Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

[ PLITVINE

Nicholas CARR 2

Plitvine 2

C/3 ČUVAJ IN TAT co 7

co HAL IN JAZ co 11

ŽIVLJENJSKE POTI M 22

c/3 PRIPOMOČKI MOŽGANOV 41

c/3 STRAN ZA POGLABLJANJE co 58

eo NAJBOLJ SPLOŠEN MEDIJ 78

co SAMA PODOBA KNJIGE co 95

c/V ŽONGLERJEVI MOŽGANI 108

c/3 GOOGLOVA CERKEV 137

C/3 IŠČI, SPOMIN CO 162

^ STVARI, KOT SEM JAZ 182

i M 182

co ČLOVEŠKI ELEMENTI 203

I j 232

c/3 ZAHVALA C3 236

B 238

F 241

G 242

R 253

T 257

i

HAL IN JAZ j

eWorld - nazadnje pa sem se odločil za America Online. Moja prva naročnina na AOL me je omejevala na pet ur svetovnega spleta na teden in ta dragoceni čas sem s težavo razporedil na izmenjavo elektronskih sporočil z majhno skupino prijateljev, ki so imeli račune prav tako odprte pri AOL, sledenje pogovorom na nekaj oglasnih deskah in prebiranje člankov, ki so bili najprej objavljeni v tiskanih časopisih in revijah. Dejansko sem imel vse rajši zvok svojega modema, ko se je prek telefonskega kabla povezoval na AOL-ove strežnike. Poslušanje signalov in zvokov je bilo, kot bi po naključju slišal prijateljski pogovor med dvema robotoma.

Do sredine devetdesetih let sem se brez kakšnega pritoževanja ujel v »krog nadgrajevanja«. Stari Plus sem nehal uporabljati leta 1994, ko sem ga zamenjal za Macintosh Performa 550 z barvnim zaslonom, CD-ROM-om, 500 mega- bajti trdega diska in 33 megaherčnim procesorjem, ki se je takrat zdel čudežno hiter. Novi računalnik je zahteval nadgradnjo večine programov, ki sem jih uporabljal, in na njem sem lahko pognal vrsto novih aplikacij z najnovejšimi multimedijskimi funkcijami. Ko sem namestil vso novo programsko opremo, je bil moj trdi disk poln. Moral sem ven, da sem kupil dodatni zunanji disk. Dodal sem tudi pogon Zip in potem pekač za CD-je. V nekaj letih sem kupil nov namizni računalnik z veliko večjim monitorjem in veliko hitrejšimi čipi, pa tudi prenosnik, ki sem ga lahko uporabljal na poti. Moj delodajalec je medtem nadomestil vse računalnike Mac z osebnimi računalniki Windows, tako da sem uporabljal dva različna sistema, enega v službi in drugega doma.

Približno takrat sem prvič slišal o nečem, kar se je imenovalo internet, skrivnostna »mreža mrež«, ki je po mnenju strokovnjakov obljubljala, da bo »spremenila vse«. Leta 1994 je Članek v reviji Wired razglasil, da je moj priljubljeni AOL »nenadoma zastarel«. Novi izum, »grafični brskalnik«, je obljubljal veliko vznemirljivejšo elektronsko izkušnjo: »Če sledite povezavam - kliknete in že se pojavi povezani dokument - lahko potujete po svetovnem spletu prek poti, ki nastajajo na- podlagi vaših trenutnih vzgibov in intuicije.«¹³ Stvar me je pritegnila in potem povsem omrežila. Do konca leta 1995 sem na svoj službeni računalnik namestil brskalnik Netscape, ki sem ga uporabljal za raziskovanje navidez neskončnih strani svetovnega spleta. Kmalu sem imel tudi doma odprt račun ISP — in z njim sem si priskrbel veliko hitrejši modem. Naročnino na AOL sem prekinil.

Ostali del zgodbe poznate, saj je verjetno podobna vasi. Vse hitrejši čipi. Vse hitrejši modemi. DVD-j i in pekači DVD-jev. Spletni video posnetki. Širokopasovna povezava. Napster in Google. iPodi in BIackBerryji. Brezžične povezave. YouTube in Wikipedia. Pisanje spletnih dnevnikov in mikroblogov. Pametni telefoni, pomnilniški ključi, mrežniki. Kdo bi se lahko uprl? Jaz vsekakor ne.

Ko je splet okoli leta 2005 postal 2.0, sem tudi jaz postal 2.0. Prelevil sem se v človeka, ki se povezuje v družbene mreže in ustvarja vsebine. Odpri sem svojo domeno, roughtype.com, in začel pisati spletni dnevnik. To je bilo pravo razvedrilo, vsaj prvih nekaj let. Ze od začetka desetletja sem delal kot samostojni pisec, pisal pa sem predvsem o tehnologiji, in vedel sem, da je treba na objavo članka ali knjige čakati dolgo, zahteva veliko energije in je pogosto zelo neučinkovito. Mučil si se z rokopisom, ga poslal založniku in potem, če ti ga niso vrnili skupaj z obvestilom o zavrnitvi, je šel skozi vrsto urejanja, pregledovanja dejstev in lektoriranja. Končni izdelek je svet ugledal šele tedne ali mesece kasneje. Ce je šlo za knjigo, si moral včasih čakati več kot leto, da si jo lahko prijel v roke. S pisanjem spletnega dnevnika pa si se založniškemu sistemu izognil. Nekaj si natipkal, dodal nekaj povezav, kliknil na gumb Objavi, in tvoje delo je bilo v trenutku na voljo svetovnemu občinstvu. Poleg tega si dobil tudi nekaj, kar pri formalnejših oblikah objavljanja dobiš le redko: neposreden odziv bralcev prek komentarjev ali, če so imeli bralci lastne spletne dnevnike, prek povezav. To je bilo novo in ti je dajalo občutek svobode.

Prav tako je bilo novo in osvobajajoče branje na spletu. S pomočjo hiper- povezav in iskalnikov sem na zaslon priklical neskončno zalogo besed, skupaj s slikami, zvoki in video posnetki. Ko so založniki odpravili sistem plačljivih novic na internetu, se je poplava brezplačnih vsebin spremenila v velikanski val. Na strani Yahoo, ki je bila moja domača stran, in bralniku vira RSS so se noč in dan prikazovali naslovi najpomembnejših novic. V moj spletni nabiralnik je vsako minuto ali dve prispelo novo elektronsko sporočilo. Ustvaril sem račune na straneh MySpace in Facebook, Digg in Twitter. Začel sem pozabljati na revije in časopise, na katere sem bil naročen. Kdo jih je sploh še potreboval? Ko so tiskovine prispele pred moja vrata, premočene od jutranje rose ali ne, sem imel občutek, da sem vse novice že prebral.

