Kabinet ministra

Priloga k diplomi

Priloga k diplomi je v visokem šolstvu obvezna sestavina diplomske listine. Uvedba je bila predpisana z novelo Zakona o visokem šolstvu leta 1999, njene sestavine je z odredbo predpisal minister, pristojen za visoko šolstvo, spomladi leta 2000. Na samostojnih visokošolskih zavodih ter na Univerzi v Mariboru se že izdaja, prav tako na Univerzi v Ljubljani, vendar še ne na vseh članicah, in na Univerzi na Primorskem. Center RS za poklicno izobraževanje je pri sodelovanju v evropskih inštitucijah za poklicno izobraževanje (Evropska fondacija za usposabljanje v Torinu, CEDEFOP, delovne skupine za bruški proces itd.) pripravil z drugimi državami članicami primerljiv osnutek priloge k diplomi, ki ga bomo v Sloveniji lahko uveljavili za celotno poklicno in strokovno izobraževanje.

Sklep
S predloženim zakonom bodo postavljeni zakonodajni temelji za nadaljnji razvoj slovenskega višješolskega izobraževanja kot krajšega terciarnega izobraževanja. Z zakonom bo bolj jasno opredeljen status višjih strokovnih šol, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti študija, uveden bo kreditni sistem kot eden od ključni elementov povezovanja bolonjskega in bruškega procesa, ohranjeni pa bodo pozitivni elementi višjega strokovnega izobraževanja kot izrazito praktično usmerjenega študija, ki temelji na usklajenih in jasno definiranih potrebah delodajalcev, kompetenčno zasnovanega in v potrebnem obsegu uresničevanega v praktičnem izobraževanju pri delodajalcih.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona
Cilji:

• 
  prenova višjega strokovnega izobraževanja v skladu z Bolonjsko in Kobenhavensko deklaracijo ter spremljajočimi dokumenti;
  
• 
  vzpostavitev kreditnega sistema študija;
  
• 
  izdajanje priloge k diplomi, tudi v tujem jeziku;
  
• 
  okrepitev avtonomije višjih strokovnih šol, če so organizacijske enote šolskih centrov,
  
• 
  okrepitev strokovnosti odločanja o višješolskih študijskih programih v pristojnem strokovnem svetu;
  
• 
  krepitev položaja študentov pri sprejemanju odločitev v organih na ravni šole in na ravni države;
  

• 
  opredelitev skrbi za razvoj in učenje slovenščine;
  
• 
  ravnatelju višje strokovne šole določiti pristojnost za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti;
  
• 
  vzpostavitev enotnega sistema za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti višješolskega študija kot dela terciarnega izobraževanja;
  
• 
  opredelitev evidenc z osebnimi podatki zaposlenih.
  

Načela:

• 
  strokovna avtonomija višjih strokovnih šol in hkrati skrb za uveljavljanje kakovosti in strokovnih standardov pri študijskem delu,
  
• 
  uveljavljanje socialnega partnerstva pri načrtovanju, programiranju in izvajanju višješolskega izobraževanja;
  
• 
  razvoj višjega strokovnega izobraževanja kot krajšega terciarnega izobraževanja;
  
• 
  mednarodna primerljivost.
  

Poglavitne rešitve:

Za čim skladnejše uresničevanje Bolonjske deklaracije v Sloveniji oziroma za uresničevanje t.i. bolonjskega procesa sta bili v Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport imenovani posebni delovni skupini, in sicer za pripravo predloga zakona o višjem strokovnem izobraževanju ter sprememb zakona o visokem šolstvu. Prvo poleg predstavnikov ministrstva sestavljajo strokovnjaki s področja višjega strokovnega izobraževanja, predstavniki tako javnih kot zasebnih višjih strokovnih šol, pri svojem delu je sodelovala z Svetom Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, Gospodarsko zbornico Slovenije in drugimi pristojnimi zbornicami, Centrom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, združenjem višjih strokovnih šol. Delovno skupino za spremembe zakona o visokem šolstvu pa sestavljajo predstavniki vseh treh univerz, samostojnih visokošolskih zavodov, Sveta za visoko šolstvo v RS, Sveta za znanost in tehnologijo v RS, nacionalnih komisij za kakovost visokega šolstva in douniverzitetnega izobraževanja, predstavniki študentov (Študentske organizacije Slovenije), Gospodarske zbornice in ministrstva. Skupini sta ves čas dejavno sodelovali. Poglavitne rešitve so bile na posebnih posvetih preverjene v vseh institucijah, ki jih zastopajo predstavniki omenjenih delovnih skupin. Predlagatelj zato meni, da so pripravljene z velikim soglasjem vseh, ki jih bodo spremembe zadevale.
Predlagana je takale struktura terciarnega izobraževanja, ki obsega tudi višje strokovno izobraževanje kot krajše terciarno izobraževanje:

Predlagani zakon ureja višje strokovno izobraževanje kot krajše terciarno (sub-degree level ali short cycle level), torej kot del visokošolskega izobraževanja na prvi stopnji. Pri tem ohranja pozitivne izkušnje glede organizacije in financiranja vzgoje in izobraževanja, ki so bile podlaga za dosedanji razvoj višjega strokovnega izobraževanja. Ohranja torej sistemsko ureditev po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, če ni drugače urejena v tem zakonu.

