Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

o zviševanju rezultatov testov inteligentnosti

Jjed tridesetimi leti je James Flynn, vodja oddelka za politologijo Univerze v Otagu na Novi Zelandiji, začel proučevati zgodovinske arhive rezultatov testov inteligentnosti. Med kopanjem po številkah je izluščil razne prilagoditve ocenjevanja, ki so se pojavile skozi čas, pri tem pa je odkril nekaj neverjetnega: inteligenčni količnik je skozi stoletje enakomerno naraščal - in to tako rekoč povsod. Flynnov učinek, kot so pojav poimenovali, je sprva izzval veliko polemik, a so ga kasnejše raziskave potrdile. Resnično se dogaja.

Flynnovo odkritje vse od začetka predstavlja priročno žaljivko, ki jo lahko prisolimo vsakemu, ki namigne, da naša inteligenca upada: Ce smo res tako neumni, zakaj potem postajamo vse pametnejši? Flynnov učinek navajajo pri zagovarjanju televizijskih oddaj, videoigric, osebnih računalnikov in po novem interneta. Don Tapscott v Grown Up Digital, svoji hvalnici prvi generaciji »digitalnih domačinov«, z namigovanjem na FIynna vztraja, da pogosta uporaba digitalnih medijev otrok ne poneumlja, saj »se je inteligenčni količnik vsako desetletje po drugi svetovni vojni povišal za tri točke.«.¹

Tapscott ima glede številk prav in zagotovo nas mora zviševanje inteligenčnega količnika veseliti, zlasti ker je napredek največji pri tistih skupinah ljudi, katerih rezultati so bili v preteklosti med nižjimi. A obstajajo dobri razlogi za to, da smo skeptični glede izjav o tem, da Flynnov učinek dokazuje, da so ljudje danes »pametnejši« kot nekoč ali da internet spodbuja rast splošne inteligence človeštva. Kot omeni že Tapscott, inteligenčni količnik narašča zelo dolgo časa -dejansko je do tega prišlo že veliko pred drugo svetovno vojno - in hitrost naraščanja je osupljivo enakomerna, saj se razlika pozna le vsakih deset let. Takšen vzorec pomeni, da naraščanje verjetno odraža globoko in nenehno spremembo

v nekaterih pogledih družbe, tako da ne gre za kakšen določen nov dogodi ali tehnologijo. Ker se je uporaba interneta razširila pred komaj kakšnim deset letjem, je toliko manj verjetno, da bi splet predstavljal pomemben vpliv na rast inteligenčnega količnika.

Druge meritve inteligence ne kažejo nič podobnega temu, kar vidimo p_rj splošnih testih inteligentnosti. Pravzaprav celo ti prikazujejo mešane rezultate Testi so razdeljeni v več delov, ki merijo različne vrste inteligence, rezultati p_ase med njimi močno razlikujejo. Največjo rast skupnega rezultata lahko pripi_su_ jemo boljšim izidom pri testih, ki vključujejo miselno obračanje geometričnih oblik, prepoznavanje podobnosti med različnimi predmeti in urejanje oblik v smiselno zaporedje. Rezultati pri testih pomnjenja, besednjaka, splošnega znanja in celo osnovnega računanja so le malo boljši ali pa sploh ne.

Podobno so rezultati drugih običajnih testov za merjenje inteligence vseskozi enaki ali pa se celo znižujejo. Rezultati pripravljalnih testov na izpite pred vpisom na univerzo (PSAT), ki jih pišejo srednješolci po vseh Združenih državah Amerike, se v obdobju med letoma 1999 in 2008, ko se je uporaba interneta doma in v šolah krepko povečala, sploh niso spremenili. Povprečni rezultat iz matematike je bil v tem obdobju bolj ali manj enak, saj je padel le za malenkost, z 49,2 na 48,8, po drugi strani pa so se rezultati jezikovnega dela testa znatno znižali. Povprečni rezultat v kritičnem branju je padel za 3,3 odstotka, z 48,3 na 46,7, povprečni rezultat v pisanju pa je padel za še višjih 6,9 odstotkov, z 49,2 na 45,8.² Rezultati jezikovnega dela testov SAT, ki jih v ZDA rešujejo tisti, ki želijo na univerzo, se prav tako nižajo. Poročilo ameriškega ministrstva za šolstvo iz leta 2007 je pokazalo, da so rezultati osemnajstletnikov na testih treh različnih vrst branja - za izvršitev naloge, zbiranje informacij in doumevanje leposlovja - med letoma 1992 in 2005 padli. Sposobnost branja leposlovja je utrpela največji padec, saj se je znižala za dvanajst odstotkov.³

Obstajajo tudi znaki, da Flynnov učinek začenja upadati celo, ko se uporaba interneta povečuje. Raziskave na Norveškem in Danskem kažejo, da so v teh dveh državah rezultati testov inteligentnosti začeli upadati med sedemdesetimi in osemdesetimi leti dvajsetega stoletja in da so ostali od sredine devetdesetih let približno enaki ali pa so se nekoliko znižali.⁴ V Veliki Britaniji je študija iz leta 2009 razkrila, da so se rezultati najstnikov med letoma 1980 in 2008 znižali za dve točki, potem ko so več desetletij naraščali.⁵ Skandinavci

O ZVIŠEVANJU REZULTATOV TESTOV INTELIGENTNOSTI J

jn Britanci so med tistimi, ki na svetu najhitreje sprejemajo visokohitrostni internet in večnamenske mobilne telefone. Če bi mediji spodbujali rast inteligence, bi pričakovali, da se bo to posebej močno odražalo v rezultatih testov

inteligentnosti.

Kaj je torej vzrok za Flynnov učinek? Predlaganih je bilo veliko teorij, od manjših družin do boljše prehrane in širjenja formalnega izobraževanja, a naj- prepričljivejša razlaga prihaja od samega Jamesa Flynna. Pri raziskovanju je hitro spoznal, da si nekatera njegova odkritja nasprotujejo. Prvič, glede na precejšnjo rast rezultatov testov v dvajsetem stoletju bi lahko sklepali, da so bili naši daljni predniki pravi butci, čeprav vse, kar vemo o njih, priča o nasprotnem. Flynn je tako v knjigi What Is Intelligence? zapisal: »Če je razvoj inteligence resničen, nas to sili k absurdnemu zaključku, da je bila večina naših prednikov umsko zaostalih.«⁶ Drugo nasprotje izvira iz neujemanja rezultatov različnih delov testov inteligentnosti: »Kako lahko ljudje postanejo pametnejši, ne da bi pri tem povečali svoj besednjak, razširili splošno znanje ali izboljšali sposobnosti za reševanje matematičnih problemov?«⁷

Flynn je ta nasprotja premleval več let in nenazadnje prišel do zaključka, da so višji rezultati testov inteligentnosti manj povezani z večanjem splošne inteligence kot s spremembami tega, kako ljudje inteligenco pojmujejo. Do konca devetnajstega stoletja je bil znanstveni pogled na inteligenco, ki poudarja razvrščanje, povezovanje in abstraktno razmišljanje, precej redek in omejen na tiste, ki so obiskovali univerzo ali poučevali na njej. Večina ljudi je inteligenco še vedno razumela kot sposobnost razvozlavanja delovanja narave in reševanja uporabnih problemov - na kmetiji, v tovarni, doma. Ker so ljudje živeli v svetu stvarnosti in ne simbolov, so imeli malo razlogov ali priložnosti za to, da razmišljajo o abstraktnih oblikah in teoretičnih shemah za razporejanje.

Toda kot je ugotovil Flynn, se je vse spremenilo v zadnjem stoletju, ko so ljudje na splošno začeli razmišljati vse bolj abstraktno, najsi je bilo zaradi ekonomije, tehnologije ali izobraževanja. Vsi so začeli nositi, kot Flynn to slikovito opiše, »znanstvena očala«, ki so jih nosili prvi razvijalci testov inteligentnosti.⁸ Ko je Flynn to doumel, je, kot se spominja v intervjuju iz leta 2007, »začel slutiti, da lahko poveže prepad med našimi možgani in možgani naših prednikov. Nismo inteligentnejši od njih, ampak smo se inteligenco naučili uporabljati za novo vrsto problemov. Odcepili smo logično od konkretnega, pripravljeni smo se bili soočiti s hipotetičnim in mislili smo, da je svet kraj, ki ga je treba raz^fi stiti v kategorije in razumeti znanstveno, ne pa z njim upravljati.«⁹

Patricia Greenfield, že omenjena psihologinja s Kalifornijske univerze v Lo_s Angelesu, je prišla do podobnega zaključka v članku o medijih in intelig_eilc| objavljenem v reviji Science. Piše, da lahko višje rezultate testov inteligentnosti »v glavnem opazimo pri nalogah, ki niso jezikovne« in »pri katerih se običajno uporablja vid«, Flynnov učinek pa pripisuje vrsti dejavnikov, od urbanizacije do rasti »družbene večplastnosti«, vsi pa so »del svetovnega premika od manjših tehnološko slabše razvitih skupnosti, ki so odvisne od živinoreje in poljedelstva k večjim, tehnološko razvitejšim družbam s trgovinskim gospodarstvom«.¹⁰

