Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

stranska pot

o čem razmišljajo možgani, ko razmišljajo o sebi

^Vristotel je verjel, da možgani skrbijo za to, da se telo ne pregreje. Možganska snov, »mešanica zemlje in vode«, »ublaži vročino in vrenje srca«, je zapisal v DePartibus Animalium, razpravi o anatomiji in fiziologiji. Kri prihaja iz »gorečega« področja v prsih in od tam doseže glavo, kjer možgani znižajo njeno temperaturo na »zmerno«. Ohlajena kri nato potuje nazaj in skozi ostale dele telesa. Aristotel je menil, da je proces podoben tistemu, ki »se odvija pri plohi. Kajti ko se para zaradi vročine dvigne od zemlje in jo odnese v višja področja, se, čim doseže hladen zrak nad zemljo, zaradi ohladitve spet utekočini in v obliki dežja pade nazaj na zemljo.« Razlog, zakaj ima človek »največje možgane glede na svojo velikost«, je, da je »področje srca in pljuč pri človeku bolj vroče in vsebuje več krvi kot pri katerikoli drugi živali«. Aristotelu se je zdelo povsem jasno, da možgani niti slučajno ne bi mogli biti »čutni organ«, kot so domnevali Hipokrat in drugi, saj »ko se jih dotaknemo, to ne sproži nobenega občutka«. Zaradi te neobčudjivosti »spominjajo«, je napisal, »na kri živali in njihove iztrebke«.¹

Danes se Aristotelovi zmoti lahko smejemo. Po drugi strani pa je tudi razumljivo, zakaj je veliki filozof tako močno zgrešil. Možgani, lepo shranjeni v koščeni košari, ki ji pravimo lobanja, nam ne posredujejo nobenega signala, s pomočjo katerega bi zaznali, da obstajajo. Čutimo bitje srca, širjenje pljuč, kruljenje želodca — a možganov, ki se ne morejo premikati in nimajo čutnih živčnih končičev, ne zaznavamo. Vir zavesti leži izven dosega zavesti. Od antike do razsvetljenstva so morali zdravniki in filozofi o nalogah možganov sklepati na podlagi tega, kar so ugotovili s preiskovanjem in seciranjem kepic sivega tkiva, ki so jih vzeli iz lobanj človeških trupel in drugih mrtvih živali. Kar so videli, je ponavadi odražalo njihova predvidevanja o človeški naravi ali, splošne-je, o naravi vesolja. Kot opisuje Robert Martensen v The Brain Takes Shape, so vidne strukture možganov umestili v njihovo najljubšo metafizično metaforo ^ fizične dele organa uredili tako, »kot jim je bilo najbolj všeč«.²

Skoraj dva tisoč let po Aristotelu je Descartes prišel na plan s še eno sočno metaforo za razlago delovanja možganov. Zanj so bili možgani sestavni del dovršene hidravlične »naprave«, ki naj bi delovala podobno kot »vodnjaki v kraljevih vrtovih«. Srce naj bi kri črpalo v možgane, kjer naj bi se v češeriki zaradi pritiska in vročine spremenila v »živalskega duha«, ki naj bi potem potoval skozi »cevi« živcev. Možganske »votline in pore« so po njegovem mnenju služile kot »odprtine« za uravnavanje toka živalskih duhov skozi telo.³ Descartesova razlaga naloge možganov se lepo ujema z njegovo mehanistično kozmologijo, v kateri so, kot piše Martensen, »vsa telesa delovala dinamično glede na optične in geometrične značilnosti« znotraj samostojnih sistemov.⁴

Moderni mikroskopi, optični bralniki in senzorji so nam odprli oci in razkrinkali stare fantastične poglede na delovanje možganov. Toda značilnost možganov, da so nenavadno odsotni — tako da se obenem zdijo del nas in ločeni od nas - Še vedno na komaj opazne načine vpliva na naše dojemanje. Občutek imamo, da so možgani povsem osamljeni in so v svojem bistvu neprepustni za naše vsakdanje muhe. Čeprav vemo, da z izjemno občutljivostjo spremljajo naše izkušnje, hočemo kljub temu verjeti, da jih vpliv izkušenj ne more doseči. Verjeti hočemo, da vtisi, ki jih možgani zabeležijo kot občutke in shranijo kot spomine, ne puščajo nobene fizične sledi v svoji lastni zgradbi. Zdi se nam, da bi sicer pod vprašaj postavili celovitost nase identitete.

Tako se je vsekakor zdelo meni, ko me je začelo skrbeti, da se način predelovanja podatkov v mojih možganih zaradi uporabe interneta spreminja. Sprva sem se tej misli upiral. Zdelo se je smešno, da bi igračkanje z računalnikom, navadnim pripomočkom, lahko na kakršenkoli pomemben ali dolgotrajen način spremenilo dogajanje v moji glavi. A sem se motil. Kot so odkrili nevro- znanstveniki, se možgani - in misli, ki izvirajo iz njih - nenehno razvijajo. To ne velja le za vsakega posameznika. Velja za vse nas kot vrsto.

