H e r m e n e V t I k a in humanistika II

271

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

na svoj na~in pri sebi zbere zemljo in nebo, bogove in smrtnike. Most s tem

zbiranjem postane neka stvar, »ein Ding«, in kot stvar {ele lahko zbira ~etverje.

Ob ~etverju pa most tudi ume{~a neko mesto, ki je pred tem bilo le kraj. Most

kot stvar zbira ~etverje tako, da ~etverju ume{~a neko mesto, ki dalje dolo~a

trge in poti – torej oblikuje prostor. Razumevanje prostora pa izhaja iz te do-

lo~itve; prostor je tisto uprostorjeno, spu{~eno v svojo mejo, uprostorjeno pa je

vsakokrat ume{~eno in usklajeno, kot smo videli ob primeru mosta. Prostor pa

izbira svoje bistvo iz krajev – to bistvo po Heideggru ne izhaja iz prostora

samega. Prostor ~loveku ni ne zunanji predmet ne notranji do`ivljaj, temve~ je

~loveku dana mo`nost, da s prebivanjem odpira prostor. ^lovek prebiva v

~etverju in se zadr`uje pri stvareh. To, da smrtniki so, pove, da prebivajo~

prestopajo prostore zaradi zadr`anja pri stvareh in pri krajih.

Na tem mestu pa se Heidegger izrazito nave`e na arhitekturo, ko pravi, da

obstajajo stvari, ki kot kraji ume{~ajo neko mesto, in to so zgradbe. Zgradbe so

produkt in posledica grajenja. Nekatere stvari torej delujejo kot kraji, ki ~etverju

ume{~ajo neko mesto – to mesto pa uprostorja neki prostor. V bistvu stvari kot

mest se odra`a odnos med krajem in prostorom ter med krajem in ~lovekom.

Pri tej razdelitvi na stvar, kraj, mesto in prostor pa Heidegger vpelje {e dva

pojma: medprostorje (spatium) in razse`nost (extensio). V tistih prostorih, ki

so uprostorjeni z mesti, se nahaja tudi medprostorje, v medprostorju pa ti~i

prostor kot ~ista razse`nost. In ravno spatium in extensio nam dajeta mo`nost,

da prostor merimo in premerjamo. Po drugi strani pa ~lovek tiste prostore, ki

jih premerja vsak dan, uprostorja v kraje. Pri tej formulaciji je za odnos med

arhitekturo in prebivanjem pomembno predvsem to, da bistvo krajev temelji v

zgradbah. In ~e se ~lovek premika med prostori, je vselej tu in tam – prestopa

namre~ prostor in ga prehodi. Razmerje ~loveka do krajev in s tem do prostorov

le`i v prebivanju: razmerje med ~lovekom in prostorom je bistveno premi{ljeno

prebivanje. Kraj pa uprostori ~etverje v dvojnem smislu: dopu{~a in vzpostavlja

ga. S tem dvojnim uprostorjenjem je kraj varstvo ~etverja.

Povrnimo se ponovno k zgradbam: Kak{en je pomen zgradb za prebivanje?

Hi{a je kraj take vrste, da ~loveka nastani. Grajenje proizvaja take kraje, ki so

nastanjenja, vendar niso nujno tudi prebivali{~e. Grajenje namre~ proizvaja

kraje: prostor kot spatium in kot razse`nost nastopi v stvarnosti sklada zgradb.

Grajenje sprejema napotilo za ustanavljanje krajev iz ubranosti ~etverja, s tem

pa zgradbe obvarujejo ~etverje. Zgradbe so tiste, ki izoblikujejo prebivanje.

Grajenje sprejema napotila ~etverja in temu tudi odgovarja; s tem pa privede

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

271

---

272

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

~etverje v neko stvar in privaja stvar kot kraj v `e prisotno. Heidegger iz te

izpeljave sklene, da je bistvo grajenja v dopu{~anju prebivanja. Izvr{evanje

tega bistva grajenja pomeni vzpostavljanje krajev preko usklajevanja njihovih

prostorov. In ker zmoremo graditi le, ~e prebivamo, Heidegger iz ena~aja med

prebivanjem in grajenjem sklene, da {ele pravo prebivanje dopu{~a grajenje.

Zakaj je prebivanje tako pomembno? Zato, ker je temeljna poteza biti. Tako

grajenje kot mi{ljenje sta prebivanju neizogibna in /xx?/ nedopustna, smrtniki

pa so v prebivanju tudi zato, ker so ustanovljeni po meri biti. Smrtniki lahko

privedejo prebivanje v polnost svojega bistva {ele s tem, ko bodo gradili iz

prebivanja in mislili za prebivanje.

Heidegger je torej opredelil umetni{ko delo kot samopostavljanje resnice v

delo, arhitekturo pa je zastavil kot umetni{ko formo v okro`ju ontologije, saj

zmoremo graditi le, ~e prebivamo, prebivanje pa je temeljna poteza biti. Pri

tem prikazu smo izpustili pregled njegovega razumevanja biti-v-svetu iz Biti in

~asa, ker za sam prikaz njegovega stava do arhitekture ni osrednjega pomena.

Kar je zaznamovalo celotno njegovo misel v nadaljevanju njegovega mi{ljenja,

je polo`aj, ki ga je dolo~il tehniki. Tehnika sama ni isto kot bistvo tehnike,

katerega temeljna poteza je v tem, da zakriva bit. V predavanjih z naslovom

Tehnika in preobrat Heidegger pravi:  »Tehnika je na~in razkrivanja. Tehnika

biva v tistem obmo~ju, kjer se godi razkrivanje in neskritost, kjer se godi

aletheia, kjer se godi resnica« (Heidegger, 1967: 331). Moderna tehnika je

usmerjena predvsem v pridobivanje energije z izzivanjem narave. To razkri-

vanje v moderni tehniki ima torej zna~aj nekega izzivanja, ki tudi ~loveka izziva

v postavljanje na razpolago: »S tem da se ~lovek ukvarja s tehniko, se udele`uje

postavljanja na razpolago kot enega na~ina razkrivanja« (Heidegger, 1967:

334). ^loveku je dano, da prisotno razkriva le tako, da odgovarja nagovoru

neskritosti, ki ga nagovarja v govorici. Nem{ka beseda za po-stavje je Gestell.

To po-stavje, ki postavlja moderno tehniko, pa Heidegger zastavi kot bistvo

tehnike. Po-stavje je na~in razkrivanja, ki vlada v moderni tehniki in ni samo

ni~ tehni~nega. »V po-stavju se godi tista neskritost, po kateri delo moderne

tehnike to dejansko razkriva kot razpolo`ljivo postavo« (Heidegger, 1967: 343).

Po-stavje je tisti kraj, kjer se godi neskritost, po-stavje je postalo sama prisot-

nost in zato tehnika ni le ~love{ko delo, ampak je ~loveka presegla, za~ela mu

je vladati. Po-stavje ne vlada le ~loveku, vlada vsemu, tudi znanosti, in pri tem

zakriva, da je znanost kot eksaktno vedenje, naravoslovje, bila proizvedena iz

samega bistva tehnike. Po-stavje postavlja ~loveka v razkrivanje dejanskega na

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

272

---