Nismo pametnejši od svojih staršev ali staršev svojih staršev. Samo na drugačne načine smo pametni. To pa vpliva ne le na to, kako vidimo svet, temveč tudi na to, kako vzgajamo in izobražujemo svoje otroke. Družbena revolucija v načinu razmišljanja razloži, zakaj smo postali spretnejši pri reševanju problemov v abstraktnejših in vizualnih delih testov inteligentnosti, nasprotno pa nismo napredovali ali pa je bil napredek le majhen pri širjenju osebnega znanja, krepitvi osnovnih akademskih veščin ali izboljševanju sposobnosti za jasno izražanje zapletenih idej. Od otroštva naprej se urimo, kako razvrstiti stvari po kategorijah, reševati uganke, razmišljati v simbolih v prostoru. Uporaba osebnih računalnikov in interneta resda lahko spodbuja nekatere od teh miselnih sposobnosti in z njimi povezane nevronske mreže, saj krepi vizualno ostrino, zlasti pa sposobnost za hitro ocenjevanje predmetov in drugih dražljajev, ki se pojavljajo v abstraktnem področju računalniškega zaslona. A kot poudarja Flynn, to ne pomeni, da imamo »boljše možgane«. Pomeni zgolj, da so naši možgani drugačni.¹¹

osem

c/3 GOOGLOVA CERKEV

]>| e dolgo po tem, ko je Nietzsche kupil svojo mehansko pisalno kroglo, je odločen gospodič po imenu Frederick Winslow Taylor v jeklarno Midvale v ameriški zvezni državi Pensilvanija prinesel štoparico in začel z zgodovinsko vrsto-poskus o v, namenjeno povečanju učinkovitosti tovarniških delavcev Lastniki jeklarne so nejevoljno pristali na to, da je Taylor zbral skupino delavcev, jim določil delo na različnih strojih za obdelovanje kovine in zabeležil vrsto in čas vsakega njihovega premika. Tako je vsako opravilo razčlenil v zaporedje majhnih korakov, nato pa preizkusil različne načine dela in s tem ustvaril vrsto natančnih navodil - »algoritem«, kot bi temu rekli danes — kako bi moral vsak delavec opravljati svojo nalogo. Uslužbenci v jeklarni so se zaradi novega, strožjega upravljanja pritoževali, saj so menili, da jih je taksna ureditev tako rekoč spremenila v avtomate, a storilnost tovarne je strmo poskočila.¹

■ Industrijska revolucija je tako več kot stoletje po izumu parnega stroja končno dobila svojo filozofijo in svojega filozofa. Taylorjevo nepopustljivo koreografijo - njegov »sistem«, kot je svoja priporočila rad imenoval - so tovarnarji po vsej državi in sčasoma po vsem svetu navdušeno sprejeli. Lastniki tovarn so v iskanju največje hitrosti, največje učinkovitosti in največje storilnosti uporabili te študije časa in gibov, da so uredili delo in natančno določili naloge svojih delavcev. Cilj, kot ga jeTaylor opredelil v svoji znameniti razpravi The Princip les ofScientific Management iz leta 1911, je bil za vsako delovno mesto prepoznati in uporabiti »en, najboljši način« dela in s tem uveljaviti »postopno zamenjavo približkov z znanostjo v vsej mehanski umetnosti«.² Ko bodo njegov sistem uporabili pri vseh vrstah ročnega dela, je Taylor zagotovil svojim privržencem, bo prišlo ne le do preoblikovanja industrije, temveč celotne družbe in nastala

bo utopija popolne učinkovitosti. »V preteklosti je bil na prvem mestu človek je razglasil, »v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«³

Taylorjev sistem merjenja in optimizacije je danes Še vedno močno prisoten« ostaja eno od osnovnih načel industrijske proizvodnje. In zdaj Taylorjeva etika zahvaljujoč naraščajoči moči, ki jo imajo računalniški inženirji in ustvarjalci programske opreme nad našim intelektualnim in družbenim življenjem, začenja prevzemati nadzor tudi nad našim umom. Internet je stroj, namenjen učinkovitemu samodejnemu zbiranju, prenosu in upravljanju informacij, vojska programerjev pa divje išče »en, najboljši način« — popoln algoritem - ^ opravljanje miselnih gibov tega, kar danes opisujemo kot intelektualno delo.

Sedež podjetja Google v Silicijevi dolini - Googleplex - je vrhovna cerkev interneta, vera, ki jo prakticirajo znotraj njenih zidov, pa je taylorizem. Podjetje, pravi izvršni direktor Eric Schmidt, »temelji na znanosti meritev«. Stremi k »sistematizaciji vsega«, kar počne.⁴ »Vse poskušamo temeljiti na podatkih in vse poskušamo izmeriti,« dodaja druga izvršna direktorica Googla, Marissa Mayer. »Živimo v svetu Številk.«⁵ Podjetje na osnovi terabajtov podatkov o vedenju, ki jih zbere prek svojega iskalnika in drugih strani, vsak dan izvede na tisoče poskusov, rezultate pa uporabi za izboljševanje algoritmov, ki čedalje bolj upravljajo s tem, kako vsi mi najdemo informacije in iz njih izluščimo pomen.⁶ Kar je Taylor storil za ročno delo, Google počne za intelektualno delo.

Zanašanje tega podjetja na testiranje je že legendarno. Čeprav se oblikovanje Googlovih spletnih strani morda zdi preprosto, celo pusto, je vsak element nastal na podlagi obširnih statističnih in psiholoških raziskav. Google s pomočjo tehnike, imenovane »razčlenjeno A/B testiranje«, neopazno spreminja videz in delovanje strani, različnim skupinam uporabnikov prikazuje drugačne različice in potem primerja, kako spremembe vplivajo na vedenje uporabnikov - kako dolgo ostanejo na strani, kako premikajo kazalček po zaslonu, na kaj kliknejo, na kaj ne kliknejo, katero stran obiščejo naslednjo. Poleg samodejnih spletnih testov Google zbira prostovoljce za preiskovanje sledenja očem in druge psihološke študije v »laboratoriju za uporabnost«, ki ga imajo na sedežu podjetja. Ker uporabniki interneta vsebino strani ocenijo »tako hitro, da večino odločitev sklenejo nezavedno«, kot sta komentirali dve Googlovi raziskovalki v svojem zapisu o laboratoriju, ki sta ga objavili na spletnem dnevniku leta 2009, je spremljanje premikanja oči »skoraj tako dobro, kot če bi jim brali misli«.⁷ Irene

^Googlova direktorica za izkušnjo uporabnikov, pravi, da se podjetje zanaša na »kognitivne in psihološke raziskave«, da bi lažje doseglo svoj cilj »pripraviti Jjiidi do učinkovitejše uporabe računalnikov«.⁸

Googlova računica se ne zanaša na pristranske ocene, vključno s tistimi glede videza. »Na spletu,« pravi Marissa Mayer, »je oblikovanje postalo veliko bolj podobno znanosti kot umetnosti. Ker lahko stvari ponavljaš tako hitro, ker lahko izmeriš tako natančno, lahko dejansko odkriješ majhne razlike in matematično ugotoviš, katera različica je prava.«⁹ V nekem slavnem poskusu so na primer testirali enainštirideset različnih odtenkov modre v Googlovi orodni vrstici, da bi ugotovili, kateri odtenek pritegne največ klikov obiskovalcev. Podobne natančne poskuse opravljajo z besedilom, ki ga vključijo na svoje strani. »Potruditi se moraš in poskrbeti, da so besede manj človeške in bolj del mehanizma,« razlaga Marissa Mayer.¹⁰

■Keil Postman je v knjigi Technopolj, ki je izšla leta 1993, presejal glavna načela Taylorjevega sistema znanstvenega upravljanja. Taylorizem, je zapisal, temelji na šestih predpostavkah: »da je najpomembnejši, če ne edini cilj človeškega dela in razmišljanja učinkovitost; da je tehnično izračunavanje v vseh pogledih boljše od človeške presoje; da človeški presoji pravzaprav sploh ne moremo zaupati, ker ji vlada površnost, dvoumnost in nepotrebna večplastnost; da pristranskost ovira jasno razmišljanje; da tisto, česar ne moremo izmeriti, ne obstaja ali pa nima nobene vrednosti; in da zadeve državljanov najbolje usmerjajo in vodijo strokovnjaki.«¹¹ Postman v svojem povzetku presenetljivo dobro ujame Googlovo lastno intelektualno etiko. Samo nekaj malega je potrebno, da bi bil njegov opis sodobnejši. Google ne verjame, da z zadevami državljanov najbolje upravljajo strokovnjaki. Verjame, da te zadeve najbolje vodijo programski algoritmi - kar je točno to, v kar bi verjel Taylor, če bi imeli v njegovem času tako močne digitalne računalnike.

Google je Taylorju podoben tudi po občutku upravičenosti, ki jo pripisuje svojemu delu. Globoko, celo odrešenjsko veruje v svojo vizijo. Google, pravi njegov izvršni direktor, je več kot zgolj podjetje; predstavlja namreč »moralno silo«.¹² »Poslanstvo« podjetja, ki ga na veliko oglašujejo, je »organizirati svetovne informacije in omogočiti njihovo dostopnost in s tem uporabnost za vse«.¹³ Doseganje tega poslanstva, kot je Schmidt povedal za Wall Street Journal leta 2005, »bo po dosedanjih ocenah trajalo 300 let«.¹⁴ Bližji cilj podjetja je razvoj

»popolnega iskalnika«, ki je opisan kot »nekaj, kar razume, kaj točno mislih in vrne točno tisto, kar želite«.¹⁵ Po mnenju Googla so informacije nekakšno blago, koristen vir, ki ga lahko in celo moramo minirati in predelovati z }_n dustrijsko učinkovitostjo. Bolj so nam informacije »dostopne« in hitreje kot lahko izluščimo njihovo bistvo, bolj učinkoviti misleci postanemo. Vse, ovira hitro zbiranje, razločevanje in prenos podatkov, predstavlja grožnjo ne le Googlovemu poslovanju, ampak tudi novi utopiji miselne učinkovitosti, ki jo želi ustvariti na internetu.

Google izvira iz analogije - Larryja Pagea. Page, sin enega od začetnikov umetne inteligence, je bil z računalniki obdan že od mladih let — spominja se, da je bil »prvi otrok v svoji osnovni šoli, ki je nalogo pripravil s pomočjo urejevalnika besedil«¹⁵ - in je kasneje na Univerzi v Michiganu Študiral strojništvo. Prijatelji se ga spominjajo kot prizadevnega, pametnega in »tako rekoč obsedenega z učinkovitostjo«.¹⁷ Ko je bil predsednik častnega inženirskega združenja, je vodil zavzeto, čeprav nazadnje neuspelo kampanjo, da bi upravnike univerze prepričal, naj prek kampusa zgradijo enotirno železnico. Jeseni leta 1995 se je odpravil v Kalifornijo, da bi zasedel pomemben položaj na doktorskem programu računalništva na Univerzi Stanford. Ze kot mladenič je sanjal o tem, da bi ustvaril pomemben izum, nekaj, »kar bi spremenilo svet«.¹⁸ Vedel je, da za uresničitev njegovih sanj ni boljšega kraja kot Stanford, ki je frontalni reženj Silicijeve doline.