TRI

c/3 PRIPOMOČKI MOŽGANOV

Punčka vzame voščenko iz škatle in v kot papirja načečka rumen krog: to je sonce. Vzame drugo voščenko in po sredini lista nariše zeleno vijugo: to je obzorje. Skozenj nariše dve rjavi črti, ki se srečata v nazobčanem vrhu: to je gora. Poleg gore narise poševen črn pravokotnik, na njem pa rdeč trikotnik: to je njena hiša. Punčka nekoliko zraste, gre v šolo in v razredu na list po spominu nariše skico oblike njene države. Grobo jo razdeli v vrsto oblik, ki predstavljajo pokrajine. V eno od njih nariše peterokrako zvezdo in tako označi mesto, kjer živi. Punčka odraste. Izuči se za geodetinjo. Kupi vrsto natančnih instrumentov in jih uporablja za merjenje mej in načrtov posesti. Z informacijami, ki jih dobi, nariše natančen prikaz zemljišča, na osnovi katerega nato izdelajo načrt, ki ga ljudje lahko uporabljajo.

Intelektualnemu dozorevanju posameznikov lahko sledimo skozi način, na katerega rišemo slike oziroma načrte naše okolice. Začnemo s primitivnimi, dejanskimi prikazi značilnosti pokrajin, ki jih vidimo okoli sebe, in napredujemo k še natančnejšim in bolj abstraktnim slikam geografskega in topografskega prostora. Z drugimi besedami, napredujemo od tega, da slikamo tisto, kar vidimo, do tega, da slikamo tisto, kar vemo. Vincent Virga, strokovnjak v kartografiji in član ameriške Kongresne knjižnice, je ugotovil, da so stopnje v razvoju naših spretnosti za ustvarjanje načrtov tesno povezane s splošnimi stopnjami razvoja miselnih sposobnosti v otroštvu, ki jih je v dvajsetem stoletju opisal švicarski psiholog Jean Piaget. Iz otroških egocentričnih in povsem čutnih zaznav sveta napredujemo do abstraktnejšega in objektivnejšega razumevanja izkušenj, ki ga razvijemo kot mladi odrasli. »Sprva,« piše Virga v opisu razvoja otroških slik zemljevidov, »se zaznave in sposobnosti predstavljanja ne ujemajo; otrocipredstavijo le topografske odnose brez perspektive ali razdalj. Nato se razvije intelektualni 'realizem', zaradi katerega narišemo vse, kar poznamo, tako da se že vidijo zametki proporcionalnih razmerij. In končno se pojavi vizualni 'realizem', ki ga dosežemo z [uporabo] znanstvenih izračunov.«¹

Med procesom intelektualnega zorenja uprizorimo tako rekoč celotno zgo dovino kartografije. Prvi zemljevidi, ki so jih ljudje s palico narisali v blato ali kamnom izdolbli v drug kamen, so bili enako preprosti kot čačke otrok, ki $₀ komaj shodili. Sčasoma so slike postale bolj realistične in so prikazovale dejan ska razmerja v prostoru, ki se je velikokrat raztezal precej prek tega, kar lahko vidimo s prostim očesom. Ko je preteklo še veČ časa, so realistični zemljevidi postali natančnejši in abstraktnejsi, zaradi česar se je njihovo risanje že bolj pri bližalo znanosti. Kartograf je začel uporabljati izpopolnjene pripomočke, kot sta kompas za iskanje smeri in teodolit za merjenje kotov, zanašal pa se je tudi na matematične izračune in formule. Sčasoma, v nadaljnjem intelektualnem preskoku, zemljevidov niso več uporabljali zgolj kot podrobne opise velikih področij na zemlji ali nebu, temveč tudi za izražanje zamisli - uporabljati so jih začeli za načrtovanje bojevanja, analize Širjenja epidemij, napovedovanje rasti prebivalstva. »Intelektualni proces, pri katerem se izkušnja v prostoru spremeni v abstrakcijo prostora samega, predstavlja revolucijo v načinu razmišljanja,« piše Virga.²

Zgodovinsko napredovanje kartografije ni odsevalo.le razvoja človeških možganov. Pomagalo je tudi sprožiti in usmerjati prav tiste intelektualne korake, ki jih je beležilo. Zemljevid je medij, ki shranjuje in prenaša informacije, poleg tega pa predstavlja tudi določen način videnja in razmišljanja. Kartografija je napredovala in posledično so zemljevidi prešli v splošnejšo rabo, s tem pa se je razširil tudi način dojemanja in razumevanja sveta, ki je posebej značilen za kartografe. Bolj kot so ljudje redno in intenzivno uporabljali zemljevide, bolj so si njihovi možgani resničnost razlagali z njihovo pomočjo. Vpliv zemljevidov je segel daleč prek njihove praktične uporabe pri urejanju mej posesti in risanju cest. »Izjemno je že samo to,« razlaga zgodovinar kartografije Arthur Ro binson, »kako namesto resničnega prostora uporabljamo nadomesten prostor, ki je sploščen.« Se zanimiveje pa je, kako je zemljevid »pripomogel k razvoju abstraktnega mišljenja« v celotni družbi. »Kombinacija sploščene resničnosti in oblikovanja analognega prostora je resnično zelo visok dosežek v abstraktnemmišljenju,« piše Robinson, »saj omogoča, da odkrijemo strukture, ki jih ne bi poznali j Če jih ne bi bilo na zemljevidu.«³ Zemljevid kot tehnologija je človeku dal nove možgane, ki so dojeli več in so bolje razumeli nevidne sile, ki oblikujejo našo okolico in življenje.

