Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

štiri

c/3 STRAN ZA POGLABLJANJE co

J\x> so ljudje prvič začeli stvari zapisovati, so znamenja načečkali na vse, kar jim je prišlo pod roke — gladke skale, kose lesa ali lubja, dele blaga, koščke kosti, Črepinje polomljene posode. Takšni kratkotrajni pripomočki so bili prvi mediji pisane besede. Njihova prednost je bila, da so bili poceni in jih je bilo v izobilju, vendar pa so bili majhni, neenakomernih oblik in hitro so se lahko izgubili, zlomili ali kako drugače poškodovali. Primerni so bili za napise in oznake, morda kratka obvestila ali beležke, a nič kaj več od tega. Nihče si ni niti zamišljal, da bi na kamenček ali črepinjo izlil kakšne globoke misli ali dolgo razpravo.

Poseben medij za pisanje so prvi uporabili Sumerci. Svoj klinopis so vrisali v natančno izdelane plošče iz gline, ki je je bilo v Mezopotamiji na pretek. Kepo gline so očistili, jo oblikovali v tanko kocko, vanjo z ošpičeno trsteno paličico zapisali črke in jo nato posušili na soncu ali v peči. Na te plošče, ki so imele dolg rok trajanja, so zapisovali vladne registre, poslovno korespondenco, trgovske pogodbe in zakonske dogovore, pa tudi daljša, bolj leposlovna besedila, kot so zgodovinske in verske pripovedi ter zgodbe o vsakodnevnih dogodkih. Pri daljših delih so plošče pogosto označili s številkami in tako ustvarili vrsto glinenih »strani«, ki so predstavljale predhodnice sodobne knjige. Glinene plošče so bile priljubljen medij za pisanje še več stoletij, a ker jih je bilo težko pripraviti, nositi in hraniti, so bile ponavadi namenjene predvsem dokumentom, ki so jih pisali uradni pisarji. Pisanje in branje sta bila Še vedno skrivnostni spretnosti.

Okoli leta 2500 pred našim štetjem so Egipčani začeli izdelovati zvitke iz papirjevca, ki je rasel vsepovsod ob Nilovi delti. Vlakna rastline so ločili in jih razporedili po križastem vzorcu ter jih navlažili, da so spustila sok. Zaradi smole, ki je pri tem nastala, so se vlakna zlepila v polo, ki so jo nato potolkliin iz nje oblikovali gladko belo pisalno površino, precej podobno papirju, kot ga uporabljamo danes. Skupaj so zlepili tudi po dvajset pol, da je nastal dolg zvitek, te pa so, tako kot nekoč glinene plošče, včasih uredili po številkah. Zvitki so bili prilagodljivi, prenosljivi in lahko jih je bilo hraniti, zato so imeli precej prednosti pred veliko težjimi ploščami. Grki in Rimljani so jih začeli uporabljati kot najpomembnejši medij za pisanje, čeprav jih sčasoma niso več delali iz papirusa, temveč je ta material nadomestil pergament iz kozje ali ovčje kože.

Zvitki so bili namreč dragi. Papirus je bilo treba pripeljati iz Egipta, koze pa posebej obdelati, kar je bilo potratno in je zahtevalo določene spretnosti. Ko se je pisanje razširilo, je zrasla tudi potreba po cenejši možnosti, nečem takem, kar bi učenci lahko uporabljali za zapiske in pisanje esejskih nalog. Tako je prišlo do razvoja nove priprave za pisanje, voščene tablice, ki je bila sestavljena iz preprostega lesenega okvira, zapolnjenega s plastjo voska. Črke so s strganjem vpisali v vosek z novo vrsto pisala, stilusom, ki je imelo poleg ostre konice za pisanje tudi top konec za strganje voska, s čimer so tablico očistili. Ker so učenci in drugi pisci besede z lahkoto izbrisali s tablic, so jih lahko uporabili večkrat, zaradi česar so bile veliko bolj varčne kot zvitki. Čeprav voščene tablice niso posebej visoko razvito orodje, so igrale pomembno vlogo pri spreminjanju pisanja in branja iz specializirane, uradne veščine v priložnostno, vsakodnevno dejavnost - vsaj za pismene meščane.

Toda voščena tablica je bila pomembna iz še enega razloga. Ko so ljudje želeli poceni shraniti ali razširiti dolgo besedilo, so več tablic z usnjeno vrvico ali trakom iz blaga povezali skupaj. Povezane tablice, ki so bile priljubljene same zase, so služile kot vzor za nekega neznanega Rimljana, ki je kmalu po Kristusu več listov pergamenta zašil med dva trda usnjena pravokotnika in tako ustvari! prvo pravo knjigo. Čeprav se je vezana knjiga oziroma ^kodeks pojavil in izpodrinil zvitek šele nekaj let kasneje, so bile prednosti te tehnologije gotovo jasne že njenim prvim uporabnikom. Ker je pisar lahko pisal na obe strani lista v kodeksu, je bilo za knjigo potrebnega veliko manj papirusa ali pergamenta kol za zvitek, na katerega so pisali samo na eni strani, s čimer se je cena izdelave izredno znižala. Knjige so bile tudi veliko bolj strnjene, zato jih je bilo lažje prenašati in skrivati. Hitro so postale najbolj priljubljena oblika za prve izdaje Svetega pisma in drugih kontroverznih del. Po knjigah je bilo tudi lažje brskati.

Iskanje določenega odlomka na dolgem zvitku besedila je bilo nerodno, v knjigi p_{a s}i ga lahko našel že, če si preprosto polistal po njej.