Page je temo za doktorsko nalogo našel v nekaj pičlih mesecih: ukvarjati se je hotel z obsežno novo računalniško mrežo, imenovano svetovni splet. Splet, ki so ga uvedli le nekaj let pred tem, je strahovito hitro rastel — vseboval je pol milijona strani in vsak mesec je nastalo še več kot sto tisoč novih - in izjemno zapletena in nenehno spreminjajoča se ureditev vozlišč in povezav mreže je bila za matematike in računalničarje naravnost osupljiva. Page je prišel do zamisli, za katero je menil, da bi lahko razkrila nekaj skrivnosti spleta. Ugotovil je, da so povezave na spletnih straneh podobne navedbam v znanstvenih člankih. Oboje pomeni vrednost. Ko se akademičarka v svojem članku sklicuje na članek drugega avtorja, sporoča, da je po njenem mnenju pomemben. Page je tako opazil, da se lahko vrednost katerekoli spletne strani izmeri glede na povezave, ki vodijo do nje.

- {jvidel pa je še nekaj drugega, in sicer spet zaradi podobnosti z navajanjem: vse povezave niso enakovredne. Vpliv določene strani se lahko poveča glede na to koliko povezav pritegne. Stran, na katero vodi veliko povezav, je vplivnejša od strani, na katero vodi ena povezava ali morda dve. Večji je vpliv določene spletne strani, večja je vrednost povezav, ki z nje vodijo drugam. Enako velja v akademskem svetu: navedba v članku, ki ga veliko navajajo, je vredna več kot navedba v članku, ki ga ne navajajo pogosto. Primerjava je Pagea pripeljala do spoznanja, da je relativno vrednost vsake spletne strani mogoče oceniti z mate- matično analizo dveh faktorjev: števila povezav, ki jih je stran privabila, in vpliv stiinij ki so viri teh povezav. Ce bi ustvaril podatkovno bazo vseh povezav na spletu, bi imel neobdelane podatke, ki bi jih lahko poslal v programski algoritem, ta pa bi ocenil in razporedil vse spletne strani glede na njihovo vrednost. Hastali pa bi tudi prvi zametki najmočnejšega iskalnika na svetu.

Page doktorata ni nikoli napisal. Povezal se je s še enim podiplomskim Študentom na Stanfordu, matematičnim genijem Sergeyem Brinom, ki ga je močno zanimalo brskanje po podatkih in je Pageu pomagal oblikovati njegov iskalnik. Poleti leta 1996 so na spletni strani Univerze Stanford prvič objavili prvo različico Googla - ki se je takrat imenovala BackRub. V enem letu je promet na BackRub povsem zasedel mrežo univerze. Page in Brin sta sprevidela, da bosta, če hočeta spremeniti svojo storitev iskanja v resničen posel, potrebovala veliko denarja za nakup računalniške opreme in pasovne širine omrežja. Poleti 1998 jima je na pomoč priskočil bogat investitor iz Silicijeve doline, ki jima je priskrbel ček za sto tisoč dolarjev. Nastajajoče podjetje sta tako preselila iz svojih študentskih sob v nekaj praznih prostorov hiše prijateljevega prijatelja v bližnjem mestu Menlo Park. Septembra sta se združila kot Google Inc. Izbrala sta ime - besedno igro z izrazom googol, ki pomeni deset na stoto potenco - da bi s tem poudarila svoj cilj »organizirati ogromno količino informacij, ki so na voljo na spletu«. Decembra je članek v reviji PCMagazine že hvalil nov iskalnik z domiselnim imenom, rekoč da je »grozljivo spreten pri prikazovanju izjemno ustreznih rezultatov«.¹⁹

Zahvaljujoč tej spretnosti je Google kmalu obdeloval večino milijonov - in nato milijard - iskanj na internetu vsak dan. Podjetje je postalo neverjetno uspešno, vsaj glede na promet, ki poteka prek njihove strani. Kljub temu pa se je moralo soočiti z enakim problemom, ki je pogubil številna druga spletna podjetja: njegova ustanovitelja nista mogla ugotoviti, kako ves ta promet spr_e meniti v dobiček. Nihče ni hotel plačevati za iskanje po spletu, poleg tega p_a Page in Brin nista bila naklonjena dodajanju oglasov med rezultate iskanja s_aj sta se bala, da bo to uničilo Googlovo prvotno matematično nepristranskost »Pričakujemo,« sta napisala v akademskem članku zgodaj leta 1998, »da bodo iskalniki, ki sredstva dobivajo od oglaševanja, po naravi pristranski do svojih oglaševalcev in ne bodo delovali v prid uporabnikov.«²⁰

Toda mlada podjetnika sta vedela, da ne bosta mogla večno živeti od velikodušnosti vlagateljev tveganega kapitala. Pozno leta 2000 sta zasnovala premeten načrt za vodenje majhnih besedilnih oglasov ob rezultatih iskanja - s tem sta pri svojem idealu popustila le nekoliko. Namesto da bi oglasni prostor prodajala za določeno ceno, sta se odločila za javno prodajo prostora kot na dražbi. Tega si nista izmislila sama - drug iskalnik, GoTo, je oglasni prostor razprodajal že pred njima - a Google je dodal nekaj novega. GoTo je oglase razporejal po višini plačila oglaševalcev - več kot so ponudili, bolj viden je bil njihov oglas — Google pa je leta 2002 uporabil še en kriterij. Postavitev oglasa naj ne bi bila določena le z višino plačila, ampak tudi glede na to, kako pogosto ljudje dejansko klikajo nanj. Ta novost je Googlu zagotovila, da bodo oglasi Še vedno, po besedah podjetja, »ustrezali« temi iskanja. Nezaželeni oglasi naj bi se iz sistema odstranili samodejno. Ce se iskalcem nek oglas ni zdel pomemben, nanj niso kliknili in sčasoma je z Googlove strani izginil.

Sistem dražbe, imenovan AdWords, je imel še eno zelo pomembno posledico: s tem ko je bila postavitev oglasa povezana s klikanjem nanj, se je pretok klikov močno povečal. Večkrat so ljudje kliknili na določen oglas, pogosteje in na boljšem mestu se je začel prikazovati na straneh z rezultati iskanja, kar je prineslo še več klikov. Ker so oglaševalci Googlu plačali po kliku, so se njegovi prihodki bliskovito povišali. Sistem AdWords se je izkazaf za tako donosnega, da so številni drugi, ki so objavljali na spletu, z Googlom sklenili pogodbo za postavitev »kontekstualnih oglasov« tudi na njihovih straneh, tako da so oglasi postali prilagojeni vsebini vsake strani. Do konca desetletja Google ni bil več le največje spletno podjetje na svetu; postal je eno največjih medijskih podjetij z več kot 22 milijardami dolarjev letne prodaje, ki je skoraj vsa povezana z oglaševanjem, dobička pa ima približno 8 milijard. Page in Brin sta teoretično vsak vredna več kot 10 milijard dolarjev.

g_oglove iznajdbe so se izplačale tako njegovima ustanoviteljema kot vlaga- djefli- A ^naj^ve^ ^so pridobili uporabniki spleta. Googlu je uspelo internet spre- nieriid v veliko bolj učinkovit informacijski medij. Prejšnji iskalniki so se pona- ^di zasidli s podatki, ko se je splet širil - niso mogli več beležiti nove vsebine, kaj sele, da bi ločili zrno od plevela. Nasprotno pa je bil Google sprogramiran tako; daje naraščanju spleta prinašal vse boljše rezultate. Več strani in pove- _y Google ovrednoti, natančneje lahko razvrsti strani in jih oceni po njihovi kakovosti. In ko se promet veča, lahko Google zbere vse več podatkov o vedenju ter s tem prilagodi rezultate iskanja in oglaševanje celo natančneje glede na potrebe in želje uporabnikov. Podjetje je poleg tega več milijard dolarjev vložilo _v gradnjo z računalniki napolnjenih podatkovnih centrov po vsem svetu, da bi uporabnikom zagotovilo prikaz rezultatov iskanja v milisekundah. Google si svojo priljubljenost in dobičkonosnost resnično zasluži. Podjetje igra neprecenljivo vlogo pri pomoči ljudem pri krmarjenju med sto milijardami strani, ki se danes pojavljajo na spletu. Brez iskalnika in drugih orodij, osnovanih po njegovem modelu, bi internet že zdavnaj postal digitalni babilonski stolp.

Toda Google kot oskrbovalec z najpomembnejšimi orodji za krmarjenje po spletu tudi oblikuje naš odnos z vsebino, s katero nam tako učinkovito in radodarno postreže. Intelektualne tehnologije, ki jih je ustvaril, spodbujajo hitro, površno preletavanje informacij in odvračajo od poglobljenega, daljšega ukvarjanja z eno samo razpravo, zamislijo ali zgodbo. »Naš cilj je,« pravi Irene Au, »da uporabnike res hitro spravimo noter in ven. Na tej strategiji temeljijo vse naše odločitve glede oblikovanja.«²¹ Googlov dobiček je neposredno vezan na hitrost, s katero ljudje prejmejo informacije. Hitreje drsimo po površini interneta - več povezav kliknemo in več strani pogledamo - več priložnosti dobi Google za zbiranje informacij o nas in za predstavitev svojih oglasov. Poleg tega je njegov sistem oglaševanja oblikovan tako, da ugotovi, katera sporočila bodo najverjetneje pritegnila našo pozornost, nato pa ta sporočila postavi v naše vidno polje. Vsak klik na spletu pomeni motnjo zbranosti, prekinitev pozornosti od spodaj navzgor - in Google se hoče prepričati, da kliknemo kar čim pogosteje. Podjetje si niti najmanj ne želi spodbujati lagodnega branja ali počasnega, osredotočenega razmišljanja. Googlovo poslovanje precej dobesedno temelji na ustvarjanju motenj.