Podobno kot je zemljevid vplival na dojemanje prostora - prek prevoda naravnega pojava v umetno in intelektualno predstavo tega pojava — je neka ciruga naprava, mehanska ura, vplivala na naše dojemanje časa. Večino človeške zgodovine so ljudje čas dojemali kot stalen cikličen tok. »Merjenje« časa so opravljali instrumenti, ki so poudarjali ta naraven proces: sončne ure, okoli katerih se je premikala senca, peščene ure, skozi katere se je pretakal pesek, vodne ure, skozi katere se je pretakala voda. Nihče ni imel kakšne posebne potrebe po tem, da bi čas meril zelo natančno ali dan razdelil v majhne koščke. Večina ljudi ni potrebovala boljšega merilca časa, kot so bili sonce, luna in zvezde. Življenju je, z besedami francoskega poznavalca srednjega veka Jacquesa Le Goffa, »vladal ritem kmetovanja, kjer se ni nikomur mudilo, kjer natančnost ni bila pomembna in nikogar ni skrbela učinkovitost«.⁴

To se je začelo spreminjati v drugi polovici srednjega veka. Prvi, ki so zahtevali natančnejše merjenje časa, so bili krščanski menihi, katerih življenje je narekoval strog urnik molitev. V šestem stoletju je Sveti Benedikt svojim privržencem naročil, naj molijo sedemkrat na dan ob točno določeni uri. Seststo let kasneje so cisterijanci znova poudarili točnost in razdelili dan po dejavnostih, ki so jih opravljali v določenem zaporedju, vsako zamujanje ali zapravljanje časa pa so imeli za žalitev Boga. Zaradi potrebe po točnosti so bili menihi prvi, ki so spodbujali razvoj naprav za merjenje časa. Prve mehanske ure, ki so delovale na osnovi nihajočih uteži, so sestavili v samostanih, ljudje pa so svoje življenje prvič začeli urejati glede na zvonjenje v cerkvenih zvonikih ob točno določenih urah.

Zelja po natančnem merjenju časa se je razširila tudi izven samostanov. Na evropskih kraljevih in knežjih dvorih, ki so bili polni bogastev ter najnovejših in bistroumno izdelanih naprav, so zaradi hrepenenja po urah denar začeli vlagati v njihovo izboljševanje in izdelovanje. Ko so se ljudje preselili s podeželja v mesto in namesto na poljih začeli delati na tržnicah, v delavnicah in tovarnah, se je njihov dan razdelil na še krajše enote, ki jih je določalo zvonjenje zvonov. David Landes v knjigi o zgodovini merjenja časa Revolution in Time te spremembeopisuje takole: »Zvonovi so določali začetek dela, odmore za malico, konec dela, zapiranje vrat, odpiranje tržnice, zapiranje tržnice, zborovanja, nevarnosti, srečanja mestnih vodij, konec streženja pijače, čas čiščenja ulic, policijsko uro in tako naprej, vključno z neverjetno raznolikimi posebnimi razlogi za zvonjenje, ki so jih imeli v posameznih večjih naseljih in mestih.«⁵

Zaradi potrebe po natančnejšem razporejanju in usklajevanju dela, prevoza, molitve in celo prostega Časa se je tehnologija ur bliskovito izboljšala. Ni bilo več dovolj, da je imela svojo uro vsaka večja vas ali župnija. Zdaj je moral Čas teči enako povsod - sicer bi prišlo do težav pri trgovanju in v industriji. Enote Časa so se standardizirale - v sekunde, minute, ure - in urni mehanizmi so bili dovolj izpopolnjeni, da so te enote lahko merili natančneje. V štirinajstem stoletju je bila mehanska ura že vsakdanjost, predstavljala je tako rekoč vseprisotno napravo za usklajevanje zapletenega delovanja nove urbane družbe. Mesta so med seboj tekmovala v tem, katero bo v stolp mestne hiše, cerkve ali palače namestilo najbolj dovršeno uro. »Nobena evropska skupnost,« piše zgodovinarka Lynn White, »ni mogla biti ponosna, če se niso v njeni sredini vrteli planeti v krogih in epiciklodah, medtem ko so ob vsaki polni uri angeli igrali na trobente, petelini kikirikali, apostoli, kralji in preroki pa korakali sem ter tja.«⁶

