Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

sest

co SAMA PODOBA KNJIGE co

ICj pa sama knjiga? Med vsemi splošnimi mediji je knjiga najbrž najbolj odporna na vplive spleta. Založniki knjig so utrpeli nekaj poslovnih izgub, kose je branje s potiskanih strani preselilo na zaslon, vendar pa se sama oblika knjige ni veliko spremenila. Izkazalo se je, da je veliko potiskanih strani med dvema trdima platnicama izjemno vzdržljiva tehnologija, ki je uporabna in priljubljena že več kot pol tisočletja.

Ni težko razumeti, zakaj knjige niso nemudoma skočile v digitalno dobo. Med računalniškim in televizijskim zaslonom ni velike razlike in zvoki, ki prihajajo iz zvočnikov, pridejo do ušes bolj ali manj enako ne glede na to, ali jih prenaša računalnik ali radio. A knjiga kot naprava za branje ima pred računalnikom nekaj nepremagljivih prednosti. Knjigo lahko vzamete na plažo, ne da bi vas skrbelo, da bo njeno delovanje zmotil pesek. Lahko jo vzamete v posteljo, ne da bi bili živčni, ker lahko pade na tla, če bi zadremali. Po njej lahko polijete kavo. Na njej lahko sedite. Lahko jo odložite na mizo, odprto na strani, kjer ste z branjem ostali, in ko jo čez nekaj dni spet vzamete v roke, bo še vedno točno tam, kjer ste jo pustili. Nikoli vam ni treba skrbeti, kje jo boste lahko priklopih na elektriko, niti ali ji bo zmanjkalo baterije.

Tudi izkušnja branja je ponavadi pri knjigi boljša. Besede, ki so s črnilom odtisnjene na strani, je lažje brati kot besede, sestavljene iz slikovnih pik na osvetljenem zaslonu. Preberete lahko več deset ali sto natiskanih strani, ne da bi vaše oči trpele zaradi utrujenosti, ki je pogosta posledica že kratkotrajnega branja na spletu. Brskanje po knjigi je enostavnejše in, kot pravijo razvijalci programske opreme, bolj intuitivno. Po pravih straneh lahko listate veliko hitreje in okretneje kot po virtualnih. In na robove knjižnih strani lahko pišete opom-

fin.

^I^l^načite dele, ki vas ganejo ali navdihujejo. Ko knjigo preberete, z njo j^^polnite prazen prostor na knjižni polici - ali pa jo posodite prijateljici.

gjj_ub večletnemu navdušenju nad elektronskimi knjigami večina ljudi ni pokazal³ pretiranega zanimanja zanje. Vlaganje več sto dolarjev v poseben »digitalni bralnik« se je zdelo nesmiselno glede na to, da je staromodne knjige tako preprosto in prijetno kupovati in brati. Toda knjige se ne bodo izognile revoluciji digitalnih medijev. Ekonomske prednosti digitalne produkcije in distribucije - ni treba kupovati velikih količin črnila in papirja, ni računov za tisk, nobenih težkih škatel na tovornjakih, nobenih vrnjenih neprodanih izvodov -sopovsem enako privlačne tako za založnike in distributerje knjig kot za dru-

medijska podjetja. In nižji stroški pomenijo nižjo ceno. Elektronske knjige pogosto prodajajo po polovični ceni v primerjavi s tiskanimi knjigami, za kar se delno lahko zahvalimo finančni podpori s strani izdelovalcev naprav. Veliki popusti ljudi močno spodbujajo k temu, da papir zamenjajo za slikovne pike.

Poleg tega so se digitalni bralniki v zadnjih letih zelo izboljšali. Prednosti tradicionalne knjige niso več tako očitne kot nekoč. Zahvaljujoč visoki ločljivosti zaslonov iz materialov, kot je na primer film iz nabitih delcev vizplex, ki ga je razvilo podjetje E Ink iz ameriške zvezne države Massachusetts, je digitalno besedilo zdaj tako jasno, da že skoraj lahko tekmuje z natisnjenim. Najnovejši bralniki ne potrebujejo osvetlitve ozadja, tako da jih lahko uporabljamo na neposredni sončni svedobi, poleg tega pa je napor za oči veliko manjši. Tudi funkcije bralnikov so se močno izboljšale, saj je zdaj lažje klikati po straneh, dodajati označbe, podčrtavati besedilo in celo pisati robne opombe. Ljudje s slabim vidom lahko v elektronskih knjigah povečajo velikost črk — česa takega pri tiskanih knjigah ne morejo storiti. In ker so se cene računalniškega spomina znižale, se je zmogljivost bralnikov povečala. Zdaj jih lahko napolnite z več sto knjigami. Tako kot lahko na iPod prenesete celotno vsebino glasbene zbirke povprečnega človeka, lahko tudi na e-bralnik zdaj shranite celotno osebno knjižnico.

