Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

TRETJI DEL: Urejanje arhivov in realizem – aktualnost realizma

7 Komunikacijski artefakt kot arhiv

Tretji in zadnji del razprave se ukvarja z odnosom med realizmom in novomedijskimi kulturnimi praksami iz trikotnega načrta razprave. V tem delu bo treba tudi pokazati, kako si je mogoče predstavljati aktualnost realizma konkretno – s tem se bo ukvarjalo zadnje poglavje, ki bo sistematično ekspliciralo t. i. »realistično semiotiko«. To besedilo na podlagi izhodiščne izbire išče aktualnost – to sicer gotovo ni edini način – prek medijske zastranitve, ki je kompleksna in problematična, kot je pokazal drugi del razprave. Namen tega poglavja je potemtakem najprej predstaviti, kaj je material (na kakšen način je sploh »material«, na kakšen način se strukturira v višje komunikacijske enote), ki ga potencialno aktualni realizem – v transliterarni in celo transumetnostni⁴²⁸ perspektivi – uporablja za komuniciranje. Realistična raba materiala – medija kot nosilca in snovi – pa se mora razlikovati od drugačnih uporab. Temu vprašanju bo posvečen sklop o mejah realizma v naslednjem poglavju. Že izbira naslova tretjega dela razprave nakazuje, da bo material⁴²⁹ razumljen prek filozofskega aspekta, ki ga mdr. ponuja teorija diskurza, torej kot arhiv.

Uvodoma je treba dodati, da je vprašanje urejanja arhivov tesno povezano s pojmom novih medijev (torej s problemskim središčem prejšnjega poglavja), saj je jedro danes najbolj uveljavljene definicije novomedijskega objekta, ki je bila že navedena: novomedijski predmet je (praviloma) »več vmesnikov do podatkovne zbirke« (more interfaces to a database) (Manovich, The Language of New Media 227). S tega vidika je novomedijski objekt urejen arhiv – urejenost se uteleša v (arhivu) vmesnikov⁴³⁰. Naloga novomedijskega avtorja je zbiranje elementov arhiva in njihovo predstavljanje (praviloma upoštevajoč pospešitev, ki jo omogoča avtomatizacija izvajanja algoritmov). Novi mediji so pravzaprav bolje definirani na ravni znanstvenega termina kot pa na ravni institucije, ki določa novomedijske umetnosti in sorodne neumetniške projekte, npr. interaktivne sisteme – vzrok za to je zgodovinska bližina (avtorji sami, npr. v vlogi teoretikov in kustosov, določajo kanon; delo Petra Weibla je primer, da potencialna pristranskost nikakor ni nujno tudi prepreka za teorijo tega področja).

***

Beseda arhiv vedno bolj zaseda sam center pojmovnega aparata sodobne humanistike. Njen pomen se širi tudi na področju umetniške produkcije. Tako pregled instance, ki v umetnini izjavlja, kot tudi vstop v polje »črk-podob-teles-gibanj«, oba pristopa, uporabljena v prejšnjem delu, se soočata s skupkom praviloma izoliranih diskurzivnih enot, z arhivom. Arhiv je predmet izjavljanja tako na ravni oblike kot tudi na ravni (zunajumetnostne) snovi, s katero se komunikacijski artefakt, npr. umetnina, sooča. V nadaljevanju bodo predstavljene nekatere od danes relevantnih arhivskih perspektiv na dejanskost: »arheologija vednosti« kot teoretski model, primeri digitalnih arhivov, umetnostnozgodovinski pogled na »estetiko arhiva« kot pojav 20. stoletja, pahljača sodobnih rab koncepta arhiva v umetnosti ter rekonceptualizacija dejanskosti sáme prek modela arhiva na mikro in makro ravni. Pred sklepno obravnavo Benjaminove teorije alegorije, ki je vez med teorijo arhiva in teorijo tehničnih medijev, bosta predstavljena dva značilna primera rabe izraza realizem na področju fotografije (Allan Sekula) in na področju novih medijev (Manovich).