Ure pa niso postale le natančnejše in bogato okrašene. Postale so tudi manjše in cenejše. Napredek v miniaturizaciji je pripeljal do razvoja ur, ki so bile cenovno dostopne in so jih ljudje lahko postavili v svoje sobe ali jih celo nosili s seboj. Če je širjenje javnih ur spremenilo način dela, nakupovanja in igranja ter vplivalo na druge vedenjske vzorce ljudi kot članov urejenejše družbe, je imelo širjenje osebnejših naprav za merjenje časa - sobnih, žepnih in nekoliko kasneje zapestnih ur - intimnejse posledice. Osebna ura je postala, kot piše Landes, »večno viden in slišen spremljevalec ter nadzornik«. Ker je svojega lastnika nenehno opominjala na »čas, ki ga je izkoristil, *cas, ki ga je porabil, Čas, ki ga je zapravil, čas, ki ga je izgubil«, je postala »spodbuda in ključ do osebnega uspeha in storilnosti«. »Poosebitev« natančno izmerjenega časa »je bila glavna spodbuda za individualizem, ki je v zahodni civilizaciji postajal vse pomembnejši«.⁷

Mehanska ura je spremenila način, na katerega so ljudje dojemali sami sebe. In tako kot zemljevid je spremenila naš način razmišljanja. Ko je ura enkrat na novo določila Čas kot zaporedje enakovrednih enot, so naši možgani začelipoudarjati metodično miselno delo, in sicer razdeljevanje in merjenje. V vseh stvareh in pojavih smo ugledali dele, ki sestavljajo celoto, in nato smo ugledali delčke, ki sestavljajo dele. Začeli smo razmišljati po aristotelsko in poudarjati prepoznavanje abstraktnih vzorcev za vidno površino materialnega sveta. Ura je igrala ključno vlogo pri tem, da nas je popeljala iz srednjega veka v renesanso in zatem v razsvetljenjstvo. Lewis Mumford je v knjigi Technics and Civilization, jo je izdal leta 1934 in v kateri je razmišljal o vplivu tehnologije na človeštvo, opisal, kako je ura »pripomogla k ustvarjanju prepričanja v neodvisen svet zaporedij, ki jih je mogoče matematično izmeriti«. »Abstraktno ogrodje razdeljenega časa« je postalo »referenčna točka za delovanje in razmišljanje«.⁸ Metodično tiktakanje ure je neodvisno od praktičnih razlogov, ki so spodbudili nastanek naprave za merjenje časa in utemeljili njeno vsakodnevno uporabo, pripomoglo k rojstvu znanstvene misli in znanstvenega človeka.

Vsaka tehnologija je izraz človeške volje. S pomočjo orodij želimo razširiti svojo moč in nadzor nad okoliščinami, v katerih živimo - nad naravo, časom in razdaljo, nad drugimi. Tehnologije lahko grobo razdelimo v štiri kategorije glede na to, kako dopolnjujejo ali povečujejo naše prirojene sposobnosti. Naprave v prvi skupini, ki vključujejo plug, krpalko in bojni reaktivec, so podaljški naše fizične moči, spretnosti ali gibčnosti. Naprave, ki sodijo v drugo skupino, na primer mikroskop, ojačevalec in Geigerjev števec, povečujejo zmogljivosti oziroma občutljivost naših Čutov. V tretji skupini so tehnološki dosežki kot rezervoar, kontracepcijska tabletka in gensko spremenjena koruza, ki nam omogočajo spreminjanje narave tako, da bolje služi našim potrebam ali željam.

Zemljevid in ura spadata v četrto skupino, ki jo je najbolje poimenovati »intelektualna tehnologija«, če si sposodimo izraz, ki sta ga v nekoliko drugačnem smislu uporabila antropolog Jack Goody in sociolog Daniel Bell. Ta vključuje vse naprave, ki jih uporabljamo zato, da razširimo ali ojačamo svoje miselne sposobnosti - za iskanje in razvrščanje informacij, oblikovanje in izražanje idej, posredovanje izkušenj in znanja, merjenje in izračunavanje ter širjenje zmožnosti spomina. Takšna naprava je na primer pisalni stroj. Prav tako sem spadajo računalo in drsno ravnilo, sekstant in globus, knjiga in časopis, šola in knjižnica, računalnik in internet. Čeprav lahko kakršnakoli naprava vpliva nanaše misli in poglede - plug je spremenil pogled kmeta na življenje, mikroskop je znanstveniku odprl vrata v nove miselne svetove za raziskovanje — je na to, kaj in kako mislimo, najmočneje in najbolj dolgoročno vplivala intelektualna tehnologija. Predstavlja naprave, ki so najbolj intimne, tiste, ki-jih uporabljamo za samoizražanje, za oblikovanje osebne in javne, identitete ter za ohranjanje odnosov z drugimi.

Kar je občutil Nietzsche, ko je s svojo pisalno kroglo tipkal besede na papir - da pripomočki, ki jih uporabljamo za pisanje, branje in drugo upravljanje z informacijami, prav tako vplivajo na naše možgane kot obratno - je osrednja tema intelektualne in kulturne zgodovine. Kot prikazujeta zgodbi o zemljevidu in mehanski uri, intelektualna tehnologija, ki jo uporabljajo množice, velikokrat spodbudi nove načine razmišljanja ali med splošno javnost razširi že uveljavljene načine razmišljanja, ki so bili prej omejeni na majhno, elitno skupino. Oziroma z drugimi besedami, intelektualna tehnologija vseh vrst uteleša intelektualno etiko, vrsto prepričanj o tem, kako človeško razmišljanje deluje ali bi moralo delovati. Zemljevid in ura sta imela podobno etiko. Oba sta na nov način poudarila merjenje in abstraktno mišljenje, dojemanje in določanje oblik in procesov, ki presegajo naše čutno zaznavanje.