V času širjenja tehnologije knjige pa je zapuščina ustnega sveta še naprej oblikovala besede na straneh, ki so jih pisali in brali. V starih Časih je komaj kdo bral potihem. Nove kodekse so, prav tako kot tablice in zvitke pred tem, skoraj vedno brali naglas, ne glede na to, ali je bil bralec sam ali v skupini. V znanem odlomku dela Izpovedi je svetnik Avguštin opisal presenečenje, ki ga je občutil, ko je okrog leta 380 našega štetja videl Ambrozija, milanskega škofa, kako sam sebi potihem bere. »Toda kadar je bral, so mu le oči pobirale vrstice, mu je le srce prodiralo v vsebino, glas in jezik pa sta mirovala,« je zapisal Avguštin. » Bil sem večkrat navzoč [...], a nikoli ga nisem videl drugače brati kot potihoma.« Avguština je takšno nenavadno vedenje begalo, zato je menil, da je imel Ambrozij »dovolj razloga za tiho branje že v tem, da je moral paziti na svoj glas, ker mu je izredno rad zahripeval«.¹

Danes si kaj takega težko predstavljamo, a v prvih zapisih besede niso bile ločene s presledki. V knjigah, ki so jih s črnilom napisali pisarji, so se besede prelivale iz ene v drugo brez presledka skozi vrstice in strani; takšen način pisanja se danes imenuje scriptura continua. Neločevanje besed je odsevalo izvor jezika v govoru. Ko govorimo, ne vstavljamo premora med dvema besedama - z naših ustnic gladko teče dolg, nepretrgan tok zlogov. Prvi pisci ne bi mogli niti pomisliti na to, da bi med besedami pustili prazne prostorčke. Preprosto prepisovali so govor, tako da so na papir prenašali tisto, kar so jim ušesa ukazala, naj napišejo. (Ko se danes otroci učijo pisati, prav tako zapišejo besede skupaj. Enako kot prvi pisarji pišejo tisto, kar slišijo.) Pisarji se tudi niso posebej posvečali besednemu redu v stavku. Pri govoru so pomen v glavnem prenašala obrazila za sklanjanje in spreganje, vzorci poudarjanja zlogov, in ta ustna tradicija je še naprej prevladovala tudi v pisanju. Bralci v srednjem veku pri tolmačenju besedil v knjigah ne bi mogli uporabiti besednega reda za razbiranje pomena. Teh pravil takrat namreč še niso izumili.²

Pisanje brez presledkov, skupaj s pomanjkanjem pravil besednega reda, je za starodavne bralce predstavljalo »dodatno miselno breme«, kot razlaga Paul Saenger v Space between Words, svoji zgodovini pisne knjige.³ Oči bralca so se morale po vrsticah besedila premikati počasi in oklevajoče. Pogosto so morale postati in se velikokrat vrniti na začetek stavka, ko so se možgani trudili razbra-

STRAN ZA

[ PLITVINE

ti, kje se ena beseda konča in druga začne ter kakšno vlogo ima posamezna be- i seda za pomen stavka. Branje je bilo kot reševanje uganke. Celotni možgan^ ' korteks, vključno s sprednjimi deli, ki jih uporabljamo za reševanje problemov \ in odločanje, je brnel od dejavnosti nevronov. [

Branje knjig je bilo zaradi počasnega, miselno napornega razčlenjevanja i besedila težavno. Prav zato ni nihče, razen kakšne izjeme kot Ambrozij, b_rjj I potihem. Izgovorjava zlogov je bila za razvozlavanje besedila ključna. Te p_re. 1 preke, ki bi se nam danes zdele nevzdržne, pa v kulturi, ki je bila še vedno 1 ukoreninjena v govoru, niso bile preveč pomembne. »Ker so tisti, ki so brali 1 uživali v sladkih ritmičnih in naglaševalnih vzorcih izgovorjenega besedila,« pj^ 1 Saenger, »pomanjkanje presledkov v grščini in latinščini ni predstavljalo takšne 1 ovire za učinkovito branje, kot bi jo za sodobnega bralca, ki se trudi brati hi-1 tro.«⁴ Poleg tega je bila večina pismenih Grkov in Rimljanov več kot srečnih,« 1 so jim knjige brali njihovi sužnji. 1

I

65

64

Oblika pisnega jezika se je končno ločila od ustne tradicije šele dolgo po | padcu rimskega imperija in takrat se je tudi začela prilagajati edinstvenim po- j trebam bralcev. V srednjem veku je število pismenih ljudi - menihov, učencev, j trgovcev, aristokratov - stalno naraščalo in knjige so postajale vse dostopnejše, i Veliko novih knjig je bilo strokovnih in niso bile namenjene branju za užitek j ali učenje, temveč za praktično uporabo. Ljudje so si vse bolj želeli brati hitro in samo zase, kar je postalo tudi potreba. Branje je postajalo vse manj podobno j predstavi in se je vse bolj razvijalo v sredstvo osebnega učenja in napredovanji i Ta premik je vodil v najpomembnejšo spremembo pisanja po izumu fonetične abecede. Na začetku drugega tisočletja so pisci začeli pri svojem delu uporablja- I ti pravila besednega reda, tako da so besede postavljali po predvidljivem, določenem sistemu slovničnih pravil. Obenem so pisarji začeli razdeljevati stavke v posamezne besede, ki so jih ločili s presledki. Presledke so najprej uporabljali m I Irskem in v Angliji, od koder se je ta navada razširila po ostali zahodni Evropi. I Do trinajstega stoletja je seriptum continua skoraj povsem izginila tako v latin-1 skih besedilih kot v besedilih, napisanih v pogovornem jeziku. Poleg tega so 1 začeli pogosto uporabljati tudi ločila, ki so delo bralca dodatno olajšala. Pisanje| je bilo prvič v zgodovini namenjeno tako očem kot ušesom. 1