Čeprav prodaja elektronskih knjig še vedno predstavlja le majhen delček skupne prodaje knjig, narašča veliko hitreje kot prodaja fizičnih knjig. Zgodaj leta 2009 je podjetje Amazon.com poročalo, da od 275.000 knjig, ki jih proda tako v tradicionalni kot digitalni obliki, elektronske knjige predstavljajo petintrideset odstotkov vse prodaje, kar je velika rast z desetih odstotkov samo

leto prej. Prodaja digitalnih bralnikov, ki je dolgo zastajala, zdaj cveti in \_P približno enega milijona leta 2008 do leta 2010 narasla na dvanajst milij_0novi Kot sta pred kratkim poročala Brad Stone in Motoko Rich iz časopisa New Yor}> Times, »se je e-knjiga začela prijemati«.²

Eden najbolj priljubljenih novih digitalnih bralnikov je Amazonov Kindle Z velikim pompom so ga predstavili leta 2007, naprava pa vsebuje vso najnovejšo tehnologijo zaslona in bralne funkcije ter celotno tipkovnico. Kindle ima vdelano vedno dostopno brezžično povezavo na internet. Cena povezave je všteta v ceno naprave, tako da ni treba plačati nobene dodatne naročnine. Nj presenetljivo, da povezava vselej omogoča kupovanje knjig v trgovini Amazon, tako da lahko knjige, ki jih kupite, nemudoma prenesete na Kindle. A omogoča vam še veliko veČ. Lahko tudi berete digitalne časopise in revije, preletavate spletne dnevnike, iščete po Googlu, poslušate MP3-je in prek posebej oblikovanega brskalnika brskate po drugih spletnih straneh. Najpomembnejša Kindlova funkcija, vsaj v povezavi s prihodnostjo knjig, so povezave, vdelane v besedilo na zaslonu. Kindle spreminja besede v knjigah v hiperbesedilo. Samo kliknete na besedo ali besedno zvezo in že vas odnese v povezano slovarsko geslo, članek v Wikipedii ali seznam iskalnih rezultatov na Googlu.

Kindle nakazuje prihodnost digitalnih bralnikov. Njegove funkcije in celo programsko opremo začenjajo vdelovati v iPhone in osebne računalnike, s čimer se bralnik iz specializirane in drage naprave spreminja v le še eno od posebnih aplikacij, ki delujejo v Turingovem univerzalnem stroju. Poleg tega Kindle nakazuje nekoliko manj veselo prihodnost knjig. Leta 2009 je novinar in urednik Jacob Weisberg, ki je nekoč dvomil v elektronsko knjigo, v Članku za Neivsiveek Kindle hvalil kot »napravo, ki označuje kulturno revolucijo«, v kateri »se branje in tiskanje ločujeta«. Kindle nam pravi, je nadaljeval Weisberg, »da bodo tiskane knjige, najpomembnejši izdelek človeške civilizacije, tako kot časopisi in revije, zastarele«.³ Charles McGrath, nekdanji urednik New York Tirna Book Revieiv, je Kindlu prav tako začel zaupati in je »privlačno belo stvarco« poimenoval »znanilec« tega, kar čaka knjige in branje. »Neverjetno je, kako hitro človek popusti nečemu, kar je priročno,« pravi, »in kako malo pogrešaš vso natančnost tiska in oblikovanja, ki si jo nekoč tako cenil, a je ni več.« Sicer

d_a tiskane knjige še ne bodo izginile tako kmalu, vendar se kljub temu

kakšna je bilo branje nekoč«.⁴

jfej to pomeni za način, na katerega beremo tisto, kar smo nekoč brali v knjigi¹? L. Gordon Crovitz, ki dela za časopis Wall Street Journal, je predlagal, da nam lahko uporabniku prijazni in povezani bralniki kot Kindle »pomagajo vrniti zmožnost koncentracije in razširiti tisto, zaradi česar so knjige odlične: besede in njihov pomen«.⁵ Taksen občutek bi verjetno navdušeno delila večina |judi> ki jim je leposlovje pri srcu. A to je le pobožna želja. Crovitz je postal Žrtev zaslepljenosti, pred katero je svaril McLuhan: to je nezmožnost dojemanja, kako sprememba oblike medija spremeni tudi njegovo vsebino. »E-knjige ne smejo biti le tiskane knjige v elektronski obliki,« pravi višji podpredsednik HarperStudia, trgovske znamke založniškega velikana HarperCollins. »Medij moramo izkoristiti za to, da ustvarimo nekaj dinamičnega, s čimer bomo izkušnjo izboljšali. Hočem povezave in dodatke o okoliščinah nastajanja knjige in pripoved in video posnetke in pogovor.«⁶ Čim lahko knjigi dodamo povezave in jih povežemo s spletom — čim jo »razširimo«, »izboljšamo« in naredimo »dinamično« - spremenimo to, kar je, in s tem spremenimo tudi izkušnjo njenega branja. Elektronska knjiga ni nič bolj knjiga, kot je spletni časopis dejanski časopis.

