Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

stranska pot

o leeju de forestu in njegovi neverjetni elektronki

Sodobni mediji imajo skupen izvor v izumu, ki ga danes redkokdaj omenjamo, a je igral prav tako odločilno vlogo pri oblikovanju družbe kot motor z notranjim izgorevanjem ali žarnica. Izum, o katerem govorim, se imenuje elektronka. To je bila prva elektronska naprava za ojačanje signala, ustvaril pa jo je Lee de Forest.

De Forest je bil celo po standardih, ki so jih postavili ameriški nori in hkrati genialni izumitelji, nenavaden. Bil je zoprn, neprijeten in na splošno nepriljubljen - v srednji šoli so ga imeli za »najbolj grdega« v razredu - a gaje kljub temu gnalo neverjetno samoljubje in prav tako prevelik kompleks manjvrednosti.¹ Ko ni bil na kakšni od svojih porok ali ločitev, v sporu s kolegom ali na tem, da spravi kakšen posel v propad, je svoj Čas ponavadi preživljal na sodišču, kjer seje branil pred obtožbami prevare ali kršitve patenta — ali pa je sam tožil kakšnega od svojih številnih sovražnikov.

De Forest je bil sin šolskega učitelja in je odrasel v ameriški zvezni državi Alabama. Po doktoratu iz inženirstva, ki ga je končal leta 1896 na Univerzi Yale, se je kakšno desetletje ukvarjal z najnovejšo radijsko in telegrafsko tehnologijo ter obupno iskal odkritje, ki bi njegovo ime poneslo med zvezde in mu prislužilo bogastvo. Leta 1906 se je to tudi zgodilo. Ne da bi dobro vedel, kaj sploh počne, je vzel navadno dvopolno vakuumsko cevko, ki je pošiljala električni tok iz ene žičke (žarilne nitke) na drugo (ploščico), temu pa je dodal še tretjo žičko in tako spremenil diodo v triodo. Ugotovil je, da ko pošlje majhen električni signal v tretjo žičko - krmilno mrežico - to poveča moč toka, ki teče med žarilno nitko in ploščico. Napravo lahko, kot je razložil v prijavi za patent, prilagodimo za »ojačanje šibkih električnih tokov«.²

O LEEJU DE FORESTU IN NJEGOVI NEVERJETNI ELEKTRONKI

Izkazalo se je, da bo de Forestov navidez skromni izum spremenil svet. Ker ga j^e mogoče uporabiti za ojačanje električnega signala, je uporaben tudi za ojačanje zvočnega prenosa, ki potuje v obliki radijskih valov. Do takrat je radio uporabljal malokdo, saj je bil signal zelo slab. Toda elektronka je te signale ojačala, kar je omogočilo brezžični prenos na daljavo, kar je pomenilo začetek radijskega oddajanja. Elektronka je postala tudi ključni del novega telefonskega sistema, saj je ljudem na različnih koncih države ali sveta omogočila, da slišijo drug drugega govoriti.

De Forest tega takrat še ni vedel, a je odprl vrata v dobo elektronike. Električni tokovi so, preprosto povedano, tokovi elektronov in elektronka je bila prva naprava, ki je omogočala natančen nadzor jakosti teh tokov. V dvajsetem stoletju so triodne cevi postale tehnološka osnova sodobne komunikacijske, zabavne in medijske industrije. Najdemo jih v radijskih prenosnikih in sprejemnikih, hi-fi zvočnikih, opremi za javno nastopanje in ojačevalcih za kitare. Vrste cevi so služile tudi za obdelovalne enote in sisteme za shranjevanje podatkov v številnih prvih digitalnih računalnikih. Ko so okoli leta 1950 vakuumske cevi nadomestili manjši, cenejši in zanesljivejši tranzistorji v trdnem stanju, so elektronske naprave čez noč postale izjemno priljubljene. Izum Leeja de Foresta je v pomanjšani obliki triodnega tranzistorja postal delavnica za našo informacijsko dobo.

Toda de Forest na koncu ni bil povsem prepričan, ali naj bo nad svetom, ki ga je pomagal ustvariti, zadovoljen ali zgrožen. V članku »Dawn of the Electronic Age«, ki ga je leta 1952 napisal za revijo Popular Mechanics, je opeval svojo elektronko kot »majceno orehovo jedrce, iz katerega je zrasel velikanski hrast, ki danes prekriva ves svet«. Obenem pa je obžaloval »moralno izprijenost« komercialnih medijev. »Ce pogledamo, kako bedasta je vsebina večine današnjih radijskih programov, lahko vidimo, da je nacionalna duševna raven v zelo žalostnem stanju,« je zapisal.

Pri predvidevanju, kam nas bo uporaba elektronike pripeljala v prihodnosti, je postal še otožnejsi. Prepričan je bil, da bodo »elektronski psihologi« sčasoma lahko nadzirali in analizirali »miselno ali možgansko valovanje«, tako da bi lahko »z določenimi, kvantitativnimi enotami izmerili veselje in žalost«. Nazadnje, je zaključil, »bodo učitelji v uporniške možgane učencev dvaindvajsetega stoletja lahko znanje preprosto vsadili. Kakšne grozovite politične možnosti lahko pri tem pridejo na plan! Bodimo hvaležni, da se bodo takšne stvari dogajale šele za nami in ne za časa našega življenja.«³

pet

eo NAJBOLJ SPLOŠEN MEDIJ

Spomladi leta 1954, ko so začeli množično proizvajati prve digitalne računalnike, si je sijajni britanski matematik Alan Turing vzel življenje tako, da je pojedel v cianid potopljeno jabolko - dejanje, ob katerem smo prisiljeni zaključiti, daje sadež za neprecenljivo ceno utrgal z drevesa znanja. Turing, ki je vse svoje kratko življenje izžareval to, kar nek biograf imenuje »onstranska nedolžnost«,¹ je med drugo svetovno vojno igral ključno vlogo pri odkrivanju kod Enigme, visoko izpopolnjenega pisalnega stroja, ki so ga nacisti uporabljali za šifriranje in dešifrira- nje vojaških ukazov in drugih občutljivih sporočil. Razvozlanje sistema šifriranja sporočil z Enigmo je bilo junaštvo, ki je pripomoglo k preobratu dogodkov med vojno in je zagotovilo zmago zaveznikov, ni pa rešilo Turinga pred ponižanjem, ki ga je doživel, ko so ga nekaj let kasneje aretirali zaradi homoseksualnosti.