Glede rabe učnega jezika se rešitve zgledujejo po tistih, ki bodo uveljavljene z novelo Zakona o visokem šolstvu, ki je že v obravnavi v Državnem zboru.
Zakon ohranja dosedanjo prakso, da so se javne višje strokovne šole ustanavljale kot izobraževalni zavodi ali kot organizacijske enote izobraževalnih zavodov, za zasebne šole pa omogoča večjo svobodo, saj dopušča tudi organizacijo višje šole kot gospodarske družbe. Določa in ureja pa strokovne organe šole, ki so obvezni ne glede na organiziranost šole – tudi takrat, kadar je višja šola organizirana kot gospodarska družba ali njena enota. Rešitve zagotavljajo potrebno strokovno avtonomijo višje strokovne šole v šolskih centrih ali gospodarskih družbah, povečujejo pa vpliv delodajalcev na njen položaj in upravljalske procese. Zakon vpeljuje strateški svet, ki zagotavlja prav to vlogo delodajalcev.
Za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti višjega strokovnega izobraževanja bo pristojen Svet za evalvacijo visokega šolstva oz. javna agencija za visoko šolstvo, torej ista organa za celotno terciarno izobraževanje oz. sistem, ki bo veljal za visokošolske zavode. Agencijo in svet, njuno sestavo ter naloge v zvezi s spremljanjem, ugotavljanjem in zagotavljanjem kakovosti ureja predlog sprememb in dopolnitev zakona o visokem šolstvu z dne 25. 3. 2004 (objavljenem v Poročevalcu, št. 42, 1. aprila 2004).

Predlog tega zakona pa v višje strokovne šole vpeljuje komisijo za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti, ki bo operativno opravljala naloge za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti, izhajajoč iz dosedanjih strokovnih stališč, prevladujočih v EU, da je najbolje sistem ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti opreti na samoevalvacijo in jo na ravni države koordinirati v specializirani agenciji oz. svetu za evalvacijo visokega šolstva.

Zakon omogoča povezovanje višjih strokovnih šol v skupnost na ravni države, ki se lahko ustanovi, če je vanjo združenih vsaj 70% višjih strokovnih šol.

Akreditacijo višješolskih študijskih programov, ki se oblikujejo na podlagi poklicnih standardov, bo še naprej opravljal socialno partnersko sestavljen Strokovni svet Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje. Novost pa je posebna komisija za akreditacijo višješolskih študijskih programov, v kateri bodo strokovnjaki s področja višjega in visokega šolstva, predstavniki delodajalcev in študenti. Višješolski študijski programi pa se bodo sicer ravnali po načelih krajšega visokošolskega izobraževanja v smislu bolonjskega procesa, torej bodo morali biti kreditno ovrednoteni.

