H e r m e n e V t I k a in humanistika II

279

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

delo nima dejanske navzo~nosti v sedanjosti, saj je ena glavnih lastnosti arhi-

tekture, da se je dr`i pripadnost njenemu svetu.

Arhitektura je nadalje tista, ki absolutno odlikuje prostor. Prostor Gadamer

razume kot to, kar zajema vse v prostoru bivajo~e (torej v prostoru nebivajo~ega

ni). Tako definirani pojem arhitekture le-to postavlja visoko nad druge umet-

nosti: arhitektura zajema vse druge oblike predstavljanja, saj daje prostor za

postavitev literarnih del, glasbe, mimike in plesa, itd. Arhitektura je tako kot

pri Heglu razumljena kot prva umetnost, s tem da je pri Gadamerju dosegla

najvi{jo ontolo{ko stopnjo tudi na bistveni in bitni ravni. Arhitektura s tem, ko

zajema celoto umetnosti, povsod uveljavlja svoje posebno gledi{~e dekoracije.

Gadamer svojega dojemanja dekorativnosti na tem mestu ne razlo`i do te mere,

da bi nam bilo jasno, ali se `eli vklju~iti v tok debate o dekoraciji, ki je v

tedanjem ~asu, namre~ v {estdesetih letih prej{njega stoletja, {e kako obre-

menjevala arhitekte, ali razume glavno funkcijo arhitekture v njeni dekoraciji

prostora samega. Vsekakor pa vseobsegajo~i polo`aj arhitekture nasproti dru-

gim umetnostnim vklju~uje neko dvostransko posredovanje med tem, da arhi-

tektura prostor oblikuje in ga obenem daje na voljo. Bistvo dekoracije Gadamer

misli ravno v tem dvostranskem posredovanju, ki gledalca potegne in ga napoti

na {ir{o okolico. Jasno je, da je tudi sam iskal neke bolj trdne osnove za svoj

pojem dekoracije, saj pravi, da je potrebno iskati njegovo podlago v ontolo{ki

strukturi predstavitve kot na~inu biti umetni{kega dela. Pri takem Gadamer-

jevem razumevanju umetnosti pa je zanimivo tole: ~eprav se je skliceval na

tradicionalno oziroma modernisti~no umetnost, je vseeno kot temeljno potezo

umetnine poudarjal njeno podobo in njeno dogajanje, kar je v preoblikovanju

razumevanja umetnosti in umetni{kega dela v dvajsetem stoletju, z Marcelom

Duchampom in Andyjem Warholom na ~elu, tudi rezultiralo v prevlado vizual-

nih umetnosti nad drugimi izraznimi oblikami. Zaradi tradicionalne zastavitve

polja vpra{evanja pa Gadamerjevo razumevanje umetnosti izpusti vse druge

konceptualne oblike umetnosti (performans, happening, in{talacije, …), ki so

v postmoderni dobi zelo pomembno vplivale na razvoj in na polo`aj same

umetnosti.

Z Gadamerjevim zaklju~kom o arhitekturi kot najodli~nej{i umetni{ki formi,

ki jo lahko razumemo tudi kot potrditev Heideggrove postavitve grajenja kot

temeljne poteze biti, ki kot taka arhitekturi dopu{~a pomembno ontolo{ko

pozicijo tudi v dobi tehnike, pa prehajamo k Vattimu, ki se bo v svojih spisih

tudi sam navezal na problem dekoracije.

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

279

---

280

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

3. Vattimo in arhitektura v postmoderni dobi

Vodilni fenomenolo{ki mislec v Italiji, Gianni Vattimo, je Gadamerjev u~enec.

S tem nadaljujemo zgodbo preinterpretacije u~iteljeve misli, kateri je vsak

izmed tu predstavljenih filozofov dodal {e izrazito noto lastnega mi{ljenja.

Vattima v to predstavitev razumevanja arhitekture v hermenevti~ni filozofiji ne

vklju~ujemo zgolj zaradi dejstva, da je Gadamerjev u~enec, ampak tudi zato,

ker je pomemben mislec postmoderne. Daljnose`ni vpliv postmoderne na filo-

zofijo in tudi na arhitekturo je opisal v svojem spisu »Konec moderne, konec

projekta?«, ki ga navajamo v nadaljevanju. Pred tem pa velja poudariti {e to, da

se je Vattimo skupaj s Pierom Aldom Rovattijem proslavil tudi s postavitvijo

koncepta »{ibke misli« (pensiero debole), ki je v obdobju postmoderne nado-

mestila tradicionalno mo~no misel metafizike. @e ob zatonu nem{ke klasi~ne

filozofije za~nejo misleci, kot so Nietzsche in Heidegger, na ontolo{ki ravni

razvijati {ibko misel. Opredelitev mi{ljenja s {ibko mislijo pa ima posledice

tudi v umetnosti, s tem pa tudi v arhitekturi.

Vattimo v prej omenjenem spisu opredeljuje najbolj bistvene poteze moderne,

da bi nam s tem dovolil vstopiti v razmi{ljanje o postmoderni. Postmoderna je

temeljno definirana ravno kot razlika glede na predhodno obdobje, moderno.

Moderno je tako zaznamovala njena bistvena usmerjenost k aktivnosti in racio-

nalizaciji realnosti glede na obstoje~e strukture, medtem ko se v postmoderni

po Vattimu ponovno odkrijejo poeti~ni karakterji – ~lovek za~ne ponovno pes-

ni{ko prebivati na zemlji. Razlika med moderno in postmoderno le`i v po-

stavljanju oziroma brisanju meja med realnim in nerealnim. Tako je dana{nja

realnost, saj `ivimo `e ~etrto desetletje postmoderne, skoraj v celoti postavljena

na stopnjo simultanosti. »Realnost realnega ~asa« omogo~ajo tehni~na sred-

stva, s katerimi lahko simultano do`ivljamo dogodke celega sveta (naenkrat).

Prav ta simultanost pa je izni~ila zgodovino, ki v realnosti dana{njosti vedno

bolj izginja. Medialnost in simultanost na{e zgodovinskosti je postavljena v

svet, ki do`ivlja krizo v svojem pojmovanju zgodovine in zgodovinskosti. Ena

sama zgodovina se je spremenila v mno`ico zgodovin, v katerih se pripo-

vedujejo razli~ne zgodbe, katerih pomen je bistveno dolo~en z razli~nimi per-

spektivami.

Simultanost dana{njega sveta je tesno povezana tudi z drugim temeljnim ozna-

~evalcem sodobne realnosti, to je simulakrom. Simulaker tu lahko razumemo

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

280

---