Danes se Alana Turinga najbolj spomnimo kot človeka, ki je ustvaril imaginarno računalniško napravo, ki je bila predhodnik in načrt sodobnega računalnika. Star je bil komaj štiriindvajset let in ravno so ga sprejeli med akademike na Univerzi Cambridge, ko je svetu predstavil napravo, ki jo je leta 1936 v članku z naslovom »On Computable Numbers, with an Application to the Entscheidungsproblem« poimenoval Turingov stroj. Turing je članek napisal z namenom, da dokaže, da popoln logični ali matematični sistem ne obstaja - vedno bodo namreč obstajale izjave, za katere ni mogoče dokazati, ali so resnične ali napačne, in jih ne bomo nikoli mogli »izračunati«. Svojo tezo je podkrepil z idejo o preprostem digitalnem računalniku, ki lahko upošteva zakodirana navodila ter bere, piše in briše simbole. Turing je pokazal, da bi lahko takšen računalnik sprogramirali tako, da bi izvedel funkcijo katerekoli druge naprave za obdelavo podatkov. Naprava je bila »univerzalni stroj«.²

V kasnejšem članku, naslovljenem »Computing Machinery and Intelligen- ce« je Turing razložil, da obstoj računalnikov, ki jih lahko programiramo, »vodi Jo pomembne posledice, in sicer, če zanemarimo hitrost, to pomeni, da ni treba izdelati različnih novih naprav za različne računalniške procese. Vse procese lahko opravi en sam digitalni računalnik, ki je primerno sprogramiran za vse primere.« To pomeni, je zaključil, da »so vsi digitalni računalniki na nek način enaki«.³ Turing ni bil prvi, ki si je zamislil, kako bi računalnik, ki ga je mogoče sprogramirati, deloval - več kot stoletje pred tem je nek drug angleški matematik, Charles Babbage, pripravil načrte za »analitični stroj«, ki bi predstavljal »stroj najbolj splošne narave«⁴ - a kaže, da je bil Turing prvi, ki je doumel neskončno prilagodljivost digitalnega računalnika.

Vendar pa ni mogel pričakovati, kako bo njegov univerzalni stroj komaj nekaj desetletij po njegovi smrti postal naš univerzalni medij. Ker lahko različne vrste podatkov, ki jih Širijo tradicionalni mediji - besede, številke, zvoke, podobe, videe - prevedemo v digitalni zapis, jih je vse mogoče »računati«. Vse od Beethovnove Devete do pornofilma lahko spremenimo na gole enice in ničle ter jih predelamo, prenesemo ali pokažemo in predvajamo z računalnikom. Danes lahko v Internetu iz prve roke opazujemo izjemne posledice Turingovega odkritja. Internet, ki ga sestavlja na milijone medsebojno povezanih računalnikov in bank podatkov, predstavlja neizmerno močan Turingov stroj in v skladu s svojo obliko vključuje večino naših drugih intelektualnih tehnologij. Postaja naš pisalni stroj in tiskarski stroj, zemljevid in ura, računalnik in telefon, pošta in knjižnica, radio in televizija. Prevzema celo funkcije drugih računalnikov; vse več programske opreme deluje na internetu — oziroma »v oblaku«, kot radi rečejo ljudje iz Silicijeve doline - namesto v domačih računalnikih.

Kot je poudaril Turing, je omejitveni dejavnik njegovega univerzalnega stroja hitrost. Celo prvi računalnik je lahko teoretično opravil katerokoli nalogo obdelave podatkov, a reševanje zapletene naloge - recimo upodabljanje fotografije -bi trajalo veliko predolgo in bi bilo veliko predrago, da bi bilo izvedljivo. Tip v temnici s pladnji kemikalij je lahko to delo opravil veliko hitreje in ceneje. Vendar pa se Je izkazalo, da so hitrostne omejitve računalnikov samo začasna ovira. Odkar so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja sestavili prvi osnovni računalnik, se je hitrost računalnikov in podatkovnih mrež vrtoglavo povečala, medtem ko je cena obdelave in prenosa podatkov prav tako hitro padla. V zadnjih treh

desetletjih se je število nalog, ki jih lahko obdela računalniški čip v eni sekundi podvojilo približno vsaka tri leta, obenem pa se je cena obdelave teh nalog vsako leto znižala za polovico. Cena tipične računalniške naloge se je od šestdesetih let dvajsetega stoletja v celoti znižala za 99,9 odstotka.⁵ Pasovna širina omrežja se j_e razširila enako hitro, saj se je pretok podatkov na internetu v povprečju podvojil vsako leto, odkar so izumili svetovni splet.⁶ Načini uporabe računalnika, ki si jih vTuringovih časih ne bi mogli niti zamišljati, so danes rutina.

Napredek spleta kot medija predstavlja celotno zgodovino sodobnih medijev, kot bi bila prikazana v hitrem posnetku. Več sto let se je odvilo v le nekaj desetletjih. Prvi stroj za obdelavo podatkov, ki ga internet posnema, je Guten- bergov tiskarski stroj. Ker je besedilo dokaj enostavno prevesti v programsko kodo in deliti v omrežju - ne zahteva veliko spomina za hrambo, veliko pasovne širine za prenos ali veliko moči za obdelavo, da se prikaže na zaslonu - so prve spletne strani običajno v celoti prikazovale le tiskarske znake. Sam izraz, ki ga uporabljamo za opisovanje tega, kar na spletu gledamo - strani — je poudarjal povezavo s tiskanimi dokumenti. Založbe revij in časopisov, ki so spoznale, da bi prvič v zgodovini lahko velike količine besedila prenašale tako kot radijske in televizijske programe, so bile med prvimi podjetji, ki so vstopila na splet, kjer so na svojih straneh objavljala članke, izvlečke in druga besedila. Ker je bil prenos besed tako preprost, je to vodilo tudi v vsesplošno in neverjetno hitro razširjeno uporabo elektronske pošte, ki je osebno pismo povsem izrinila iz rabe.

