H e r m e n e V t I k a in humanistika II

281

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

iz Platonove definicije, ki pravi, da je to popolna kopija ne~esa, kar ni nikoli

obstajalo. Vattimo pa pravi, da je simultanost dana{njega sveta skoraj nujno

tudi simulaker, saj se simultanost spremeni v simulaker, ker ni ve~ reference na

osnove racionalnosti, ki izvira iz zgodovinskosti. Pri tem smo v postmoderni

zaznamovani z naslednjim: ~e `elimo spoznati svet, moramo spoznati ne le

eno sliko sveta, ampak se spustiti v mno`ico podobo in slik – pri ~emer pa nam

tudi to ne zagotavlja, da bomo pridobili pozicijo prave podobe sveta. Tudi pri

projektiranju zgradb in na~rtovanju ne zado{~a ve~ zlati rez ali pa poznavanje

osnovnih ~lovekovih potreb, saj je osnovne potrebe nemogo~e lo~iti od potreb,

ki jih diktira trg. Izguba osnovne racionalnosti, ki se jo Vattimo tu prizadeva

poudariti, se zrcali tudi v delu arhitektov in planerjev. Arhitektura je bila v~asih

definirana z mo~nimi estetskimi kriteriji, kot so ustvariti dober projekt in po-

staviti lepo zgradbo; danes pa razumevanje lepega na izhaja ve~ iz Kantove

formulacije lepega kot sublimnega. V filozofiji in v arhitekturi so se zaradi

izgube osnovne racionalnosti in nastopa mno`ice zgodovin izgubili referenti

preteklosti. Hegel je umetni{ko delo definiral kot odraz absolutnega duha;

umetni{ko delo dobi status klasi~nega dela takrat, ko odra`a svetovni nazor

neke skupnosti. Kako pa naj razumemo umetnost in arhitekturo v dobi postmo-

derne, kjer so namesto abstraktnih pojmov v ospredje stopile posameznosti

simulakrov?

Kot pravi Vattimo, danes ki~ predstavlja prava umetni{ka dela. Ta dela zavestno

mnogovrstnost, zna~ilno za postmoderno, v sebi zdru`ujejo v konstrukcijo

enega dela. Drug pomemben vidik sodobne umetnosti je monumentalnost, ki

jo je mo`no povezati z ornamentalno in simbolno dimenzijo. Potreba po orna-

mentalnosti se po Vattimu v arhitekturi ka`e takrat, ko ornament direktno ne

zagotavlja ve~ osnovne potrebe po za{~iti in zavetju. Potreba po ornamentanosti

tako izvira iz situacije, v kateri se ~loveku ka`ejo {e nove potrebe, ki niso

dejanski izraz realnosti, ampak vklju~ujejo tudi dodane, ne nujne momente. V

takem ~asu se pojavi ve~ja potreba po ornamentalnosti; v dvajsetem stoletju pa

je bil v dolo~enih obdobjih prav ornament predmet `go~ih arhitekturnih debat

med funkcionalisti in racionalisti. V ~asu postmoderne je okras ponovno na

{iroko sprejet, pri tem pa Vattimo ugotavlja, da je ornament v postmoderni

prikaz na{ih simboli~nih potreb, ki niso ve~ vitalne potrebe ~loveka.

Tretji vidik umetnosti oziroma arhitekture postmoderne vidi Vattimo v tem, da

je pozicija arhitekta vedno manj pozicija genija in vedno bolj pozicija sim-

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

281

---

282

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

bolnega operaterja. Danes ni ve~ mo`no razumevanje arhitekturne kreacije per

se, saj arhitekt ni ve~ v funkciji ~love{tva, prav tako kot filozof ni ve~ interpret

splo{nega videnja sveta. Problem postmoderne le`i prav v tem, da se nih~e, ne

filozof in ne zgodovinar, {e manj pa arhitekt, ne more sklicevati na realnosti, ki

so bile prisotne v preteklosti. Smo pa v takem ~asu zavedanja zgodovinskosti,

ki lahko celo prepre~i kreativnost, ki je obenem tisto, kar na{a doba najbolj

potrebuje. Arhitektura v sodobnem ~loveku lahko pote{i zmo`nost v`ivljanja v

zgradbe in urbano strukturo, ki zadovoljuje brezkompromisnost prostora in

eksplicitno zavedanje mnogovrstnosti. Vattimo nam tako predstavi pozicijo

arhitekture, ki jo nave`e na {ir{o problematiko oziroma simptome ~asa post-

moderne, kjer je te`avnost pozicije arhitekture primerljiva s polo`ajem filo-

zofije. S koncem velikih zgodb, ki jih napove Lyotard, se po eni strani kon~ajo

tudi velike arhitekture in velike filozofije, ki so te zgodbe pravzaprav vzpo-

stavljale. Arhitektura se, tako kot filozofija, zaradi izgube temelja osnovne

racionalnosti po Vattimu v ~asu, ko se pojavi postmoderna arhitektura, vr`e v

prevlado ornamentalnosti, ki sta jo teoretsko zastavila Rossi in Venturi leta

1966, kar le {e poudarja prisotnost simultanosti in simulakra, ki je na delu v

na{i dobi.

Ta sprehod med razli~nimi spisi hermenevti~nih avtorjev bomo zaklju~ili z

delom »Ornament/monument«, s katerim se Vattimo neposredno nave`e na

delo Heideggra in Gadamerja. Vattimova pozicija je namre~ ta, da je Gadamer

Heideggrovo razumevanje umetni{kega dela kot dogajanja resnice postavil v

optiko, ki arhitekturi dodeljuje mesto fundamentalne funkcije med vsemi dru-

gimi umetnostmi, kar nam je na{a analiza tudi potrdila. Heidegger se z po-

vezavo umetnosti in resnice ukvarja v vseh svojih spisih, tudi v poznej{ih

obdobjih; Gadamerjevo razumevanje arhitekture pa lahko razumemo tudi tako,

da je umetnost v Heideggrovi misli imela povsem dekorativno in marginalno

vlogo. Na tem mestu je namre~ Vattimova hipoteza ta, da je Heideggrovo

ontologijo treba razumeti kot »{ibko ontologijo«, saj naj bi bilo dogajanje biti

zanj le marginalen dogodek.

Vendar pa je razdelava tega vpra{anja zelo obse`na in je na tem mestu ne bomo

nadaljevali. Na{ krog sklenimo z odgovorom na vpra{anje, ki je bilo postav-

ljeno na samem za~etku, namre~, kak{no je razumevanje arhitekture v her-

menevti~ni filozofiji. Ali smo zdaj pri{li do to~ke, ko lahko odgovorimo z

odgovorom?

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

282

---