Kabinet ministra
Yüklə 0,53 Mb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Učni jezik
Danska
Danski visokošolski sistem sestavljajo institucije različnih vrst: univerze, šole, kolidži in specializirane institucije. Sistem ima veliko značilnosti binarnega: različno zakonodajo, upravljanje in vodenje, diplome, položaj na trgu delovne sile, različne kvalifikacije učnega osebja. Na unitarnosti sistema kažejo le enotni splošni vpisni pogoji in enoten sistem financiranja. Sedanje kratko izobraževanje (Short cycle/KVU), ki ga izvajajo tehniške in trgovske šole, specializirani kolidži, trgovske akademije in šole za socialno delo, srednje dolge strokovne študije (Medium cycle/ MVU) na neuniverzitetnih visokošolskih institucijah in univerzitetne študije (Long cycle/LVU Candidatus degrees) so začeli spreminjati leta 1998, in sicer zato, da povečajo obseg terciarnega izobraževanja. Spremembe se nanašajo predvsem na reorganizacijo sistema skozi združevanje institucij in oblikovanje manj večdisciplinarnih institucij. Tako je bil leta 1998 sprejet tudi novi zakon o kratkih programih v terciarnem izobraževanju (Act on short-cycle higher education). Leta 2000 so 75 KVU programov zamenjali s 13 na novo strukturiranimi programi. Ta reforma je zagotovila večjo preglednost in kakovost, omogočila je kreditno ovrednotenje oziroma prenašanje kreditov v nadaljnje izobraževanje (medium or long cycle higher education programs). Nazadnje pa je reforma standardizirala trajanje short cycle programov na dve leti (prej od enega leta in pol do dveh let in pol). Z nacionalnim kvalifikacijskim sistemom (2003) je »Sub-degree level« opredeljena takole: Diplome na tej stopnji omogočajo vstop v visokošolske programe, in sicer po enem dodatnem letu študija. V praksi morajo obstajati vsebinsko sorodni programi, da je vertikalno napredovanje mogoče. Diplomanti bodo pridobili praktično znanje in kompetence na določenih poklicnih področjih, usposobljeni pa bodo tudi za nadaljevanje izobraževanja v ustreznem enoletnem programu (further education programme), ta jim bo omogočil, da dokončajo vsebinsko soroden degree-level študij. Torej, v danskih »higher education« programih ni dovolj deliti le diplomskih stopenj, pač pa tudi dodiplomsko stopnjo, saj je treba v njej upoštevati tipične »first cycle« programe. Izenačujejo se npr. z britanskimi »sub-degrees at certificate level« in »intermediate level« (podstopnja, pridobitev spričevala, certifikata o vmesni stopnji), podobno ureditev poznajo tudi v naslednjih dveh državah: Nemčija
Nemški sistem pozna jasno binarno strukturo. Bolonjska struktura bachelor in master je bila z zakonom (Hochschulrahmengesets, 1999, 2002) vpeljana vzporedno. a) Neuniverzitetni sektor: V letu 1971 je na pobudo industrije nastala ponudba, ki je izkušnje iz srednješolskega dualnega sistema prenesla v terciarno področje. Nastal je tako imenovani Stutgardski model (Stuttgarter Modell). Razvile so se poklicne akademije (Berufsakademien). Maja 1992 je bil sprejet prvi zakon o poklicnih akademijah v deželi Baden-Wűrttenberg. Število študentov se je povečevalo, v letu 2004 je predvidenih 18.000 študijskih mest na poklicnih akademijah samo v tej deželi. Leta 1995 je ministrska konferenca ZRN odločila, da se obravnavajo diplomanti poklicnih akademij enako kot diplomanti visokih strokovnih šol. S kratkimi terciarnimi programi oziroma slovenskimi programi za pridobitev višje strokovne izobrazbe je primerljiva tudi izobrazba, pridobljena na Fachakademien. Poleg poklicnih akademij neuniverzitetni sektor sestavljajo Fachhochschulen (univerze uporabnih znanosti, kot jim rečejo po novem) in kolidži za javno upravo (Verwaltungsfachhochschulen). Fachhochschulen. Tako kot poklicne akademije tudi te izvajajo poudarjeno praktične študije, povezane s konkretnimi poklici, npr. na področju inženirstva, ekonomije, družbenih ved, zdravstva, kmetijstva in oblikovanja. Študij je v poprečju krajši kot na univerzi.