Kmalu po tem, ko je pisatelj Steven Johnson začel brati elektronske knjige na svojem novem Kindlu, je spoznal, da »pri prehodu knjige v digitalno področje ne bo šlo za preprosto zamenjavo črnila za slikovne pike, ampak se bo zelo verjetno močno spremenil način branja, pisanja in prodaje knjig«. Navdušen je bil nad zmožnostjo Kindla, da razširi »univerzum knjig, ki so nam na dosegu roke«, in nad tem, da omogoča brskanje po knjigah na podoben način kot po spletnih straneh. Toda zaradi digitalne naprave je bil tudi zaskrbljen: »Bojim se, da bo ogrožena ena največjih radosti branja knjig - popolna poglobitev v drug svet oziroma v svet avtorjevih zamisli. Lahko da bomo knjige brali tako, kot vse večkrat beremo revije in časopise: malo tu, malo tam.«⁷

Christine Rosen iz Centra za etiko in javno politiko v Washingtonu, DC, je pred kratkim pisala o svoji izkušnji branja Dickensovega romana Nicho- Us Nickleby. Njena pripoved podkrepi Johnsonove strahove: »Čeprav sem bila sprva nekoliko zmedena, sem se hitro navadila na Kindlov zaslon in obvladala

gumbe za drsenje in obračanje strani. Kljub temu so bile moje oči nexnit_ne in so skakale naokoli, kot takrat, ko poskušam dlje Časa brati na računalnik Povsod je bilo polno motečih dejavnikov. Pogledala sem geslo o Dickensu n Wikipedii, potem pa skočila naravnost v zajčjo luknjo interneta in sledila p^ vezavi o Dickensovi kratki zgodbi 'Mugby Junction. Dvajset minut kasneje^ še vedno nisem vrnila k branju Nicklebjja na Kindlu.«⁸

Težave Christine Rosen so skoraj enake tistim, ki jih je leta 2005 doživljaj zgodovinar David Bell, ko je bral novo elektronsko knjigo The Genesis o/Napo. leonic Propaganda na internetu. Svojo izkušnjo je opisal v članku, objavljene^ v New Republic. »Po samo nekaj klikih se besedilo lepo pojavi na mojem računalniškem zaslonu. Začnem brati, a čeprav je knjiga dobro napisana in vsebuje veliko zanimivih podatkov, se izredno težko osredotočim nanjo. Drsim naprej in nazaj, iščem ključne besede in se celo večkrat kot ponavadi zamotim s tem, da si napolnim novo skodelico kave, preverim elektronsko poŠto, preverim no. vice, preuredim datoteke v predalu mize. Počasi se mi uspe prebiti skozi knjigo in vesel sem, da sem to storil. A teden dni kasneje ugotovim, da se komaj spomnim, kaj sem prebral.«⁹

Ko tiskano knjigo - naj gre za nedavno izdano akademsko knjigo o zgodovini ali za dvesto let star viktorijanski roman - prenesemo na elektronsko napravo, povezano na internet, se spremeni v nekaj, kar je zelo podobno spletni strani. Povezave in druge digitalne izboljšave usmerjajo bralca sem ter tja. Knjiga izgubi tisto, kar John Updike imenuje »robovi«, in se raztopi v prostrane, vznemirjene vode spleta.¹⁰ Premočrtnost tiskane knjige se skupaj z mirno zbranostjo, h kateri je nekoč spodbujala bralca, razbije. Zaradi visokotehnoloških funkcij naprav, kot sta Kindle in Applov novi iPad, bomo morda res brali vec elektronskih knjig, a način branja se bo zelo razlikoval od tega, kako beremo tiskane izdaje.

Spremembe v branju bodo prinesle tudi spremembe v pisanju, saj se bodo avtorji in njihovi založniki prilagodili novim navadam in pričakovanjem bralcev. Osupljiv primer tega že lahko vidimo na Japonskem. Leta 2001 je skupina mladih Japonk začela pisati kratke zgodbe na svoje mobilne telefone v obliki vrste sporočil, ki so jih nato objavile na spletni strani, Maho no i-rando, kjer so"ji drugi prebrali in komentirali. Zgodbe so se razširile v celo zbirko »romanov ^ jnobitela« in postale so vse bolj priljubljene. Nekatere od njih so na spletu našle vec milijonov bralcev. Založniki so stvar opazili in začeli romane tiskati. Ob koncu desedetja so romani z mobitela prevladovali na seznamih najbolje prodajanih knjig v državi. Tri najbolje prodajane japonske romane leta 2007 so izvirno napisali na mobilnih telefonih.

