Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

5.4 Problem stroja v vlogi avtorja

Espen J. Aarseth postavi za temelj kibernetičnega pogleda na tekstualnost model teksta kot stroja. Argument v prid relevantnosti razmisleka o strojno proizvedenih besedilih znotraj literarne vede je par povezanih pojmov: kompleksnost in emergentni način obnašanja (emergent behaviour)²⁹⁶. Slednjega razume Aarseth skozi gnoseološki vidik »nepredvidljivosti« (Aarseth 31).

The crucial issue here is how to view systems that feature what is known as emergent behaviour, systems that are complex structures evolving unpredictably from an initial set of simple elements. (Aarseth 29)

Po eni strani je za razumevanje emergence v Aarsethovi teoriji treba pomisliti na fraktale kot izračun zanimivega makroskopskega vzorca na podlagi matematičnih operacij, ki so pravzaprav preproste. Naslovnico Aarsethove knjige krasi 811. generacija stopničastega heksomina²⁹⁷, ki ga je avtomatično razvil (evolve) program LifeLab Andrewa Trevorrowa²⁹⁸ (Aarseth 30). Vendar pa Aarseth uporablja izraz tudi za vzpostavitev t. i. spletkarja tekstne pustolovske igre kot instance teksta (Aarseth 120). Še daljnosežnejša in z metodološkega vidika simptomatična pa je tretja vrsta rabe izraza emergenca v sklepu poglavja The Cyborg Author, ki se zdi med poglavji monografije še najmanj prepričljivo, ker pravzaprav ne pokaže konkretnega primera, kaj naj bi kiborg – povezava organskih in anorganskih procesov – kot avtor pravzaprav lahko bil.

[…] the computer as literary agent ultimately points beyond narrative and towards ergodic modes–dialogic forms of improvisation and free play between the cyborgs that today's literate computer users (and their programs) have become. What we need in order to achieve this is not an automated playwright or narrator but simulated worlds with emergent intrigants, interesting enough to make real people want to spend time and creative energy there. (Aarseth 141)

Zdi se, da Aarseth zaide v zagato. Po eni strani odsotnost konkretnih primerov »emergentnih spletkarjev«, takih, ki bi zadostili zahtevam branja, ter zgoraj obravnavani premiki poudarkov na samem področju računalniške komunikacije v smer oblikovanja medčloveške komunikacije in digitalnih skupnosti, opozarjajo na možne metodološke probleme. Po Aarsethovem mnenju bi digitalne skupnosti najbrž lahko bile pojav emergence v specifičnem pomenu besede, vendar pa je treba pogledati tudi v drugo smer, namreč da kibertekstualni vidik pravzaprav zares ponuja možnost avtorstva, ki je drugačno od avtorstva izjave v jeziku. Programiranje postavlja pred naslovnike izhodnih podatkov programov bodisi človeškemu mišljenju dostopne rekonfiguracije danega materiala ali pa daljnosežne posledice avtomatiziranih postopkov, kot so simulacije itn., ki zunaj tehniške produkcije niso obstajali in jih zato npr. Bahtinova teorija ne upošteva. Človek postopka ne more izvesti milijonkrat, za to je potreben stroj. Ravno avtomatizirano ponavljanje, ko se isti (bolj ali manj zapleten) algoritem znova in znova izvede na podatkih, pa pokaže vzorce regularnosti, ki jih zavest v svoji omejenosti ne more predvideti in kontrolirati. Bahtinovska perspektiva odgovornosti tukaj ponuja – seveda zgolj na videz – dve možnosti: tehnofobijo ali pa soočenje s problemom in iskanje rešitve za zagato, kako sprejeti odgovornost za pospešeno strojno izvajanje postopkov.

Aarsethov tekst je pravzaprav nenavadno nejasen, saj njegova teoretična perspektiva vzpostavlja svoj predmet kot »cybernetic intercourse between the various part(icipant)s in the textual machine« (Aarseth 22). Kdo torej piše-izbere, kaj bralec bere – »(u)del(eženec)« tekstualnega stroja? Kibernetika kot teoretsko ozadje seveda predlaga mehaničnost odnosa:

Cybertext […] is a wide range (or perspective) of possible textualities seen as typology of machines, as various kinds of literary communications systems where the functional differences among the mechanical parts play a defining role in determining the aesthetic process. (Aarseth 22)
So torej avtorji stroji sami?