Še vedno se lahko izkaže, da bo Googlov uspeh kratkotrajen. Življenje spi nih podjetij je sicer redkokdaj nevarno ali okrutno, a je velikokrat kratko Ke • njihov posel neotipljiv, sestavljen iz nevidnih nitk programskih kod, je njihov^ obramba šibka. Spletno podjetje, ki mu gre dobro, lahko že zaradi enega sani|^ ga bistrega programerja s svežo idejo postane stvar preteklosti. Iznajdba natahč nejšega iskalnika ali boljšega načina za razpošiljanje oglasov prek interneta V lahko pomenilo Googlov propad. A ne glede na to, kako dolgo lahko podjetje obvladuje tok digitalnih informacij, bo njegova intelektualna etika ostala splošna etika interneta kot medija. Tisti, ki na internetu objavljajo in oblikujejo orodja, bodo še naprej pritegovali promet in služili s tem, da spodbujajo in zadovoljujejo našo potrebo po majhnih koščkih informacij, ki jih je mogoče hitro deliti naokoli.

Iz zgodovine spleta lahko sklepamo, da se bo hitrost podatkov samo Še zviševala. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je bila večina spletnih informacij na tako imenovanih statičnih straneh. Te so bile precej podobne stranem v revijah, njihova vsebina pa je bila bolj ali manj določena. Od takrat dalje strani postajajo vse bolj »dinamične«, vsebino na njih pa je treba redno posodabljati, kar se velikokrat odvija samodejno. Zaradi specializacije programske opreme spletnih dnevnikov, ki so se pojavili leta 1999, je objavljanje s svetlobno hitrostjo omogočeno vsem in najbolj uspešni pisci teh strani so kmalu ugotovili, da morajo vsak dan objaviti veliko stvari, če želijo ustreči muhavim bralcem. Temu so sledile strani z novicami, ki so začele nove zgodbe objavljati vsak trenutek. Bralniki virov RSS, ki so se razširili okoli leta 2005, so stranem zaceli omogočati, da »potisnejo« glavne naslove in druge koščke informacij do uporabnikov spleta, kar je samo še bolj poudarilo hitro dostavljanje informacij.

Največji pospešek je internet dobil pred kratkim z vzponom družbenih mrež, kot so MySpace, Facebook in Twitter. Ta podjetja se posvečajo temu, da več milijonom članov priskrbijo neskončni »tok« »posodobitev v realnem času«, kratkih sporočil o tem, kot praviTwitterjev slogan, »kar se dogaja natanko zdaj«. S tem ko zasebna sporočila — ki so nekoč spadala v področje pisem, telefonskih klicev in šepeta ~ spreminjajo v krmilno hrano za novo obliko množičnih medijev, so družbene mreže ljudem priskrbele privlačen nov način za druženje in ohranjanje stikov. Obenem so povsem predrugaČile pomen besede »takoj«. »Posodobitev statusa« prijatelja, sodelavca ali najljubše slavne osebnosti

bi sv⁰)^{0 vre<}i^nost že nekaj trenutkov po objavi. Biti na tekočem zahteva ne- restano spremljanje opozoril o novih sporočilih. Tekmovanje med različnimi jjjuzbeninii mrežami, da bi priskrbele Še bolj sveže novice in še več sporočil, je silovito. Ko j^e Facebook zgodaj leta 2009 odgovoril na Twitterjevo hitro rast j naznanilom, da bo popravil svojo stran, tako da bo, kot so dejali, »pospešil cok« j^e ustanovitelj in izvršni direktor strani Mark Zuckerberg četrt milijarde članom zagotovil, da bo podjetje »še naprej skrbelo za vse hitrejši pretok informacij«-²² Za razliko od prvih tiskarjev knjig, ki so imeli močno ekonomsko spodbudo za širjenje branja tako starejših kot novejših del, se tisti, ki objavljajo na spletu, borijo, da bi razširili najnovejše med najnovejšimi novicami.

Google medtem ne sedi mirno na lovorikah. Da lahko tekmuje s povzpetniki, nenehno popravlja svoj iskalnik, da bi bil hitrejši. Kakovost strani, ki jo določajo povezave nanjo, ni več Googlov najpomembnejši kriterij za razporejanje rezultatov iskanja. Pravzaprav je zdaj samo eden od dvesto različnih »znakov«, kijih podjetje spremlja in meri, kot pojasnjuje Amit Singhal, inženir na enem najvišjih položajev pri Googlu.²³ Eden največjih nedavnih udarcev podjetja je podeljevanje večje prednosti temu, kar imenuje »svežina« strani, ki jih priporoča. Google ne le prepozna nove ali posodobljene spletne strani veliko hitreje kot nekoč - zdaj preverja posodobljenost večine najbolj priljubljenih strani vsakih nekaj sekund in ne več vsakih nekaj dni - a pri mnogih iskanjih da prednost novejšim stranem pred starejšimi. Maja 2009 je Google predstavil novost svojega iskalnika, ki uporabnikom omogoča, da jih kakovost strani sploh ne skrbi vec, saj najdene strani razvršča po tem, kdaj so bile informacije na njih nazadnje posodobljene. Nekaj mesecev kasneje so naznanili »arhitekturo naslednje generacije« iskalnikov, ki so imeli zgovorno ime v obliki Šifre Caffeine.²⁴ Lany Page je ob tem, ko je navedel dosežke Twitterja pri pospeševanju toka podatkov, dejal, da Google ne bo zadovoljen, dokler ne bo zmožen »zaznati sprememb na spletu vsako sekundo in tako omogočiti iskanje v realnem času«.²⁵

Google si poleg tega želi, da bi se polastil še več uporabnikov spleta in njihovih podatkov. AdWords, ki sam od sebe prinaša na milijone dobička, je uspelo spremeniti namen, in sicer se je razširil precej izven prvotnega cilja iskanja spletnih strani. Zdaj ponuja specializirane iskalnike za, med drugim, slike, video posnetke, novice, zemljevide, spletne dnevnike in akademske revije, objavljanje rezultatov iskanja pa v vseh teh primerih ureja glavni iskalnik. Ponuja

tudi računalniške operacijske sisteme, na primer Android za pametne telefon in Chrome za osebne računalnike, ter množico spletnih programov oziroj^ aplikacij, kot so elektronska pošta, urejevalnik besedil, spletni dnevniki, shra njevanje fotografij, viri, preglednice, koledarji in gostovanje strani. Googl Wave, velikopotezna družbena mreža, ki so jo naznanili konec leta 2009 lj_u dem omogoča spremljanje in posodabljanje različnih niti multimedijskih spo_ ročil na eni sami gosto nadačeni strani, ki vsebino samodejno osvežuje skoraj vsak trenutek. Wave, pravi eden od novinarjev, »spreminja pogovore v hitro premikajoče se skupine toka misli«.²⁶

Navidezno neskončno širjenje podjetja Google je pogosta tema razprav zlasti med profesorji managementa in novinarji s področja poslovnega sveta Njegov vpliv in obseg dejavnosti pogosto tolmačijo kot dokaz, da gre za povsem novo vrsto poslovanja, ki presega in preoblikuje vse tradicionalne kategorije Toda čeprav je Google na številne načine nenavadno podjetje, njegova poslovna strategija ni tako skrivnostna, kot se zdi. Googlov spremenljivi videz ne odraža njegovega glavnega posla, ki je prodajanje in Širjenje spletnih oglasov. Podjetje pravzaprav izvira iz velikega števila »dopolnil« k temu poslu. Dopolnila so v ekonomskem smislu vsi izdelki ali storitve, ki jih kupimo ali uporabimo skupaj, na primer vroča hrenovka in gorčica ali svetilka in žarnica. Za Google vse, kar se znajde na internetu, dopolnjuje njegov glavni posel. Ko ljudje preživljajo vse več časa na spletu in na njem počnejo vse več stvari, vidijo več oglasov in razkrijejo več informacij o sebi - si Google prigrabi več denarja. Ko so začeli vse več izdelkov in storitev dostavljati v digitalni obliki prek računalniških mrež - pa naj gre za zabavo, novice, programske aplikacije, bančne prenose ali telefonske klice - se je število Googlovih dopolnil razširilo v še več industrij.

Ker prodaja dopolnilnih dobrin raste v dvojicah, ima Google veliko strateško potrebo po tem, da zmanjša stroške in poveča razpoložljivost dopolnil svoje glavne storitve. Ne pretiravamo preveč, če rečemo, da bi podjetje vsa dopolnila rade volje razdeljevalo zastonj. Ce bi bile hrenovke brezplačne, bi prodaja gorčice bliskovito poskočila. Prav ta nagon po znižanju stroškov dopolnil razloži Googlovo poslovno strategijo bolje kot karkoli drugega. Google hoče, da bi bile informacije brezplačne, ker z zniževanjem stroškov informacij pred računalniškimi zasloni porabimo več časa, Googlov dobiček pa posledično raste.

Večina Googlovih storitev samih zase dobička ne prinaša. Analitiki računal- ^ industrije na primer ocenjujejo, da je YouTube, ki ga je Google leta 2006 j^ilza 1,65 milijarde dolarjev, v letu 2009 izgubil med 200 in 500 milijonov dolarj^ev vrednosti.²⁷ A ker priljubljene strani, kot je YouTube, Googlu omogočajo da zbere več informacij, usmeri več uporabnikov proti svojemu iskalniku Ij!prepreči nadebudnim tekmecem, da bi se vzpostavili na trgu, podjetje lahko upraviči stroške posedovanja teh strani. Google je dal vsem vedeti, da ne bo ^dovoljen, dokler ne shrani »100 % podatkov o uporabnikih«.²⁸ Toda pri tem odločnem širjenju ne gre le za denar. Enakomerna kolonizacija novih in novih ^t vsebin podjetju tudi pomaga pri doseganju namena »omogočiti dostopnost ju S tem uporabnost za vse«. Vizija podjetja in poslovni interesi se združujejo v en sam cilj: digitalizirati vse več vrst informacij, prenesti informacije na splet, jih shraniti v podatkovno bazo, klasificirati in urediti po algoritmih ter jih uporabnikom spleta ponuditi v obliki tako imenovanih »delčkov«, po možnosti z dodanimi oglasi. Z vsakim širjenjem Googla na novo področje njegova taylori- stična etika okrepi svoj primež nad našim intelektualnim življenjem.