Oblika romanov odraža njihov izvor. Kot piše poročevalec Norimitsu Oni- shi so to »v glavnem ljubezenske zgodbe, napisane v kratkih stavkih, ki so značilni za sporočila, a vsebujejo bolj malo zapletov ali razvoja likov, kot se to zgodi v tradicionalnih romanih«. Enaindvajsetletna Rin, ena najbolj priljubljenih avtoric romanov, napisanih na mobilni telefon, je Onishiju razložila, zakaj mladi bralci opuščajo tradicionalne romane: »Ne berejo del profesionalnih pisateljev, ker so njihovi stavki pretežki, da bi jih razumeli, njihovo izražanje je namenoma zasičeno z besedami in zgodbe jim niso znane.«¹¹ Priljubljenost takšnih romanov se morda ne bo nikoli razširila izven Japonske, dežele, ki je nagnjena k nenavadnim kapricam, a takšne knjige kljub vsemu kažejo, kako spremembe v branju neizogibno sprožijo spremembe v pisanju.

Se en znak tega, kako splet začenja vplivati na pisanje knjig, se je pojavil leta 2009, ko je 0'Reilly Media, ameriški založnik knjig o tehnologiji, izdal knjigo o strani Tvvitter, ki so jo ustvarili z Microsoftovim programom za predstavitve PowerPoint. »Že dolgo nas zanima, kako spletni medij spremeni predstavitev, pripoved ali zgradbo knjige,« je povedal izvršni direktor podjetja Tim 0'Reilly v uvodu h knjigi, ki je na voljo tako v tiskani kot digitalni izdaji. »Večina knjig kot način razporeditve besedila še vedno uporablja stari vzorec nepretrgane pripovedi. Tukaj pa smo po vzoru spleta uporabili samostojne strani, med katerimi lahko beremo vsako posebej (ali v skupini po največ dve ali tri).« Taksna »modularna arhitektura« odraža način, na katerega so se zaradi prilagajanja spletnemu besedilu spremenile bralne navade ljudi, je razložil 0'Reilly. Splet »prinaša neštete lekcije o tem, kako se morajo knjige zaradi selitve na internet preoblikovati«.¹²

Nekatere spremembe v načinu pisanja in predstavljanja knjig bodo ogromne. Vsaj en pomemben založnik, Simon & Schuster, je že začel izdajati e-roma- ne, pri katerih so v virtualne strani vdelani video posnetki. Ti hibridi so znani pod imenom »vook«. Druga podjetja pripravljajo podobne multimedijske poskuse. »Vsi poskušajo ugotoviti, kako bi v enaindvajsetem stoletju najbolje

združili knjige in informacije,« je rekla direktorica Simon & Schuster Juj;^ Curr v razlagi vzrokov, ki so pripeljali do vooka. »Besedilo ne more več bitf samo linearno.«¹³

Druge spremembe v obliki in vsebini bodo komaj opazne in se bodo razvile počasi. Ko bo, na primer, vse več bralcev odkrivalo knjige prek spletnih iskal nikov besedil, bodo avtorji vse bolj prisiljeni k prikrojevanju besed glede na is kalnike, tako kot to danes nenehno počnejo pisci spletnih dnevnikov in drugih besedil na spletu. Steven Johnson takole oriše nekatere možne posledice: »Pj_sa. telji in založniki bodo začeli razmišljati o tem, kako visoko se lahko posamezne strani ali poglavja pojavijo v Googlovih rezultatih iskanja, in bodo dele besedila napisali posebej v upanju, da bodo tako privabili stalen tok obiskovalcev. Posamezne odstavke bodo spremljale oznake, ki bodo usmerjale morebitne iskalce¹ naslove poglavij bodo preizkusili, da bodo ugotovili, kako visoko se izpišejo.«¹⁴

Veliko opazovalcev verjame, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo v digitalne bralnike vdelali funkcije za družbeno mreženje, s čimer bo branje postalo kot moštven šport. Medtem ko bomo preletavali elektronsko besedilo, bomo zraven tudi klepetali in si pošiljali virtualne beležke. Naročali se bomo na storitve, ki samodejno obnavljajo naše elektronske knjige s komentarji in pripombami, ki jih bodo dodali drugi bralci. Kot pravi Ben Vershbow z ameriškega Inštituta za prihodnost knjige, ki je veja Annenbergovega centra za komunikacijo Univerze v Južni Kaliforniji: »Kmalu bodo razprave dobesedno v knjigah, tako v obliki klepetov v živo kot nesočasnih izmenjav prek komentarjev in družbenih pripomb. Videli boste lahko, kdo vse tam zunaj bere določeno knjigo, in s temi bralci se boste lahko začeli pogovarjati.«¹⁵ V eseju, ki je dvignil veliko prahu, je pisec znanstvenih člankov Kevin Kelly celo predlagal, da bomo imeli na spleta skupne zabave s funkcijama kopiraj in prilepi. Iz koščkov besedila starih knjig bomo skupaj sestavili nove. »Ko so knjige enkrat v digitalni obliki,« je napisal, »jih lahko razstavimo na posamezne strani ali celo odlomke. Te koščke bomo nato spet pomešali v preoblikovane knjige,« ki jih bodo potem »izdali in si jih bo splošno občinstvo nato izmenjavalo«.¹⁶