Opisane spremembe so bile izjemnega pomena. Pravila besednega reda so sprožila revolucijo v jezikovni strukturi - in sicer takšno, ki je bila, kot piše Saenger, »v svojem bistvu v popolnem nasprotju z nekdanjo težnjo po metricnem [n ritmičnem jeziku«.⁵ Vstavljanje presledkov med besede je olajšalo miselni napor za razvozlavanje besedila, zato so ljudje lahko brali hitreje in potihem, poleg tega pa so prebrano tudi bolje razumeli. Takšne spretnosti se je bilo treba naučiti- Kot kažejo sodobne raziskave mladih bralcev, je zahtevala zapletene spremembe v možganskih mrežah. Izurjen bralec, kot razlaga Maryanne Wolf, razvije del možganov, posebej namenjen in opremljen za hitro razvozlavanje besedila. Področja so povezana tako, da »predstavljajo pomembne vidne, fono- loške in semantične podatke, ki jih v spomin prikličejo s svetlobno hitrostjo«. Vidni korteks, na primer, razvije »pravi kolaž« nevronskih skupkov za prepoznavanje »vidnih podob črk, njihovih vzorcev in besed« v le nekaj milisekundah.⁶ Ko možgani postanejo pri razvozlavanju besedila spretnejši in spremenijo nekoč zahtevno reševanje problema v postopek, ki je pravzaprav samodejen, lahko več energije vložijo v tolmačenje pomena. To omogoči tako imenovano »poglobljeno branje«. Presledki »spremenijo nevrofiziološki proces branja« in s rem »razbremenijo intelektualne sposobnosti bralca«, piše Saenger; »celo tisti bralci, ki intelektualno niso preveč sposobni, so lahko začeli brati hitreje in so razumeli vse večje število vse težjih besedil.«⁷

Bralci pa pri tej dejavnosti niso postali le učinkovitejši, marveč tudi po- zornejši. Tiho branje knjige je zahtevalo sposobnost dolgotrajne popolne zbranosti, da se je bralec »izgubil« v knjigi, kot pravimo danes. Takšno vzgajanje možganov ni bilo enostavno. Naravno stanje človeških možganov je, tako kot pri možganih naših sorodnikov v živalskem kraljestvu, raztresenost. Nagnjeni smo k temu, da s pogledom hitimo sem in tja, s čimer se z enega predmeta k drugemu preusmerja tudi naša pozornost, da se lahko čim bolje zavedamo dogajanja okrog nas. Nevroznanstveniki so v človeških možganih odkrili primitivne »mehanizme, ki delujejo od spodaj navzgor«, kot pišejo avtorji članka, objavljenega leta 2004 v Current Biology, in »na osnovi golih Čutnih zaznav ter hitro in nezavedno obračajo pozornost k vpadljivim vidnim oblikam, ki bi lahko bile pomembne«.⁸ Našo pozornost pritegne zlasti kakršnakoli sprememba v okolici. »Naši čuti so natančno uglašeni na prepoznavanje sprememb,« razlaga Maya Pines z Zdravstvenega inštituta Howard Hughes. »Nepremični oziromanespremenljivi predmeti postanejo del ozadja in jih v glavnem ne opazimo.« 4 čim se »nekaj v okolici spremeni, moramo to opaziti, ker bi lahko pomenilo nevarnost - ali priložnost«.⁹ Naglo, samodejno preusmerjanje pozornosti je bil₀ nekoč bistvenega pomena za naše preživetje. Zmanjševalo je možnost, da nas preseneti plenilec ali da spregledamo bližnji vir hrane. Večino zgodovine je bil₀ normalno človeško razmišljanje vse prej kot linearno.

Branje knjige je bil torej nenaraven miselni proces, ki je zahteval stalno nemoteno namenjanje pozornosti enemu statičnemu predmetu. Bralci so $_e morali zato postaviti v to, kar bi T. S. Eliot opisal kot »mirno točko krožeče- ga sveta«.¹ Možgane so morali izučiti, da se ne menijo za dogajanje v okolici ter se uprejo potrebi po skakanju pozornosti z enega čutnega namiga na drugega. Morali so ustvariti ali ojačati tiste nevronske povezave, ki so potrebne za nasprotovanje nagonski raztresenosti, in uporabiti več »nadzora od zgoraj navzdol« nad svojo pozornostjo.¹⁰ »Sposobnost bolj ali manj nemotenega osre- dotočanja na eno samo nalogo,« piše Vaughan Bell, psiholog in raziskovalec na londonskem Kraljevem kolidžu, predstavlja »nenavadno posebnost v zgodovini našega psihološkega razvoja«.¹¹

Mnogi so seveda sposobnost za neprekinjeno osredotočenost negovali že davno pred pojavom knjige in celo abecede. Lovci, rokodelci, asketi - vsi so morali svoje možgane naučiti nadzorovane in osredotočene zbranosti. Pri branju knjig pa je bilo izjemno to, da se je globoka zbranost združila z zelo dejavnim in učinkovitim razvozlavanjem besedila in tolmačenjem pomena. Branje vrste natisnjenih strani je bilo dragoceno ne le zaradi znanja, ki ga je bralec pridobil iz avtorjevih besed, temveč tudi zaradi načina, na katerega so te besede spodbudile miselno valovanje v možganih. Ljudje so v tihih prostorčkih, ki so nastali pri daljšem nemotenem branju knjige, oblikovali lastne povezave, sklepe in primerjave, prišli so do lastnih zamisli. Med poglobljenim branjem so tudi poglobljeno razmišljali.

Celo Čisto prvi tihi bralci so prepoznali neverjetno spremembo v svoji zavesti, ki se je zgodila, kadar so se potopili med strani knjige. Srednjeveški skol Izak Sirski je opisal, kako se med osamljenim branjem »kakor v snu pogreznem v stanje, ko so zbrani vsi moji čuti in misli. Nato, ko se ob vztrajnem molku poleže vihar spominov v mojem srcu, pa mi pričnejo pošiljati neskončne valove ra-dosti notranje misli, ki nenadoma privrejo onkraj vsakega pričakovanja, da mi razveseljujejo srce.«¹² Branje knjige je bilo meditativno dejanje, a ni vključevalo izpraznitve uma. Pomenilo je njegovo napolnitev oziroma okrepitev. Bralci so pozornost preusmerili iz toka zunanjih zaznav, da bi se bolj poglobili v notranji tok besed, misli in čustev, kar je bilo - in še vedno je - bistvo edinstvenega miselnega procesa poglobljenega branja. To »nenavadno posebnost« v zgodovini nase psihologije je omogočila prav tehnologija knjige. Možgani bralcev knjig so bili več od zgolj pismenih možganov. Bili so knjižni možgani.