Googlova najbolj velikopotezna pobuda - ki jo Marissa Mayer imenuje »skok na Luno«²⁹ - je njegov poskus digitalizacije vseh knjig, kar so jih kdaj natisnili, in omogočanje, da besedilo v njih lahko »odkrijemo na spletu in po njem iščemo«.³⁰ Program se je začel skrivaj leta 2002, ko je Larry Page v svoji pisarni v Googleplexu postavil digitalni skener in ob udarcih metronoma pol ure načrtno skeniral neko tristo strani dolgo knjigo. Hotel je približno oceniti, koliko časa bi trajalo, da bi »digitalizirali vse knjige na svetu«. Naslednje leto so enega od uslužbencev poslali v Phoenix, kjer je na dobrodelni razprodaji kupil kup starih knjig. Ko jih je prinesel v Googleplex, so te knjige postale poskusni zajčki v vrsti poskusov, ki so vodili do razvoja nove »visokohitrostne« in »neškodljive« tehnike skeniranja. Ta domišljeni sistem, ki vključuje uporabo stereoskopskih infrardečih kamer, lahko samodejno popravi usločene strani, do česar pride, ko knjigo odpremo, in odpravi vsako drugo nepravilnost besedila, ki se pojavi na skeniranih straneh.³¹ Obenem je skupina Googlovih programskih inženirjev izpopolnjevala prefinjen program za prepoznavanje znakov, ki je iahko razbral »neprimerno velikost črk, neobičajno vrsto pisave ali druge nepri-

čakovane posebnosti — v 430 različnih jezikih«. Druga skupina zaposlenih Googlu je obiskala številne vodilne knjižnice in založnike, da bi ocenila njihov zanimanje za to, da Google digitalizira njihove knjige.³²

Jeseni leta 2004 sta Page in Brin uradno naznanila program Google Pri_nt (kasneje so ga preimenovali v iskalnik Google Knjige) na frankfurtskem knji žnem sejmu, ki je že od časov Gutenberga najpomembnejše letno srečanje na področju založniške industrije. Za partnerstvo z Googlom se je javilo več kot ducat splošnih in akademskih založnikov, vključno s tako pomembnimi za ložbami, kot so Houghton Mifflin, McGraw-Hill in založbe univerz Oxford Cambridge in Princeton. Na sodelovanje pri tem projektu je prav tako pristalo pet najprestižnejših knjižnic, med njimi tudi Widener na Harvardu, Bodleian na Oxfordu in Newyorška javna knjižnica. Googlu so odobrile dovoljenje za skeniranje vsebine knjig s svojih polic. Do konca leta je imel Google v svoji banki podatkov besedila približno sto tisoč knjig.

Toda projekt skeniranja knjižnic ni vsem pogodu. Google namreč ni skeniral le starih knjig, ki niso več zaščitene z zakonom o avtorskih pravicah. Skeniral je tudi novejše knjige, ki so sicer velikokrat razprodane, a so avtorske pravice zanje še vedno v rokah njihovih avtorjev ali založnikov. Google je jasno povedal, da nima namena iskati in vnaprej pridobiti privolitve lastnikov avtorskih pravic. Namesto tega so se odločili, da bodo vse knjige še naprej skenirali in jih vključevali v svojo bazo podatkov, dokler jim lastniki avtorskih pravic ne pošljejo uradne pisne zahteve, da določeno knjigo iz baze izbrišejo. Ameriško združenje avtorjev je 20. septembra 2005 skupaj s tremi uglednimi pisatelji kot posamezniki tožilo Google, pri čemer je trdilo, da takšno skeniranje pomeni »veliko kršitev avtorskih pravic«.³³ Nekaj tednov kasneje je Zveza ameriških založnikov proti Googlu vložila še eno tožbo in zahtevala, da preneha skenirati knjižnične zbirke. Google je udaril nazaj z javnim oglaševanjem družbenih koristi iskalnika Google Knjige. Oktobra je Eric Schmidt napisal kolumno, objavljeno v Wall Street Journalu takoj za urednikovim uvodnikom, v kateri je projekt digitalizacije knjig prikazoval kot vznemirljiv in prevzeten obenem: »Predstavljajte si, kakšen vpliv na kulturo bi imelo več deset milijonov nekoč nedostopnih knjig, urejenih v enem samem seznamu, vsako njihovo besedo pa bi lahko poiskali vsi, tako bogati kot revni, ljudje v mestih in na podeželju, v prvem in tretjem svetu, en toute langue — in to, seveda, popolnoma brezplačno.«³⁴

j\ tožbe so se nadaljevale. Po treh letih pogajanj, med katerimi je Google ^_enj_ra| še okrog sedem milijonov knjig, vključno s šestimi milijoni takšnih, ki jim avtorske pravice še niso potekle, so dosegli poravnavo. Google seje pod poboji poravnave, ki so jo oznanili oktobra 2008, strinjal, da lastnikom avtorskih pravic za dela, ki so jih že skenirali, izplača 125 milijonov dolarjev odškodnine. Poleg tega je pristal tudi na vzpostavitev plačilnega sistema, ki bi avtorjem in Rožnikom prinesel delež prihodkov od oglaševanja in drugih prihodkov, ki bi jih Google v prihajajočih letih zaslužil prek iskalnika Google Knjige. V zameno #ugodnosti so avtorji in založniki Googlu dovolili nadaljevanje njegovega načrtadigitalizacije vseh knjig na svetu. Podjetje je tudi dobilo »dovoljenje, da v Združenih državah Amerike prodaja naročila na podatkovno bazo podjetjem in ustanovam ter v prodajo ponuja tudi posamezne knjige, umešča oglase na strani spletnih knjig in knjige uporablja v druge komercialne namene«.³⁵

Predlagana poravnava je sprožila novo, celo silovitejšo polemiko. Videti je bilo, da so pogoji poravnave Googlu podelili monopol nad digitalnimi različicami milijonov tako imenovanih osirotelih knjig - tistih, katerih avtorji so ne- inani ali jih ni mogoče najti. Številne knjižnice in šole so se bale, da bo Google, ki tako ni imel nobenega tekmeca, lahko po mili volji zvišal naročnino na svojo bazo knjig. Zveza ameriških založnikov je v tožbi opozorila, da bi Google lahko »postavil ceno naročnine tako visoko, da bi iztržil kar največ dobička, obenem pasi je številne knjižnice ne bi mogle privoščiti«.³⁶ Ameriško ministrstvo za pravosodje in Agencija za avtorske pravice ZDA sta poravnavo kritizirala, saj naj bi Googlu v prihodnosti dajala preveč moči nad trgom digitalnih knjig.

Drugi kritiki so imeli s tem povezane, a splošnejše skrbi: da bi komercialni nadzor nad distribucijo digitalnih informacij neizogibno vodil do omejitev v pretoku znanja. Googlovi motivi so se jim zdeli kljub njegovim nesebičnim besedam sumljivi. »Ko podjetje, kakršno je Google, pogleda knjižnico, v njej ne vidi le templja modrosti,« je zapisal Robert Darnton, ki poleg tega, da poučuje na Harvardu, tudi upravlja knjižnični sistem na tej univerzi. »Vidi potencialna sredstva oziroma to, kar imenuje 'vsebina, ki kar kliče po tem, da se jo nagrabi.« Čeprav Darnton priznava, da si Google »s spodbujanjem dostopa do informacij« prizadeva za »doseganje hvalevrednega cilja«, podelitev monopola podjetju s pridobitno dejavnostjo »ne nad železnicami ali jeklom, temveč nad dostopom do informacij«, pomeni preveliko tveganje. »Kaj se bo zgodilo, če trenutni vodi-telji podjetje prodajo ali se upokojijo?« je vprašal. »Kaj se bo zgodilo, če GoogJ začne dajati prednost dobičkonosnosti in ne dosegljivosti?«³⁷ Do konta l_eta 2009 so izvirno poravnavo razveljavili in Google in druge stranke so poskušali pridobiti podporo za nekoliko manj daljnosežno drugo možnost.

Razprava o iskalniku Google Knjige je zanimiva iz več razlogov. Prikazuje kako dolga pot je še pred nami, da bomo duh in črko zakona o avtorskih pravi cah, zlasti njegove določbe o pravični uporabi, prilagodili digitalni dobi. (D_ej stvo, da so bile nekatere založniške hiše, ki so se pridružile tožbi proti Googlu tudi partnerice pri iskalniku Google Knjige, priča o tem, da je trenutni položaj precej zaskrbljujoč.) Pove pa nam tudi veliko o Googlovih visokoletečih ciljih in prevzetnih metodah, ki se jih včasih polasti za njihovo doseganje. Eden od opazovalcev, pravnik in pisec o tehnologiji Richard Koman, je izrazil mnenje da je Google »postal resnično prepričan v svojo lastno dobroto, to prepričanje pa upravičuje njegova lastna pravila o poslovni etiki, protikonkurenčnosti, storitvah za stranke in njegovem mestu v družbi«.³⁸

Najpomembneje pa je, da polemika jasno kaže, da bodo vse knjige na svetu dejansko digitalizirane - in da se bo postopek najverjetneje nadaljeval zelo hitro. Spor o iskalniku Google Knjige ni nikakor povezan z umetnostjo skeniranja tiskanih knjig v podatkovno bazo; povezan je z nadzorom in komerdalizacijo te podatkovne baze. Ne glede na to, ali bo Google nazadnje postal edini lastnik tega, kar Darnton imenuje »največja knjižnica na svetu«, ta knjižnica bo zgrajena; in digitalne knjige v njej, ki bodo prek interneta prišle v vsako knjižnico na svetu, bodo sčasoma izpodrinile mnoge fizične knjige, ki smo jih tako dolgo hranili na policah.³⁹ Praktične prednosti omogočanja, da knjige »odkrijemo na spletu in po njih iščemo«, so tako številne, da si je težko predstavljati kakršnokoli ugovarjanje. Digitalizacija starih knjig, pa tudi starodavnih zvitkov in drugih dokumentov, že odpira vznemirljive nove poti za raziskovanje preteklosti. Nekateri napovedujejo »drugo renesanso« zgodovinskih odkritij.⁴⁰ Kot pravi Darnton: »Digitalizacija je nujna.«

Toda neizogibnost spreminjanja papirnatih knjig v podobe na spletu nas ne bi smela ovirati pri tem, da razmislimo o stranskih učinkih takšnega početja. Omogočanje, da knjigo najdemo na spletu in brskamo po njej, pomeni tudi, da jo razčlenimo. S tem žrtvujemo notranjo usklajenost besedila, torej linearnost razprave ali zgodbe, ki teče prek številnih strani. Razparamo to, kar je staro-^vni' rimski rokodelec sešil, ko je ustvaril prvi kodeks. Poleg tega na žrtveniku {istisn^{e tu<}^ tišina, ki je bila »del pomena« kodeksa. Vsaka stran ali odlomek l pilila v iskalniku Google Knjige se utaplja v povezavah, orodjih, zavihkih in

ki vsi skušajo pritegniti del razpršene pozornosti bralca.