Nekega dne leta 2007 pa je v moj inforaj zdrsnila kača dvoma. Začel sem opažati, da internet name vpliva precej močneje in širše, kot je to kdajkoliuspelo mojemu staremu samostojnemu osebnemu računalniku. Ni šlo samo za to, da sem pred računalniškim zaslonom prebil veliko časa. Ni šlo samo za to, da se je toliko mojih navad in običajev spremenilo, medtem ko sem postajal vse bolj domač in odvisen od spletnih strani in ponudbe. Zdelo se je, da se spreminja sam način delovanja mojih možganov. Takrat me je začelo skrbeti zaradi moje nezmožnosti osredotočenja na eno stvar več kot nekaj minut. Sprva sem pomislil, da je težava simptom propadanja možganov, ki se začne v srednjih letih. A videl sem, da ne gre le za preprosto beganje misli. Moji možgani so bili lačni. Zahtevali so, da jih hranim tako, kot jih je hranil internet - in več sem jih hranil, lačnejši so postajali. Celo takrat, ko nisem bil za računalnikom, sem hrepenel po tem, da pregledam pošto, klikam na povezave, iščem po Googlu. Hotel sem biti povezan. Tako kot me je Microsoft Word spremenil v urejevalnik besedil iz mesa in krvi, sem začutil, da me je internet spreminjal v nekaj podobnega napravi za visokohitrostno obdelavo podatkov, v človeškega HAL-a.

Pogrešal sem svoje stare možgane.

dve

ŽIVLJENJSKE POTI M

V i

J. riedrich Nietzsche je bil obupan. Kot otrok je bil bolehen in nikoli si ni res- ii nično opomogel od poškodb, ki jih je utrpel pri svojih zgodnjih dvajsetih letih, | ko je med službovanjem v enoti s konjenico in topništvom v pruski vojski padel § s konja. Leta 1879 so se njegove zdravstvene težave poslabšale, zato je moral | odstopiti s položaja profesorja filologije na Univerzi v Baslu. Komaj štiriintride- | setleten je začel potovati po Evropi v iskanju zdravila za svoje številne težave. Ko 1 se je vreme jeseni ohladilo, se je podal južno, na mediteransko obalo, spomladi I pa spet na sever, v švicarske Alpe ali na dom svoje matere v bližini Leipziga. Po-g zno leta 1881 je najel podstrešno stanovanje v italijanskem pristaniškem mestu 1 Genova. Vid mu je pešal in vse hitreje se je izčrpal, ko se je z očmi poskušal j osredotočiti na stran. Branje je postalo tudi boleče, saj mu je povzročalo izredne g glavobole in ga sililo k bruhanju. Tako je moral omejiti svoje pisanje in bal seje, | da se mu bo moral kmalu povsem odpovedati. i

Ko že skoraj ni več vedel, kaj storiti, je naročil pisalni stroj — Malling-Hans- g novo pisalno kroglo danske izdelave — ki so ga v njegovo stanovanje dostavili | v prvih tednih leta 1882. Pisalna krogla, ki jo je nekaj let prej izumil Hans 1 Rasmus Johann Malling-Hansen, vodja Kraljevega instituta za gluhoneme I v K0benhavnu, je bila nenavadna, a krasna naprava. Podobna je bila bogato g okrašeni zlati blazinici za bucike. Iz njenega vrha je štrlelo dvainpetdeset tipk, 1 za velike in male črke ter številke iti ločila, ki so bile koncentrično urejene in g znanstveno oblikovane, tako da so omogočale kar čim bolj učinkovito tipka-1 nje. Tik pod tipkami je bila upognjena plošča, na kateri je bil list posebnega g papirja za pisanje s strojem. Plošča se je z vsakim udarcem na tipko s pomočjo I iznajdljivega sistema pogonskih koles premikala kot urno kolesje. Z dovolj vaje |_si _s to napravo lahko napisal celo osemsto znakov na minuto, kar pomeni, da je bila krogla najhitrejši pisalni stroj vseh časov.¹

Pisalna krogla je Nietzscheja rešila, vsaj za nekaj časa. Ko se je naučil slepega tipkanja, je lahko pisal tudi z zaprtimi očmi, tako da je uporabljal samo konice svojih prstov. Besede so spet lahko prehajale iz njegovih misli na papir. Malling- Hansnova stvaritev ga je tako prevzela, da je zanjo celo natipkal majhno odo:

Pisalna krogla je kot jaz: iz železa,

a na poti se zlahka zasuka.

Potrebno je potrpežljivosti in takta na pretek,

pa tudi pravi dotik, da naju lahko uporabiš.

Marca je nek berlinski časopis poročal, da se Nietzsche »počuti tako dobro kot še nikoli« in je, zahvaljujoč svojemu pisalnemu stroju, »spet začel pisati«.

A naprava je na njegovo delo vplivala tudi na manj izrazite načine. Eden od Nietzschejevih najbližjih prijateljev, pisatelj in skladatelj Heinrich Koselitz, je opazil spremembo v slogu njegovega pisanja. Nietzschejeva proza je postala bolj strnjena, bolj telegrafska. Poleg tega je iz nje izžarevala nova sila, kot da bi se moč naprave - njenega »železa« - prek nekakšnega skrivnostnega metafizičnega mehanizma prenesla na besede, ki jih je natisnila na stran. »Morda boš zaradi tega instrumenta celo spremenil svoj osebni slog,« je Koselitz napisal v pismu in dodal, da so pri njegovem delu »moje misli⁵ v glasbi in jeziku pogosto odvisne od kakovosti pisala in papirja«.

»Res je,« je odvrnil Nietzsche. »Naša oprema za pisanje vpliva na oblikovanje naših misli.«²

Medtem ko se je Nietzsche v Genovi učil tipkanja s svojo pisalno kroglo, je osemsto kilometrov proti severovzhodu mlad študent medicine po imenu Sigmund Freud delal v nekem dunajskem laboratoriju kot raziskovalec na področju nevrofiziologije. Posebej ga je zanimalo raziskovanje živčevja rib in rakov. Ko je opravljal poskuse, je začel domnevati, da so možgani tako kot drugi telesni organi sestavljeni iz številnih posameznih celic. Kasneje je svojo teorijo razširil in predlagal, da prostori med celicami - »kontaktne pregrade«, kot jihje poimenoval — igrajo ključno vlogo pri upravljanju možganskih funkcij ter | oblikujejo naše spomine in misli. Freudove ugotovitve takrat niso sledile glav-1 nemu toku znanstvenega mnenja. Večina zdravnikov in raziskovalcev je verjela, | da možgani niso celična konstrukcija, temveč da predstavljajo eno samo nepre- J trgano živčno vlakno. In celo med tistimi, ki so se s Freudom strinjali, da so | možgani sestavljeni iz celic, jih je le malo zanimalo, kaj se dogaja v prostorih | med temi celicami.³ i

Freud je bil tedaj zaročen in je potreboval večji zaslužek, zato je kmalu opu-1 stil kariero raziskovalca in je postal psihoanalitik z zasebno prakso. A kasnej-1