Spremembe v pisnem jeziku so razbremenile tako pisca kot bralca. Scripture continue ni bilo le težko razvozlati; prav tako jo je bilo naporno pisati. Da bi se izognili temu mučnemu delu, so pisci svoja dela ponavadi narekovali profesionalnim pisarjem. Čim pa je pisanje zaradi uporabe presledkov postalo lažje, so avtorji vzeli v roke pisala in začeli besede na papir zapisovati sami, v svoji zasebnosti. Njihova dela so v trenutku postala osebnejša in drznejša. Začeli so prestopati meje znanja in kulture ter izražati neobičajne, dvomeče ter celo krivoverske in uporniške ideje. Benediktinski menih Guibert Nogentski, ki je v svojih prostorih delal sam, je bil dovolj samozavesten, da je spisal nepravoverno interpretacijo Svetega pisma, žive opise svojih sanj in celo erotično poezijo - stvari, ki jih ne bi nikoli napisal, če bi jih moral narekovati pisarju. Ko je v visoki starosti izgubil vid in se je moral spet zateči k narekovanju, se je pritoževal, da mora pisati »samo z glasom, brez rok, brez oči«.¹³

Avtorji so začeli svoje pisanje tudi močno popravljati in urejati, kar pri nareku pogosto ni bilo mogoče. Kot razlaga Saenger, je pisec prvič v zgodovini lahko »videl svoj rokopis kot celoto in je s pomočjo povezav med različnimi deli besedila razvil notranje odnose ter odstranil veliko stvari, ki so bile odvečne, a so se pogosto pojavljale v narekovanih besedilih« srednjega veka.¹⁴ Razprave v knjigah so postale daljše in jasnejše, pa tudi večplastnejše in zahtevnejše, saj so pisci zavedno želeli svoje ideje in utemeljevanje izpopolniti. Ob koncu štirinajstega stoletja so pisna dela že pogosto razdeljevali v odstavke in poglavja, včasih pa so vključili tudi kazalo, ki je bralca vodilo skozi vse bolj dovršeno sestavljena besedila.¹⁵ Seveda so občutljivi in samozavestni pisci proze in poezije obstajali tudi v daljni preteklosti, kot lepo prikazujejo Platonovi dialogi, a zaradi novih pravil pisanja se je zelo povečalo nastajanje novih leposlovnih del, zlasti tistih, ki so bila napisana v pogovornem jeziku.

Napredek v tehnologiji knjige je vsekakor spremenil osebno izkušnjo branj_a in pisanja, vendar pa je imel tudi družbene posledice. Sirsa kultura se je začela tako na komaj opazne kot povsem očitne načine prilagajati navadi tihega branj_a knjig. Spremenila se je narava poučevanja in izobraževanja, saj so univerze začele poudarjati zasebno branje kot nujno dopolnilo predavanj v razredu. Knjižnice so prevzele veliko pomembnejšo vlogo v življenju univerze in v življenju mesta na splošno. Razvila se je tudi arhitektura knjižnic. Zidove zasebnih sob in lož, na- menjenih glasnemu branju, so podrli, nadomestili pa so jih veliki javni prostori, kjer so študentje, profesorji in drugi mentorji skupaj sedeli za dolgimi mizami in potihem brali sami sebi. Priročniki, kot so slovarji, glosarji in bibliografije, $₀ postali pomemben pripomoček pri branju. Posamezni izvodi dragocenih besedil so bili v knjižnici pogosto z verižicami pripeti na bralne mize. V odgovor na vse večje povpraševanje po knjigah se je začela oblikovati založniška industrija. Izdelovanje knjig, ki je bilo tako dolgo v rokah vernih pisarjev, ki so svoje delo opravljali v samostanskih pisarnah, se je vse bolj selilo v posvetne delavnice, kjer so profesionalni pisarji pod taktirko lastnika delali za plačilo. Nastal je živahen trg rabljenih knjig. Knjige so prvič v zgodovini dobile določeno ceno.¹⁶

Tehnologija pisanja je več stoletij odsevala in krepila intelektualno etiko ustne kulture, iz katere se je razvila. Pisanje in branje besedil na tablicah, zvitkih in prvih kodeksih je poudarjalo razvoj skupnosti in širjenje znanja. Ustvarjalnost posameznikov se je morala še vedno podrejati potrebam skupine. Pisanje je bilo še vedno bolj sredstvo beleženja kot način izražanja. Zdaj pa je začelo prevzemati in širiti novo intelektualno etiko: etiko knjige. Razvoj znanja je postajal vse bolj zasebno dejanje, saj je vsak bralec v svojih mislih po svoje v celoto sestavljal zamisli in podatke, ki jih je prejel iz besedil drugih mislecev. Ojačal se je občutek individualizma. »Tiho branje,« piše romanopisec in zgodovinar James Carroll, je »tako znak kot sredstvo zavedanja samega sebe, pri čemer tisti, ki ve, prevzame odgovornost za to, kar je znano«.¹⁷ Tiho, samotno raziskovanje je postalo nujno za doseganje intelektualnega razvoja. Izvirna miselnost in ustvarjalno izražanje sta postala znak vzornega razmišljanja. Spor med govornikom Sokratom in piscem Platonom se je končno razrešil - in to v korist slednjega.

A zmaga ni bila popolna. Ker so bili ročno napisani kodeksi še vedno dragi in redki, je bila intelektualna etika knjige, in s tem razmišljanje poglobljenega bralca, še naprej omejena na dokaj majhno skupino privilegiranih meščanov.

Abeceda, medij jezika, je našla nov idealni medij v obliki knjige, medija pisave. Vendar pa knjiga idealnega medija zase še ni našla - potrebovala je namreč tehnologij⁰' s pomočjo katere bi knjige izdelovali in širili poceni, hitro in v velikih

količinah.