2a Google, ki verjame v učinkovitost kot najvišje dobro in ki ga spremlja ^jj_a p₀ tem, da »uporabnike res hitro spravi noter in ven«, razparanje knjig _ne pomeni izgube, ampak korist. Upravnik iskalnika Google Knjige Adam iVlathens zatrjuje, da »imajo knjige, ki niso na spletu, pogosto živahna življenja«, a dodaja, da bodo lahko »na spletu živele še bolj razburljivo«.⁴¹ Kaj pomen^ da dobi knjiga še bolj razburljivo življenje? Možnost, da po njih iščemo sem in tja, je šele začetek. Google želi, kot pravi, da bi vsebino digitaliziranih jjnjig, ki jih odkrijemo na spletu, lahko »razrezali in se z njo poigravali«, da bi lahko opravljali vse tisto »povezovanje, deljenje in združevanje«, kot to lahko nenehno počnemo z drugo spletno vsebino, a »kar pri fizičnih knjigah ni tako enostavno«. Google je že predstavil orodje za rezanje in kopiranje, ki »omogoča, da z lahkoto izrežete in objavite odlomke iz knjig v javni uporabi na vašem spletnem dnevniku ali strani«.⁴² Poleg tega je tudi objavil storitev, ki jo imenuje »priljubljeni odlomki« in ki v knjigah označuje kratke, pogosto navajane odlomke, pri nekaterih knjigah pa je začel prikazovati »besedne oblake«, ki bralcu omogočajo, kot pravi Google, »da knjigo razišče v 10 sekundah«.⁴³ Trapasto bi bilo, Če bi se zaradi takšnih orodij pritoževali. Resnično so uporabna. A poleg tega dajejo tudi jasno vedeti, da za Google prava vrednost knjig ni v tem, da gre za samostojno literarno delo, temveč knjigo vidi kot Še en kup podatkov, ki si ga lahko prigrabimo. Velikanske knjižnice, ki jo Google tako strastno ustvarja, ne smemo zamenjati s knjižnicami, kot smo jih poznali doslej. To ni knjižnica knjig. To je knjižnica odlomkov.

Ironija Googlovega truda, da bi postalo branje učinkovitejše, je v tem, da spodkopava prav tisto drugačno vrsto učinkovitosti, ki jo je tehnologija knjige k branju - in našemu umu - sploh doprinesla. Ker se nam ni bilo treba več mučiti s tolmačenjem besedila, nam je oblika, ki jo je besedilo zavzelo na straneh pergamenta ali papirja, omogočila, da postanemo globoki bralci ter preusmerimo pozornost in energijo možganov na razumevanje pomena. Pri uporabi zaslona lahko besedilo še vedno hitro razvozlamo - res je, da beremo hitreje kot kdajkoli prej - a nič več nas nič ne usmerja proti globokemu, osebno

oblikovanemu razumevanju različnih pomenov besedila. Namesto tega hiti proti naslednjemu koščku povezanih informacij in potem k naslednjemu¹¹-⁰ ' še naslednjemu. Počasno odkopavanje pomena »bistvene vsebine« ^

površinsko grabljanje.

V Concordu v ameriški zvezni državi Massachusetts je bilo toplo poletno jutro. Pisalo se je leto 1844. Obetajoč romanopisec po imenu Nathaniel Haw thorne je sedel na majhni gozdni jasi, ki je bila posebej miren kotiček in soj₀ poznali po imenu Dremava jama. Globoko zbran je opazoval vsak bežen vtis in se tako spremenil v to, kar je Emerson, vodja transcendentalistov iz Concorda osem let pred tem poimenoval »prosojno zrklo«. Kot je Havvthorne kasneie tistega dne zapisal v svojo beležnico, je videl, kako »se sonce svetlika skozi senco in senca zamegli sonce ter naslika tisto prijetno občutje, ko se prelivata radost in zamišljenost«. Občutil je lahen vetrič, »najnežnejši vzdih, kar si ga je mogoče zamisliti, a prežet z duhovno močjo, tako da se zdi, da s svojim milim, nezemeljskim hladom vstopa skozi vidno telo in vdihne samega duha, ki trepetav nežni nasladi«. V vetriču je vonjal kanček »sledi belih borov«. Slišal je »udarjanje vaške ure« in »nekoliko stran kosce, ki so vihteli svoje kose«\ a je dodal, da »ti zvoki dela, ko so primerno oddaljeni, zgolj povečajo mir človeka, ki počiva, v meglici svojih lastnih misli«.

Nenadoma je njegovo sanjarjenje nekaj zmotilo:

A glej! Slišim pisk lokomotive - tisti dolgi krik, oster bolj kot vsa ostrina, kajti cela milja razdalje med nama ga ne more ublažiti in stopiti s harmonijo. Pripoveduje zgodbo zaposlenih ljudi, meščanov z vroče ulice, ki so prišli preživet dan v podeželsko vas — poslovneži — na kratko, iz vsega tistega nemira; nič čudnega, da lokomotiva spušča tako predirljive zvoke, saj v naš dremavi mir prinaša hrupni svet.⁴⁴

Leo Mara svojo knjigo The Machine in the Garden> klasično študijo vpliva tehnologije na ameriško kulturo iz leta 1964, začne z zgodbo o Hawthornovem jutru v Dremavi jami. Marx meni, daje pisatelj v resnici pisal o »pokrajini duše« in zlasti »nasprotju med dvema stanjema zavesti«. Tiha jasa v gozdu samotnemu

za razmi-

.0 pomeni »enkratno osamitev pred motnjami«, varen prostor sfeic J-Jrupen prihod vlaka z gručami »zaposlenih ljudi« povzroči »neskladnost duše povezano s prihodom industrijske dobe«.⁴⁵ Zamišljeni um preplavi glasni ^et mehanske zaposlenosti.

Poudarek, ki ga Google in druga spletna podjetja dajejo učinkoviti izme- _fljavi informacij kot ključu do intelektualnega napredka, ni nič novega. To je stalna terna v zgodovini uma že vsaj od začetka industrijske revolucije. Predstavlja močan in stalen protiargument zelo drugačnemu pogledu, ki ga širijo jjko ameriški transcendentalisti kot angleški romantiki pred njimi, in sicer da resnična prosvetitev izvira le iz preudarka in samoopazovanja. Napetost med temi dvema vidikoma je eden od izrazov večjega nasprotovanja med, kot pravi Marx, »strojem« in »vrtom« - industrijskim in pastirskim idealom - ki je pri oblikovanju sodobne družbe igral tako pomembno vlogo.

Prenos industrijskega ideala učinkovitosti na področje uma, kot je doumel Hawthorne, za pastirski ideal meditativnega razmišljanja predstavlja potencialno smrtno grožnjo. To ne pomeni, da je spodbujanje hitrega odkrivanja in prinašanja informacij slabo. Ni slabo. Razvoj izklesanega uma zahteva sposobnost, da najdemo in hitro razčlenimo široko paleto informacij, pa tudi zmožnost odprtega razmisleka. Potrebujemo čas za učinkovito zbiranje podatkov in čas za neučinkovito tuhtanje, čas za upravljanje s strojem in čas za lenobno sedenje na vrtu. Delovati moramo v Googlovem »svetu številk«, a se moramo tudi znati umakniti v Dremavo jamo. Težava, ki jo imamo danes, je, da izgubljamo sposobnost lovljenja ravnotežja med tema dvema zelo različnima stanjema uma. V glavi smo nenehno na lokomotivi.

Že ko je Gutenbergov tisk spreminjal literarni um v splošnega, je sprožil proces, zaradi katerega zdaj obstaja grožnja, da bo literarni um povsem izginil. Ko so knjige, časopisi in revije začeli preplavljati trg, so se ljudje prvič počutili zasute z informacijami. Robert Burton je v svoji mojstrovini The Anatomy of Mekncholy iz leta 1628 opisal »neizmeren kaos in zmedo knjig«, s katerima se je moral spopasti bralec v sedemnajstem stoletju: »Tlačijo nas, oči nas pečejo od branja, prsti bolijo od obračanja strani.« Nekaj let prej, leta 1600, je še en angleški pisatelj, Barnaby Rich, potožil: »Ena največjih bolezni današnjega časa je ta množica knjig, ki so tako zasitile svet, da ne more več prebaviti količine ničvredne snovi, ki nastaja vsak dan in stopa v ta svet.«⁴⁶

L

J

PLITVINE

I

Vse odtlej vse siloviteje iščemo nove načine, da bi v zmedo informa. tero se moramo spopasti, vnesli red. Načini urejanja osebnih informacij več stoletij preprosti, ročni in značilni - vstavljanje in postavljanje na' urejanje po abecednem redu, s pripombami, opombami in seznami, katal vf* bibličnimi konkordancami ter približnimi praktičnimi pravili. Obstajali bolj izpopolnjeni, a kljub temu večinoma ročni institucionalni mehanizti^ i razporejanje in shranjevanje informacij v knjižnicah, univerzah in trgovskih^ I vladnih uradih. V dvajsetem stoletju, ko je informacijska poplava narasla in tehnologije za obdelavo podatkov napredovale, so načini in sredstva za urejanj tako osebnih kot institucionalnih informacij postajali bolj dovršeni, sistematič ni in samodejni. Prav tiste stroje, ki so presežek informacij še poslabšali smo začeli uporabljati tudi za izboljšanje stanja.

