H e r m e n e V t I k a in humanistika II

273

M

ATEJA

 K

URIR

: R

AZUMEVANJE

 

ARHITEKTURE

 

V

 

HERMENEVTI

~

NI

 

FILOZOFIJI

na~in postavljanja na razpolago. ^loveku vlada po-stavje kot usoda razkrivanja.

Obenem pa je ~lovek lahko svoboden le v obmo~ju usode. ^lovek danes nikjer

ne sre~uje ve~ svojega bistva, ker tako trdno sledi izzivanju po-stavja, da tega

ne dojema ve~ le kot neki nagovor, ampak kot resnico. Po-stavje tako skrije

pro-iz-vajanje – prej{nji na~in razkrivanja – , ki je tudi resnica oziroma doga-

janje neskritosti: »Po-stavje zastre sijanje in vladanje resnice« (Heidegger,

1967: 353). Usoda tega postavljanja na razpolago je zato skrajna nevarnost, ki

preti ~loveku. Pri tem ne smemo pozabiti, da tehnika sama ni demonska ali

nevarna, tak{no je namre~ samo bistvo tehnike.

Bit lahko izena~imo z bistvom tehnike, ker se je postavila v postavje. K temu

bistvu biti sodi prvenstveno tudi bistvo ~loveka, ker je ravno ~lovek tisti, ki biti

omogo~a, da se obvaruje sredi bivajo~ega in da se lahko ka`e. Na osnovi tega

lahko sklepamo, da bistva tehnike ni mogo~e spremeniti brez ~loveka. Ta spre-

memba, ki bo pomenila prebolevanje te pri~ujo~e usode biti, se bo godila s

prihodom neke nove usode, ki je ni mogo~e predvideti. ^lovek lahko sodeluje

v tem prebolevanju bistva tehnike tako, da odgovarja svojemu bistvu, to bistvo

pa odgovarja prebolevanju. »Da pa bi bistvo ~loveka postalo pozorno na bistvo

tehnike, da bi se med tehniko in ~lovekom glede njunega bistva spo~el bistveni

odnos, mora novodobni ~lovek najti pot vrnitve v {irino prostora svojega bi-

stva« (Heidegger, 1967: 367). Ali ni ravno umetnost ena izmed poti vrnitve?

Nevarnost postavja je nevarnost vseh nevarnosti, ki preti tako biti kot ~loveku,

vendar se v samem bistvu nevarnosti skriva mo`nost preobrata, da se bo bistvo

biti vrnilo v bivajo~e. Nevarnost se v preobratu ka`e obenem kot to re{ilno;

preobrat k temu re{ilnemu biti, k vrnitvi biti na mesto v bivajo~em, se ne

dogaja, ampak se zgodi nenadno, v preobratu razsvetli razsvetljava bistva biti,

vrne se resnica bistva biti, kot v-blisk. Postavje zastira bli`ino sveta in zastira

tudi to zastiranje, vendar pa v postavju razsvetli preblisk svetlobe sveta, blisk

resnice biti. V postavju se po taki zastavitvi torej skriva tudi upanje – postavje

lahko razumemo kot zastrti vblisk. ^lovek se mora ob vblisku zagnati pro~ od

sebe, k vblisku in mu tako odgovarjati. Sodobnemu ~loveku zaradi tehnike

kopni gledanje in poslu{anje, torej tudi zmo`nost pristnega vpra{evanja: »Kon-

stelacija biti je odtegovanje sveta kot zapu{~enost stvari« (Heidegger, 1967:

380). S tem mankom poslu{anja in gledanja, ki nam ga daje tehnika, smo po

Heideggru vedno bolj tuji svetu, ta se nam odteguje. Odtegovanje sveta pa je

najve~ja skrivnost biti znotraj vladavine postavja.

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

273

---

274

P

HAINOMENA

14/53–54

 

           

 

   

     U

METNOST

Delo »Metafizika« in izvor umetni{kega dela nam v krogotoku Heideggrovega

mi{ljenja daje nekatere odgovore na vpra{anje o polo`aju umetnosti v dobi

tehnike. Vpra{anje o izvoru umetni{kega dela Heidegger postavi v tem spisu v

sovisje z vpra{anjem prevladanja estetike. Estetika je bila prevladovana v boju

z metafiziko, zaradi ~esar je v ospredje stopilo le vpra{anje resnice biti, medtem

ko so druge pojasnitve bivajo~ega poniknile ali pa postale manj pomembne.

Sam izvor umetni{kega dela je treba iskati v gr{kem mi{ljenju umetnosti, kar

je Heidegger utemeljil tudi v Izvoru umetni{kega dela, saj danes prebivamo v

obdobju, kjer je na delu brezumetni{kost (Kunstlosigkeit), ki »… izhaja iz mo~i

vedenja o bistvenih odlo~itvah, zaradi katerih moramo prehoditi vse to, kar se

je do zdaj, in to dovolj poredko, dogajalo kot umetnost. V obzorju tega vedenja

je umetnost izgubila odnos do kulture, tu se razodeva zgolj kot eno dogodje

biti« (Heidegger, 1998: 329). Brezumetni{kost je vedenje, da popolno izvajanje

v skladu s pravili ne more biti umetnost, ta se je v vsakem primeru dogajala

zelo poredko. Brezumetni{kost je vedenje, da bi morala »umetnost« odgovarjati

bistvu umetnosti, torej resnici biti. Brezumetni{kost je vedenje, da se je »umet-

nost« kot pogon postavila izven bistva umetnosti, tako da bi brezumetni{kost

sploh lahko izkusila. Brezumetni{kost je ravno ta beseda, »umetnost«, v nare-

kovajih, premaknjena iz svojega bistva. Umetnost se preko brezumetni{kosti

vklju~i v mi{ljenje dogodja, saj je vse, kar je ostalo od umetnosti, le eno do-

godje biti. Umetnost nima ve~ odnosa do kulture, nima ve~ svojega bistva.

Šir{a zastavitev obmo~ja, v katerem se je umetnost odpovedala svojemu bistvu,

je dana v Heideggrovem predavanju iz leta 1967, ki ga je imel na Akademiji

znanosti in umetnosti v Atenah, in v marsi~em predstavlja temeljni premik v

njegovem razumevanju umetnosti. Predavanje nosi naslov Poreklo umetnosti

in dolo~itev mi{ljenja. Poreklo umetnosti je tisto dolo~ilno za mi{ljenje, s ~imer

ponovno stopamo v odnos med metafiziko in estetiko. Heidegger se v tem

predavanju ob svojem prvem obisku Gr~ije, kjer se je tudi prvi~ soo~il z real-

nostjo gr{kega prostora in gr{ke zastavitve sveta, ki jo je tako korenito poudarjal

v svojem mi{ljenju, dotika vpra{anje o poreklu umetnosti v Heladi, kjer je

technites vsak, ki je ve{~ v proizvajanju ne~esa, umetnost pa je techne, vendar

ni tehnika. Drugi del predavanja je posve~en moderni umetnosti in se spra{uje

po nagovoru, kateremu odgovarja ta umetnost. Umetni{ka dela danes namre~

ne pripadajo ve~ le enemu narodu, ampak celotni univerzalnosti svetovne civi-

lizacije. Univerzalnost svetovne civilizacije usmerja in zasnavlja znanstvena

tehnika. »Zato se kar sama ponuja razlaga, da je okro`je, iz katerega prihaja

Mateja Kurir.pmd

19.1.2006, 8:28

274

---