Izumitelji redko prepoznajo intelektualno etiko tehnologije. Običajno so tako osredotočeni na reševanje določenega problema ali razvozlavanje kakšnega trdega znanstvenega ali inženirskega oreha, da ne vidijo širšega pomena svojega dela. Prav tako se za etiko določene tehnologije ponavadi ne zmenijo niti njeni uporabniki. Tudi oni se ukvarjajo s praktičnimi prednostmi, ki jim jih prinese uporaba določene naprave. Naši predniki niso razvili ali uporabljali zemljevidov zato, da bi izboljšali svojo sposobnost konceptualnega razmišljanja ali razkrili skrite strukture sveta. Niti niso izdelali mehanske ure zato, da bi sprožili prevzemanje bolj znanstvenega načina razmišljanja. To so bili stranski učinki tehnologije. In to kakšni! Konec koncev pa drži, da na nas najbolj vpliva ravno intelektualna etika določenega izuma. Intelektualna etika je sporočilo, ki ga medij ali drug pripomoček prenese v misli in kulturo uporabnikov.

Zgodovinarji in filozofi so več stoletij spremljali razvoj tehnologije in razpravljali o njeni vlogi pri oblikovanju civilizacije. Nekateri so zagovarjali to, kar je sociolog Thorstein Veblen poimenoval »tehnološki determinizem«; trdili so, da je bil tehnološki napredek, ki ga razumejo kot neodvisno silo izven človekoveganadzora, najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na potek človeške zgodovine. Kad Marx je ta pogled ubesedil takole: »Ročni mlin daje družbo s fevdalno gospodo, parni mlin družbo z industrijskimi kapitalisti.«⁹ Opis Ralpha Walda Emersona je še živahnejši: »Stvari so v sedlu / in jašejo Človeštvo.«¹⁰ V najskrajnejšem pogledu deterministov so človeška bitja postala komaj kaj več od »spolnih organov v svetu naprav«, kot je McLuhan znamenito zapisal v poglavju »Gadget Lover« knjige Understanding Media.ⁿ Naša ključna vloga je proizvajanje vse bolj dovršenih orodij — »oplajanje« naprav, tako kot čebele oplajajo rastline - dokler tehnologija ne bo razvila sposobnosti za samostojno razmnoževanje. Ko bo nekoč prišlo do tega, ne bomo več uporabni.

Na drugem koncu spektra so instrumentalisti - ljudje, ki tako kot David Samoff ne verjamejo v moč tehnologije in so prepričani, da so orodja nevtralni izdelki, ki zgolj služijo zavestnim željam svojih uporabnikov. Naši instrumenti so sredstva, ki jih uporabimo, da dosežemo svoj cilj; sama zase ciljev nimajo. Instrumentalizem je najbolj pogost vidik tehnologije, med drugim tudi zato, ker bi najraje videli, da bi držal. Misel, da nas naša orodja nekako nadzirajo, se večini ljudi zdi kot prekletstvo. »Tehnologija je tehnologija,« je izjavil kritik medijev James Carey, »je sredstvo komunikacije in prenosa po prostoru ter nič

v 12

vec.«

Razprava med deterministi in instrumentalisti razjasni veliko stvari. Obe strani imata močne argumente. Če pogledamo določen tehnološki dosežek v določenem trenutku, se zagotovo zdi, da so naša orodja trdno pod našim nadzorom, kot trdijo instrumentalisti. Vsak dan se vsakdo med nami zavestno odloča o tem, katera orodja bo uporabil in kako. Tudi družbe se namerno odločajo o tem, kako razvijajo različne vrste tehnologije. Japonci, ki želijo ohraniti tradicionalno kulturo samurajev, so za dve stoletji učinkovito prepovedali uporabo orožja v državi. Nekatere verske skupnosti, na primer bratovščina starega reda Amišev v Severni Ameriki, prepovejo avtomobile in druge moderne naprave. Vse države imajo zakonske ali druge omejitve uporabe določenih tehnologij.

A če pogledamo s širšega zgodovinskega ali družbenega vidika, postanejo trditve deterministov prav tako verjetne. Čeprav se lahko posamezniki in skupnosti zelo različno odločajo o tem, katera orodja uporabljajo, to ne pomeni, da imamo kot vrsta kaj dosti nadzora nad smerjo ali hitrostjo tehnološkega napredka. Težko je verjeti, da smo se res »odločili«, da bomo uporabljali zemlje-vide in ure (kot da bi imeli kakšno drugo možnost). Še težje je sprejeti to, da se »odločimo« za vrsto stranskih učinkov teh tehnologij, med katerimi je mnogo takih, ki so, kot smo videli, povsem nepričakovani in nas presenetijo šele ob sami uporabi. »Če nas izkušnja moderne družbe kaj uči,« meni politolog Lang- don Winner, »je to, da tehnologija ne le pomaga človeški dejavnosti, temveč predstavlja tudi močne sile, ki to dejavnost in njen pomen preoblikujejo.«¹³ Čeprav se tega redko zavedamo, se številne rutine v našem življenju držijo poti, ki so jih pripravile tehnologije, ki jih je človeštvo začelo uporabljati, davno preden smo se mi sploh rodili. Pretirano je trditi, da tehnologija napreduje sama od sebe - na naše prevzemanje in uporabo orodij močno vplivajo gospodarske, politične in demografske okoliščine - a ni pretiravanje, če rečemo, da ima napredek svojo notranjo logiko, ki ni vselej skladna z nameni ali željami ustvarjalcev orodij in njihovih uporabnikov. Včasih naša orodja naredijo tisto, kar jim ukažemo. Spet drugič pa se sami prilagodimo njihovim zahtevam.