To predvidevanje se lahko uresniči ali ne, toda zdi se neizogibno, da bo imela težnja spleta, da vse medije spremeni v družbene, daljnosežen učinek na slog branja in pisanja ter posledično na sam jezik. Ko se je oblika knjige spremenila zaradi tihega branja, je bil eden najpomembnejših rezultatov razvoj

^ebfteg³ pisanja. Avtorji, ki so lahko predvidevali, da bo pozoren bralec, ki k^phoko intelektualno in čustveno zavzet, »le prišel in se jim zahvalil«, so p_reskočili meje družbenega govora in začeli raziskovati bogastvo značilnih leposlovnih oblik, med katerimi so mnoge lahko obstajale le na papirju. Nova svoboda zasebnega pisca je, kot smo videli, povzročila razcvet poskusov pisanja, ^ joi razširili besedišče, prestavila je meje skladnje in na splošno povečala pri- lagodijivost in izraznost jezika. Zdaj ko se kontekst branja znova spreminja, iz zasebne strani v skupinski zaslon, se bodo tudi avtorji spet prilagodili. Vse bolj bodo svoje delo prikrojevali okolju, ki ga esejist Caleb Crain opisuje kot »sku- pinskost«, saj ljudje berejo v glavnem »zaradi občutka pripadnosti« in ne zaradi osebnega Širjenja znanja ali zabave.¹⁷ Zdi se, da je s tem, ko družba postaja pomembnejša od leposlovja, pisateljem usojeno, da se izognejo virtuoznosti in drzniin poskusom ter se raje poslužijo pustejšega, a dostopnejšega sloga. Pisanje bo postalo način beleženja čenč.

Hitro spremenljivo digitalno besedilo bo zelo verjetno vplivalo tudi na način pisanja. Tiskana knjiga je dokončni izdelek. Ko so besede enkrat natisnjene na papir, jih ni več mogoče izbrisati. Dokončnost objavljenega besedila je od nekdaj v najboljših in najvestnejših pisateljih in urednikih vzbujala željo, celo skrb, da izpopolnijo dela, ki jih izdajo - da pišejo z očmi in ušesi, obrnjenimi proti neskončnosti. Elektronsko besedilo pa ni večno nespremenljivo. Na digitalni tržnici izdajanje ni več samostojen dogodek, temveč postane stalen proces in popravljanje lahko poteka v nedogled. Celo po tem, ko elektronsko knjigo naložimo v napravo, povezano na internet, jo je z lahkoto mogoče samodejno posodobiti - prav tako kot se to danes dela s programsko opremo.¹⁸ Zdi se precej verjetno, da se bo zaradi pomanjkanja občutka o zadnji različici knjige sčasoma spremenil tudi odnos pisateljev do njihovega dela. Pritisk, da je treba doseči popolnost, se bo zmanjšal, skupaj s tem pa bo izginila tudi umetniška natančnost, ki jo je ta pritisk spodbujal. Kako lahko majhne spremembe v predvidevanjih in odnosu pisateljev pomembno vplivajo na njihovo pisanje, postane jasno že, če pogledamo zgodovino dopisovanja. Osebno pismo, ki je bilo na primer napisano v devetnajstem stoletju, je komajda podobno osebnemu elektronskemu ali SMS sporočilu, napisanemu danes. Ker se tako radi predajamo prijetnim stranem neuradnosti in neposrednosti, se je naša sposobnost izražanja in govora izrazito zožila oziroma izgubila.¹⁹

Povezanost in druge značilnosti elektronskih knjig bodo brez dvoma pri_ne sle nove radosti in razvedrilo. Lahko da bomo digitalizacijo videli celo kot neka' osvobajaj o čega, kot način osvoboditve besedila, ki ni več omejeno s papirji kot predlaga Kell/. A cena za to bo dodatna oslabitev, če ne dokončna prekin' tev intimne intelektualne povezanosti med osamljenim pisateljem in osamlje nim bralcem. Globoko branje, ki je postalo priljubljeno po Gutenbergove^ izumu, ko je bil »mir del pomena, del uma«, bo postajalo vse manj pomembno in najverjetneje se mu bo posvečala le še majhna, umirajoča elita. Z drugimi besedami, vrnili se bomo nazaj k zgodovinski normi. Kot je skupina profesorjev z Univerze Northwestern napisala v članku, objavljenem leta 2005 vAnnualfo. view of Sociology, nedavne spremembe v naših bralnih navadah nakazujejo, daje bila »doba množičnega branja« knjig le kratka »anomalija« v naši intelektualni zgodovini: »Zdaj opažamo, da se takšno branje vrača k svoji nekdanji družbeni osnovi: manjšini, ki za to ne potrebuje kakšne zunanje prisile in ki jo bomo imenovali razred bralcev.« Vprašanje, na katero pa bomo morali po njihovem mnenju še odgovoriti, je, ali bo imel ta razred bralcev »moč in prestiž, ki je povezan z vse redkejšo obliko kulturnega kapitala«, ali pa bomo imeli njegove čudaške člane za ljudi z »vse bolj skrivnostnim konjičkom«.²⁰