Vannevar Bush je z opisom našega sodobnega pristopa k urejanju informacij zadel v črno v članku »As We May Think«, ki je bil objavljen v Atlantic Monthlj leta 1945 in ki je sprožil številne razprave. Busha, električnega inženirja, kj j_e med drugo svetovno vojno služil kot znanstveni svetovalec Franklinu Roosevd- tu, je skrbelo, da napredek ovira zmožnost znanstvenikov, da bi bili v koraku z informacijami, ki so povezane z njihovim delom. Objavljanje novih člankov in podatkov, je zapisal, »se je tako zelo razširilo, da novih informacij ne moremo več uporabiti. Vse človeške izkušnje se širijo neverjetno hitro, način, na katerega se prebijamo skozi nastali blodnjak do tistega, kar je v tem trenutku pomembno, pa je enak, kot je bil v času ladij s kvadratnimi jadri.«

156

157

Toda tehnološka rešitev za problem informacijske preobremenitve se je po Bushevem mnenju že risala na obzorju: »Prišli smo v dobo poceni zapletenih naprav, na katere se lahko močno zanesemo; in nekaj bo iz tega brez dvoma nastalo.« Predlagal je novo vrsto stroja za urejanje osebnih podatkov, imenovano memex, ki bi bil uporaben ne le za znanstvenike, temveč za vsakogar, ki uporablja »logično razmišljanje«. V mizo, memex, naj bi bila po Bushevem načrtu vdelana »naprava, v katero posameznik shrani vse svoje knjige, dokumente in sporočila [v stisnjeni obliki], in ki je mehanska, tako da lahko podatke v njej najdemo skrajno hitro in glede na naše potrebe«. Na mizi stojijo »prozorni zasloni«, na katerih se prikazujejo slike shranjenih dokumentov, poleg tega pasta tu tudi »tipkovnica« ter »vrsta gumbov in vzvodov« za krmarjenje po podatkovni bazi. »Bistvena lastnost« tega stroja je, da uporablja »urejanje po asociacijah«,

GOOGLOVA CERKEV

i katerih povezuje različne dele informacij: »Vsak dokument, ki ga iz- ilhko v trenutku in samodejno izbere drugega.« Kot je poudaril Bush, omembnejši« postopek »povezovanja dveh stvari«.⁴⁷ | j_e i memexom napovedal tako osebni računalnik kot hipermedijski svetovnega spleta. Njegov članek je navdihnil številne prve razvijalce ra- :e strojne in programske opreme, vključno s prvimi pristaši hiperbese- jjlsta računalniški inženir Douglas Englebart in Bili Atkinson, izumitelj HyperCard. A čeprav se je Busheva vizija uresničila tako, kot si še J|j||casa svojega življenja ne bi mislil - obkrožajo nas memexovi potomci jj|||, ki jo je želel rešiti, torej preobremenjenost z informacijami, ni odprav- llpfet je ugotovil David Levy: »Razvoj osebnih digitalnih informacijskih Igp in globalnih hiperbesedil, kot kaže, ni rešil problema, ki ga je Bush opredelil, temveč ga je še poslabšal.«⁴⁸

Ko gledamo nazaj, se zdi razlog za neuspeh očiten. Ker se je cena ustvarjanja, shranjevanja in deljenja informacij znatno znižala, so nam računalniške mreže priskrbele dostop do veliko več informacij, kot smo jih imeli kdajkoli pre| In učinkovita orodja za odkrivanje, presejanje in deljenje informacij, ki so jih razvila podjetja kot Google, skrbijo za to, da smo večno preplavljeni z informacijami, ki nas zanimajo v tem trenutku - in to v količinah, ki veliko prešegajo zmožnosti našega uma. Ko postajajo tehnologije za obdelavo podatkovne boljše, ko postajajo orodja za iskanje in filtriranje vse natančnejša, se poplava bistvenih informacij samo še krepi. Vidimo lahko vse več tistega, kar nas zanima. Informacijska preobremenitev je postala trajna bolezen in ob naših poskusih, da bi jo ublažili, se stanje le še slabša. Edini način za spopad z njo je, da še več preletavamo in površno pregledujemo ter da se še bolj zanašamo na stroje, ki se odzivajo čudovito hitro in so hkrati vir težave. Danes »nam je na voljo [več informacij] kot kdajkoli prej«, piše Levy, »a imamo manj časa, da bi jih uporabili - zlasti pa, da bi jih uporabili po vsaj malo globljem razmisleku«.⁴⁹ jutri bo položaj samo še slabši.

Nekoč je prevladovalo mnenje, da je najbolj učinkovit filter človeškega uma čas. »Najboljši način branja bo sledil pravilom narave, ne strojev,« je leta 1858 zapisal Emerson v eseju »Books«. Vsi pisci morajo »svoje pisanje [podvreči] modremu ušesu Časa, ki sedi in tehta, in deset let kasneje med milijonom strani znova natisne eno. Takrat se znova oceni in se preseje skozi rešeto mnenj inle najbolj natančno izbrano bo znova natisnjeno čez dvajset let in znova Čez stoletje!«⁵⁰ Nimamo več potrpljenja, da bi čakali na počasno in tankovest_no presojo časa. V vsakem trenutku smo preplavljeni z informacijami, ki naj bi _nas takoj zanimale, in imamo tako le malo drugih možnosti, kot da se zatečemo k samodejnim filtrom, ki nemudoma dajo prednost najbolj novemu in priljubljenemu.. Rešeta mnenj so na spletu postala mlinski stroji.

Ko je vlak izpraznil svoj tovor zaposlenih ljudi in s polno paro za seboj p_u. stil postajo v Concordu, se je Havvthorne sicer poskušal vrniti v globoko stanje zbranosti, a z le malo uspeha. Ozrl se je na mravljišče ob svojih nogah in »kot zli duh« nanj vrgel nekaj zrn peska ter tako zaprl vhod. Opazoval je »eno od njegovih prebivalk«, ki se je vračala z »nekega osebnega ali poslovnega sestanka« i_n se trudila ugotoviti, kaj se je zgodilo z njenim domom: »Kakšno presenečenje, kakšna naglica, kakšna zmeda misli se zrcali v njenih gibih! Gotovo si ne more razložiti, kaj je povzročilo takšno škodo!« A Hawthorna je pri opazovanju muk mravljice kmalu nekaj zmotilo. Opazil je, da se je utripajoč vzorec sence in sonca spremenil. Pogledal je proti oblakom, »razpršenim po nebu«, in v njihovih spreminjajočih se oblikah prepoznal »razbite ruševine Utopije sanjača«.

Leta 2007 je Ameriška zveza za napredek znanosti povabila Larryja Pagea kot ključnega govorca na svojo letno konferenco, ki je najuglednejše srečanje ameriških znanstvenikov. Pageev govor je bil razvlečen in nepripravljen, a je predstavljal izjemen vpogled v način razmišljanja tega mladega podjetnika. Znova ga je navdihnila analogija, prek katere je z občinstvom delil svoje razumevanje človeškega življenja in uma. »Mislim, da ko pogledaš, kako si programiran, svojo DNK, vidiš, da je stisnjena na 600 megabajtov,« je rekel, »tako da je manjša od vsakega sodobnega operacijskega sistema, manjša od Linuxa ali Windows ... in to po definiciji vključuje zagon možganov. Torej naši programski algoritmi najbrž niso pretirano zapleteni; [inteligenca] je verjetno neke vrste splošno računanje.«⁵¹

Digitalni računalnik je že zdavnaj zamenjal uro, vodnjak in tovarniški stroj kot najbolj priljubljena metafora za razlago sestave in delovanja možganov. Vsak dan za opis možganov uporabljamo računalniške izraze, ob čemer se nit! ne zavedamo več, da govorimo metaforično. (V tej knjigi sem več kot enkratomenil možganske »mreže«, »povezave«, »vložke« in »programiranje«.) A Pa- ^ pogled je skrajen. Zanj možgani niso le podobni računalniku; dejansko so gČunalnik. Njegova domneva zadostuje za razlago, zakaj Google enači inteligenco z učinkovito obdelavo podatkov. Če so naši možgani računalnik, potem j^ko inteligenco skrčimo na stvar storilnosti — tega, da skozi integrirano vezje jr lobanji hitreje spustimo več bitov podatkov. Človeške inteligence tako ne moremo več ločiti od strojne.

page je Google že od vsega začetka videl kot umetno inteligenco v obliki ^odka. »Umetna inteligenca bo končna različica Googla,« je rekel v nekem intervjuju leta 2000, davno pred časom, ko je ime njegovega podjetja postalo jnano v vsaki hiši. »Zdaj še niti približno nismo blizu temu. Vendar pa se lahko ideji močno približamo in prav na tem zdaj delamo.«⁵² Leta 2003 je Šel pri opisovanju želja svojega podjetja v govoru na Univerzi Stanford Še korak dlje: »Najboljši iskalnik je tako pameten kot ljudje - ali pametnejši.«⁵³ Sergey Brin, ki pravi, da je začel pisati programe za umetno inteligenco že v srednji šoli, je enako kot njegov partner navdušen nad ustvarjanjem resnično razmišljujočega stroja.⁵⁴ »Ce bi imel vse informacije sveta neposredno povezane na možgane ali pa umetne možgane, ki bi bili pametnejši od tvojih, bi bilo to zate zagotovo bolje,« je leta 2004 povedal za Newsweek.⁵⁵ V nekem televizijskem intervjuju ob približno istem času je šel Brin tako daleč, da je dejal, da bo »najboljši iskalnik« precej podoben Kubrickovemu HAL-u. »Upam sicer,« je rekel, »da ne bo tako pokvarjen, kot je bil HAL, ki je pobil prebivalce vesoljske ladje. A stremimo k nečemu takemu in mislim, da smo že na dobri poti.«⁵⁶

Zelja, da bi zgradili HAL-u podoben sistem umetne inteligence, se mnogim morda zdi nenavadna. A za dva izjemna mlada računalničarja, ki imata na voljo goro denarja in pravo malo vojsko programerjev ter inženirjev, je nekaj povsem naravnega, celo izvrstnega. Google, ki je v svojem bistvu znanstvena organizacija, spodbuja želja, da bi, kot pravi Eric Schmidt, »uporabili tehnologijo za rešitev ugank, ki jih ni rešil še nihče«,⁵⁷ in umetna inteligenca je ena najtežjih ugank, kar jih je. Zakaj je Brin in Page ne bi želela rešiti?