* * *

Okoli leta 1445 je nemški zlatar Johannes Gutenberg zapustil Strasbourg, kjer je živel nekaj let, in se ob toku reke Ren vrnil v svoje rodno mesto Mainz. S seboj je nosil skrivnost - in to veliko. Vsaj deset let je na skrivaj razvijal več izumov, za katere je verjel, da bi lahko skupaj predstavljali osnovo za povsem novo vrsto založništva. Priložnost je videl v mehanični izdelavi knjig in drugih pisnih del, tako da bi nadomestil častitljivega pisarja z novodobno napravo za tiskanje. Gutenberg si je pri bogatem sosedu Johannu Fustu zagotovil dve znatni posojili, v Mainzu odprl delavnico, kupil nekaj orodja in materiala ter se spravil k delu. S pomočjo svojega znanja o kovinarstvu je iz staljene kovinske zmesi ustvaril majhne, prilagodljive modele za ulivanje Črk abecede v isti velikosti, a različnih širin. Ulite črke, ki so bile premične, je bilo mogoče hitro urediti v stran besedila, pripravljeno za tiskanje, po odtisu pa razstaviti in pripraviti za novo stran.¹⁸ Gutenberg je razvil tudi izpopolnjeno različico tiska z lesenim vijakom, ki so ga takrat uporabljali za mečkanje grozdja pri pridelavi vina. S tem je lahko prenesel odtis črk na list pergamenta ali papirja, ne da bi ga razmazal. Poleg tega pa je izumil tudi tretji ključni element svojega sistema za tiskanje: črnilo na osnovi olja, ki se je kovinskih Črk prijelo.

Gutenberg je svoj tiskarski stroj hitro začel uporabljati za tiskanje odpustkov za katoliško cerkev. Delo je bilo dobro plačano, a Gutenberg je imel s svojo novo napravo tudi drugačne načrte. Želel si je veliko več od tega. S pomočjo Fustove finančne podpore je začel pripravljati svoje najpomembnejše delo: enkratno izdajo Svetega pisma v dveh delih, ki je njegovo ime poneslo v svet. Gutenbergovo Sveto pismo je bilo natisnjeno na tisoč dvesto straneh s po dvema stolpcema po dvainštirideset vrstic besedila, napisanega v težki gotici, ki je bila vestno oblikovana tako, da je posnemala pisavo najboljših nemških pisarjev. Sveto pismo, ki je nastajalo vsaj tri leta, je predstavljalo Gutenbergovo zmago. Obenem pa je bilo tudi njegovo pogubljenje. Do leta 1455 je natisnil komaj dvesto izvodov in tedaj mu je zmanjkalo denarja. Ker ni zmogel odplačati obresti posojila, jebil prisiljen svoj tiskarski stroj, črke in črnilo predati Fustu ter opustiti tiskanje Izkazalo se je, da je bil Fust, ki je obogatel kot uspešen trgovec, prav tako dobe_t v sklepanju tiskarskih poslov, kot je bil Gutenberg pri izdelovanju tiskarskega mehanizma. Fust je skupaj s Petrom Schoefferjem, enim od Gutenbergovih bo]j nadarjenih delavcev (in nekdanjih pisarjev), ustanovil tiskarno, ki je prinašala dobiček, tako da je organiziral prodajno mrežo in začel s tiskanjem vrste knjig, ki so se prodajale po celotni Nemčiji in Franciji.¹⁹

Čeprav Gutenberg ni bil deležen dobička, je njegov tiskarski stroj postal eden najpomembnejših izumov v zgodovini. Tisk s premičnimi črkami je iz- jemno hitro, vsaj po standardih srednjega veka, »spremenil obliko in stanje stvari povsod po svetu«, kot je leta 1620 zapisal Francis Bacon v knjigi Novum Organum, »tako da noben imperij ali sekta ali zvezdnik ni imel večje moči in vpliva na človeške zadeve«.²⁰ (Edina druga dva izuma, ki sta imela po Baconovem mnenju enako pomemben vpliv kot tiskarski stroj, sta bila smodnik in kompas.) S tem, ko je Gutenberg spremenil ročno obrt v mehansko industrijo, je spremenil ekonomijo tiska in založništva. Velike naklade popolnih izvodov je lahko v velikih količinah izdelalo le nekaj delavcev. Knjige niso bile več drago, težko dosegljivo blago, temveč so postale dobrina, ki si jo je lahko privoščilo veliko ljudi in ki je je bilo v izobilju.

Leta 1483 so v tiskarni v Firencah, ki so jo upravljale nune iz samostana San Jacopo di Ripoli, zaračunali tri goldinarje za tiskanje 1025 izvodov novega prevoda Platonovih Dialogov. Pisar bi verjetno računal za prepis knjige en goldinar, a izdelal bi en sam izvod.²¹ K velikemu padcu v ceni izdelave knjig je pripomogel tudi papir, ki so ga uvažali iz Kitajske in je bil cenejši od pergamenta. Ko se je cena knjig znižala, se je povpraševanje po njih skokovito povečalo in dodatno pospešilo hitro širjenje ponudbe. Evropske trge so preplavili novi izvodi. Po erii od ocen je bilo Število knjig, ki so jih izdelali v prvih petdesetih letih po Gutenbergovem izumu, enako številu knjig, ki so jih evropski pisarji napisali v prejšnjih tisoč letih.²² Nenadno širjenje knjig, ki so bile nekoč redkost, je ljudi močno pretreslo in »se jim je zdelo dovolj izjemno, da so izum tiskarskega stroja pripisali nadnaravnim silam«, poroča Elizabeth Eisenstein v The PrintingPms as an Agent of ChangeP Ko je Johann Fust na eni od svojih prvih trgovskih poti v Pariz odpeljal veliko zalogo natisnjenih knjig, naj bi ga orožniki iz mesta nagnali, saj so sumili, da se je spletel s hudičem.²⁴