7.1 Pomeni pojma »arhiv« v umetnosti

Izraz »arhiv« se je skorajda kot modni slogan razširil po polju sodobne umetnosti in kulturnih študij. Nastopa v naslovih zbornikov, kot sta npr. The Archive (ur. Charles Merewether, 2006) ali Archivologie: Theorien des Archivs in Philosophie, Medien, Künsten (ur. Knut Ebeling, Stephan Günzel, 2009). Okwui Enwezor, umetniški direktor Documente 11, je leta 2008 v New Yorku organiziral obsežno razstavo Archive Fever: Uses of Document in Contemporary Art⁴³¹. Razprave o arhivih se redno pojavljajo tudi vzporedno s projekti digitalnih arhivov, ki zbirajo bodisi starejšo ali pa novomedijsko kulturno dediščino, npr. v tematskem raziskovalnem sklopu Mapping and Text⁴³² projekta Medien Kunst Netz/Media Art Net (Frieling) ali pa v projektu arhiva festivala Ars Electronica⁴³³. Na Slovenskem je zavod SCCA – Ljubljana v galeriji Kapelica leta 2005 organiziral mednarodni simpozij z razstavo pod naslovom Kaj storiti z avdiovizualnimi arhivi? V okvirih 11. mednarodnega festivala računalniških umetnosti istega leta pa je potekala posebna sekcija, posvečena spletnim arhivom Open.Line – spletna umetnost prikazovanja elementov podatkovnih zbirk⁴³⁴. Vzporedno s praktičnim in še posebej s teoretičnim zanimanjem za problem arhiva se postopoma izrisuje tako kanon »teorije arhiva« kot tudi kanon reprezentativnih praktičnih rešitev.

7.1.1 Pojem arhiva pri Michelu Foucaultu ter produkcija arhivske umetnosti

Temeljna teoretska referenca teorije arhiva je Foucaultova Arheologija vednosti, še posebej poglavje o »historičnem apriori« (a priori historique) ter o arhivu⁴³⁵. SSKJ označi arhiv kot »zbirk[o] listin in dokumentov, ki imajo

vrednost kot zgodovinsko gradivo«, kar pomeni dvoje: (i) zbirko elementov in (ii) vrednostno kvalifikacijo elementov, v SSKJ izraženo z jezikom historizma, v okvirih novega historizma pa je formulacijo »zgodovinsko pomembnega« mogoče prevesti kar z »aktualnim«. Omenjena vidika arhivskega se v Foucaultovi knjigi kažeta v dvojnosti (i) »pozitivnega«⁴³⁶ oz. »historičnega apriori«, ki cilja na skupek konkretnih⁴³⁷ in otipljivih pojavov, ter (ii) definicije arhiva kot splošnega sistema formacije in transformacije izjav (Foucault, Arheologija vednosti III/5), torej na ravni relacij, ki jih urejajo odnosi oblasti, npr. na ravni redčenja diskurza (Foucault, Arheologija vednosti III/4). Posledica tega je metodološki uvid, da se analiza ne sooča z nediferencirano gmoto fragmentov, ampak z zbirko razločenih singularnosti⁴³⁸, ki v okvirih arhiva ohranjajo svojo izjemnost in avtonomijo. Diskurzivna analiza razume singularnost svojega predmeta večplastno⁴³⁹. Osnovni, sicer heterogeni, element je izjava (l'énoncé), višja (prav tako v sebi razplastena) enota je označena z izrazi diskurzivna formacija oz. praksa, pa tudi kot pozitiviteta in historični apriori – zanjo je v slovenščini uveljavljena tujka diskurz⁴⁴⁰. Arhiv kot vsota vseh pozitivitet je univerzalen in nosi predvsem metodološki pomen, ne nanaša pa se na posamezne arhive kot oblike diskurzivnih praks s specifično institucionalno močjo.

Foucaultovo delo kot referenca vstopa v sodobne arhivske trende praviloma v zelo ohlapni obliki (v Sloveniji je že od prve recepcije zaznati močan trend kritike Foucaulta, predvsem iz krogov teoretske psihoanalize). Umetniki sami se pogosto navezujejo na pomen arhiva kot institucionalnega nacionalnega repozitorija, torej na ravni primerov konkretnih arhivov, ki pa, kar dokumentirana jezikovna raba v SSKJ potrjuje, sledijo temeljni specifiki arhivskega diskurza, ki sega tudi v filozofijo. Razlog za ohlapnost »praktične rabe« pojma arhiv je njegova integracija v t. i. »umetniško raziskovanje« (Strehovec, Besedilo in novi mediji 141, 169, 176-81; Bovcon 66-72).