremlja resnico kot dogajanje, v nada-

ljevanju pa bomo videli, da tudi Gadamer opredeljuje samo umetni{ko delo kot

dogajanje. Resnica pa se pri Heideggru lahko dogaja tudi na na~in vpra{evanja

ali pa kot bistvena `rtev. Resnica bivajo~e spravi do sijanja, bivajo~e spravi v

ris, v na-risu se ori{e bivajo~e v svoji neskritosti, ta naris kot temeljni ris ri{e

vznikanje razsvetljave bivajo~ega.

Heidegger je svojo teorijo estetike, ~e nam je dovoljeno dati ji tako ime, gradil

ob ve~ zgledih, pri ~emer je iz kroga umetnosti ve~krat izpostavljal pesni{tvo,

ki mu je bilo najbolj `lahtna oblika umetnosti, saj bolj jasno kot filozofija bere

namige bogov iz ~etverja. ^e sledimo Heideggru v njegovih razmi{ljanjih o

Hoelderlinu, vidimo, da je ustanavljanje biti povezano z bogovi, ker so prvotno

ti poimenovali in dajali svet. Bogovi se ogla{ajo, govorijo z namigi, pesniki pa

zmorejo v svoji nedol`nosti brati namige, ki drugim uidejo. Zaradi tega je

pesnik izvr`enec, izob~enec med ljudmi in med bogovi, saj ne pripada ne enim

ne drugim, ampak je njihov vmesnik in glasnik; to pa Hoelderlin izrazi v svo-

jem verzu takole: »Pesni{ko prebiva ~lovek na zemlji « (Heidegger, 2001: 33).

Le pesniki zmorejo pripovedovati o pesni{tvu in o bistvu pesnjenja, saj edino

oni lahko izrazijo pesni{ko prebivanje v razklanosti ~etverja med bogovi in

ljudmi, med nebom in zemljo. ^etverje je bilo prisotno `e v gr{tvu, kjer je

kozmos razdeljen na zemljo in nebo, na ljudi kot smrtnike in zemljane ter na

bogove kot nesmrtnike in nebe{~ane. Šele pesniki se lahko dotikajo neba, ko

stojijo na zemlji, berejo signale bogov in jih prevajajo ljudem. Pesniki prebivajo

ob izvoru, iz katerega ~rpajo. ^etverje stoji v soodvisnosti: »Zvenijo {tirje

glasovi: nebo, zemlja, ~lovek, bog. V njih zbira usojenost celo neskon~no

razmerje. Vendar nobeden izmed teh {tirih ne stoji in ne deluje enostransko

zase. Nobeden ni kon~en v tem smislu. Nobeden ni brez drugih treh. Ne-

skon~no se dr`ijo drug ob drugem, so, kar so, iz neskon~nega razmerja, so ta

celota sama« (Heidegger, 2001: 160). V tem zvenu in prepletenosti obstajajo

od vedno, ~lovek je od vekomaj v tem obnebju in v tej totaliteti. Prisotnost

bogov in prisotnost sveta se so~asno dogajata v govorici. Ko se nam v govorici

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

269

---

270

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

dajejo bogovi, se nam ob tem daje tudi sveto. Bogovi so tisto prese`no, trans-

cedenca, v katero je ~lovek bil usmerjen in v katero je usmerjen. Sveto obkro`a

bogove, ni pa ne del bivajo~ega ne del biti bivajo~ega, ampak se sveti iz jasnine

kot jasnine: sveto je nad ljudmi in nad bogovi. Sveto zasije, ko je v umetnini,

godi se na kraju umetnosti. Pesniki kot posredniki ~etverja v pesni{tvu odpirajo

svet, to pa zmorejo le zato, ker posredujejo svete besede, sveto. V svetem se

~loveku razpre tisto najbolj oddaljeno in skrivnostno: neskritost bivajo~ega.

Pesni{tvo razpira neskritost, postavljeno je ob bok filozofiji. Mi{ljenje ju pri-

merja, ~etudi lahko bistvo mi{ljenja in bistvo pesni{tva razumemo kot isto

bistvo, kot dve zrcalni sliki istega.

Šele v besedilu Grajenje, mi{ljenje, prebivanje se bo Heidegger najbolj nepo-

sredno dotaknil vpra{anja arhitekture in ga povezal z nekaterimi osrednjimi

to~kami svojega mi{ljenja, kot so bit, prebivanje, resnica. Osrednje vpra{anje

tega eseja je, kaj je to prebivanje in v kolik{ni meri grajenje spada v prebivanje.

Cilj grajenja sicer je prebivanje, vendar pa vse zgradbe niso prebivali{~a, saj na

mostu, cesti ali skladi{~u ne prebivamo, po drugi stani pa je prebivanje namen

vseh zgradb. Prebivanje in grajenje Heidegger zastavi kot medsebojno odvis-

nost namena in sredstva, vendar s tem poudarkom, da grajenje ni le sredstvo in

pot k prebivanju, je nekaj ve~: grajenje je samo na sebi `e prebivanje. Da bi

dolo~il bistvo grajenja, se ozre po etimolo{ki razlagi besede 

,graditi‘ in sklene,

da 

,graditi‘ izvorno pomeni neko negovanje in gojenje ter vzpostavljanje stavb,

oba ta mo`na na~ina izvornega pomena grajenja pa sta vsebovana v prebivanju.

Prebivanje o~rta kot samolastni smisel grajenja, ki v primerjavi z mnogovrstnim

na~inom grajenja tone v pozabo. Zaradi tega prebivanja ne izku{amo ve~ kot

bit oziroma ni ve~ mi{ljeno kot temeljna poteza ~lovekove biti. Odnos med

grajenjem in prebivanjem razgrne govorica o grajenju. Grajenje ena~i s prebi-

vanjem, prebivanje pa definira kot na~in, kako smrtniki so na zemlji. Grajenje

kot prebivanje se razgrne v grajenje, ki neguje, torej v neko rast, in v grajenje,

ki vzpostavlja zgradbe. ^lovek vselej zmore graditi le, kolikor prebiva. Pre-

bivanje preko prizana{anja, ki ga v celoti preveva, omogo~a so`itje in obstoj

~etverja {tirih – neba, zemlje, bogov in smrtnikov. Temeljna poteza prebivanja

– prizana{anje – tako pomeni varovati ~etverje v njegovem bistvu. ^etverje je

prostor, kjer se godita prebivanje in grajenje, ter ostaja temeljni okvir za njuno

razumevanje.

Heidegger v drugem delu tega eseja poda {e en znan primer grajene stvari:

most. V lu~i zastavitve pomena ~etverja je seveda glavna poteza mostu ta, da

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

270

---