Bojazen pred hudičem pa je hitro izginila, ko so ljudje navdušeno kupovali jo brali poceni izdelke tiskarskega stroja. Ko je leta 1501 italijanski tiskar Aldus Manutius predstavil knjižni žepni format oktav, ki je bil precej manjši od tradicionalnih formatov folio in kvart, so postale knjige še dostopnejše, lažje prenosljive in osebnejše. Tako kot so zaradi pomanjšanja urnega mehanizma vsi začeli paziti na čas, je zaradi pomanjšanja knjižnega formata branje knjig postalo še bolj prepleteno z vsakdanjikom. Knjig niso več brali le učenjaki in menihi v tihih sobah. Zdaj so tudi tisti, ki niso bili preveč premožni, lahko na polico postavili nekaj knjig in tako ne le več brali, temveč so tudi lahko začeli vzpostavljati primerjave med različnimi deli. »Po svetu je vse polno učenih ljudi, vrlih uČenikov, zelo bogatih knjižic,« je izjavil istoimenski junak uspešnice Gargantua, ki jo je leta 1534 napisal Rabelais, »in si mislim, da ni bilo v Platonovem, Ciceronovem ali Papinijanovem času tako lahko študirati kot danes; saj se sploh ne upaš več pokazati v javnosti in v družbi, če se nisi prej dodobra prekalil v Minervini delavnici.«²⁵

Začel se je vrteti hiter krog. Vse večja dostopnost knjig je sprožila željo občinstva po pismenosti in širjenje pismenosti je dodatno povečalo povpraševanje po knjigah. Tiskarska industrija je bila v razcvetu. Do konca petnajstega stoletja so tiskarne stale v skoraj 250 evropskih mestih in v njih so natisnili že okoli 12 milijonov izvodov. V šestnajstem stoletju se je Gutenbergova tehnologija razširila iz Evrope v Azijo, na Bližnji vzhod in, ko so Španci leta 1539 odprli tiskarno v Mehiki, v obe Ameriki. Na začetku sedemnajstega stoletja so bili tiskarski stroji vseprisotni, na njih pa niso tiskali le knjig, ampak tudi časopise, znanstvene revije in vrsto drugih časnikov. Z mojstri, kot so bili Shakespeare, Cervantes, Moliere in Milton, da sploh ne govorimo o Baconu in Descartesu, katerih dela so postala del inventarja knjigarnarjev in domačih knjižnic, je prišlo do prvega velikega razcveta leposlovja.

S tiskarskim strojem pa niso ustvarjali le sodobnih del. Tiskarji, ki so želeli ustreči povpraševanju ljudi po cenovno ugodnem branju, so v velikih nakladah izdelovali tudi klasična dela, tako v izvirni grščini in latinščini kot v prevodih. Čeprav je večino tiskarjev vodila želja po hitrem dobičku, je širjenje starejših besedil pripomoglo k intelektualni globini in zgodovinski povezanosti nastajajoče kulture, ki se je vrtela okrog knjige. Kot piše Elizabeth Eisenstein, je tiskar, ki je »tiskal navidezno zastarele naslove«, morda res polnil svojo mošnjo, a jehkrati bralcem tudi priskrbel »bogatejšo, bolj raznoliko dieto, kot je to dotlej počel pisar«.²⁶

Toda skupaj s plemenitim je prišlo tudi nizkotno. Trg je bil namreč prep[_av, ljen s cenenimi romani, šušmarskimi teorijami, bulvarskim tiskom, propagando in seveda množico pornografije, in vse to je našlo navdušene bralce, ki so pripadali vsem družbenim razredom. Kot je prvi uradni angleški cenzor zapisal leta 1660 so se duhovniki in politiki zaceli spraševati, ali »ni izum tiska v krščanski svet pjj. nesel več zla kot koristi«.²⁷ Slavni španski dramatik Lope de Vega je izrazil občutke mnogih dostojanstvenikov, ko je leta 1612 v svoji drami Fuente ovejuna napisal:

Toliko knjig - toliko zmede!

Vse okrog nas ocean besedil

in večina njih samo gobezdanje.²⁸

A gobezdanje je bilo ključnega pomena. Ni namreč pomenilo konca sprememb, ki jih je v razmišljanje prinesla tiskana knjiga, temveč jih je še povečalo, Nezrela, neumna in nepomembna dela so pospešila širjenje knjig med ljudmi, tako da je branje postalo glavna dejavnost za preživljanje prostega časa, s tempi se je razširila tudi knjižna etika, ki je zapovedovala poglobljeno, pozorno branje. »Skrbno branje Škandaloznih besedil, 'razuzdanih balad', veselih italijanskih knjižic' in drugih pokvarjenih pripovedi, zapisanih s črnilom na papir',« piše Elizabeth Eisenstein, »spremlja enaka tišina, osamljenost in preudarjeno razmišljanje, kot so ga nekdaj povezovali s čisto duhovno vdanostjo.«²⁹ Ne glede na to, ali se poglabljamo v zgodbo o trganju steznikov ali zbirko psalmov, so učinki na sinapse v veliki meri enaki.

Seveda pa ni vsak postal bralec. Veliko ljudi - revni, nepismeni, prebivalci odročnih krajev, ravnodušni - nikoli ni postalo del Gutenbergove revolucije, vsaj neposredno ne. In celo med tistimi, ki so bili branja najbolj željni, je bila stara navada izmenjave informacij prek ustne kulture še vedno priljubljena. Ljudje so še naprej klepetali in se prepirali, poslušali predavanja, govore, razprave in pridige.³⁰ Takšne omejitve si zaslužijo omembo - vsako posploševanje o prevzemu in uporabi novih tehnologij je nepopolno - a to ne spremeni dejstva, da je bil prihod tiskanja s premičnimi črkami ključni dogodek v zgodovini zahodne kulture in razvoja zahodne miselnosti.

