H e r m e n e V t I k a in humanistika II

275

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

nagovor, ki mu mora danes odgovarjati umetnost, znanstveni svet« (Heidegger,

1998: 346). Tak izvor moderne umetnosti je radikalno nasproten tistemu iz

spisa Izvor umetni{kega dela, kjer umetni{ko delo izhaja iz nagovora razpora

med svetom in zemljo. Znanstveni svet se nam, tudi s pomo~jo jasnih in daljno-

se`nih uvidov Nietzscheja, razpira kot zmaga metode nad samo znanostjo.

Metoda obvladuje znanost do take mere, da ji je ta v vseh pogledih podrejena.

Zmaga metode pa se razvija v obliki kibernetike, in to do te mere, da je znan-

stveni svet postal kiberneti~ni svet. Temeljna poteza kiberneti~nega sveta je

krmiljenje, ki je nanj navezano, to krmiljenje se posreduje in vlada s pre-

dajanjem sporo~il, informacij. Informacija je tiste vrste komunikacija, ki je

enosmerna, in ravno v prevladi te vrste komunikacije, te vrste sporo~anja ozi-

roma tega dela govorice, lahko vidimo tujost, v kateri ~lovek danes prebiva.

Kiberneti~ni svet omogo~a obstoj enoli~nega in univerzalnega sveta, v katerega

je napoten ~lovek. Temeljna lastnost ~loveka v kiberneti~nem svetu je, da

nastopa kot njegov upravljalec. ^lovek je postavljen v svet kiberneti~ne uni-

verzalnosti, kjer se je odnos med subjektom in objektom sprevrgel v tok infor-

macij. Zato Heidegger pravi, da je treba premisliti tisto, kar vlada v modernem

svetu, da bi lahko razmislili poreklo umetnosti. V premislek nam podaja dve

to~ki, in sicer da je temeljna poteza kiberneti~nega sveta upravljanje, po kate-

rem te~e tok informacij, ~lovekovo nana{anje na svet pa je zajeto v vladavini

kiberneti~ne znanosti, ter da je industrijska dru`ba samopostavljajo~a se sub-

jektiviteta. Industrijska dru`ba ima podrejene vse objekte, zato postane merilo

objektivnosti, celo njen obstoj temelji v njeni zajetosti s svojo lastno tvorbo.

Kako pa je z umetnostjo v industrijski dru`bi? Za ta uvid je potreben korak

nazaj, v ~as, ko svetovna civilizacija v dana{njem pomenu ni obstajala. »Se-

beskrivajo~a se neskritost je ostala neprikazljiva in neznatna za svet, katerega

mere postavljata astronavtika in jedrska fizika« (Heidegger, 1998: 353).

A-letheia kot neskritost v tem sebeskrivanju je ostala v svetovni civilizaciji

nemi{ljena. Temu zaklju~ku lahko dodamo {e misel brezumetni{kosti kot te-

meljno potezo umetnosti v dobi tehnike in industrijske dru`be, ko umetnost ne

ka`e ve~ neskritosti, ni ve~ kraj tega sijanja, ampak je postala zgolj eno dogodje

biti. Arhitektura pa je bila {e pred tem zastavljena kot umetnost, ki se giblje na

ontolo{ki ravni, saj je povezana s prebivanjem, ki je temeljna poteza biti.

Zdaj se nam kon~no razpira vpra{anje o razumevanju arhitekture v Heideggrovi

filozofiji, ki je po spisu Grajenje prebivanje mi{ljenje postavila {e nekatere

korenite implikacije o razumevanju umetnosti v dobi tehnike. Ali je arhitektura

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

275

---

276

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

prenehala biti s prebivanjem in grajenjem temeljna poteza biti? Odgovor na to

vpra{anje nam lahko podata Heideggrova u~enca, ki sta v marsi~em nadaljevala

njegovo miselno pot in arhitekturi v svojem mi{ljenju odmerila dokaj pomemb-

no mesto.

2. Gadamerjeva postavitev arhitekture kot najodli~nej{e umetnostne forme

Heideggrov u~enec Hans-Georg Gadamer je nadaljeval pot svojega u~itelja,

predvsem pa je hermenevtiko ponovno postavil v sredi{~e spra{evanja svoje in

nato tudi svetovne filozofije. Z delom Resnica in metoda je utemeljil nove

meje razumevanja hermenevtike, saj je `elel odkriti izkustvo resnice v oblikah

izkustva, ki so zunaj znanosti; ta izkustva pa so filozofska, umetni{ka ali zgodo-

vinska. Z zastavitvijo takega raziskovanja resnice, kjer je samo izhodi{~e pre-

maknjeno, izra`a te`njo zoper univerzalno zahtevo znanstvene metodologije.

Druga~e povedano: izkustva resnice ni ve~ mogo~e dose~i v znanosti, kot je

(bila) osnovana, ampak ga je mo`no spoznati le {e preko filozofije, umetnosti,

zgodovine. Kar obenem tudi pomeni, da so ta tri podro~ja po Gadamerjevem

mi{ljenju izmaknjena dosegu znanosti. Gadamer hermenevtika ne razume kot

metodologijo humanisti~nih znanosti, ampak jo bere kot poskus vzpostavitve

dialoga znotraj samih humanisti~nih znanosti in dialoga s celotno izku{njo

sveta.

Gadamer med vodilne humanisti~ne pojme vklju~i omiko, sensus communis,

razsodno mo~ in okus, pri ~emer humanisti~ne znanosti kot znanosti vzpo-

stavlja tradicija pojma omike, ne pa metode moderne znanosti. Za razvitje

pojmov razsodne mo~i in okusa je zaslu`en predvsem Kant. Ta je z razsodno

mo~jo legitimiral teleologijo kot na~elo razsodne mo~i ter s tem vzpostavil

most med razumom in umom. Kantova kritika okusa oziroma njegova estetika

je le priprava na teleologijo, ki njegovo celotno filozofijo privede do siste-

mati~nega sklepa. Gadamerjevo ukvarjanje z estetiko pa lahko razumemo pred-

vsem kot gnoseolo{ki in ontolo{ki prehod, saj `eli v izkustvu umetnosti upra-

vi~iti spoznanje resnice. Obenem pa se v tem ka`e tudi zavora, ker izkustvo

umetnosti tega, kar posku{a, nikakor ne more tudi dose~i kot sklepno spo-

znanje. Umetni{ki jezik je namre~ za Gadamerja treba razumeti kot dogajanje.

Vsakr{no sre~anje z jezikom umetnosti je sre~anje z nezaklju~enim doga-

janjem, ki je tudi samo del tega dogajanja. V tem razumevanju umetni{kega

izkustva kot dogajanja v njegovo misel vstopi tudi arhitektura.

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

276

---