Ko je cena spomina in pasovne širine padla, je bilo mogoče na spletne strani dodati tudi fotografije in slike. Sprva so bile podobe, tako kot besedilo, ki so ga velikokrat spremljale, črno-bele, zaradi nizke ločljivosti pa so bile meglene, Videti so bile kot prve fotografije, ki so jih natisnili v časopisih pred stotimi leti. Toda zmogljivost spleta se je povečala, tako da je postalo delo z barvnimi slikami lažje, poleg tega pa sta se izredno povečali tudi velikost in kakovost slik. Kmalu so na spletu predvajali preproste animacije, ki so spominjale na neenakomerne preskoke kot pri animacijski oziroma kineografski knjigi, ki je bik priljubljena konec devetnajstega stoletja.

Potem je začel splet prevzemati delo naše tradicionalne opreme za obdelavo zvoka - radiev, gramofonov in kasetofonov. Prvi zvok, ki smo ga lahko slišali na internetu, je bil govor, a kmalu so se prek strani prenašali odlomki glasbe, potem pa celotne pesmi in celo simfonije, katerih posnetki so bili vsenatančnejši. K večji sposobnosti omrežja za obravnavo toka zvočnih podatkov e pripomogel razvoj programskih algoritmov, kot jih na primer uporabljamo pri izdelavi datotek MP3, ki iz glasbenih in drugih posnetkov izbrišejo zvoke, ki jih človeško uho posluša s težavo. Algoritmi so omogočili, da se zvočni zapisi stisnejo na veliko manjšo velikost, pri čemer se kakovost zmanjša le neznatno. Tudi telefonski klici so začeli potekati prek optičnih internetnih vlaken in so tako obšli tradicionalno telefonsko linijo.

Nazadnje je na splet prišel tudi video posnetek, ko je internet zajel tehnologijo kina in televizije. Ker sta prenos in prikazovanje video posnetkov za računalnike in omrežja zelo zahtevna procesa, so prve posnetke lahko gledali le v majhnih okencih v brskalnikih. Ob tem je slika velikokrat preskakovala ali se prekinila in ponavadi ji zvok ni sledil tako, kot bi moral. A tudi tu je hitro prišlo do izboljšav. V komaj nekaj letih smo začeli na spletu igrati dodelane tridimenzionalne video igrice, podjetja, kot sta Netflix in Apple, pa so prek spleta pošiljala filme in televizijske oddaje v visoki ločljivosti na zaslone v domovih naročnikov. Celo »slikovni telefon«, ki so nam ga tako dolgo obljubljali, končno postaja resničnost, saj so spletne kamere že običajen del računalniške opreme in televizij, povezanih na internet, priljubljeni spletni ponudniki telefonskih storitev, kot je Skype, pa ponujajo tudi prenos slike.

Splet se od večine množičnih medijev, ki jih nadomešča, razlikuje na očiten in zelo pomemben način: deluje v obe smeri. Po spletu lahko sporočila tako pošiljamo kot sprejemamo. Zaradi tega je sistem toliko bolj uporaben. Možnost, da na spletu izmenjujemo podatke, da tako snemamo kot nalagamo, je spremenila internet v glavno prometno žilo za poslovanje in trgovino. Ljudje lahko s samo nekaj kliki brskajo po katalogih, naročajo, spremljajo pošiljke in posodabljajo podatke v korporacijskih podatkovnih bazah. Toda internet nas ne povezuje le s podjetji; povezuje nas tudi z drugimi posamezniki. Predstavlja medij za prenos tako osebnih kot komercialnih podatkov. Milijoni ljudi ga uporabljajo za širjenje lastnih digitalnih stvaritev v obliki spletnih dnevnikov, video posnetkov, fotografij, pesmi in poddaj, poleg tega pa tudi komentirajo, urejajo ali drugače spreminjajo stvaritve drugih. Obsežna enciklopedija Wiki- pedia, ki jo pišejo prostovoljci, ponudnik prenosa video posnetkov YouTube,kjer povečini objavljajo amaterji, ogromen repozitorij za fotografije Flickr, v$_e obsežnejša stran Huffington Post, ki združuje spletne dnevnike - vseh teh p_rj, ljubljenih ponudnikov medijskih storitev si pred svetovnim spletom ni bil₀ mogoče zamišljati. Ker je medij interaktiven, je postal tudi svetovno zbirališče kamor ljudje pridejo, da klepetajo, opravljajo, se prepirajo, šopirijo in spogledujejo na straneh Facebook, Twitter, MySpace in raznovrstnih drugih družbenih (in včasih nedružabnih) mrežah.

Zaradi naraščajočega števila načinov uporabe interneta se je čas, ki ga namenimo temu mediju, naglo povečal, tudi po tem, ko so nam hitrejše povezave začele omogočati, da v vsaki minuti, ki jo preživimo na spletu, opravimo več. Leta 2009 so odrasli v Severni Ameriki v povprečju na internetu preživeli dvanajst ur na teden, kar pomeni še enkrat več kot leta 2005.⁷ Če upoštevamo samo tiste odrasle, ki imajo dostop do interneta, se število ur na spletu precej poveča, na vec kot sedemnajst na teden. Za mlade odrasle je številka še višja, saj ljudje v svojih dvajsetih letih na spletu preživijo več kot devetnajst ur na teden.⁸ Ameriški otroci med dvema in enajstimi leti starosti so leta 2009 internet uporabljali okoli enajst ur na teden, kar pomeni več kot Šestdeset odstotkov več kot leta 2004.⁹ Evropejci v dvajsetih letih starosti so na spletu v povprečju okoli dvanajst ur na teden.¹⁰ Mednarodna raziskava iz leta 2008, ki je vključevala 27.500 odraslih med osemnajstim in petinpetdesetim letom starosti, je pokazala, da ljudje porabijo trideset odstotkov svojega prostega časa na spletu, pri čemer internet največ uporabljajo Kitajci, ki temu mediju posvetijo štiriinštirideset odstotkov prostega časa.¹¹