Na Švedskem so binarne značilnosti visokega šolstva (Higher Education Act, Higher Education Orinance, Degree Ordinance) precej manj izrazite kot drugod. Čeprav imajo institucije različnega tipa, razlike med njimi niso tako velike, kot v drugih visokošolskih sistemih. Tesno sodelovanje med univerzami in kolidži je povsem običajno. Nekateri kolidži so si v zadnjih letih pridobili najvišji univerzitetni status (od leta 1999 dalje). Z reformo leta1993 so vpeljali kreditni sistem in standardizirali stopenjski študij. Srednješolsko izobraževanje, ki je binarno strukturirano (splošno in poklicno) traja 3 leta in oba sektorja omogočata vpis v visoko šolstvo. Vpis v katerikoli visokošolski študijski program zahteva bodisi dokončanje srednje šole (ali tej enakovredne šole: šole za odrasle, ljudske univerze, tuje srednje šole) ali pa starost 25 let in 4 leta delovnih izkušenj in uspešno opravljen Swedish Scholastic Aptitude Test (SSAT). Visokošolska izobrazba na Švedskem se deli na dve vrsti: splošno in strokovno (dodiplomska in podiplomska). Tri diplome si je mogoče dobiti po končanem splošnem študiju: Diplomo po dveh letih, Bachelor večinoma po treh letih in Master po štirih letih. Strokovni študij (od 2 do 5,5 let) omogoča celo vrsto diplom, vse dajejo začetno oziroma dodiplomsko izobrazbo. Strokovna izobrazba je bolj poklicno naravnana in na nekaterih področjih (inženirstvo, medicina) si drugačne izobrazbe tudi ni mogoče pridobiti. Na ravni dodiplomskega študija je torej med kolidži in univerzami malo razlik. Obe vrsti institucij izvajata študij za pridobitev Diplom in Bachelor, nekateri kolidži, poleg univerz seveda, izvajajo in podeljujejo tudi Master. Od 1999 dalje pa je na predlog Nacionalne agencije za visoko šolstvo možen tudi študij za pridobitev Porfessional Master. Predpisan uradni prevod diplom, pridobljenih na univerzi ali univerzitetnem kolidžu je University Diploma/Bachelor/etc.). Na podiplomski ravni pa so med sektorjema razlike. Med sektorjema je visoka stopnja kooperativnosti tako glede raziskovalne dejavnosti kot pedagoške. Mnoge institucije imajo že vrsto let sklenjene pogodbe o sodelovanju. Primer takšnega sodelovanja so inženirski programi, pri katerih je mogoče prvi dve leti študirati na kolidžu, končati pa jih je mogoče na univerzi. V nekaterih primerih poteka večina študija na kolidžu, le zaključni del se opravi na univerzi (diplomska naloga). Na področju medicine, na primer, je prehod iz zdravstvenega kolidža na medicinsko univerzo prav tako mogoč. Pregled strukture študija in novejše usmeritve po posameznih državah, podpisnicah Bolonjske deklaracije, je v strnjeni obliki prikazan v publikaciji Focus on the Structure of Higher Education in Europe (september 2003), dostopni tudi na http://www.eurydice.org. Učni jezikGlede rabe jezika je v različnih državah mogoče najti različne rešitve, večinoma pa je bodisi z zakonom ali drugimi akti (tudi priporočili) za uveljavljanje mobilnosti šolam dana možnost, da se odločijo tudi za rabo tujega jezika. Tako npr. v norveškem ali nizozemskem zakonu določb o jeziku ni, iz njihovih poročil o uresničevanju Bolonjske deklaracije pa je razvidno, da so organi oblasti univerzam priporočili, naj tuje študente vabijo tudi s ponujanjem študija v tujih jezikih. Podobno velja tudi za Švedsko in Dansko, kjer možnost za študij v tujem jeziku štejejo za pomemben element »privlačnosti« njihovega visokega šolstva. Za Slovenijo si je predlagatelj kot zgled izbral ureditev, po kateri zakon za rabo tujega jezika postavlja okvirna pravila, omogoča izvajanje študija tudi v tujem jeziku, podrobnejšo ureditev pa prepušča ministru. Ureditev na Irskem, kjer sta uradna jezika angleščina in irščina, pa je pripomogla k drugemu delu predlagane ureditve: podobno kot visokošolskim zavodom je naložena tudi višjim strokovnim šolam skrb za slovenščino kot strokovnega jezika, poleg tega bo tujim študentom (še bolj kot doslej) omogočeno učenje slovenščine. Akreditacija in evalvacija Za akreditacijo in evalvacijo je mogoče najti številne definicije. Po zadnji, objavil jo je Unesco-Cepes v publikaciji Quality Assurance and Accreditation: A Glossary of Basic Terms and Definitions, Bukarešta, 2004), je akreditacija postopek, v katerem »(ne)vladni ali zasebni organi evalvirajo kakovost visokošolske institucije ali študijskega programa, zato da bi preverili, ali so izpolnjeni vnaprej določeni minimalni standardi in je mogoče izdati formalno javnim priznanje (odobritev). Podtopek se ponavadi konča z odločitvijo da ali ne.« Evalvacija je definirana kot »postopek s sistematčnim in kritičnim analiziranjem, da bi bilo mogoče presojati in pripraviti priporočila glede kakovosti institucije ali programa. Evalvacijski postopki so notranji ali zunanji. V Združenem kraljestvu evalvacijo imenujejo tudi pregled (review).« Gre za demokratičen, pregleden postopek, ki je naslonjen predvsem na samoevalvacijske, večkrat pa tudi na zunanje ocene, namenjene izboljšanju akademske kakovosti in javne odgovornosti. Oba postopka včasih potekata ločeno, včasih se tesno prepletata. Prav zato je v različnih državah vodenje teh postopkov zaupano eni ali več institucijam oziroma telesom. Različno organiziranemu vodenju postopkov ministri, pristojni za visoko šolstvo, na zasedanju v Berlinu niso nasprotovali, nasprotno, po mnenju, zapisanem v Berlinskem komunikeju, jih lahko vodijo »institucije« ali »telesa«, le da so njihove pristojnosti in odgovornosti jasno opredeljene, njihova najpomembnejša naloga pa je vzpostaviti oziroma »razviti vzajemno sprejemljiva merila in metodologije za zagotavljanje kakovosti«. Danska Danmarks Evalueringsinstitut - The Danish Evaluation Institute (EVA) je neodvisna agencija, toda financira jo Ministrstvo za šolstvo. Njene naloge so ocenjevanje kakovosti v izobraževanju, sistematična evalvacija izobraževanja, akreditacija in razvoj ustreznih metod in tehnik evalvacije in zagotavljanja kakovosti, predvsem pa preučevanje kakovosti procesov in rezultatov izobraževanja in oblikovanje postopkov za spodbujanje in izboljševanje kakovosti. Metode dela so: imenovanje ekspertnih skupin, samoevalvacije, ogledi, anketiranje uporabnikov, poročanje eksternih revizorjev, konference in končna poročila za javnost. Yüklə 0,53 Mb. Dostları ilə paylaş:
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||