Ko je izvršni direktor podjetja Amazon Jeff Bezos predstavil Kindle, je takole čestital sam sebi: »Zelo ambiciozno je, da vzameš nekaj tako visoko razvitega, kot je knjiga, in to Še dodatno izboljšaš. In morda celo spremeniš način, na katerega ljudje berejo.«²¹ Pri tem ni nič »morda«. Način branja - in pisanja-se je zaradi svetovnega spleta že spremenil in spremembe se bodo nadaljevale, ko bodo besede iz knjig počasi, a zagotovo vzeli s papirja in jih vdelali v »ekosistem tehnologij za motenje«.

Učenjaki že dolgo časa poskušajo pokopati knjigo. V začetku devetnajstega stoletja so številni opazovalci zaradi naraščajoče priljubljenosti časopisov-samo v Londonu so jih izdajali precej več kot sto - predvidevali, da bodo knjige vsak čas postale stvar preteklosti. Kako bi le lahko tekmovale z dnevnim časopisom, ki je tako neposreden? »Se pred koncem tega stoletja bomo tiskali samo še novinarska besedila ~ tu bo vsa človeška misel,« je izjavil francoski pesnik in politik Alphonse de Lamartine leta 1831. »Misel se bo po svetu razširila s svetlobnohitrostjo, ljudje jo bodo v trenutku sprejeli, v trenutku napisali, v trenutku doumeli. Svet bo kot odeja prekrila od severnega do južnega pola - nagla, tre- _utna> i vnemo duše, iz katere je privrela. To bo vladavina človeške besede v vsej svoji polnosti. Misel ne bo imela časa, da bi dozorela, da bi se nakopičila v obliko knjige - knjiga bo prišla prepozno. Edina knjiga, ki je odslej še možna, je časopis.«²²

Lamartine se je motil. Ob koncu stoletja so bile knjige še vedno prisotne in so veselo živele poleg časopisov. A že se je pokazala nova grožnja njihovemu obstoju: gramofon Thomasa Edisona. Zdelo se je očitno, vsaj intelektualcem, da bodo ljudje kmalu leposlovje poslušali, namesto da bi ga brali. Philip Hubert je v eseju, ki gaje leta 1889 objavil v Atlantic Monthly, napovedal, da »veliko knjig in zgodb morda sploh ne bo več ugledalo luči tiska; v roke bralcev oziroma poslušalcev bodo prišle v obliki gramofonskih plošč.« Hubert je zapisal Še, da bo gramofon, ki je takrat zvok lahko posnel in tudi predvajal, prav tako »obljubljal, da bo precej prekašal pisalni stroj« kot sredstvo za pisanje proze.²³ Istega leta je futurist Edward Bellamy v članku za Harpers predlagal, da bodo ljudje začeli brati »z zaprtimi očmi«. S seboj naj bi nosili majhen predvajalnik zvoka, imenovan »nepogrešljivnik«, ki naj bi vseboval vse njihove knjige, časopise in revije. Matere, je napisal Bellamy, ne bodo več imele »hripavega glasu od pripovedovanja zgodb svojim otrokom, da bi jih na deževne dni umirile«. Vsi otroci naj bi namreč imeli vsak svoj nepogrešljivnik.²⁴

Pet let kasneje je revija Scribners Magazine zadala navidezen milostni strel kodeksu, ko je objavila članek z naslovom »Konec knjig« Octava Uzanna, uglednega francoskega pisatelja in založnika. »Kakšno je moje mnenje o usodi knjig, moji dragi prijatelji?« je zapisal. »Ne verjamem (in napredek elektrike in modernih naprav mi to tudi prepoveduje), da Gutenbergov izum čaka kaj drugega, kot da slej ali prej zastara kot sredstvo sodobne interpretacije izdelkov našega uma.« Tisk, »nekoliko staromoden proces«, ki je stoletja »tiransko vladal človeškemu umu«, naj bi nadomestila »fonografija« in knjižnice naj bi postale »gramofonoteke«. Priča naj bi bili vrnitvi »umetnosti govorništva«, saj naj bi govorniki zamenjali pisatelje. »Gospe,« je zaključil Uzanne, »o uspešnem avtorju ne bodo več govorile: 'Kakšen očarljiv pisatelj!' Vse prevzete od Čustev bodo vzdihovale: Ah, kako je glas tega »Pripovedovalca« vznemirljiv, očarljiv, ganljiv.'«²⁵