Nasprotovanj med deterministi in instrumentalisti ne bo nikoli konec. Ne nazadnje gre za dva popolnoma različna pogleda na naravo in usodo človeštva. Razprava je prav toliko povezana s prepričanji kot z razumskim utemeljevanjem. A o eni stvari se deterministi in instrumentalisti lahko strinjajo: tehnološki napredki velikokrat označujejo zgodovinske prelomnice. Nova orodja za lov in kmetovanje so prinesla spremembe v vzorcih rasti prebivalstva, naselitve in dela. Novi načini prevoza so pripeljali do širjenja in preurejanja trgovanja in gospodarstva. Nova orožja so spremenila razmerja moči med državami. Drugi dosežki na področjih, ki segajo vse od medicine do metalurgije in magnetizma, so spremenili naše življenje na neštete načine - in to še vedno počnejo. Civilizacija je v veliki meri danes takšna, kot je, prav zaradi tehnologij, ki so jih ljudje začeli uporabljati.

Težje pa je razložiti vpliv tehnologije, zlasti intelektualne, na delovanje človekovih možganov. Vidimo lahko izdelke, ki smo jih domislili - umetniška dela, znanstvena odkritja, simboli, ki se ohranjajo na dokumentih - ne pa samega načina razmišljanja. Stvari so lahko ujete v Času, um pa ne. »Z veseljem bi postopoma razkril naravno zgodovino razuma,« je leta 1841 napisal Emerson, »a kdo je že določil stopnje in meje tega nevidnega bistva?«¹⁴

Danes se meglice, ki so zakrivale povezavo med tehnologijo in razmišljanjem, končno začenjajo dvigovati. Zaradi nedavnih odkritij o nevroplastičnostije bistvo razuma postalo vidnejše, njegove stopnje in meje pa je lažje določiti, pravijo nam, da so pripomočki, ki jih je človek uporabljal za oporo ali širjenje Živčnega sistema - vse tiste tehnologije, ki so skozi zgodovino vplivale na to, kako iščemo, hranimo in tolmačimo informacije, kako usmerjamo pozornost in uporabljamo čute, kako se spominjamo in kako pozabljamo - oblikovali fizično zgradbo in delovanje človeških možganov. Zaradi uporabe teh tehnologij so se nekatere nevronske povezave okrepile, medtem ko so druge oslabele, nekateri načini razmišljanja so se ojačali, drugi so odmrli. Nevroplastičnost predstavlja manjkajočo povezavo do razumevanja, kako so informacijski mediji in druge intelektualne tehnologije vplivali na razvoj civilizacij in na biološki stopnji pomagali usmerjati zgodovino človeške zavesti.

Vemo, da se osnovna oblika človeških možganov v zadnjih štirideset tisoč letih ni bistveno spremenila.¹⁵ Na stopnji genov evolucija napreduje izjemno počasi, vsaj z vidika človekovega dojemanja časa. A vemo tudi, da se je način razmišljanja in vedenja v vseh teh tisočletjih spremenil skoraj do nerazpoznav- nosti. Kot je leta 1938 H. G. Wells zapisal o človeštvu v knjigi World Brain: »Družabno življenje, navade, vse to se je povsem spremenilo, vrnilo se je celo v prvotno stanje in se predrugačilo, toda dednost se je že od pozne kamene dobe spremenila le malo, če sploh kaj.«¹⁶ Nova spoznanja o nevroplastičnosti to zagonetko razrešijo. Med zaščitno ograjo razuma in vedenja, ki jo postavlja naš genski kod, je široka cesta, mi pa imamo v rokah volan. Prek tega, kaj počnemo in kako to počnemo - trenutek za trenutkom, dan za dnem, zavedno ali nezavedno - spreminjamo kemični pretok v naših sinapsah, spreminjamo naše možgane. In ko skozi vzor, ki jim ga predstavljamo, šolanje, ki ga priskrbimo, in medije, ki jih uporabljamo, miselne navade prenesemo na svoje otroke, jim predamo tudi spremembe v zgradbi možganov.