»Za možgane srednjega veka,« piše J. Z. Young, »so bile resnične trditve odvisne od ujemanja čutne izkušnje z duhovnimi simboli.« Tiskarski stroj je to spremenil- »Ko so knjige prišle v splošno uporabo, so ljudje dobili natančnejši pogled v opažanja drugih, informacije, ki so jih prinašala besedila, pa so bile veliko natančnejše in so imele več vsebine.«³¹ Bralci so lahko s pomočjo knjig primerjali svoje misli in izkušnje ne le z verskimi nauki, naj so bili odeti v simbole ali je o njih govorila duhovščina, ampak tudi z mislimi in izkušnjami drugih ljudi.³² Družbene in kulturne posledice so bile tako razširjene kot globoke, saj so obsegale vse od verskih in političnih prevratov do prevlade znanstvene metode kot glavnega načina za določanje resnice in oblikovanje smisla življenja. Nastala je nova pisemska mreža oziroma Respublica literaria, ki je bila vsaj teoretično odprta vsakomur, ki je znal, kot piše zgodovinar Robert Darnton z Univerze Harvard, »pisati in brati, kar sta bili dve glavni spretnosti državljanov« v tej državi.³³ Razmišljanje, oplemeniteno s pismenostjo, ki je bilo nekoč zaprto v samostanske sobe in univerzitetne stolpe, se je razširilo med množice. Kot je sprevidel Bacon, se je svet oblikoval na novo.

Obstaja veliko načinov branja. David Levy v Scrolling Forward, knjigi o današnjem prehodu od tiskanih k elektronskim dokumentom, piše, da pismeni ljudje »berejo ves dan, večinoma nezavedno«. Preletavamo cestne oznake, jedilne liste, naslove, nakupovalne sezname, etikete izdelkov v trgovinah. »Te oblike branja,« pravi, »so ponavadi plitke in kratkotrajne.« Takšen način branja je enak tistemu, ki so ga uporabljali naši starodavni predniki, ko so razvozlavali pomen znakov, vrezanih v kamne in Črepinje. A včasih, nadaljuje Levy, »beremo tudi bolj poglobljeno in dlje, ko se besedilu pred nami bolj posvetimo. Pravzaprav nekateri med nami ne le beremo tako, ampak o sebi tudi menimo, da smo resnično bralci«.³⁴

Wallace Stevens v izjemni pesmi »Hiša je bila mirna in svet je bil tih« na posebej ganljiv način, ki se vtisne v spomin, prikaže takšno vrsto branja, o kateri govori Levy:

Hiša je bila mirna in svet je bil tih.

Bralec je postal knjiga; in poletna noč

, 1 Hiša je bila mirna in svet je bil ti

4- Bralec je postal knjiga; in poletn ——-—-— - -

je bila kot zavestno bitje knjige. Hiša je bila mirna in svet je bil tih.

Besede so bile govorjene, kot bi ne bilo knjige, razen da se je bralec sklanjal nad stranjo,

v želji, da se nagne, mnogo bolj želeč si biti učenjak, ki je knjiga zanj resnična, ki je zanj

poletna noč kakor popolnost misli. Hiša je bila mirna, ker je morala biti.

Mir je bil del pomena, del uma, dostop popolnosti na stran.

In svet je bil tih. Resnica v tihem svetu, v katerem ni nobenega drugega pomena, sam

je tih, sam je poletje in noč, sam je

bralec, ki se pozno sklanja in tam bere.¹

Stevensova pesem ne opisuje zgolj poglobljenega branja, temveč ga tudi zahteva. Za razumevanje pesmi moramo imeti takšne možgane, kot jih pesem opisuje. »Tišina« in »mir« poglobljenega in zbranega bralca postaneta »del pomena« pesmi, ki oblikuje pot, po kateri »popolnost« misli in izraza doseže stran. V metaforični »poletni noči« popolnoma prevzetega uma se pisec in bralec združita ter skupaj ustvarita in delita »zavestno bitje knjige«.

Stevensova poezija je zdaj tudi znanstveno podkrepljena z rezultati nedavnih raziskav nevroloških učinkov poglobljenega branja. V neki osupljivi študiji, ld so jo izvedli v Laboratoriju za dinamično kognicijo Univerze v Washingtonu in leta 2009 objavili v reviji Psychological Science, so raziskovalci uporabili po-soetke možganov, da bi ugotovili, kaj se dogaja v glavah ljudi med branjem leposlovja. Odkrili so, da »bralci v mislih posnemajo vsako novo situacijo, ki se odvija v zgodbi. Iz besedila razberejo podrobnosti o dejanjih in občutkih ter jih povežejo z osebnim znanjem iz preteklih izkušenj.« Pogosto se vklopijo »isti [predeli možganov! kot takrat, ko ljudje izvajajo, si predstavljajo ali opazujejo podobne dejavnosti v resničnem življenju«. Poglobljeno branje, pravi vodja raziskave Nicole Speer, »nikakor ni pasivno«.³⁵ Bralec postane knjiga.

Vez med bralcem in piscem knjige je bila vedno močno simbiotska, predstavljala je sredstvo intelektualnega in umetniškega križanja. Besede pisca v možganih bralca delujejo kot katalizator, saj navdihnejo nove vpoglede, povezave in dojemanje, včasih celo spoznanja. In že sam obstoj pozornega, kritičnega bralca je spodbuda za pisateljevo delo. Avtor tako lahko drzno raziskuje nove oblike izražanja, odpre težke in zahtevne miselne poti ter zaide na nova in včasih nevarna področja. »Vsi velikani so pisali ponosno, brez utemeljevanja,« je dejal Emerson. »Vedeli so, da bo nazadnje le prišel inteligentni bralec in se jim zahvalil.«³⁶

Naše bogate književne tradicije si ne moremo predstavljati brez intimnih izmenjav, ki se odvijajo med bralcem in piscem znotraj talilnega lonca, knjige. Po Gutenbergovem izumu so se meje jezika hitro razširile, ko so pisci, ki so začeli tekmovati za oči vse natančnejših in zahtevnejših bralcev, želeli izraziti ideje in čustva čim bolj jasno, elegantno in izvirno. Angleško besedišče, ki je bilo nekoč omejeno na le nekaj tisoč besed, je v času širjenja knjig poskočilo na okrog milijon besed.³⁷ Številne nove besede so izražale abstraktne koncepte, ki prej preprosto niso obstajali. Pisci so se poigravali s skladnjo in slogom ter odpirali nove poti misli in domišljije. Bralci so tem potem navdušeno sledili in so postali spretni sledilci spremenljive, dovršene in posebne proze in poezije. Ideje, ki so jih pisci lahko izražali in bralci tolmačili, so postale bolj zapletene in izostrene, medtem ko so se razprave linearno razvijale na več straneh besedila. S širjenjem jezika se je poglobila tudi zavest.