A knjiga je enako kot časopis preživela tudi gramofon. Poslušanje ni na domestilo branja. Edisonov izum je služil predvsem predvajanju glasbe in _ne recitiranju poezije in proze. V dvajsetem stoletju je branje preživelo nove in nove napade, ki bi lahko predstavljali smrtno grožnjo: gledanje filmov v kinu poslušanje radia, spremljanje televizijskih oddaj. Danes so knjige enako pogoste kot kdajkoli prej in obstaja veliko razlogov za prepričanje, da bodo ljudje v prihodnjih letih tiskane knjige še naprej izdajali in brali v velikih količinah. Fizične knjige so morda res na tem, da zastarajo, a pot do tega bo zagotovo dolga in ovinkasta. Čeprav dejstvo, da kodeks še vedno obstaja, sicer lahko razveseljuje nekatere ljubitelje knjig, ne spremeni tega, da so knjige in branje knjig, vsaj kot smo jih poznali v preteklosti, v kulturnem zatonu. Naša družba tiskani besedi posveča vse manj časa in celo takrat, ko beremo natisnjena besedila, to počnemo v delovni senci interneta. Literarni kritik George Steiner je leta 1997 tako zapisal: »Že zdaj smo se v glavnem znebili miru, umetnosti zbranosti in pomnjenja, razkošja časa, od katerega je odvisno Visoko branje'.« A »te razjede«, je nadaljeval, »so skoraj nepomembne v primerjavi s krasnim novim svetom elektronike«.²⁶ Pred petdesetimi leti bi lahko trdili, da smo Še vedno v dobi tiska. Danes to ni več mogoče.

Nekateri misleci pozdravljajo konec knjige in literarnega razmišljanja, ki ga je gojila. Mark Federman, raziskovalec na področju izobraževanja z Univerze v Torontu, je v nedavnem nagovoru skupine učiteljev in učiteljic dejal, da je pismenost, kot jo tradicionalno razumemo, »zdaj le še zastarel pojem, estetska oblika, ki ni več pomembna za resnična vprašanja in problematiko pedagoškega dela, podobno kot recitirana poezija - seveda ni nič manj vredna, a prav tako ni več sila, ki bi oblikovala družbo«. Prišel je čas, je rekel Federman, da učitelji in učenci opustijo »linearni, hierarhični« svet knjige in vstopijo v spletni »svet povsod navzoče povezanosti in prodorne bližine« - svet, v katerem »največja spretnost« vključuje »odkrivanje nastajajočega pomena med konteksti v neprestanem gibanju«.²⁷

Clay Shirky, akademik na področju digitalnih medijev na Univerzi v New Yorku, je leta 2008 v objavi na spletnem dnevniku predlagal, naj ne izgubljamo časa z objokovanjem globokega branja - tako ali tako je bilo že ves čas precenjeno. »Nihče ne bere Vojne in miru,« je napisal in s tem Tolstojev epski roman izpostavil kot klasičen primer visokega literarnega dosežka. »Roman je predolgin ne pr^eve<^ zanimiv.« Ljudje »se vse bolj odločajo, da Tolstojevo sveto delo v resnici ni vredno časa, ki ga porabimo za to, da ga preberemo«. Enako velja za Pro.ustovo delo Iskanje izgubljenega časa in druge romane, ki smo jih do pred kratkim imeli za, kot z roko zamahne Shirky, »zelo pomembna dela (z veliko začetnico) na nek nejasen način«. Pravzaprav smo »vsa ta leta« pisateljem, kot sta Tolstoj in Proust, podeljevali »prazno hvalo«. Naše literarne navade »so bile samo stranski učinek življenja v okolju, kjer nismo imeli dobrega dostopa«.²⁸ Zdaj ko nam je internet priskrbel obilen »dostop«, je zaključil Shirky, lahko te obrabljene navade končno odpravimo.

Takšne izjave se zdijo nekoliko preveč nerealne, da bi jih lahko jemali resno. Spominjajo na najnovejši izraz čudaške drže, ki je bila od nekdaj značilna za andintelektualno vejo akademije. A po drugi strani lahko obstaja tudi milejša razlaga. Federman, Shirky in drugi njima podobni lahko predstavljajo prve primere razmišljanja po literaturi, intelektualce, za katere je bil najpomembnejši kanal za informacije vedno zaslon in ne papir. Kot je napisal Alberto Manguel: »Med knjigo, ki jo je tradicija razglasila za klasično, in knjigo (isto knjigo), ki smo si jo prisvojili prek nagona, čustev in razuma, obstaja nepremostljivo brezno: s slednjo smo trpeli, se z njo veselili, jo prevedli v lastno izkušnjo in (kljub vec plastem branja, s katerimi knjiga pride v naše roke) neizogibno postali njeni prvi bralci.«²⁹ Ce nimate časa, zanimanja ali zmožnosti, da se povežete z leposlovnim delom - da si ga prisvojite tako, kot opisuje Manguel - potem se vam bo Tolstojeva mojstrovina seveda zdela »predolga in ne preveč zanimiva«.