Te številke ne vključujejo časa, ko ljudje uporabljajo mobilne telefone ali druge ročne računalnike za izmenjavo sporočil, kar tudi hitro postaja vse bolj priljubljena dejavnost. Pošiljanje sporočil danes predstavlja eno najbolj pogostih uporab računalnika, zlasti med mladimi. V začetku teta 2009 je povprečni ameriški uporabnik mobilnega telefona poslal ali prejel skoraj 400 sporočil na mesec, kar je več kot štirikrat več v primerjavi z letom 2006. Povprečni ameriški najstnik je na mesec poslal ali prejel neverjetnih 2.272 sporočil.¹² Po vsem svetu med mobilnimi telefoni šviga veliko več kot tri milijarde besedilnih sporočil vsako leto, torej veliko več kot dejanskih klicev.¹³ Zahvaljujoč vseprisotnim sistemom in napravam za pošiljanje sporočil »se nam nikoli ni treba resnično odklopiti«, pravi Danah Boyd, družboslovka, ki dela za Microsoft.¹⁴

pogosto se domneva, da smo nekoč čas, ki ga danes namenjamo internetu, porabljali za televizijo. A statistika kaže drugače. Večina raziskav o medijski dejavnosti nakazuje, da je med tem, ko se je uporaba interneta povečala, gledanje televizije enako priljubljeno ali pa je naraslo. Dolgotrajna raziskava podjetja jsfjelsen o uporabi medijev razkriva, da je čas, ki ga Američani posvečajo gledanju televizije, v dobi svetovnega spleta narasel. Število ur, ki jih porabimo pred ^slonom, se je med letoma 2008 in 2009 povečalo za dodatna dva odstotka ter doseglo 153 ur na mesec, kar je največ, odkar so pri podjetju Nielsen začeli zbirati podatke v petdesetih letih dvajsetega stoletja (in to ne vključuje časa, ki ga ljudje porabijo za gledanje televizijskih oddaj na računalnikih).¹⁵ Tudi v Evropi ljudje še vedno gledajo televizijo prav toliko, kot so jo kdajkoli prej. Povprečni Evropejec je leta 2009 pred televizijo porabil več kot dvanajst ur na teden, kar je skoraj uro več kot leta 2004.¹⁶

Raziskava, ki so jo leta 2006 opravili pri Jupiter Research, je pokazala, da obstaja »velikansko prekrivanje« med gledanjem televizije in brskanjem po spletu, saj je dvainštirideset odstotkov največjih oboževalcev televizije (ki televizijo gledajo petintrideset ur ali več na teden) tudi največjih uporabnikov interneta (ki na spletu porabijo trideset ur ali več na teden).¹⁷ Z drugimi besedami, ker porabimo več časa na spletu, se je povečal tudi obseg celotnega časa, ki ga porabimo pred zaslonom. Po ugotovitvah obsežne študije Centra za medijsko oblikovanje Državne univerze Bali iz leta 2009 veČina Američanov, ne glede na starost, porabi vsaj osem ur in pol na dan za gledanje televizije in strmenje v računalniški zaslon ali zaslon mobilnega telefona. Pogosto uporabljajo dve ali celo vse tri omenjene naprave naenkrat.¹⁸

Nasprotno pa se z večjo uporabo spleta krajša čas, ki ga porabimo za branje tiskanih besedil — zlasti časopisov in revij, a tudi knjig. Danes med štirimi kategorijami osebnih medijev najmanj uporabljamo tisk, ki je daleč za televizijo, računalnikom in radiem. Po poročanju Ameriškega urada za statistiko dela se je leta 2008 čas, ki ga je povprečni Američan, starejši od štirinajst let, posvetil branju tiskanih besedil, zmanjšal na komaj 143 minut na teden, kar pomeni padec za enajst odstotkov od leta 2004. Mladi odrasli, stari med petindvajset in štiriintrideset let, ki so najbolj zvesti uporabniki interneta, so leta 2008 vse vrste tiskanih besedil brali samo devetinštirideset minut na teden, kar pomeni strm padec za devetindvajset odstotkov od leta 2004.¹⁹ V majhni raziskavi, ki so jo

leta 2008 opravili pri reviji Adweek in je razkrila veliko, so ves dan neprestan spremljali tipične Američane - brivca, kemičarko, ravnateljico osnovne šole ^ nepremičninarja — in beležili njihovo uporabo medijev. Izkazalo se je, da imajo udeleženci raziskave zelo različne navade, vendar pa, kot poroča revija, so imeli vsi nekaj skupnega: »Noben od štirih udeležencev v času, ko smo jih opazovali ^ ni pogledal niti enega tiskanega medija.«²⁰ Zaradi vseprisotnosti besedil na internem in telefonih danes skoraj zagotovo preberemo več besed kot pred dvaj- ; setimi leti, a veliko manj časa porabimo za branje besed, natisnjenih na papir. ^;

Tako kot v preteklosti osebni računalnik se je tudi internet izkazal za uporabnega na toliko načinov, da smo navdušeno sprejeli njegovo širjenje na vsa mogoča področja. Redko smo se ustavili in razmislili, kaj šele podvomili o tem, kakšna medijska revolucija se pravzaprav odvija okrog nas, v naših domovih, na delovnih mestih in v šolah. Pred prihodom interneta so bili mediji skozi vso svojo zgodovino razdrobljeni. Različne tehnologije so napredovale po različnih poteh in pripeljale do širitve orodij, ki so precej specializirana. Knjige in časopisi so sicer lahko prenašali besedila in slike, ne pa tudi zvoka in video posnetkov. Vizualni mediji, kot sta kino in televizija, niso mogli prikazovati besedila, razen v zelo omejenih količinah. Radio, telefon, gramofon in kasetofon so bili vsi omejeni na prenos zvoka. Če si hotel seštevati številke, si uporabil žepni računalnik. Ce si hotel preveriti dejstva, si pogledal v kakšno enciklopedijo ali almanah. Način izdelovanja vseh teh stvari je bil prav tako široko razkropljen kot njihova uporaba. Ce je neko podjetje želelo prodajati besede, jih je natisnilo na papir. Če je želelo prodajati filme, jih je navilo na filmski kolut. Če je želelo prodajati pesmi, jih je natisnilo na vinilne plošče ali posnelo na magnetofonski trak. Če je želelo oddajati televizijske oddaje i in reklame, jih je skozi zrak prenašalo prek velike antene ali jih pošiljalo prek j debelih črnih soosnih kablov.