še študije so njegove mladostniške teorije podprle. Znanstveniki, opremljeni z |

it

močnejšimi mikroskopi, so potrdili obstoj samostojnih živčnih celic. Odkrili | so tudi, da so te celice - nevroni - podobne drugim celicam v našem telesu in | obenem drugačne od njih. Nevroni imajo telo ali somo, ki opravlja funkcije, § skupne vsem celicam, imajo pa tudi dve vrsti izrastkov, ki spominjajo na tipal-§ ke — aksone in dendrite — ki prenašajo in sprejemajo električne signale. Ko je I nevron dejaven, impulz steče od some do konice aksona, kjer sproži sprošča-1 nje kemičnih snovi, imenovanih nevrotransmiterji. Nevrotransmiterji potujejo | prek Freudove kontaktne pregrade - danes se imenuje sinapsa - in se pritrdijo j na dendrit sosednjega nevrona, kar sproži (ali ustavi) nov električni signal v tisti celici. Nevroni torej medsebojno komunicirajo s pomočjo toka nevrotrans- miterjev prek sinaps in usmerjanja prenosa električnih signalov po zapletenih celičnih poteh. Misli, spomini, čustva — vse to nastaja iz elektrokemičnega medsebojnega vplivanja nevronov, ki poteka prek sinaps.

V dvajsetem stoletju so nevroznanstveniki in psihologi prav tako začeli bolje razumeti osupljivo zapletene človeške možgane. Odkrili so, da je znotraj naših lobanj okoli sto milijard nevronov, ki so lahko zelo različnih oblik in so dolgi od nekaj deset milimetrov do več deset centimetrov.⁴ En sam nevron ima običajno mnogo dendritov (a le en akson) in dendriti in aksoni imajo lahko številne veje in sinaptične konciče. Povprečen nevron ima okoli tisoč sinaptičnih povezav, nekateri nevroni pa jih imajo lahko tudi stokrat več. Milijoni milijard sinaps v naših lobanjah povezujejo nevrone v gosto prepletene mreže, ki naše misli, čustva in identiteto oblikujejo na načine, ki jih še vedno niti približno ne razumemo.

Celo ko se je naše razumevanje fizičnega delovanja možganov v zadnjem stoletju poglobilo, so se znanstveniki še vedno trdno oklepali ene od starih

predpostavk: večina biologov in nevrologov je tako kot že več sto let verjela, da se zgradba odraslih možganov nikoli ne spremeni. Nevroni naj bi se v mreže povezali med otroštvom, ko so možgani prožni, in nevronska mreža naj bi se po puberteti dokončno utrdila. Prevladovalo je mnenje, da so možgani nekakšna betonska struktura. Potem ko so bili v mladosti uliti v model in oblikovani, so hitro otrdeli v svojo končno obliko. Ko dosežemo svoja dvajseta leta, se novi nevroni ne oblikujejo več in ne tkejo se nobene nove mreže. Seveda nove spomine še naprej nabiramo vse svoje življenje (in nekatere stare pozabimo), a edina strukturna sprememba možganov v odraslosti naj bi bil počasen proces odmiranja, medtem ko se telo stara in živčne celice umirajo.

Čeprav je bilo prepričanje, da so možgani odraslega človeka nespremenljivi, globoko in razširjeno, se je kljub vsemu našlo nekaj nevernikov. Peščica biologov in psihologov je iz hitro rastočega števila raziskav o možganih razbrala možnost, da so tudi odrasli možgani prožni oziroma »plastični«. Nove nevronske mreže se lahko oblikujejo vse naše življenje, so menili, in stare mreže se lahko ojačajo, oslabijo ali povsem odmrejo. Britanski biolog J. Z. Young je v seriji predavanj, ki so jih leta 1950 prenašali na programu BBC, trdil, da se možganska struktura dejansko lahko nenehno spreminja glede na različne naloge, ki jih mora opravljati. »Obstajajo dokazi, da se celice v naših možganih z uporabo dobesedno razvijajo in rastejo oziroma hirajo ali odmrejo, če jih ne uporabljamo,« je dejal. »Zato je mogoče, da vsako dejanje pusti nek trajen pečat na našem živčnem tkivu.«⁵

Young ni bil prvi, ki je prišel do te zamisli. Sedemdeset let pred tem je namreč ameriški psiholog William James izrazil podobno mnenje o prilagodljivosti možganov. »Zdi se,« je zapisal v prelomnem delu Princip les of Psychology, »da je živčno tkivo izjemno plastično.« Kot pri vseh drugih fizičnih spojinah »lahko zunanje sile ali notranje napetosti to strukturo iz ure v uro spreminjajo v nekaj drugega, kar je bila prej«. James je odobravajoče navajal analogijo, ki jo je francoski znanstvenik Leon Dumont opisal v enem svojih zgodnejših esejev o bioloških posledicah navad, in sicer med učinkom vode na zemljo in vplivom izkušenj na možgane: »Tekoča voda si izdolbe kanal, ki se širi in poglablja; in ko kasneje spet priteče, sledi poti, ki si jo je že prej sama pripravila. Prav tako si vtisi zunanjih stvari oblikujejo vse primernejše poti skozi živčni sistem in te življenjske poti se ob podobnih dražljajih iz okolice obnovijo, tudi če so bilenekaj časa prekinjene.«⁶ Tudi Freud je nazadnje zavzel stališče, ki je nasprotovalo splošnemu mišljenju. V »Project for a Scientific Psychology«, rokopisu, ki ga | je napisal leta 1895, a nikoli objavil, je dokazoval, da se lahko možgani in zlasti j kontaktne pregrade med nevroni spreminjajo kot odziv na človekove izkušnje.⁷1 Takšne domneve so številni znanstveniki, ki so se ukvarjali z možgani, in | zdravniki odpravili, pogosto z zaničevanjem. Se vedno so bili prepričani, da | se plastičnost možganov konca z otroštvom in da se »življenjske poti« ne mo-1 rejo razširiti ali zožiti, kaj šele preusmeriti, ko so enkrat položene. Zagovarjali | so mnenje Santiaga Ramona y Cajala, uglednega španskega zdravnika, nevro-1

anatomista in prejemnika Nobelove nagrade, ki je leta 1913 s tonom, ki ni I

ii

dopuščal veliko prostora za razpravo, izjavil: »V odraslih [možganskih! centrih 1 so živčne poti nekaj določenega, končnega, nespremenljivega. Vse umre, nič se J ne obnovi.«⁸ V svojih mlajših dneh je Ramon y Cajal sam izrazil dvome o tem | ortodoksnem pogledu - leta 1894 je dejal, da je »organ mišljenja, znotraj dolo-1 čenih okvirov, prožen in ga je z dobro usmerjenimi miselnimi vajami mogoče 1 izpopolniti«⁹ - toda nazadnje je prevzel splošno priznano teorijo in je postal j eden njenih najbolj izrazitih in odločnih zagovornikov.