5.4.1 Problematičnost emergentizma v teoriji umetnosti

Emergentizem kot metodološko-teoretska usmeritev skuša razreševati težave mehanicizma v znanostih. Gre za vprašanja, ki so seveda v primeru rabe računalnika za produkcijo komunikatnih baz bistvena²⁹⁹. Ali skozi mehanični proces kalkuliranja lahko nastane nekaj kvalitativno novega ali je človekova transmehanična udeležba pri nastajanju literature in umetnosti nujna? Kvalitativni preskok v homogenem svetu je za teorijo emergentnih lastnosti (emergent properties) konstitutiven: »Emergent qualities are something truly new under the sun, but the world's fundamental dynamics remain unchanged³⁰⁰« (O'Connor & Wong). Stanfordska enciklopedija filozofije pojem »emergentne lastnosti« (emergent properties) definira takole:

emergent entities (properties or substances) ‘arise’ out of more fundamental entities and yet are ‘novel’ or ‘irreducible’ with respect to them. (For example, it is sometimes said that consciousness is an emergent property of the brain.) (O'Connor & Wong)

Za razumevanje emergentizma je potrebno razumeti kontekst, v katerem se je pojavil ter namen, ki ga je (z Bahtinovim izrazjem) kot »življenjski žanr« utelesil (Bahtin, Marksizam i filozofija jezika 108). Bistven je seveda namen, pragmatični pomen emergentističnega mišljenja. O'Connor in Wong postavita sodobni problem emergence v napetosti, ki nastanejo zaradi nezmožnosti znanosti, da pojasni kemijske zakonitosti iz fizikalnih, biološke iz kemijskih, psihološke iz bioloških itn. Pomembno pri tem je, da niti kontekst pojavitve emergentističnih teorij niti predmet raziskave nista naključna, ampak gre v prvi vrsti za raziskovanje (človeškega) življenja v t. i. trdih znanostih (hard sciences), medicini ipd. Splošneje rečeno, izkustveno ugotovljene zakonitosti razkrivajo obstoj posebne vrste lastnosti v kompleksnih sistemih, ki se strogim znanostim sistematično izmikajo. Emergentne lastnosti so zakonitosti, ki se pojavijo na višjih ravneh strukturne organizacije, ki jih ni mogoče logično ali matematično izpeljati iz nižjih zakonitosti. So znak razlagalne zagate, ki ponuja dva izhoda: bodisi dodatno izdelavo in prilagoditev fundamentalne redukcionistične teorije, npr. fizikalne, da bi pojasnila neobičajna makroskopska obnašanja, ali pa teoretsko vzpostavljanje lastnosti, ki opisujejo temeljno sistematično diskontinuiteto.

It is always appropriate to posit properties to account for fundamental, systematic discontinuity. Where there is discontinuity in microscopic behavior associated with precisely specifiable macroscopic parameters, emergent properties of the system are clearly implicated, unless we can get an equally elegant resulting theory by complicating the dispositional structure of the already accepted inventory of basic properties. (O'Connor & Wong)

Zdi se, da je cilj emergentizma praktičen, priznava metodološke probleme in razvija metode, da bi se vzpostavila »praktična kontrola« nad zunanjim svetom, kot ugotavlja osrednji avtor britanskega emergentizma Charlie Dunbar Broad v svojem delu The Mind and its Place in Nature (1925).

A trans-ordinal [tj. emergenčni] law is as good a law as any other; and, once it has been discovered, it can be used like any other to suggest experiments, to make predictions, and to give us practical control over external objects. (O'Connor & Wong)

Razplasteni podobi narave ustreza »razlagalska 'avtonomija'« (explanatory 'autonomy') posebnih znanosti (special sciences), ki se ukvarjajo z malim naborom vedno bolj kompleksnih struktur, v nasprotju s fundamentalnostjo fizikalnih procesov.

Britanski emergentizem kot prva zgostitev emergentističnih idej s konca 19. in začetka 20. stoletja je pravzaprav poskus posredovanja med pretiranim redukcionizmom mehanicistov in nasprotnim ekstremom, stališčem vitalistov. Emergentisti zavrnejo življenjske substance (vital substances) vendar obenem ohranijo specifičnost z življenjem povezanih kvalitet in procesov.