Poglobitev se je razširila tudi onkraj strani. Ne pretiravamo, če rečemo, da' sta pisanje in branje knjig zvišala in izboljšala človeško izkušnjo življenja in narave. »Občudovanja vredno mojstrstvo, ki so ga izkazali literarni umetniki, ko jim je uspelo ponarediti okus, dotik, vonj ali zvok le z besedami, je zahtevalo višjo zavest in natančnejše opazovanje čutnih izkušenj, ki so jih nato predalinaprej bralcu,« piše Elizabeth Eisenstein. Tako kot slikarji in skladatelji so tudi pisatelji lahko »spremenili dojemanje« na način, »ki ni okrnil čutnega odziva na zunanje dražljaje, temveč ga je obogatil, ni zmanjšal, ampak je razširil odziv simpatičnega živčnega sistema na raznolike človeške izkušnje«.³⁸ Besede v knjigah niso zgolj okrepile sposobnosti ljudi za abstraktno razmišljanje; obogatile so njihovo izkušnjo fizičnega sveta, sveta zunaj knjige.

Ena najpomembnejših lekcij, ki smo se je naučili iz proučevanja nevroplastičnosti, je, da lahko miselne sposobnosti, torej nevronske mreže, ki jih razvijemo za določeno nalogo, uporabimo tudi v druge namene. Ko so naši predniki preželi možgane z disciplino, ki je potrebna za sledenje razpravi ali zgodbi na več tiskanih straneh, so postali bolj preudarni, razmišljujoči in domiselni. »V možganih, ki so se že naučili, kako se morajo za branje prerazporediti, so se nove zamisli porajale hitreje,« pravi Maryanne Wolf; »vse bolj izostrene intelektualne spretnosti, ki jih je spodbujalo branje in pisanje, so doprinesle k našemu intelektualnemu repertoarju.«³⁹ Tiho poglobljeno branje je postalo, kot je doumel že Stevens, »del uma«.

Knjige niso bile edini razlog za spremembo človeške zavesti v letih po izumu tiskarskega stroja - pomembno vlogo so igrale tudi mnoge druge tehnologije ter družbeni in demografski razvoj - a knjige so bile v samem središču spremembe. Ko je knjiga postala osnovni način izmenjave znanja in razumevanja, je njena intelektualna etika postala temelj naše kulture. Omogočila je samospo- znanje z vsemi najmanjšimi odtenki, kot ga najdemo v Wordsworthovi pesnitvi Preludij in Emersonovih esejih ter v prav tako izostrenem razumevanju družbenih in osebnih odnosov, kot ga lahko opazimo v romanih Jane Austen, Gustava Flauberta in Henryja Jamesa. Celo velikih poskusov v nelinearni pripovedi pisateljev, kot sta James Joyce in William Burroughs v dvajsetem stoletju, si ne bi mogli niti predstavljati, če umetniki ne bi predpostavljali, da bodo imeli pozorne, potrpežljive bralce. Ko tok zavesti prepišemo na papir, postane literaren in linearen.

Literarna etika pa se ni izražala le prek tega, kar običajno razumemo kot leposlovje. Postala je tudi etika zgodovinarjev in je osvetlila dela, kot je Gib- bonova knjiga Decline and Fall of the Roman Empire. Postala je etika filozofov in je oblikovala misli Descartesa, Lockeja, Kanta in Nietzscheja. In, kar je najpomembnejše, postala je etika znanstvenikov. Lahko bi trdili, da je daleč_najyplivnejše literarno delo devetnajstega stoletja Darwinova knjiga O nastanku vrst V dvajsetem stoletju se je literarna etika dotaknila tako raznolikih del, kot je Einsteinova Splošna teorija relativnosti, Keynesova Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja in Nema pomlad Rachel Carson. Noben od teh pomembnih intelektualnih dosežkov ne bi bil mogoč, Če se ne bi prej odvile spremembe v branju in pisanju — ter posledično dojemanju in razmišljanju — ki jih je sprožilo učinkovito razmnoževanje dolgih oblik besedila na tiskanih straneh.

Tako kot naši predniki v poznih letih srednjega veka smo se tudi mi danes znašli med dvema tehnološkima svetovoma. Po 550 letih se tiskanje in tiskani izdelki umikajo iz središča našega intelektualnega življenja in so odrinjeni na njegov rob. Ta premik se je začel sredi dvajsetega stoletja, ko smo začeli vse več svojega Časa in pozornosti posvečati cenenim, številnim in neskončno zabavnim izdelkom prvega vala električnih in elektronskih medijev: radiu, kinu, fotografiji in televiziji. Toda te tehnologije so bile vedno omejene s tem, da niso mogle prenašati pisane besede. Knjigo so lahko premaknile, a je niso mogle nadomestiti. Glavni tok kulture je še vedno tekel skozi tisk.

Zdaj pa se glavni tok hitro in odločno preusmerja v nov kanal. Elektronska revolucija se približuje vrhuncu, medtem ko postaja računalnik - namizni, prenosni, dlančni — naš stalni spremljevalec, internet pa nas najljubši medij za shranjevanje, predelavo in deljenje informacij v vseh možnih oblikah, vključno z besedilom. Novi svet bo seveda še vedno pismen svet, poln znanih simbolov abecede. Ne moremo se vrniti k izgubljenemu svetu govora, nič bolj kot ne moremo obrniti ure nazaj v čas, ko ta še ni obstajala.⁴⁰ »Pisanje, tisk in računalnik,« piše Ong, »vsi predstavljajo različne načine vse večje uporabe tehnologije v svetu;« in ko določena tehnologija enkrat prevzame svet, poti nazaj ni več.⁴¹ A kot se nam že svita, je svet zaslona zelo drugačen kraj od sveta potiskane strani. Oblikuje se nova intelektualna etika. Poti v naših možganih se znova preusmerjajo.