Podoba odraslih možganov kot nespremenljivega fizičnega organa se je rodi-1 la in okrepila s pomočjo metafore iz časa industrijske revolucije, ki je možgane 1 predstavljala kot mehansko napravo. Tako je bil živčni sistem podobno kot J parni stroj ali električni dinamo sestavljen iz mnogih delov, med katerimi je |

imel vsak določen poseben namen, ki je na nek ključen način pripomogel k §

p

uspešnemu delovanju celote. Sestavni deli se niso mogli spremeniti po obliki ali | funkciji, saj bi to nemudoma in neizogibno vodilo v okvaro naprave. Različni § predeli možganov in celo posamezne mreže v njih so igrale natančno določene | vloge pri obdelavi čutnih vtisov, usmerjanju mišičnih gibov ter oblikovanju g spominov in misli; in teh vlog, ki so se vzpostavile v otroštvu, ni bilo mogoče | spremeniti. Ko je prišlo do možganov, je bil otrok, kot je zapisal Wordsworth, 1 resnično človekov oče. I

Predstava možganov kot mehanske naprave je torej tako odražala kot spod- j bujala slavno dualistično teorijo, ki jo je Rene Descartes predstavil v svojih g Meditacijah iz leta 1641. Descartes je trdil, da možgani in duh obstajajo v dveh j različnih sferah: materialni in eterični. Fizični možgani, tako kot ostalo telo, so bili povsem mehanski instrument, ki je enako kot ura ali črpalka deloval glede j_na premike svojih sestavnih delov. Toda delovanje možganov po Descarteso- vem mnenju ni razložilo delovanja zavesti. Duh je kot jedro sebstva obstajal izven prostora, zanj zakoni materialnega sveta niso veljali. Možgani in duh so lahko vplivali drug na drugega (prek, kot je menil Descartes, nekakšnega skrivnostnega delovanja češerike), a je Šlo kljub temu za dva povsem ločena dela. Descartesov dualizem je bil v času hitrega znanstvenega napredka in družbenih prevratov pomirjujoč. Resničnost je imela materialno stran, ki je bila področje znanosti, imela pa je tudi duhovno stran, ki je pripadala teologiji - in par naj se ne bi nikoli srečal.

Ko je razum postal nova vera razsvetljenstva, se je pojem nematerialne duše, ki je ostal zunaj dosega opazovanja in poskusov, zdel vse bolj nepomemben. Znanstveniki so zavrnili tisto polovico kartezijanskega dualizma, ki se je ukvarjala z »dušo«, po drugi strani pa so prevzeli Descartesovo razlago možganov kot stroja. Razmišljanje, spomin in čustvovanje niso več izvirali iz duhovnega sveta, marveč so jih začeli razlagati kot logične in vnaprej določene učinke fizičnih procesov v možganih. Zavest je bila preprosto stranski produkt teh procesov. »Beseda Duša je zastarela,« je nazadnje izjavil eden od vodilnih nevrofiziolo- gov.¹⁰ Metaforo stroja je razširil in dodatno okrepil prihod digitalnega računalnika - »mislečega stroja« - sredi dvajsetega stoletja. Takrat so znanstveniki in filozofi začeli govoriti, da so nevronske mreže naših možganov in celo naše vedenje »ožičeni« enako kot mikroskopska vezja, vtisnjena v silikonsko podlago računalniškega čipa. -

S tem ko je razlaga nespremenljivih odraslih možganov otrdela v dogmo, se je, kot pravi raziskovalec in psihiater Norman Doidge, spremenila v nekakšen »nevrološki nihilizem«. Ker je ustvarila »občutek, da je zdravljenje številnih možganskih težav neučinkovito oziroma ne jamči uspeha«, razlaga Doidge, so imeli duševni bolniki ali tisti s poškodbami možganov precej malo upanja za zdravljenje, kaj šele za ozdravitev. In ko se je teorija »v naši kulturi razširila«, je nazadnje »pokvečila naš pogled na človeško naravo na splošno. Ker se možgani niso mogli spreminjati, je bilo videti, daje človeška narava, ki izvira iz njih, prav tako neizpodbitno določena in nespremenljiva.«¹¹ Obnovitev ni bila mogoča; obstajalo je samo odmiranje. Tudi mi smo obtičali v strjenem betonu naših možganskih celic — oziroma vsaj v strjenem betonu priznane modrosti.

Piše se leto 1968. Star sem devet let, povsem povprečen fant iz predmestj ki se igra v gozdiču blizu nase družinske hiše. V času največje gledanosti sta na televiziji Marshall McLuhan in Norman Mailer, ki razpravljata o intelektualnih in moralnih posledicah tega, kar Mailer opisuje kot »človeški skok v super- tehnološki svet«.¹² V kinodvorane je pravkar prišla Odiseja 2001, po ogledu katere so bili obiskovalci kot omamljeni, zbegani ali preprosto vznejevoljeni. I_B Michael Merzenich v mirnem laboratoriju Univerze v Wisconsinu v Madison reže luknjo v opičjo lobanjo.

Takrat šestindvajsetletni Merzenich je pravkar doktoriral iz fiziologije na Univerzi Johns Hopkins, kjer je študiral pod mentorstvom Vernona Mount- casda, pionirja na področju nevroznanosti. V Wisconsin je prišel zaradi svojih postdoktorskih raziskav v kartiranju možganov. Ze več let je bilo znano, da| vsako področje v človeškem telesu predstavlja ustrezno področje v cerebralneml korteksu, zgubani zunanji možganski skorji. Ko so določene živčne celice koži vzburjene - na primer zaradi dotika ali pritiska — pošljejo električni signali prek hrbtenjače v določen skupek živčnih celic v korteksu, ki dotik ali pritiski prevede v zavestni občutek. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je kanadski ne-1 vrokirurg Wilder Penfield uporabil električno sondo in z njeno pomočjo narisali prve čutne karte človeških možganov. Toda Penfieldove sonde so bile takrat šel nerazvite naprave in njegove karte, ki so v tistem času sicer orale ledino, niso g bile najbolj natančne. Merzenich uporablja nove sonde, kot las tanke mikro-J elektrode, za risanje precej podrobnejših kart, ki bodo, upa, omogočile novo| razumevanje sestave možganov. 1

Najprej odstrani košček opičje lobanje, da se razkrije majhen del njenih| možganov, nato pa napelje mikroelektrodo v tisto področje možganske skorje, 1 ki zabeleži zaznavo iz dlani živali. To dlan začne trepljati na različnih mestih, § dokler se ne sproži nevron poleg konice elektrode. Potem ko postopek meto-1 dičnega vstavljanja elektrode v nekaj dneh tisočkrat ponovi, na koncu dobil »mikronačrt«, ki do najmanjše podrobnosti, do vsake posamezne živčne celice j prikazuje,, kako opičji možgani predelujejo, kar roka občuti. To mukotrpno 1 vajo ponovi še s petimi opicami.