Z digitalizacijo podatkov so meje med mediji padle. Specializirana orodja j smo zamenjali z enim orodjem, ki ga lahko uporabljamo za vse namene. In ker [ je ekonomija digitalne produkcije in distribucije skoraj vselej boljša od tega, j kar je bilo prej - cena ustvarjanja elektronskih produktov in njihovega prenosa prek interneta predstavlja le majhen delček cene izdelave fizičnih dobrin in njihovega pošiljanja prek skladišč v trgovine - se premik, ki sledi neizprosni | kapitalistični logiki, odvija zelo hitro. Danes skoraj vsa medijska podjetja prek |.^p^eta ponujajo digitalne različice svojih izdelkov, rast porabe medijskih do- g^ase skoraj v celoti odvija na spletu.

'•^jfpda to še ne pomeni, da so tradicionalne oblike medijev izginile. Še vedno kupujemo knjige in se naročamo na revije. Se vedno hodimo v kino in posluša- ^radio. Nekateri Še vedno kupujemo glasbo na CD-jih in filme na DVD-jih. Včasih kdo sem in tja še vedno v roke vzame časopis. Ko nove tehnologije izpo- dri^jo stare, slednje pogosto še dolgo uporabljamo, včasih v neskončnost. Desetletja po izumu tiska s premičnimi črkami so pisarji številne knjige še vedno pisali na roko ali jih tiskali s pomočjo lesenih kock - in nekatere najlepše knjige na ta način tiskajo še danes. Kar nekaj ljudi še vedno posluša vinilne plošče, uporablja analogne fotografske aparate in išče telefonske številke po imeniku. A stare tehnologije izgubijo svojo ekonomsko in kulturno moč. Postanejo slepa ulica napredka. Produkciji in uporabi zavladajo nove tehnologije, ki usmerjajo vedenje ljudi in oblikujejo njihovo dojemanje. Zato prihodnost znanja in kulture ni več v knjigah ali časopisih ali televizijskih ali radijskih oddajah ali ploščah ali CD-jih. Zdaj namreč leži v digitalnih datotekah, ki skozi naš svetovni medij potujejo s svetlobno hitrostjo.

_: »Nov medij nikoli ni samo dodatek k starim,« je zapisal McLuhan v Understanding Media, »niti jih ne pusti pri miru. Starih medijev ne neha nadlegovati, dokler zanje ne najde novih oblik in mest.«²¹ Zdi se, da njegovo opažanje danes še posebej drži. Tradicionalni mediji, celo elektronski, se preoblikujejo in dobivajo novo mesto, ko se morajo prilagoditi distribuciji prek interneta. Ko internet vsrka nek medij, ga na novo ustvari po svoji podobi. Ne le, da razgradi fizično obliko medija; njegovi vsebini doda tudi hiperpovezave, razdeli jo na kose, po katerih je lažje brskati, in jo obkroži z vsebino vseh drugih medijev, ki jih zdaj vsebuje. Vse te spremembe v obliki vsebine spremenijo tudi način, na katerega jo uporabljamo, doživljamo in celo razumemo.

Stran spletnega besedila, ki ga gledamo na računalniškem zaslonu, se sicer lahko zdi podobna strani tiskanega besedila. A drsenje ali klikanje po spletnem dokumentu zahteva fizična dejanja in Čutne zaznave, ki so zelo drugačne od tistih, ki so povezane z držanjem knjige ali revije v rokah in obračanjem njenih strani. Raziskave so pokazale, da branje ne zahteva le uporabe vida, ampak tudidotika. Torej gre za tip in vid obenem. »Kakršnokoli branje,« piše Anne Man- gen, norveška profesorica književnosti, zahteva »več Čutov«. Obstaja »bistvena povezava« med »senzorično-motoričnimi izkušnjami materialnosti« napisanega dela in »kognitivno obdelavo vsebine besedila«.²² Premik s papirja na zaslon ne spremeni zgolj načina, na katerega brskamo po besedilu. Vpliva tudi na stopnjo pozornosti, ki mu ga posvečamo, in globino, do katere se potopimo vanj.

Hiperpovezave prav tako spremenijo našo izkušnjo medija. Povezave so ni nek način različica besedilnih namigov, navedb in opomb, ki so že zdavnaj postali pogosti deli besedila. Toda učinek, ki ga imajo na nas, ko beremo, niti približno ni isti. Ne gre le zato, da nas povezave usmerjajo k povezanemu ali dodatnemu branju; prav poženejo nas drugam. Spodbujajo nas, da se potapljamo v in iz vrste besedil, namesto da bi svojo pozornost dalj časa namenili enemu od njih. Hiperpovezave so oblikovane tako, da pritegnejo pozornost. Kot orodja za brskanje so pomembne prav zaradi odvračanja pozornosti, ki ga povzročajo.

Možnost za brskanje po spletnih delih predstavlja tudi različico nekdanjih pripomočkov za iskanje, kot so kazala, indeksi in konkordance. A tu so učinki spet drugačni. Enako kot pri povezavah je tudi pri spletnem brskanju, ki je tako enostavno in priročno, skakanje med digitalnimi dokumenti veliko preprostejše, kot je bilo kdajkoli pri tiskanih besedilih. Enemu besedilu se posvečamo veliko bolj površno in kratkotrajno. Poleg tega brskanje vodi k razdrobitvi spletnih besedil. Brskalnik pogosto pritegne našo pozornost k določenemu koščku besedila, k nekaj besedam ali stavkom, ki so močno povezani s tem, kar pač v določenem trenutku iščemo, ter nas tako ne spodbujajo, da bi se posvetili celotnemu besedilu. Ko brskamo po Internetu, ne vidimo gozda. Ne vidimo niti dreves. Vidimo vejice in liste. Ker podjetja, kot sta Google in Microsoft, brskalnike nenehno izpopolnjujejo in jih prilagajajo za video in avdio vsebine, vse več izdelkov doživlja razdrobitev, ki je za besedila že značilna.