Čeprav arheologi s svojimi pripravami še vedno ne morejo preučiti delovanja sive snovi, zdaj vemo ne le, da je možno, da je uporaba intelektualnih tehnologij oblikovala in preoblikovala mreže v naših glavah, temveč tudi, da je moralo biti tako. Vsaka ponavljajoča se izkušnja vpliva na naše sinapse; spremembe, ki jih povzroči ponavljajoča se uporaba orodij, ki širijo ali dopolnjujejo živčni sistem, bi morale biti zlasti izrazite. In čeprav na fizični stopnji tega ne moremo zabeležiti, za razumevanje sprememb v mišljenju, ki so se zgodile v dalj ni preteklosti, lahko uporabimo približke iz sedanjosti. Vidimo, na primer,neposredne dokaze stalnega procesa miselne regeneracije in degeneracije v možganskih spremembah, ko se oslepela oseba nauči brati brajico. Ne nazadnje j_e brajica tehnologija, informacijski medij.

Glede na to, kar vemo o londonskih taksistih, lahko predpostavljamo, da j_e ob tem, ko so ljudje postali odvisnejši od zemljevida, namesto da bi se zanašali na lasten spomin, skoraj zagotovo prišlo do anatomskih in funkcijskih sprememb v hipokampusu in drugih možganskih področjih za prostorsko oblikovanje in spomin. Mreže, namenjene ohranjanju predstav prostora, se verjetno skrčijo, medtem ko se področja, ki jih uporabljamo za razvozlavanje zapletenih in abstraktnih vizualnih informacij, verjetno razširijo ali okrepijo. Zdaj tudi vemo, da se lahko spremembe v možganih, ki jih je povzročila uporaba zemljevida, razvijejo za druge namene, kar pomaga razložiti, kako je širjenje kartografskih spretnosti spodbudilo abstraktno mišljenje na splošno.

Proces našega miselnega in družbenega prilagajanja na novo intelektualno tehnologijo se odraža in krepi s spreminjajočimi se metaforami, s katerimi prikazujemo in razlagamo delovanje narave. Ko so se zemljevidi vsesplošno razširili, so ljudje začeli prikazovati vse vrste naravnih in družbenih odnosov, kot to počnejo kartografi, v obliki vrste določenih, omejenih ureditev v dejanskem ali simbolnem prostoru. Začeli smo »načrtovati« svoje življenje, družbeno področje in celo zamisli. Pod vplivom mehanske ure so ljudje začeli razmišljati o svojih možganih in telesih — pravzaprav o celotnem vesolju — kot nečem, kar »deluje kot ura«. V tesno povezanem urnem mehanizmu, ki se vrti v skladu s fizikalnimi zakoni prek dolge in jasne verige vzrokov in posledic, smo našli mehansko metaforo, za katero se je zdelo, da razlaga delovanje vseh stvari, pa tudi odnosov med njimi. Bog je postal Veliki urar. Njegovo stvarjenje ni bilo več skrivnost, ki bi jo bilo treba zgolj sprejeti. Bilo je uganka, ki jo je bilo treba rešiti. Kot je leta 1646 zapisal Descartes: »Ne glede na to, kdaj se lastovice spomladi pojavijo, delujejo kot ura.«¹⁷

Zemljevid in ura sta neposredno spremenila jezik, saj smo zaradi njiju razvili nove metafore za opisovanje naravnih pojavov. Druge intelektualne tehnologije na jezik vplivajo posredneje in globlje, ker dejansko spremenijo način govorjenja in poslušanja oziroma branja in pisanja. Lahko razširijo ali zmanjšajo naše besedišče, spremenijo pravila izražanja ali besednega reda alipa spodbujajo preprostejšo ali bolj zapleteno skladnjo. Ker je jezik za ljudi glavni nosilec zavestne misli, zlasti višjih miselnih oblik, tehnologija, ki preoblikuje jezik, ponavadi najmočneje vpliva na naše intelektualno življenje. Kot piše poznavalec klasicizma Walter J. Ong: »Tehnologije niso zgolj zunanji pripomočki, temveč povzročajo tudi notranje preoblikovanje zavesti, sploh v primeru, da vplivajo na jezik.«¹⁸ Zgodovina jezika je tudi zgodovina razmišljanja.

Jezik sam ni tehnologija. Naši vrsti je prirojen. Naši možgani in telo so se razvili tako, da lahko govorimo in slišimo besede. Otrok se nauči govoriti, ne da bi ga tega posebej učili, tako kot se mlad ptiček nauči leteti. Ker sta branje in pisanje postala tako osrednjega pomena za našo identiteto in kulturo, lahko hitro zaključimo, da sta tudi ti dve spretnosti prirojeni. A ni tako. Branje in pisanje sta nenaravni dejanji, ki ju omogoči samo namenski razvoj abecede in številnih drugih tehnologij. Možgane moramo naučiti, kako prevesti simbolne znake, ki jih vidimo, v jezik, ki ga razumemo. Branje in pisanje zahtevata poučevanje in vajo, torej premišljeno oblikovanje možganov.