The Emergentist position taken by Broad rejects the deep ontological unity posited by the Mechanist position. […] While Emergentists, too, are physical substance monists (“there is only fundamentally one kind of stuff”), they recognize “aggregates [of matter] of various orders” — a stratification of kinds of substances, with different kinds belonging to different orders, or levels. (O'Connor & Wong)
John Stuart Mill v Sistemu logike (A System of Logic, 1843) prvi izoblikuje teorijo emergence, ki je dinamična in kavzalna, pod oznako heteropatičnega učinka in heteropatičnih zakonov v nasprotju s homeopatičnimi (heteropathic effect, h. Law; homeopathic law)³⁰¹. V nasprotju z Millom prej omenjeni Broad razvije statično in nekavzalno kovariacijsko (noncausal covariational) razlago razmerja med emergentnimi lastnostmi in pogoji, ki jih vzpostavljajo (t. i. »trans-ordinal laws« kot »emergent laws«). Obe teoriji, Millova in Broadova, predpostavljata pojav primitivnih kavzalnih interakcij na višji emergentni ravni, ki so dodane interakcijam na nižjih nivojih. Broadova filozofija je primer standardne ontologije emergence, t. i. ontološke emergence kot sinhrone in »močne« supervenience oz. odvisnosti (»strong« supervenience)³⁰². Novi močno emergentni lastnosti ustreza nova primitivna kavzalnost in emergentni zakon, ki vključuje tudi kavzalnost navzdol (downward causality) – spremembe v makrostrukturi vplivajo na mikrostrukturo.

Samuel Alexander je v svojih Giffordovih predavanjih Space, Time, and Deity (Univerza v Glasgowu 1916—1918, obj. 1920) razvil teorijo emergence, ki upošteva zgolj obstoj fundamentalnih fizikalno-kemičnih interakcij, emergentnih zakonov pa ne, ampak zgolj nove kvalitete in z njimi povezane kavzalne vzorce na višjem nivoju – gre za makroskopske vzorce, ki potekajo skozi mikroskopske interakcije. Alexandrovo stališče je blizu standardni obliki nereduktivnega fizikalizma (non-reductive physicalism)³⁰³. To stališče je danes vplivnejše.

Tako Mill kot Broad in Alexander so predstavniki ontološkega emergentizma, za katerega je vprašljivo, kot ugotavljata O'Connor in Wong, če sploh obstajajo primeri – konkretne dokazljive nadrejene lastnosti, ki obstajajo samostojno. Kot teorija je emergentizem pravzaprav na pol poti: po eni strani se pojem emergence nanaša na lastnosti (ali dogodek ali stanje, ki obstaja v sistemu z lastnostmi) in ne na sam sistem ali objekt. Seveda je ontološko emergentna značilnost zelo pomembna enota, ki glede pomembnosti teži k osamosvojitvi, odtod pa je le še korak emergentnemu dualizmu³⁰⁴ naproti, ki je seveda strukturno podoben vitalizmu, tistemu, čemur so britanski emergentisti pravzaprav nasprotovali. Seveda je mogoče vprašanja emergentizma v »močni« ontološki obliki zapletati, npr. v obliki fuzije Paula Humphreya, kjer ne gre za matematično ali logično operacijo, ampak za »realno fizično operacijo« zlitja dveh entitet v združeno celoto (O'Connor & Wong). Očitno je, da kibertekstualni literarni sistemi, razen morda digitalnih skupnosti, kjer se področje približa živim družbenim pojavom, nikakor ne morejo vzpostaviti emergentnih značilnosti v ontološkem smislu, npr. da bi bile nerazložljive iz osnovnejših operacij delovanja računalnika, kot npr. človeška zavest ni razložljiva iz delovanja živčevja³⁰⁵.

Vprašanje emergence je za praktično rabo v pregledu novomedijske izjave ter podobe teksta kot stroja uporabno, kadar je govora o gnoseološki emergenci (epistemological emergence).