Merzenich nadaljuje na drugo stopnjo poskusa. S skalpelom zareže v roko živali in poškoduje njen čutni živec. Ugotoviti hoče, kako se možgani odzovejo,! ko je periferni živčni sistem poškodovan, a se potem zaceli. Njegovo odkritje!

je osupljivo. Živci v dlani opice se po pričakovanjih naključno zarastejo nazaj in njihovi možgani se, prav tako po pričakovanjih, zmedejo. Ko se, na primer, fvlerzenich dotakne spodnjega sklepa na prstu roke ene od opic, ji njeni možgani povejo, da občutek prihaja iz konice prsta. Signala sta se zamenjala, možganska karta je pomešana. Vendar ko Merzenich isti poskus s čutili izvede nekaj niesecev kasneje, odkrije, da se je možganska zmeda uredila. To, kar možgani sporočijo opici o dogajanju v njeni roki, se ujema z dejanskim dogajanjem, ^ožgani, spozna Merzenich, so se preuredili. Živčne poti živali so se spletle v nov načrt, ki se ujema z novo razporeditvijo živcev v njihovih rokah.

Sprva ne more verjeti lastnim očem. Tako kot vse druge nevroznanstveni- ke so tudi njega učili, da je zgradba odraslih možganov stalna. Toda sam je v svojem laboratoriju pravkar videl, kako so se možgani šestih opic hitro in izdatno spremenili na stopnji celice. »Vedel sem, daje bila preureditev osupljiv dogodek, ampak tega nisem znal razložiti,« se je kasneje spominjal Merzenich. »Ko sem kasneje razmišljal o tem, sem spoznal, da sem imel pred seboj dokaz o nevroplastičnosti. Vendar tega takrat nisem vedel. Preprosto nisem vedel, kaj gledam. In poleg tega noben zagovornik splošnih prepričanj v nevroznanosti ne bi verjel, da se nevroplasticnost odvija tako bliskovito.«¹³

Merzenich rezultate svoje raziskave objavi v akademski reviji.¹⁴ Članku nihče ne posveča preveč pozornosti. A on ve, da je na sledi nečemu velikemu, in v naslednjih treh desetletjih opravi Številne nove poskuse na številnih drugih opicah, vsi pa kažejo na to, da so možgani odraslih primatov zelo plastični. V članku, ki ga objavi leta 1983, Merzenich odločno izjavi: »Ti rezultati so povsem v nasprotju z razlago, da so čutni sistemi kot sestavljeni iz vrste ožičenih strojev.«¹⁵ Merzenichevo pikolovsko delo, za katero se sprva nihče ni zmenil, v skupnosti nevrologov končno začne dobivati vse več pozornosti. Nazadnje pripelje do vsesplošnega vnovičnega ovrednotenja do tedaj sprejetih teorij o delovanju možganov. Raziskovalci razkrijejo vrsto poskusov, ki segajo v čas Williama Jamesa in Sigmunda Freuda in pričajo o primerih plastičnosti. Stare raziskave, ki so jih toliko časa zanemarjali, vsi začnejo jemati resno.

Z napredkom znanosti o možganih se pojavi vse več dokazov o njihovi plastičnosti. Nevroznanstveniki s pomočjo občutljive nove opreme za skeniranje možganov ter mikroelektrod in drugih sond izvedejo dodatne poskuse, ne le na laboratorijskih živalih, temveč tudi na ljudeh. Vsi poskusi Merzenichevo odkritjepotrdijo. Razkrijejo pa Še nekaj drugega: plastičnost možganov ni omejena na so- matosenzoriČni korteks, torej področje, ki upravlja z občutkom dotika. V resnici je vsesplošna. Tako rekoč vse naše živčne mreže - naj bodo povezane z dotikom, vidom ali sluhom, s premikanjem, razmišljanjem, učenjem, dojemanjem ali spominjanjem - se lahko spreminjajo. Nekoč splošno sprejeta modrost je opuščena.

Izkaže se, da odrasli možgani niso samo plastični, temveč, po besedah Ja-1 mesa Oldsa, profesorja nevroznanosti, ki vodi Inštitut Krasnow za napredne' raziskave Univerze George Mason, »zelo plastični«.¹⁶ Oziroma, kot pravi Mer-§ zenich, »izjemno plastični«.¹⁷ Plastičnost se z leti zmanjša - možgani kljub vse-g mu na svoj način obtičijo - a nikoli ne izgine popolnoma. Nevroni nenehno | prekinjajo stare povezave in oblikujejo nove, in kar naprej nastajajo povsem | nove živčne celice. »Možgani,« opaža Olds, »se lahko mimogrede sprogramirajo § na novo in spremenijo svoj način delovanja.« j

Ne poznamo še vseh podrobnosti tega, kako se možgani na novo sprogrami-1 rajo, a zdaj je jasno, da, kot je menil Freud, skrivnost leži predvsem v bogati ke-1 mični juhi naših sinaps. To, kar se odvija v mikroskopsko majhnih prostorčkih med našimi nevroni, je skrajno zapleteno, a je, če uporabim preproste besede, povezano z različnimi kemičnimi reakcijami, ki zaznavajo in beležijo izkušnje v živčnih poteh. Vsakič ko nekaj naredimo ali občutimo, naj bo fizično ali miselno, se v naših možganih sproži skupek nevronov. Če so si blizu, se združijo prek izmenjave sinaptičnih nevrotransmiterjev, kot je aminokislina glutamat.^!S Ko se ista izkušnja večkrat ponovi, se sinaptične povezave med nevroni okrepijo in razmnožijo, in sicer tako zaradi fizioloških sprememb, kot je sproščanje višjih I koncentracij nevrotransmiterjev, kot zaradi anatomskih, kakršne so na primer proizvajanje novih nevronov ali rast novih sinaptičnih končičev na že obstoječih aksonih in dendritih. Sinaptične povezave lahko tudi oslabijo kot odgovor na izkušnje, spet kot posledica fizioloških in anatomskih sprememb. Kar se v življenju naučimo, je zapisano v nenehno spreminjajočih se celičnih povezavah v naših glavah. Verige povezanih nevronov v možganih tvorijo resnične »živ-1 ljenjske poti«. Danes znanstveniki povzemajo ključno dinamiko nevroplastic- nosti z izrekom, znanim kot Hebbovo pravilo: »Celice, ki se sprožijo sočasno, se medsebojno bolje povezujejo.«