Verifikacija višjih strokovnih šol ostaja v pristojnosti Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Novost je, da se za vpis v razvid zahtevajo sklenjene pogodbe z delodajalci o izvedbi praktičnega izobraževanja (to je pomemben del višješolskega programa, zdaj obsega kar 800 ur v dveh letih ali 40 % študija). Pogodbe pa bo mogoče skleniti z delodajalci, ki bodo vpisani v register pri pristojni zbornici. S tem bo zagotovljen vpliv delodajalcev, organiziranih v zbornice, na oblikovanje mreže tako javnih kot zasebnih šol. Zakon tudi postavlja minimalne pogoje, ki jih mora izponjevati šola za vpis v razvid. Poleg prostorov, opreme in ustreznih strokovnih delavcev se zahteva vsaj minimalno število zaposlenih, ki zagotavljajo strokovno in organizacijsko stabilnost šole.
Dosedanja praksa je pokazala, da omejevanje vpisnih pogojev za višješolski študij v tako imenovano strokovno vertikalo ni smiselno. Zlasti v sistemu vseživljenjskega učenja, v katerem je treba ljudem priznati tudi neformalno ali celo priložnostno pridobljeno znanje, ni smiselno ovirati vpisa v ustrezne višje šole. Zato zakon omogoča vpis v višje strokovno izobraževanje za vse, ki imajo opravljeno maturo (splošno ali poklicno), poleg njih pa ob dodatnih izpitih še mojstrom, delovodjem in poslovodjem. Odpravlja dosedanjo rešitev, ko so se v višje strokovne šole lahko vpisali tudi tisti, ki so končali triletno poklicno šolo, imeli tri leta delovnih izkušenj in so opravili splošnoizobraževalni del poklicne mature.
Postopek za imenovanje predavateljev višje strokovne šole je povzet po dosedanji ureditvi. Izkazalo se je, da rešitev, po kateri predavateljski zbor imenuje nove predavatelje po vnaprejšnjem soglasju strokovnega sveta, ne krepi ključne skrbi in pristojnosti višje šole za svoje predavatelje. Nova rešitev predvideva naknadno soglasje strokovnega sveta, ko predavateljski zbor že ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za imenovanje.
Tudi za višje strokovno izobraževanje zakon vpeljuje pojem redni in izredni študij. Urejanje pravic študentov višje šole pa se zgleduje po ureditvi in praksi v visokem šolstvu.
Nadzor nad izvajanjem višješolskega študija ostaja v pristojnosti šolske inšpekcije, nad praktičnim izobraževanjem pri delodajalcu pa inšpekcije dela. Predvidene so denarne sankcije za pravno osebo in odgovorno osebo, kar je v primerjavi z dosedanjo ureditvijo novost.
3. Prikaz ureditve v pravnih sistemih nekaterih članic EU
Izobraževanje je sicer z Maastrichtskim in Amsterdamskim sporazumom opredeljeno kot področje, za katerega harmonizacija ni predvidena. To načelo je nedvoumno razvidno iz vseh dokumentov o izobraževanju, tudi Lizbonske konvencije in Bolonjske deklaracije. V njej navedeni cilji naj bi se uresničevali »ob polnem upoštevanju različnosti kultur, jezikov, nacionalnih izobraževalnih sistemov ter univerzitetne avtonomije«. Po zgledu Bolonjske deklaracije je pozneje nastala tudi Kobenhavenska deklaracija o krepitvi evropskega sodelovanja v poklicnem izobraževanju in usposabljanju.
Sodelovanje višjih strokovnih šol in visokošolskih zavodov iz različnih evropskih držav ter iskanje skupnih značilnosti pa naj bi vendarle pripomoglo k vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora, ga naredilo privlačnega in konkurenčnega z drugimi sistemi, zlasti pa naj bi olajšalo medsebojno priznavanje diplom in posameznih študijskih obdobij. Zato je predlagatelj pri odločanju o primerni ureditvi v Sloveniji najprej upošteval skupaj dogovorjena izhodišča iz Bolonjske in Kobenhavenske deklaracije, Praškega in Berlinskega komunikeja, priporočila iz t.i. bolonjskih seminarjev, delno pa se je pri posameznih določbah zgledoval tudi po zakonskih ureditvah v posameznih evropskih državah. Pri tem je ves čas upošteval dejstvo, da je višje strokovno izobraževanje kratko terciarno izobraževanje, ki ne dosega kriterijev prve stopnje po Bolonjski deklaraciji – to je najmanj tri leta trajanja študija – da pa njegovo povezovanje z visokošolskim izobraževanjem vendarle pomeni, da dogovorjeni cilji in prioritete veljajo tudi zanj. Sodelujoči v bolonjskem ter bruškem procesu so se doslej dogovorili za postopno uresničevanje najpomembnejših ciljev in nalog, in sicer:

1. 
   sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplom, priloga k diplomi,
   
2. 
   sprejetje kreditnega sistema študija,
   
3. 
   sodelovanje študentov in uveljavljanje mobilnosti,
   
4. 
   zagotavljanje kakovosti študija,
   
5. 
   vzpostavitev evropske dimenzije v višjem strokovnem šolstvu,
   
6. 
   vseživljenjsko učenje.
   

Dogovorjeno je, da do leta 2005 države članice uveljavijo: nacionalne sisteme za zagotavljanje kakovosti in uveljavijo sistem lahko prepoznavnih in primerljivih stopenj (izdajanje priloge k diplomi, avtomatično in brezplačno v enem od široko uporabljanih evropskih jezikov).

O uresničevanju teh ciljev bo morala Slovenija, skupaj z vsemi drugimi podpisnicami, poročati že maja leta 2005, ko bo v Bergnu na Norveškem naslednje srečanje ministrov, pristojnih za visoko šolstvo.
S predlaganim zakonom se za uresničevanje ciljev postavlja okvir, ki bo omogočil proces, v katerem imajo svojo vlogo Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, socialni partnerji, Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, nova institucija za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti in višje strokovne šole.
Berlinski komunike precejšen pomen pripisuje »pestrosti individualnih, akademskih in zaposlitvenih potreb« ter različnim »usmeritvam in profilom«. Zato, da bi bile kvalifikacije primerljive, tako znotraj posameznega visokošolskega sistema kot med njimi, je bilo sprejeto priporočilo o oblikovanju t.i. nacionalnih kvalifikacijskih ogrodij (national qualification framework), to je okvirnih opisov »kvalifikacij glede na delovno obremenitev, raven, učne izide, sposobnosti in profil«. Za vzpostavitev evropskega visokošolskega prostora, katerega del je tudi višje strokovno izobraževanje kot kratko terciarno izobraževanje, pa bo pomembno še evropsko visokošolsko kvalifikacijsko ogrodje (European Higher Education Qualification Framework). Višje strokovno izobraževanje v Sloveniji temelji na poklicnih standardih, ki nastajajo v socialno partnerskem dialogu in so sestavni del kvalifikacijskega ogrodja, ki je do sedaj reguliran z zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah.

3. Struktura študija po posameznih državah