Though details differ, representatives of this approach characterize the concept of emergence strictly in terms of limits on human knowledge of complex systems. Emergence for such theorists is fundamentally an epistemological, not metaphysical, category. (Hence, their views of emergence are in fact weaker still than Alexander's position. Alexander held that emergent qualities were metaphysically primitive, although they did not alter the fundamental physical dynamics.) (O'Connor & Wong)
Temelj tovrstne rabe izraza so omejitve človeške vednosti o kompleksnih sistemih. Emergenca je v tej obliki izraz za bodisi »nepredvidljivost« (unpredictability) emergentnih značilnosti v dihroničnem odnosu med predkompleksno in postkompleksno fazo, bodisi gre za sinhrono vprašanje vzorca na makro ravni, ki ga ni mogoče izpeljati iz mikro ravni (irreducible-pattern). Primer prvega so pogledi Marka Bedaua s pojmom »šibko emergentnega stanja« (weakly emergent state), ki bi ga bilo mogoče v celoti izpeljati iz sistemske mikrodinamike samo v primeru, če bi mogli simulirati čisto vse interakcije.

One might strengthen Bedau's condition by noting that when the existence of such processes is combined with the apparent fact that fundamental physical properties can be specified only approximately by empirical methods, the upshot may well be a kind of unpredictability in principle, at least for any finite, empirical observers. However [...] this does not require the system's dynamics to be indeterministic. (O'Connor & Wong)

Splošni pogled na rabo emergence v gnoseološkem pomenu razkrije, da se pojem lahko povezuje pravzaprav s kakršnim koli makroskopskim pojavom, »ki teoretika trenutno zanima« (O'Connor & Wong).

Teorija emergence s poudarjanjem razplastene realnosti, kjer so prehodi med posameznimi zakonitostmi skokoviti, bi lahko vodila v smer sistematizacije diskontinuitet v smislu Foucaultovih poskusov, vendar izhodišča te teoretske smeri ne dopuščajo takšne smeri razvoja, ker ne vključuje metodičnega vztrajanja na »zunanjosti« diskurza. Prav tako se emergentizem potencialno stika z Bahtinovimi pogledi, od njih pa se seveda tudi bistveno oddaljuje. Tudi Bahtinova misel je metarialistično monistična (Bahtin, Materializam i filozofija jezika 45), obenem pa teoretično obravnava kompleksne pojave višjih stopenj. V obsežni razpravi Avtor in junak v estetski dejavnosti³⁰⁶ Bahtin razvije s pomočjo fenomenološke deskripcije razliko med človekovim doživljanjem sebe in drugega skozi pojem zunajbivanja, ki je temelj (poznejšega) pojma dialoškosti kot nove ravni razumevanje dejanskosti (Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin). Z zunajbivanjem razsekan homogeni svet pri Bahtinu pa se vendarle v bistvenih potezah razlikuje od k obvladovanju okolja usmerjene paradigme znanosti z vertikalno hierarhijo ravni kompleksnosti, ki je načelom dialoškosti tuja.

Emergenca v družbenih vedah, humanistiki in umetnostnih vedah, npr. v okvirih konstruktivizma, morda rešuje probleme preskakovanja med posameznimi ravnmi materialnih procesov (prim. Marijan Dović: Sistemske in empirične obravnave literature), vendar pa se zdi z vidika stanja sodobne znanosti še vedno pravzaprav nemogoče preseči razkole med neživim, živim in družbenim. Tudi če bi uspelo vzpostaviti povezave, pa emergenca na ravni ergodičnih literarnih del, kot jo predvideva Aarseth, zagotovo pomeni zgolj metaforo za razumevanje stroja in ne delovanje tekstualnega stroja sámo, ki bi hipotetično zares vzpostavljalo nove zakonitosti. Te bi pravzaprav morale nastati nad umetniškim delovanjem jezika, računalniškoalgoritmični pristopi pa se pokažejo kot problematični že na ravni vzpostavljanja nižjih ravni avtomatizirane komunikacije³⁰⁷. Tudi kot metodološki pojem se zdi emergenca kljub trenutni razširjenosti za razlaganje literature in kibertekstov neprimerna, saj vključuje ideologijo znanstvenega modela raziskovanja, ki je npr. za razumevanje situacije umetnikove izdelave izjave neustrezna, ker objekta še ni in brez zavestnega oblikovanja tudi ne bi nastal, edino, kar obstaja, je dialoški stik avtorja z okolico. Za povezovanje umetniških in znanstveno-tehniških pristopov je zato potreben povsem nov in drugačen koncept tehnike.