Eden od najpreprostejših, a najbolj učinkovitih dokazov spreminjanja si- naptičnih povezav je predstavljal vrsto poskusov, ki jih je biolog Eric Kandel izvedel v zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja na vrsti velikega morskega polža, imenovanega Aplysia. (Morska bitja so za nevrološke poskuse še posebej zanimiva, saj imajo običajno preprost živčni sistem in velike živčne celice.) f^ndel, ki si je s svojim delom kasneje prislužil Nobelovo nagrado, je odkril, da se polževe škrge že ob zelo lahnem dotiku nemudoma odzovejo in zavihajo nazaj. Toda če se škrg dotaknemo nekajkrat zapored, ne da bi žival kakorkoli poškodovali, se bodo sčasoma nehale nagonsko umikati. Polž se bo dotika navadil in se bo naučil, naj se zanj ne zmeni. Kandel je pri poskusu nadziral živčni sistem polžev in ugotovil, da je »ta naučena sprememba v vedenju vzporedna s postopnim slabenjem sinaptičnih povezav« med čutnimi nevroni, ki dotik »občutijo«, in motoričnimi živci, ki škrgam ukažejo, naj se umaknejo. V običajnem stanju polža je približno devetdeset odstotkov čutnih celic povezanih z motoričnimi celicami. A že po štiridesetih dotikih škrg se ta odstotek zmanjša na komaj deset. Raziskava je, kot je napisal Kandel, »nedvoumno pokazala«, da »se moč sinaps lahko pomembno in trajno spremeni že po dokaj kratkotrajnem treningu«.¹⁹

Plastičnost sinaps uskladi dve filozofiji o možganih, ki sta si več stoletij nasprotovali: empiricizem in racionalizem. Empiricisti, med katerimi je bil na primer tudi John Locke, so menili, da se rodimo z možgani, ki so kot nepopisan list oziroma »tabula rasa«. Kar vemo, se naučimo samo prek izkušenj, prek tega, kar spoznavamo med življenjem. Z drugimi, razumljivejšimi besedami, smo rezultat vzgoje in ne narave. Racionalisti, na primer Immanuel Kant, pa pravijo, da se rodimo z vrojenimi miselnimi »šablonami«, ki določijo naŠ način dojemanja in razlaganja sveta. Vse naše izkušnje so presejane prek teh vrojenih šablon. Prevladuje torej narava.

Poskusi z Aply$io so pokazali, kot poroča Kandel, »da imata oba pogleda prav - pravzaprav se dopolnjujeta«. Naši geni »določajo« številne »povezave med nevroni - se pravi, kateri nevroni oblikujejo sinaptične povezave s katerimi drugimi nevroni in kdaj«. Te genetsko določene povezave so Kantove vroj ene šablone, osnovna arhitektura možganov. Vendar pa izkušnje uravnavajo moč oziroma »dolgoročno učinkovitost« povezav, kar omogoča, kot je trdil Locke, nenehno preoblikovanje možganov in »izražanje novih vzorcev vedenja«.²⁰ Na-sprotujoči si miselnosti empiricistov in racionalistov se srečata v sinapsi. Nevro- znanstvenik Joseph LeDoux z Univerze v New Yorku v knjigi Synaptic Self razlaga, da narava in vzgoja »v resnici govorita isti jezik. Obe nazadnje dosežeta svoje miselne in vedenjske učinke s tem, da oblikujeta ureditev možganskih sinaps.«²¹

V nasprotju z nekdanjim prepričanjem možgani torej niso stroj. Čeprav so različna področja povezana z različnimi miselnimi funkcijami, sestavni deli celic ne oblikujejo stalnih struktur ali igrajo okorelih vlog, ampak se prilagajajo. Spreminjajo se glede na izkušnje, okoliščine in potrebe. Nekatere največje in najbolj občudovanja vredne spremembe se odvijejo kot odgovor na poškodbe živčnega sistema. Poskusi na primer kažejo, da v primeru oslepitve tisti del možganov, ki je bil namenjen obdelovanju vidnih dražljajev - vidni korteks - ne ugasne kar na lepem. Hitro ga prevzamejo mreže za obdelavo zvoka. In če se človek nauči brati brajico, se vidni korteks preoblikuje za predelavo informacij, ki prihajajo prek dotika.²² »Zdi se, da nevroni 'hočejo' prejemati informacije,« razlaga Nancy Kanwisher z Inštituta McGovern za raziskovanje možganov na MIT-u: »Ko njihov običajni dotok informacij o dražljajih izgine, se začnejo odzivati na naslednjo najboljšo stvar.«²³ Zahvaljujoč hitri prilagodljivosti nevronov se lahko čutila sluha in dotika izostrijo in tako ublažijo posledice izgube vida. Podobne spremembe se zgodijo v možganih ljudi, ki oglušijo: njihovi drugi Čuti se okrepijo in s tem nadoknadijo izgubo sluha. Področje možganov, ki predeluje periferni vid, na primer, se poveča, tako da lahko vidimo tisto, kar bi sicer slišali.

Poskusi na ljudeh, ki so v nesrečah izgubili roke ali noge, prav tako razkrivajo, kako zelo se lahko možgani preoblikujejo. Tista možganska področja žrtev, ki so nekoč zaznala občutke v izgubljenih okončinah, hitro prevzamejo mreže, ki zaznavajo občutke iz drugih delov telesa. Nevrolog V. S. Ramachandran, ki vodi Center za možgane in kognicijo na Kalifornijski univerzi v San Diegu, je o tem opravil študijo na najstniku, ki je v avtomobilski nesreči izgubil levo roko. Mladeniča je prosil, naj zamiži, nato pa se je dotikal različnih delov njegovega obraza, toda pacient je bil prepričan, da se zdravnik dotika roke, ki je ni imel več. Ko je Ramachandran oplazil točko pod njegovim nosom in vprašal: »Kje čutiš tole?«, je fant odgovoril: »Na levem mezincu. Žgečka.« Načrt fantovih; možganov je bil v postopku preoblikovanja in nevroni so dobili nove naloge.²⁴ j Zaradi takšnih poskusov znanstveniki zdaj verjamejo, da so občutki »fantomske]okončine«, ki jih imajo ljudje brez ene od okončin, v večini rezultat nevropla- stičnih sprememb v možganih.

Vse boljše razumevanje prilagodljivosti možganov je pripeljalo do razvoja novih načinov zdravljenja težav, ki so nekoč veljale za neozdravljive.²⁵ Doid- ge v knjigi The Brain That Changes [tself, ki je izšla leta 2007, opise zgodbo moškega po imenu Michael Bernstein. Slednji je pri Štiriinpetdesetih letih doživel akutno kap, zaradi katere je imel poškodovano področje v desni možganski polovici za upravljanje z gibi v levem delu telesa. Motorične sposobnosti je prek tradicionalnega programa fizioterapije sicer nekoliko izboljšal, a njegova leva roka je bila še vedno pohabljena in pri hoji je moral uporabljati palico. Do pred kratkim bi se zgodba tukaj končala. Toda Bernstein se je vpisal v program eksperimentalne terapije na Univerzi v Alabami, ki ga je vodil začetnik raziskovanja na področju nevroplastičnosti Edward Taub. Bernstein je celih osem ur na dan šest dni na teden znova in znova uporabljal levo roko in levo nogo za običajne naloge. Nekega dne je moral na primer umiti šipo na oknu. Naslednjega dne je s prsti sledil črkam po abecedi. Ponavljanje takšnih dejanj naj bi nevrone in sinapse spodbudilo k ustvarjanju novih mrež, te pa naj bi nato prevzele funkcije, ki so jih nekoč opravljale mreže v poškodovanem predelu možganov. Bernstein je po nekaj tednih spet skoraj popolnoma uporabljal levo roko in nogo, tako da se je lahko vrnil k svojemu vsakdanjemu delu, palico pa odvrgel. Tudi številni drugi Taubovi pacienti so podobno uspešno okrevali.