Multimedijski internet s sestavljanjem mnogih različnih vrst informacij na enem zaslonu dodatno razdrobi vsebino in s tem zmoti našo zbranost. Ena sama spletna stran lahko vsebuje nekaj kosov besedila, video ali avdio posnetkov, vrsto orodij za brskanje, različne oglase in nekaj programskih aplikacij ali »widgets«, ki se odpirajo v samostojnih oknih. Vsi vemo, kako moteča je lahko kakofonija dražljajev. Kar naprej zbijamo šale na račun tega. Ko preletavamo najnovejše naslove spletnega časopisa, se nekje pokaže znak o prihodu novegalektronskega sporočila. Nekaj sekund kasneje nam čitalnik virov RSS sporoči, da je eden od naših najljubših piscev spletnega dnevnika objavil nekaj novega. Trenutek zatem se oglasi mobilni telefon z melodijo, ki nam pove, da smo dobili novo sporočilo. Hkrati na zaslonu utripa opozorilo s Facebooka ali Twitterja. Poleg vsega, kar potuje prek interneta, imamo tudi takojšen dostop do vseh drugih programov, ki so odprti na našem računalniku - tudi oni tekmujejo 22 košček naših misli. Kadarkoli vklopimo računalnik, pademo v »ekosistem tehnologij za motenje«, kot je to opisal pisec spletnega dnevnika in znanstvene fantastike Cory Doctorow.²³

Interaktivnost, hiperpovezave, brskanje, multimediji - vse te lastnosti interneta prinašajo privlačne koristi. Skupaj z informacijami, ki so na spletu dostopne v količinah, kakršnih doslej še nismo videli, so omenjene značilnosti glavni razlog, zakaj je internet tako močno pritegnil večino od nas. Radi imamo možnost preklapljanja med branjem, poslušanjem in gledanjem, ne da bi morali zaradi tega vstati in vklopiti neko drugo napravo ali brskati po kupu revij ali plošč. Radi imamo možnost, da v trenutku najdemo in prenesemo podatke, ki jih potrebujemo — ne da bi nam bilo treba urejati gore nepomembnih stvari. Radi smo v stiku s prijatelji, družinskimi člani in sodelavci. Radi se čutimo povezane — in ni nam všeč, če smo odklopljeni. Internet naših miselnih navad ne spreminja proti naši volji. A dejstvo je, da jih spreminja.

Uporaba interneta bo samo še naraščala in njegov vpliv na nas se bo samo se okrepil, ko bo postajal vse prisotnejši v našem življenju. Računalnik tako kot nekoč ura in knjiga zaradi napredka tehnologije še vedno postaja vse manjši in cenejši. Zaradi poceni prenosnikov lahko internet s seboj vzamemo tudi, ko zapustimo pisarno ali dom. Toda prenosnik je sam zase nerodna naprava in povezovanje na internet ni vedno preprosto. Te težave pa je odpravil prihod majhnih notesnikov in še manjših pametnih telefonov. Zmogljive žepne računalnike, kot so Applov iPhone, Motorolin Droid in Googlov Nexus One, dobimo skupaj z dostopom do interneta. Skupaj z dodajanjem interneta v vse mogoče, od armaturnih plošč v avtomobilih do televizij in kabin v letalih, te majhne naprave obljubljajo, da bodo splet še bolj vpletle v naše vsakodnevne dejavnosti, s čimer bo postal naš univerzalni medij toliko bolj univerzalen.

Medtem ko se internet širi, se drugi mediji krčijo. Splet spreminja ekonomijo produkcije in distribucije in tako je znižal dobičkonosnost številnimpodjetjem, ki se ukvarjajo s poročanjem, informacijami in zabavo, zlasti pa _tj stim, ki so nekoč prodajala fizične izdelke. Prodaja glasbenih CD-jev v zadnjem desetletju vztrajno pada in se je samo leta 2008 znižala za dvajset odstotkov²* Prodaja filmov na DVD-jih, ki predstavljajo največji novi vir dobička za hol lywoodske studie, prav tako pada, saj se je leta 2008 znižala za šest odstotkov nato pa v prvi polovici leta 2009 še za dodatnih štirinajst odstotkov.²⁵ Znižuje se tudi prodaja voščilnic in razglednic.²⁶ Količina pošte, poslane prek ameriške poštne službe, se je leta 2009 znižala hitreje kot kdajkoli prej.²⁷ Univerze ne tiskajo več akademskih knjig in revij, temveč se preusmerjajo na zgolj elektronsko distribucijo.²⁸ Javne Šole silijo študente, naj uporabljajo spletne referenčne strani namesto tega, kar kalifornijski guverner Arnold Schwarzenegger imenuje »zastareli, težki, dragi učbeniki«.²⁹ Kamorkoli pogledaš, vidiš znake prevlade interneta nad vrsto in načinom posredovanja informacij.

Učinki tega so najbolj neprijetni za časopisno industrijo, ki se spopada % izjemno zahtevnimi finančnimi izzivi, ko bralci in oglaševalci vse pogosteje segajo po internetu kot svojem najljubšem mediju. Američani so začeli branje časopisov opuščati že pred desetletji, ko so vse več svojega prostega časa začeli namenjati radiu in televiziji, toda internet je ta trend dodatno pospešil. Med letoma 2008 in 2009 se je prodaja časopisov znižala za več kot sedem odstotkov, medtem ko je število obiskov strani spletnih časopisov zraslo za več kot deset odstotkov.³⁰ Eden od ameriških najstarejših dnevnikov, Christian Science Monitor, je zgodaj leta 2009 najavil, da bo po stotih letih ukinil tiskanje. Odločili so se namreč, da bodo novice širili v glavnem prek interneta. Založnik časopisa Jonathan Wells je dejal, da to dejanje naznanja prihodnost, ki druge časopise še čaka. »Spremembe v industriji - spremembe v pojmovanju novic in ekonomije te industrije - so najprej doletele Monitor,« je razložil.³¹

Kmalu se je izkazalo, da ima prav. V nekaj mesecili je bankrotiral najstarejši časopis v Koloradu, Rocky Mountain Nem; tiskano različico so opustili pri Seattle Post-Intelligencer, kjer so posledično odpustili večino zaposlenih; pri Washington Post so zaprli vse pisarne v ZDA in odpustili več kot sto novinarjev; in lastniki več kot tridesetih drugih ameriških časopisov, vključno z Los Angela Times, Chicago Tribune, Philadelphia Inquirer in Minneapolis Star Tribune, so objavili bankrot. Tim Brooks, direktor Guardian News and Media, ki v Veliki Britaniji izdaja The Guardian in The Independent, je naznanil, da bo.njegovopodjetje v prihodnosti vlagalo le Še v multimedijske digitalne izdelke, ki se v lavnem prenašajo prek interneta. Kot je dejal na eni od strokovnih konferenc: »Časi, ko smo lahko poslovali le z besedami, so minili.«³²