A njuna lahkotna domneva, da »bi bilo zate bolje«, če bi našim možganom dodali ali jih celo nadomestili z umetno inteligenco, je zaskrbljujoča, obenem pa tudi veliko pove. Razkriva odločnost in gotovost, s katero se Google drži mojega taylorističnega prepričanja, da je inteligenca rezultat mehanskega pro-cesa, vrste majhnih korakov, ki jih lahko ločimo, izmerimo in izpopolni^ njihovo učinkovitost. »Ljudi je sram, da se rodijo, namesto da bi bili narejeni je v dvajsetem stoletju dejal filozof Gunther Anders in ta sram, pa tudi želje fo jih povzroča, lahko zaznamo v izjavah ustanoviteljev Googla.⁵⁸ V Googlove^ svetu, v katerega vstopimo, ko se priključimo na internet, je le malo prostora % spokojen mir, ki ga občutimo ob globokem branju, ali zamegljeno, ovinkasto razglabljanje. Dvoumnost ne predstavlja vrat v vpogled, temveč programsko napako, ki jo je treba odpraviti. Človeški možgani so le zastarel računalnik, ki potrebuje hitrejši procesor in večji trdi disk — in boljše algoritme za usmerjanje toka misli.

»Vse, kar ljudje počnejo, da bi lažje upravljali z računalniškimi mrežami slednjim obenem olajša upravljanje z ljudmi, a iz drugih razlogov.«³⁹ Takoje zapisal George Dyson leta 1997 v knjigi D ar min amongthe Machines, zgodovini prizadevanja za nastanek umetne inteligence. Dysona so osem let po izidu knjige povabili v Googleplex, kjer je govoril na spominski slovesnosti v čast delu Johna von Neumanna, fizika z Univerze Princeton, ki je leta 1945 na podlagi dela Alana Turinga zasnoval prvi natančen načrt za sodoben računalnik. Dyso- na, ki je večino svojega življenja razglabljal o zasebnem življenju strojev, je moral obisk Googla nadvse razveseliti. Končno je bilo tu podjetje, ki je navdušeno uporabljalo svoje vire, vključno s številnimi najpametnejšimi računalničarji, da bi ustvarilo umetno inteligenco.

Toda po obisku je bil Dyson predvsem zbegan. Proti koncu eseja, ki ga je napisal o tej izkušnji, se je spomnil resnobnega svarila, ki ga je Turing zapisal v članku »Computing Machinery and Intelligence«. Pri poskušanju sestavljanja inteligentnih strojev si, kot je napisal matematik, »enako kot pri ustvarjanju otrok ne smemo nespoštljivo prilastiti Božje moči ustvarjanja duše«. Dyson je temu dodal komentar, ki ga je prav tako po obisku Googleplexa izjavil eden njegovih »izjemno dojemljivih prijateljev«: »Zdelo se mi je, da je domačnost skoraj neverjetna. Med škropilniki vode na zelenici so počasi tekali veseli zlati prinašalci. Ljudje so mahali v pozdrav in se smehljali, povsod so ležale igrače. Takoj sem posumil, da se nekje v temnih kotih skriva nepojmljivo zlo. Če je hudič prišel na zemljo, mar ni to najboljši kraj, kjer bi se lahko skril?«⁶⁰ Odziv, ki je očitno pretiran, je kljub temu razumljiv. Google je s svojimi visokoletečinu cilji, ogromno zalogo denarja in imperialističnimi nameni, ki jih ima v svetuznaⁿj^a> ^naravn* ^nos^^ec tako naših strahov kot upov. »Nekateri pravijo, da je google Bog,« je priznal Sergey. »Drugi pravijo, da je Satan.«⁶¹

Kaj se torej zares skriva po temnih kotih Googleplexa? Smo tik pred nastopom umetne inteligence? So na vratih naši gospodarji iz Silicijeve doline? Najbrž ne. Prva akademska konferenca o prizadevanju za umetno inteligenco je potekala poleti leta 1956 - v kampusu kolidža Dartmouth - in takrat se je zdelo povsem jasno, da bodo računalniki kmalu razmišljali kot ljudje. Matematiki in inženirji, ki so se sestajali ves mesec, so začutili, kot so napisali v svoji izjavi, da »lahko vsak vidik učenja ali katerekoli druge lastnosti inteligence teoretično opišemo tako natančno, da bi na podlagi takšnega opisa lahko sestavili stroj, ki bi to dejavnost posnemal«.⁶² Treba je bilo zgolj napisati prave programe in spremeniti zavestne procese uma v korake algoritmov. A kljub letom truda, ki so sledila, se je delovanje človeške inteligence nenehno izmikalo natančnemu opisu. V pol stoletja po konferenci v Dartmouthu so računalniki napredovali s svetlobno hitrostjo, toda v človeškem smislu so Še vedno zabiti kot štori. NaŠi »razmisljujoči« stroji še vedno nimajo najmanjšega pojma, o čem razmišljajo. Izjava Lewisa Mumforda, da »noben računalnik ne more iz lastnih virov sestaviti novega simbola«, je danes natanko enako resnična, kot je bila leta 1967, ko jo je izrekel.⁶³

Toda zagovorniki umetne inteligence niso obupali. Samo spremenili so točko, na katero so usmerjeni. Povečini so opustili cilj pisanja programske opreme, ki posnema način učenja ljudi in druge določene lastnosti inteligence. Zdaj namesto tega poskušajo v računalniškem omrežju podvojiti električne signale, ki drvijo sem in tja med milijardami nevronov v možganih, v prepričanju, da se bo inteligenca nato »pojavila« iz stroja, tako kot se v fizičnih možganih pojavi um. Če ne moreš ugotoviti, kako deluje »splošno računanje«, kot je temu rekel Page, potem se bodo algoritmi inteligence napisali sami. Izumitelj in futurist Ray Kurzweil je leta 1996 v eseju o zapuščini Kubrickovega filma Odiseja 2001 trdil, da bomo takrat, ko bomo lahko skenirali možgane dovolj natančno, da bi »dognali arhitekturo mednevronskih povezav v različnih področjih«, lahko »oblikovali posnetek nevronskih mrež, ki bodo delovale na podoben način«. Čeprav »še ne moremo zgraditi možganov, kakršne je imel HAL«, je zaključil Kurzweil, »lahko v tem trenutku opišemo, kako bi to lahko storili«.⁶⁴

Ni veliko razlogov za to, da bi verjeli, da bo ta novi pristop k izvalitvi int_e ligentnega stroja kaj uspešnejši od prejšnjega. Tudi ta namreč temelji na omejenih predstavah o umu. Njegovi oblikovalci so namreč prepričani, da možgani delujejo po istih formalnih matematičnih pravilih kot računalnik - z drugimi besedami to pomeni, da možgani in računalnik govorijo isti jezik. A to je zmota, ki se je rodila iz želje po razlagi pojava, ki ga ne razumemo, z besedami, kijih razumemo. John von Neumann je sam posvaril pred takšnim napačnim sklepanjem. »Ko govorimo o matematiki,« je napisal proti koncu svojega Življenja »morda govorimo o drugotnem jeziku, zgrajenem naprvotnem, ki ga naš osrednji živčni sistem resnično uporablja.« Ne glede na to, kakšen je jezik živčnega sistema, »se mora nujno razlikovati od tega, kar zavestno in jasno razumemo kot matematiko«.⁶⁵

Prav tako je napačno razmišljanje, da fizični možgani in razmišljujoči um obstajata ločeno v natančno domišljeni »arhitekturi«. Možgani in um, kot so pokazali začetniki nevroplastičnosti, so neločljivo povezani, tako da prvi oblikujejo drugega in obratno. Kot je leta 2009 napisal Ari Schulman v članku »Why Minds Are Not Like Computers« za revijo New Atlantis-. »Vse kaže, da um ne deluje v obliki brezhibno ločene hierarhije tako kot računalnik, temveč gre za prepleteno hierarhijo ureditve in povzročitve. Spremembe v umu povzročijo spremembe v možganih in obratno.« Ce bi hoteli ustvariti računalniški model možganov, ki bi natančno posnemal um, bi morali napraviti posnetek »vseh stopenj možganov, ki učinkujejo na um in na katere um učinkuje nazaj«,® Ker še niti približno nismo prišli do tega, da bi razvozlali možgansko hierarhijo, kaj šele, da bi razumeli, kako različne stopnje delujejo in medsebojno vplivajo druga na drugo, je zelo verjetno, da bo umetna inteligenca ostala uganka za naslednje generacije, če ne za vse večne čase.

Google ni ne Bog ne Satan in če so v Googleplexu kakšni temni koti, so to zgolj prividi, ki nastanejo zaradi veličine podjetja. To, kar je pri ustanoviteljih Googla zaskrbljujoče, ni njuna otročja želja, da bi ustvarila noro dober stroj, ki bi po pameti prekašal celo svoja stvaritelja, temveč ozko dojemanje človeškega uma, iz katerega takšna želja izvira.