Veliko prvih dokazov nevroplastičnosti se je pojavilo z raziskovanjem odzivov možganov na poškodbe, naj gre za onesposabljanje živcev v rokah Mer- zenichevih opic ali pa izgubo vida, sluha ali okončine pri ljudeh. Zaradi tega so se nekateri znanstveniki začeli spraševati, ali je prilagodljivost odraslih možganov morda omejena le na skrajne situacije. Morda, so menili, je plastičnost predvsem mehanizem za zdravljenje, ki ga sproži fizična poškodba možganov ali čutil. Nadaljnji poskusi so pokazali, da ni tako. Znatna nenehna plastičnost je bila zabeležena v zdravih, normalno delujočih živčnih sistemih, zato so nevroznanstveniki zaključili, da se možgani neprestano spreminjajo in se prilagajajo celo na majhne premike v okoliščinah in vedenju. »Ugotovili smo ne le, da je plastičnost mogoča, ampak tudi, da se odvija kar naprej,« piše Mark Hallett, vodja oddelka za medicinsko nevrologijo na ameriškem Nacionalnemzdravstvenem inštitutu. »Zato se prilagodimo na spreminjajoče se pogoje, tako kot se naučimo novih dejstev in razvijemo nove spretnosti.«²⁶

»Plastičnost,« pravi Alvaro Pascual-Leone, vodilni raziskovalec na področju nevrologije na medicinski fakulteti Univerze Harvard, je »normalno stanje živčnega sistema, ki se odvija vsak trenutek skozi vse življenje«. Naši možgani se nenehno spreminjajo v odgovor na naše izkušnje in vedenje, mreže v njih se preurejajo z »vsakim čutnim vnosom, motoričnim dejanjem, povezavo, signalom nagrade, načrtom za dejanje, ali [spremembo] zavesti«. Nevroplastičnost, trdi Pascual-Leone, je ena najpomembnejših posledic evolucije, sposobnost, ki živčnemu sistemu omogoča, »da pobegne omejitvam svojega lastnega genoma in se tako prilagodi na pritiske iz okolja, psihološke spremembe in izkušnje«,²⁷ Posebnost zgradbe naših možganov ni v tem, da vsebujejo veliko povezav med celicami, temveč v tem, da ravno teh ni veliko. Naravna selekcija, piše filozof David Buller v Adapting Minds, svoji kritiki evolucijske psihologije, »ni oblikovala možganov, ki so sestavljeni iz mnogih vnaprej izdelanih prilagoditev«, ampak takšne možgane, ki se lahko »prilagodijo na zahteve lokalnega okolja skozi vse življenje posameznika, včasih pa celo v le nekaj dnevih, in sicer se s temi zahtevami spopadejo tako, da razvijejo specializirane strukture«.²⁸ Evolucija nam je dala možgane, ki si lahko dobesedno premislijo - spet in spet.

Zdaj vemo, da način razmišljanja, dojemanja in delovanja ni v celoti določen z geni. Niti ga ne določajo povsem izkušnje iz otroštva. Spreminjajo se prek našega načina življenja - in, kot je začutil Nietzsche, prek orodij, ki jih uporabljamo. Leta pred tem, ko je Edward Taub v Alabami odprl kliniko za rehabilitacijo, je izvedel slaven poskus na skupini desničnih violinistov. Z na-j pravo za nadzorovanje dejavnosti živčevja je izmeril območja njihovega čutnega i korteksa, ki prenaša signale iz leve roke, torej roke, ki jo violinisti uporabljajoj za pritiskanje na strune svojih instrumentov. Delovanje istega področja v kor-j teksu je izmeril tudi pri skupini desničnih prostovoljcev, ki niso nikoli igrali nobenega glasbenega instrumenta. Odkril je, daje bilo področje možganov pri violinistih veliko večje kot pri tistih, ki se z glasbo niso ukvarjali. Nato je izmeril velikost področij v korteksu, ki obdelujejo občutja iz desne roke. Pri tem ni našel nobene razlike med glasbeniki in drugo skupino. Igranje violine, glasbenega instrumenta, je torej povzročilo pomembne fizične spremembe v možganih. To je veljalo celo za tiste glasbenike, ki so se violino naučili igrati šele kot odrasli.

Ko so znanstveniki primate in druge živali naučili uporabe preprostih orodij, so odkrili, kako zelo lahko na možgane vpliva tehnologija. Opice, na primer, so naučili uporabe grabelj in klešč, s katerimi so prišle do kosov hrane, ki so bili sicer izven njihovega dosega. Ko so raziskovalci spremljali dejavnost živčevja pri Živalih med učenjem, so odkrili veliko rast področij za vid in motoriko, ki so nadzirala roke z orodjem. A poleg tega so odkrili še nekaj bolj presenetljivega: grablje in klešče so dejansko postale del možganskih načrtov rok živali. Možgani živali so torej menili, da je orodje postalo del njihovih teles. Kot so poročali raziskovalci, ki so izvedli poskus s kleščami, so se možgani opic začeli vesti, »kot da bi klešče postale prsti na roki«.²⁹

Naših možganov pa ne spreminjajo samo ponavljajoča se fizična dejanja. Nevronske mreže lahko spremeni tudi povsem miselna dejavnost, včasih na izjemno pomembne načine. V poznih devetdesetih letih dvajsetega stoletja je skupina britanskih raziskovalcev posnela delovanje šestnajstih londonskih taksistov, ki so imeli med dve in dvainštirideset let izkušenj za volanom. Ko so njihove slike primerjali s slikami kontrolne skupine, so ugotovili, da je posteriorni hipokampus, torej tisti del možganov, ki igra ključno vlogo pri shranjevanju in uporabi prostorskih slik posameznikove okolice, pri taksistih veliko večji kot običajno. Poleg tega so ugotovili, da so imeli vozniki, ki so svoje delo opravljali dlje, večji posteriorni hipokampus. Raziskovalci so prav tako odkrili, da je bil del anteriornega hipokampusa voznikov manjši od povprečja, kar naj bi bilo posledica tega, da je posteriorni del hipokampusa potreboval več prostora. Nadaljnji testi so pokazali možnost, da je manjši anteriorni del hipokampusa zmanjšal sposobnost taksistov za shranjevanje nekaterih drugih spominskih nalog. Nenehna predelava podatkov o prostoru za vožnjo po zapletenem londonskem cestnem sistemu, so zaključili raziskovalci, je »povezana z relativno razporejenostjo sive snovi v hipokampusu«.³⁰