Človeški možgani se vse bolj navajajo na nori kolaž spletne vsebine, medijska podjetja pa se morajo prav iz tega razloga prilagoditi na nova pričakovanja občinstva. Veliko proizvajalcev svoje izdelke omejuje, tako da se bolje prilegajo slabši zmožnosti zbranosti spletnih uporabnikov, in skrbijo za to, da se bodo njihove spletne strani pokazale visoko v izpisih najdenih strani iskalnikov. Odlomke televizijskih oddaj in filmov predvajajo prek YouTuba, Hulu in drugih ponudnikov za širjenje video posnetkov. Izvlečke radijskih oddaj ponujajo kot poddaje ali tok podatkov. Posamezni članki iz revij in časopisov po spletu krožijo kot samostojna besedila. Na Amazon.com in Google Book prikazujejo knjižne strani. Glasbene albume razdeljujejo na posamezne pesmi, ki jih nato prodajajo prek iTunes ali toka podatkov na Spotify. Celo same pesmi so razdrobljene na koščke, njihove refrene in ušesu prijetne dele pa preoblikujejo v melodije za mobilne telefone ali jih vdelajo v video igrice. Veliko lahko povemo o tem, kar ekonomisti imenujejo »ločevanje« vsebine. Ljudem prinaša večjo izbiro in jim omogoča, da se izognejo slabim nakupom. A poleg tega tudi razkriva in spodbuja spremembe vzorcev v uporabi medijev, kakršno podpira internet. Kot pravi ekonomist Tyler Cowen: »Ko je dostop [do podatkov] preprost, imamo ponavadi raje kratke, sladke in majcene.«³³

Vpliv interneta pa se ne konča na robu računalniškega zaslona. Medijska podjetja preoblikujejo celo fizične izdelke, ki jih tradicionalno prodajajo, da bi bolj spominjali na izkušnjo, ki jo ljudje doživljajo na spletu. Oblikovalci spletnih objav so navdih sprva iskali v tiskovinah (tako kot je Gutenberg navdih za oblikovanje Svetega pisma dobil v knjigah pisarjev), danes pa ta vpliv poteka v obratni smeri. Številne revije so spremenile razporeditev člankov in slik tako, da je podobna ali pa vsaj spominja na videz ter občutek spletnih strani. Članke so skrajšali, začeli uporabljati kratke obnove in zapolnili strani z besedili v oblačkih in napisi pod fotografijami. Revija Rolling Stone, ki je bila nekoč znana po razpotegnjenih, drznih besedilih izpod peres pisateljev, kot je Hunter S. Thompson, se zdaj takšnim delom izogiba in bralcem ponuja le zmešnjavokratkih člankov in ocen. »Ko je revija RollingStone objavljala te zgodbe, dolg_e po sedem tisoč besed,« razlaga založnik revije Jann Wenner, »ni bilo interneta« Večina popularnih revij je danes »polna barv, prevelikih naslovov, grafik, slik in poudarjenih citatov«, piše Michael Scherer v Columbia Journalism Review »Stran, zapolnjena s sivim besedilom, ki je bila nekoč v reviji najpomembnejša je zdaj tako rekoč prepovedana.«³⁴

Prav tako se spreminja oblikovanje časopisov. Številni časopisi, vključno z velikani industrije kot Wall Street Journal m Los Angeles Times_y so v zadnjih nekaj letih dolžino člankov skrajšali in uvedli več obnov in pripomočkov za lažje brskanje po časopisu, da je preletavanje vsebine preprostejše. Nek urednik pri londonskem Timesu te oblikovne spremembe pripisuje prilagajanju časopisne industrije »dobi interneta, dobi naslovov«.³⁵ Marca 2008 je Neiv York Times naznanil, da bo tri strani vsake izdaje namenil izvlečkom, dolgim en odstavek, in drugim kratkim elementom. Tom Bodkin, direktor oblikovanja pri tem Časopisu, je razložil, da bodo takšne »bližnjice« bralcem omogočale, da na hitro »okusijo« dnevne novice, ne da bi jim bilo treba dejansko obračati strani in brati Članke, kar je »manj učinkovito«.³⁶

Takšne strategije, prenesene z interneta, niso bile preveč uspešne pri zaustavljanju toka bralcev, ki zapuščajo tiskane publikacije in se obračajo k spletnim. Leto kasneje, ko se je naklada časopisa še vedno zniževala, je Nem York Times novo oblikovanje potihem v veliki meri opustil in kratke obnove v večini izdaj omejil na eno stran. Pri nekaterih revijah so spoznali, da je tekma s spletom tako rekoč izgubljena, zato so svojo strategijo obrnili. Vrnili so se k preprostejšemu, manj nasičenemu oblikovanju in daljšim člankom. Newsweek je leta 2009 natančno predelal svoje strani, bolj poudaril eseje in profesionalne fotografije ter začel tiskati na težjem, dražjem papirju. Cena, ki jo takšne publikacije plačajo za to, da nasprotujejo pravilom spleta, je dodatno zniževanje bralstva. Ko so pri Newsweeku razkrili svojo novo obliko, so tudi naznanili, da znižujejo naklado, ki jo lahko zagotovijo svojim oglaševalcem, z 2,6 milijona na 1,5 milijona izvodov.³⁷