Čeprav je misel, da se ne zmenimo za tiste, ki trdijo, da je bila vrednost literarnega uma vedno precenjena, mamljiva, pa bi bila to napaka. Njihovi argumenti so Še en pomemben znak bistvenega premika v odnosu do intelektualnih dosežkov, ki se v družbi razvija. Zaradi njihovih besed je ta premik tudi veliko lažje utemeljiti - ljudje se namreč lažje prepričajo v to, da je brskanje po internem primeren, celo boljši nadomestek za globoko branje in druge oblike umirjenega in zbranega uma. Federman in Shirky s trditvami, da so knjige zastarele in pogreŠljive, poskrbita za intelektualno pretvezo, ki sicer premišlja- jocim ljudem omogoča, da lažje vstopijo v stalno stanje raztresenosti, ki določa življenje na spletu.

Naša želja po hitro premikajočem se kalejdoskopskem razvedrilu ne izvic_a iz izuma svetovnega spleta. Pojavila se je že pred mnogimi desetletji in je v te^ : času rasla skupaj s' hitrostjo dela in družinskega življenja ter prihodom medijev, kot sta radio in televizija, ki so prinesli val programov, sporočil in oglas_ov Čeprav internet pomeni korenit večstranski odmik od tradicionalnih medijev obenem predstavlja tudi nadaljevanje intelektualnih in družbenih trendov, ki so nastali, ko so ljudje sprejeli elektronske medije dvajsetega stoletja, ki so vse odtlej oblikovali naše življenje in razmišljanje. Stvari, s katerimi se zamotimo, so se množile dolgo, a še nikoli doslej ni bilo medija, ki bi bil tako kot internet programiran na način, da našo pozornost razkropi tako na široko in tako vztrajno.

David Levy v Scrolling F o rivard op i s uj e sestanek, ki ga je imel v znamenitem Xeroxovem Raziskovalnem centru Palo Alto (PARC) sredi sedemdesetih let, v času, ko so inženirji in programerji v visokotehnoloških laboratorijih oblikovali številne funkcije osebnega računalnika, ki jih imamo danes za samoumevne. Skupino uglednih računalniških znanstvenikov so v PARC povabili, da bi si ogledali predstavitev novega operacijskega sistema, ki naj bi olajšal »večopravil- nost«. Za razliko od tradicionalnih operacijskih sistemov, ki so lahko prikazovali samo eno nalogo naenkrat, je novi sistem zaslon razdelil v številna »okna«, kjer so v vsakem od njih delovali različni programi oziroma so bili prikazani različni dokumenti. Predstavnik podjetja Xerox je prožnost sistema prikazal tako, da je kliknil iz okna, v katerem je sestavil programsko kodo, v okno, kjer se je pokazalo pravkar prispelo elektronsko sporočilo. Sporočilo je hitro prebral in odgovoril nanj, potem pa skočil nazaj v okno za programiranje in nadaljeval s kodiranjem. Nekateri v občinstvu so novemu sistemu zaploskali. Menili so, da bi ljudem omogočil veliko učinkovitejšo uporabo računalnikov. Drugi pa so se zgrozili. »Zakaj za vraga bi kdo hotel, da ga med programiranjem zmoti elektronsko sporočilo — in odvrne njegovo pozornost?« je jezno vprašal eden od prisotnih znanstvenikov.

To vprašanje je danes nenavadno. Okenski vmesnik je prisoten na vseh osebnih računalnikih in prav tako na večini drugih računalniških naprav. Na spletu so okna znotraj oken znotraj oken, da sploh ne omenjamo dolgih vrstic zavihkov, ki so namenjena temu, da sprožijo odpiranje še več oken. Večopravilnost je postala tako vsakdanja, da bi se nam večini zdelo neznosno, če bi se morali vrniti k računalnikom, ki so lahko odprli le en program ali datoteko naenkrat.

£ čeprav zgornje vprašanje ni več smiselno, je danes še vedno enako ključnega pomena kot pred petintridesetimi leti. Kot pravi Levy, nakazuje »nasprotovanje med dvema različnima načinoma dela in dvema različnima načinoma razumevanja, kako bi morala tehnologija to delo olajšati«. Raziskovalec pri podjetju Xerox »je bil navdušen nad tem, da bo lahko žongliral z več nalogami svojega dela hkrati«, dvomlj ivi vprasevalec pa je svoje delo videl »kot vajo v osamljeni, usmerjeni osredotočenosti«.³⁰ Z odločitvami o uporabi računalnika, ki smo jih naredili zavestno ali drugače, smo zavrnili intelektualno tradicijo osamljene, usmerjene osredotočenosti, torej etike, ki nam jo je podarila knjiga. Stavili smo na žonglerja.