Še en poskus, ki ga je izvedel Pascual-Leone, ko je bil raziskovalec pri ameriškem Nacionalnem zdravstvenem inštitutu, prinaša še bolj neverjetne dokaze o tem, kako naši vzorci razmišljanja vplivajo na anatomijo možganov. Pascual- Leone je poiskal ljudi, ki niso imeli nobenih izkušenj z igranjem klavirja, in jih naučil zaigrati preprosto melodijo iz nekaj tonov. Nato je sodelujoče v poskusu razdelil v dve skupini. Člani prve skupine so morali v naslednjih petih dneh naučeno melodijo vaditi dve uri na dan. Člani druge skupine pa so morali prav

toliko časa samo sedeti za klavirjem in si zgolj zamišljati, da igrajo skladbo - n_e da bi se dotaknili tipk. Pascual-Leone je s pomočjo tehnike, imenovane trans- kranialna magnetna stimulacija oziroma TMS, zabeležil dejavnost možganov vseh sodelujočih pred, med in po testu. Ugotovil je, da so se v možganih ljudi, ki so si samo predstavljali, da igrajo klavir, pojavile natanko enake spremembe kot pri tistih, ki so dejansko pritiskali tipke.³¹ Njihovi možgani so se spremenili v odgovor na dejanja, ki so se odvijala samo v njihovi predstavi - se pravi kot odziv na misli. Descartes se je morda res zmotil glede dualizma, a kaže, da je imel prav, ko je verjel, da lahko naše misli fizično vplivajo ali vsaj povzročijo fizičen

odziv v možganih. Z vidika nevrologije drži, da postanemo tisto, kar mislimo.

* * *

Michael Greenberg je v eseju, ki ga je leta 2008 objavil v New York Review ofBooks, nad nevroplastičnostjo navdušen. Napisal je, da ima naš živčni sistem »z vsemi svojimi vejami in transmiterji in neverjetno razpetimi prostori sposobnost nenadne prilagodljivosti, ki tako rekoč odseva nepredvidljivost same misli«. Predstavlja »nestalen prostor, ki se spreminja hkrati z našo izkušnjo«.³³ Obstaja veliko razlogov, zakaj smo lahko hvaležni, da se naše sive celice tako hitro prilagodijo izkušnji in se celo stari možgani lahko naučijo novih trikov. Prilagodljivost možganov ni pripeljala le do novih načinov zdravljenja in novega upanja za tiste, ki trpijo zaradi poškodb možganov ali bolezni. Vsem nam omogoča možgansko prožnost, intelektualno okretnost, zaradi katere se lahko prilagodimo na nove situacije, se naučimo novih spretnosti in na splošno razširimo svoja obzorja.

A novica ima tudi svoje slabe strani. Čeprav se zaradi nevroplastičnosti, ki predstavlja rešitev za svobodno misel in svobodno voljo, lahko izognemo genetskemu determinizmu, pomeni za nase vedenje neko* drugo vrsto deterroi- s nizma. Ko se določene povezave v možganih zaradi ponavljanja neke fizične 1 ali miselne dejavnosti okrepijo, se ta dejavnost začne spreminjati v navado. | Paradoks nevroplastičnosti je v tem, kot meni Doidge, da nam sicer dopušča 1 veliko možganske prilagodljivosti, a se zaradi nje lahko tudi ujamemo v »okorelo vedenje«.³³ Sinapse, ki se sprožijo zaradi določenih kemičnih mehanizmov in povezujejo nevrone, nas dejansko sprogramirajo po svoje, saj želijo, da nove povezave uporabljamo še naprej. Potem ko smo v možganih vzpostavili novomrež⁰* Doidge, »si želimo, da ostane dejavna«.³⁴ Tako možgani naravnajo svoje delovanje. Običajne dejavnosti opravljajo vse hitreje in učinkoviteje, neuporabljene povezave pa odstranijo.

Z drugimi besedami, plastičnost ne pomeni elastičnosti. Naše živčne zanke ne skočijo nazaj v svojo prejšnjo obliko tako kot elastika, ampak se držijo svojega novega stanja. In nihče ne pravi, da je to novo stanje tudi tisto, ki si ga želimo. V nevrone se ukoreninijo tako dobre kot slabe navade. Pascual-Leone pravi, da »plastične spremembe ne pomenijo nujno, da se bo posameznikovo vedenje izboljšalo«. Plastičnost torej ni zgolj »mehanizem za razvoj in učenje«, temveč tudi »vzrok patologije«.³⁵

Ni presenedjivo, da so nevroplastičnost povezovali z duševnimi motnjami, od depresije do obsesivno kompulzivnih motenj in tinitusa. Bolj se bolnik osredotoči na svoje simptome, globlje se ukoreninijo v njegove nevronske mreže. V najslabšem primeru se možgani navadijo, da so kar naprej bolni. S krepitvijo plastičnih poti v možganih se ojača tudi veliko odvisnosti. Celo majhne doze drog, od katerih lahko postanemo odvisni, lahko močno spremenijo tok nevrotransmiterjev v človekovih sinapsah, čemur sledijo dolgotrajne spremembe v možganskih mrežah in delovanju. Kaže, da v nekaterih primerih zgradba določenih vrst nevrotransmiterjev, na primer dopamina, ki je soroden adrenalinu in ustvarja občutek zadovoljstva, dejansko sproži aktivacijo ali deaktivacijo določenih genov, zaradi česar se želja po drogi še poveča. Življenjske poti postanejo smrtonosne.

Možnost za nezaželene nevroplastične prilagoditve obstaja tudi pri vsakodnevnem, normalnem delovanju možganov. Poskusi so pokazali, da tako kot lahko možgani vzpostavijo nove ali močnejše povezave prek fizične ali miselne vaje, lahko te povezave tudi oslabijo ali razpadejo, če jih zanemarjamo. »Če miselnih spretnosti ne uporabljamo,« piše Doidge, »jih ne le pozabimo: prostor za možganske karte za te spretnosti se spremeni in namesto njih se vzpostavijo povezave za tiste spretnosti, ki jih dejansko potrebujemo.«³⁶ Jeffrey Schwartz, profesor psihiatrije na medicinski fakulteti UCLA, ta proces imenuje »preživetje najbolj dejavnega«.³⁷ Miselne spretnosti, ki jih žrtvujemo, so morda enako ali še bolj dragocene od tistih, ki jih pridobimo. Nevroni in sinapse so povsem brezbrižni glede kakovosti naših misli. Možnost za intelektualni propad je neločljivo povezana s prožnostjo možganov.

To ne pomeni, da z usmerjenim trudom ne moremo znova preusmeriti živčnih signalov in oživiti spretnosti, ki smo jih izgubili. Pomeni pa, da življenjske poti v možganih postanejo, kot je doumel gospod Dumont, poti najmanjšega upora. Predstavljajo poti, ki jih bo večina med nami večino časa najraje ubrala, in dlje ko bomo po njih šli, težje se bomo obrnili.

sr^ -