H e r m e n e V t I k a in humanistika II

277

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

Gadamer spra{evanje o ontologiji umetni{kega dela in njenem hermenevti~nem

pomenu odpre z igro, ki v kontekstu umetnosti pomeni na~in biti same umet-

nine. Vsakdo, ki v igri sodeluje, mora sprejeti pravila resno, pri tem pa subjekti

igre niso igralci – preko njih se igra le poka`e. Izvirni smisel igre je pri tem

medialni oziroma prenosni smisel. Kot pravi subjekt igre se na koncu izka`e

igra sama, ki je Gadamerju gibanje brez cilja in smotra; je lahkotna in ravno

zato dojeta kot razbremenilna. Ena glavnih sestavni igre je tudi njena odprtost

– odprtost h gledalcu je v primeru gledali{ke igre sestavni del zaprtosti igre,

kjer se lahko zgodi preobrat. Kot poudari Gadamer, je obrat, v katerem ~lo-

vekova igra izoblikuje svojo pravo dovr{itev in s tem postane umetnost, obrat

preobrazbe v podobo. Šele s tem obratom prejme igra svojo idealnost in vzpo-

stavi razliko do predstavljanja, ki je bilo na elementarni osnovi na delu pri

predstavljanju igralcev.

Gadamer pri taki zastavitvi postavi tezo, da biti umetnosti ni mogo~e dolo~iti

kot predmet estetske zavesti, bit umetnosti je del bitnega procesa predstavitve

in bistveno pripada igri kot igri. Kaj pomeni ta njegova teza? Umetnost je

razumljena kot proces, ki se odvija kot igra; umetnina je v taki zastavitvi

izena~ena z igro, pri ~emer bit umetnine ni lo~ljiva od njene predstavitve. V

umetnini je njena bit nelo~ljivo zdru`ena z njeno predstavitvijo, in ~e ju Ga-

damer izena~i z igro, lahko sklepamo, da je tudi smisel umetnine, tako kot

smisel igre, medialni smisel. Pri ~emer pa umetnino misli izven estetske za-

vesti, saj bit umetnosti pripada igri. Kako pa je potem z estetsko bitjo, ki bi

morala biti predmet estetske zavesti? Estetska bit je dolo~ena s specifi~no

~asovnostjo oziroma tem, da ima svojo bit v upredstavitvi (literarnega dela,

umetni{kega dela, …); le ob izvedbi postane eksistentna kot samostojen in

razlo~en pojav. Vendar pa nam razumevanje umetnine na ravni estetske zavesti

po Gadamerju ne bo omogo~eno, zato predlaga skok vnaprej.

Z razumevanjem umetnine, pri ~emer mu je med statutarnimi umetninami

najbolj odli~na prav arhitektura, prestopi v polje vpra{evanja ontolo{kega te-

melja okazionalnega in dekorativnega. Pri tem tudi Gadamer delno vstopi v

prostor debate o poziciji ornamenta v arhitekturi. Le-tega so funkcionalisti

popolnoma izrinili, s postmoderno arhitekturo pa je stopil ponovno v ospredje.

Poglejmo, ali je vpra{anje okazionalnosti in dekorativnosti obravnaval na sub-

stancialni ali na akcidentalni ravni arhitekture. Okazionalnost mu pomeni, da

se pomen vsebinsko dodatno dolo~a iz okoli{~ine, v katero je bil spremenjen,

vendar pa vsebuje ve~, kot bi vseboval, ~e se ta okoli{~ina ne bi pripetila. V

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

277

---

278

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

bistvu dramskih, glasbenih in statutarnih umetnosti le`i, da mora biti njihova

izvedba v razli~nih dobah in ob razli~nih prilo`nostnih razli~na. Pri tem pa se

tudi umetnina v vsaki dobi razume in daje druga~e, saj tudi oblikuje ob sebi

druga~no polje razumevanja. Sam na~in biti umetnosti, ki v sebi zdru`uje vse

umetnine, pa Gadamer ozna~i s pojmom predstavitve, ki enako zajema igro in

podobo. Na~in biti umetnosti se torej daje preko igre in podobe, pri ~emer pa je

umetni{ko delo mi{ljeno kot bitni proces. Ta bitni proces bomo na tem mestu

ena~ili s procesom biti in tako sklepali, da umetni{ko delo pri Gadamerju tako

kot pri Heideggru ka`e oziroma razkriva bit.

Gadamer podobo, ki skupaj z igro tvori umetnino, definira kot sredino med

dvema skrajnostma, med ~istim napotevanjem oziroma bistvom znaka in ~istim

zastopanjem oziroma bistvom simbola. Razliko med podobo in znakom pa

postavi na ontolo{ko raven, saj se podoba ne iz~rpa v svoji napotitveni funkciji,

ampak se s svojo lastno bitjo udele`uje pri upodabljanju in je s tem ontolo{ko

soudele`ena. Kje je torej mogo~e vzpostaviti razliko med znakom in simbolom

na eni strani ter okazionalnostjo in dekorativnostjo na drugi strani? Simbol po

Gadamerju ne le napotuje, ampak predstavlja ravno s tem, ko zastopa, oziroma

zastopa s tem, ko reprezentira. Ta reprezentacija ni tisto razlikovano med sim-

bolom in znakom, je pa reprezentacija tisto zdru`evalno med simbolom in

podobo, saj je navzo~a v obeh. Podoba pa ima ravno s svojo pozicijo sredine

med znakom in simbolom poseben bitni rang. Preden se {e dlje zapletemo v te

ontolo{ke hierarhi~ne zastavitve Gadamerjevega poskusa utemeljitve nove her-

menevtike, si poglejmo {e njegov odnos do arhitekture.

Gadamer pomena umetni{kega dela ne vzpostavlja iz njegovega nastanka, am-

pak pravi, da umetni{ko delo svojega samolastnega pomena ne dolguje na-

stanku. Umetnina je `e venomer podoba s svojo lastno pomensko funkcijo, ki

priti~e tako figurativni kot nefigurativni predstavitvi. Arhitektura je v takem

okro`ju najodli~nej{a umetnostna forma, v njej je tudi oblika prese`ena z vse-

bino. Arhitektura lahko ob tem tudi sama sebe presega, saj lahko stavba sega

preko sebe tako s smotrom, ki ga izpolnjuje, kot z mestom, ki ga je zasedla v

prostoru. S tako dvojno vklju~enostjo tudi stavba za Gadamerja spada med

umetnine, ~eprav stavba nikoli ni le umetni{ko delo, ampak opravlja tudi svojo

prakti~no funkcijo. Arhitektura je po drugi strani najbolj statutarna umetni{ka

zvrst, ki povsem jasno razkriva, kako sekundarno je estetsko razlo~evanje. Tudi

pri arhitekturi pa je mogo~e pokazati posredovanje, brez katerega umetni{ko

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

278

---