Večina televizijskih oddaj in filmov prav tako poskuša postati podobna spletu. Televizijske mreže so dodale besedilo v obliki naslovov, ki potujejo prek zaslona, in »preskakovalnike«, poleg tega pa med oddajami nenehno predvajajo infografiko in oglase, ki se nenadoma pojavijo. Nekatere novejše oddaje, napfirner Late Night with Jimmy Fallon pri NBC, so posebej oblikovali tako, da so namenjene uporabnikom spleta in gledalcem televizije obenem, pri čemer j_e poudarek na kratkih odlomkih, ki jih je mogoče gledati kot filmČke na You- Tubu. Kabelska in satelitska podjetja ponujajo tematske kanale, ki gledalcem s pomočjo daljinskega upravljavca v obliki računalniške miške, ki jo uporabljajo za menjavanje zvoka, omogočajo gledanje več programov naenkrat. Spletne vsebine začenjajo ponujati neposredno prek televizije, na primer pri vodilnih izdelovalcih televizije, kot sta Sony in Samsung, ki so televizorje preoblikovali tako, da brez težav združujejo spletno oddajanje s tradicionalnim. Filmski studii so začeli na svoje diske dodajati funkcije za družbeno mreženje. Pri različici Blu- ray filma Sneguljčica lahko gledalci klepetajo z drugimi gledalci prek interneta, medtem ko gledajo sedem palčkov, ki se odpravljajo na delo. Disk filma Varuhi _se avtomatično usklajuje z računi na Facebooku, tako da lahko gledalci s svojimi »prijatelji« izmenjujejo »komentarje [o filmu] v živo«.³⁸ Craig Kornblau, predsednik Universal Studios Home Entertainment, pravi, da nameravajo v studiu uvesti še več takšnih funkcij, s katerimi želijo gledanje filmov spremeniti v »interaktivno izkušnjo«.³⁹

Splet je začel spreminjati izkušnjo dejanske predstave, pa tudi posnetkov teh predstav. Ko v kino ali kakšno drugo dvorano nesemo visoko zmogljiv mobilni računalnik, s seboj pravzaprav nosimo vsa orodja za komunikacijo in družbeno mreženje, ki so dostopna na internetu. Obiskovalci s kamerami v mobilnih telefonih že dolgo snemajo odlomke koncertov, ki jih nato posredujejo prijateljem. Zdaj začenjajo mobilne računalnike namenoma vključevati v predstave, da bi pritegnili novo generacijo obiskovalcev, ki so zasičeni s spletom. Leta 2009 je tako dirigent ameriškega Nacionalnega simfoničnega orkestra Emil de Cou med igranjem Beethovnove simfonije Pastorala v dvorani Wolf Trap v ameriški zvezni državi Virginia pošiljal sporočila prek strani Tweeter, v katerih je razlagal nekatere Beethovnove glasbene reference.⁴⁰ Newyorška filharmonija in Simfonični orkester iz Indianapolisa sta začela občinstvo spodbujati, naj uporabi svoje telefone in s sporočili glasuje za skladbo večera, ki naj jo orkester ponovi. »Nismo bili več tako nedejavni, kot če bi samo sedeli tam in poslušali glasbo,« je komentiral eden od obiskovalcev po nedavnem koncertu filharmonije.⁴¹ Vse vec ameriških cerkva župljane spodbuja, naj k maši prinesejo prenosnike in pametne telefone, da bi izmenjavali navdihujoča sporočila prek strani Twitterin drugih ponudnikov mikroblogov.⁴² Eric Schmidt, izvršni direktor podjetj_a Googie, vidi v dodajanju družbenega mreženja v gledališke in druge dogod^ novo poslovno priložnost za spletna podjetja. »Twitter je očitno najbolj zanimj_v takrat,« pravi, ko »vsi gledajo igro in so zaposleni s pogovori o igri, medtem ko se igra odvija«.⁴³ Prek povezanih računalnikov si posredujemo celo izkušnje, kj jih imamo v resničnem svetu.

Posebej osupljiv prikaz tega, kako splet preoblikuje naša pričakovanja o medijih, lahko vidimo v vsaki knjižnici. Čeprav o knjižnicah ponavadi ne razmiš- ljamo kot o medijski tehnologiji, to vsekakor so. Javna knjižnica je v resnici eden najpomembnejših in najbolj vplivnih informacijskih medijev, kar jihj_e kdaj bilo - in eden tistih, ki so se razširili šele po prihodu tihega branja iti tiskanja s premičnimi črkami. Odnos in želje skupnosti glede informacij se konkretno odražajo v tem, kako so knjižnice oblikovane in kaj ponujajo. Do pred kratkim je bila javna knjižnica oaza knjižnega miru, kjer so ljudje brskali po policah natančno zloženih knjig ali sedeli v ložah in tiho brali. Danes je knjižnica zelo drugačna. Dostop do interneta hitro postaja najbolj zaželena ponudba knjižnice. Po ugotovitvah nedavnih raziskav, ki jih je opravilo Ameriško združenje knjižnic, devetindevetdeset odstotkov ameriških javnih knjižnic omogoča dostop do interneta, povprečna knjižnica pa ima na voljo enajst javnih računalnikov. Več kot tri četrtine knjižnic svojim obiskovalcem prav tako ponuja brezžični internet.⁴⁴ Zvok, ki ga največkrat slišimo v sodobni knjižnici, je udarjanje po tipkovnici, ne obračanje strani.

O spreminjajoči se vlogi knjižnice priča tudi arhitektura ene najnovejših podružnic ugledne Newyorške javne knjižnice, Knjižničnega centra Bronx. Trije poslovni svetovalci v članku v reviji Strategy & Business ureditev knjižnice opisujejo takole: »V štirih glavnih nadstropjih knjižnice so knjižne police postavljene ob stene, tako da je na sredini velik prostor za mize, na katerih so računalniki, med katerimi jih ima veliko širokopasovni dostop do interneta. Ljudje, ki uporabljajo računalnike, so mladi in ni nujno, da jih uporabljajo za učenje in študij - tu dekle na Googlu išče slike Hannah Montane, drugi posodablja svojo Facebook stran, tam pa nekaj otrok igra video igrice, vključno z The Figk for Glorton. Knjižničarji odgovarjajo na vprašanja in organizirajo tekmovanja v igranju spletnih igric, nihče pa nam ne govori več, naj bomo tiho.«⁴⁵ Svetovalci podružnico v Bronxu izpostavijo kot primer, kako knjižnice, ki gledajo vplodnost, ohranjajo svojo »pomembnost« s tem, da »dajejo nove pobude za zadovoljevanje potreb uporabnikov«. Ureditev knjižnice poleg tega predstavlja _močan simbol nove medijske pokrajine: na sredini stoji mreža računalnikov, povezanih na internet, tiskana beseda pa je odrinjena na rob.