Dokaze o tem procesu oblikovanja lahko vidimo v številnih nevroloških raziskavah. Poskusi so pokazali, da se možgani pismenih ljudi na mnogo načinov razlikujejo od možganov nepismenih — ne le v tem, kako ti ljudje razumejo jezik, temveč tudi v tem, kako predelujejo vidne znake, kako logično razmišljajo in kako tvorijo spomine. »Učenje branja,« poroča mehiška psihologinja Feggy Ostrosky-Solis, dokazano »močno vpliva na oblikovanje nevropsiholoških sistemov pri odraslih.«¹⁹ Slike možganov so prav tako razkrile, da ljudje, ki pišejo v logografskih pisavah, kot je na primer kitajščina, razvijejo možgansko mrežo za branje, ki je precej drugačna od mreže ljudi, ki za pisanje uporabljajo fonetično abecedo. Kot razlaga razvojna psihologinja Maryanne Wolf z Univerze Tufts v knjigi o nevroznanosti branja Proust and the Squid: »Čeprav pri vsaki vrsti branja uporabljamo nekatere dele čelnega in senčnega režnja za načrtovanje in razčlenjevanje zvokov in pomenov v besedah, kaže, da se pri branju besedil, napisanih v logografskih sistemih, sprožijo zelo značilni deli [teh] področij, zlasti tisti, ki sodelujejo pri motoričnem spominu.«²⁰ Med bralci, ki uporabljajo različne abecede, so tako zabeležili razlike v možganski dejavnosti. Bralci angleščine, na primer, se bolj kot bralci italijanščine zanašajo na tista možganska področja, ki so povezana z razbiranjem vidnih oblik. Menijo, da do tega pridezato, ker so angleške besede pogosto videti drugače, kot zvenijo, v italijanščini pa se besede pogosto napišejo natanko tako, kot se izgovorijo.²¹

Prvi primeri branja in pisanja so se pojavili pred več tisoč leti. Ljudje so že 8000 let pred našim Štetjem uporabljali majhne glinene ploščice, v katere so vrezali znake, da so lahko z njihovo pomočjo beležili število živali in drugih stvari. Interpretacija celo tako osnovnega označevanja je zahtevala razvoj obsežnih novih nevronskih poti v človeških možganih, ki so povezovale vidni korteks z bližnjimi področji možganov, kjer se oblikuje pomen. Nove študije kažejo, da se dejavnost živcev na teh poteh podvoji ali potroji, ko gledamo simbole, ki imajo pomen, v nasprotju z gledanjem nepomembnih čačk. Kot opisuje Maryanne Wolf: »Naši predniki so lahko brali znake na ploščicah, ker so njihovi možgani lahko povezali osnovna področja za vid s sosednjimi področji za obdelavo vidnih informacij in konceptov višjih stopenj.«²² Te povezave, ki so jih ljudje zapustili svojim otrokom, ko so jih naučili uporabljati ploščice, so oblikovale osnovne povezave za branje.

Tehnologija pisanja je naredila pomemben korak naprej nekje konec Četrtega tisočletja pred našim štetjem. Takrat so Sumerci, ki so živeli med rekama Tigris in Evfrat, kjer danes leži Irak, začeli pisati s sistemom simboiovv obliki klinov, imenovanem klinopis, nekaj sto kilometrov proti zahodu pa so Egipčani razvijali vse abstraktnejše hieroglife za označevanje predmetov in pojmov. Ker sta klinopis in hieroglifska pisava vsebovala mnogo zlogovnih znakov, ki ne označujejo le pomena, ampak tudi foneme, sta bila za možgane veliko zahtevnejša od preprostih ploščic, ki so jih takrat uporabljali pri računovodstvu. Da so bralci lahko raztolmačili pomen določenega znaka, so morali znak razčleniti in ugotoviti, kako je bil uporabljen. Sumerci in Egipčani so morali razviti nevronske povezave, ki so, kot piše Maryanne Wolf, »križem kražem prepredle« korteks ter povezale ne le področij za*vid in razumevanje pomena, temveč tudi za sluh, analizo prostora in odločanje,²³ Ko so se takšni znaki razširili na več sto pismenk, sta postala njihovo pomnjenje in interpretacija tako zahtevna za možgane, da so jih verjetno uporabljali le člani intelektualne elite, ki so imeli veliko časa in dobre možgane. Da je tehnologija pisanja lahko presegla sumerski in egipčanski model ter postala sredstvo, ki ga lahko uporablja množica in ne le nekaj posameznikov, je morala postati veliko preprostejša.

To se je zgodilo šele pred kratkim - okoli leta 750 pred našim štetjem - ko 50 Grki izumili prvo popolno fonetično abecedo. Grška abeceda je sicer imela veliko predhodnikov, zlasti sistem, ki so ga nekaj stoletij prej razvili Feničani, _a jezikoslovci se v glavnem strinjajo, da so Grki prvi uporabljali znake, ki so predstavljali tako samoglasnike kot soglasnike. Proučili so vse zvoke oziroma foneflie v govoru in ker so jih lahko zapisali s samo štiriindvajsetimi znaki, je njihova abeceda izčrpen in učinkovit sistem za pisanje in branje. »Ekonomija znakov,« piše Maryanne Wolf, je zmanjšala »količino časa in pozornosti, potrebne za hitro prepoznavanje« simbolov, zato je zahtevala »manj energije za dojemanje in pomnjenje«. Nedavne raziskave so pokazale, da so možgani pri branju besed, napisanih s fonetično pisavo, veliko manj dejavni kot pri razvozlavanju pismenk ali drugih slikovnih simbolov.²⁴

Grška abeceda je postala model za večino kasnejših zahodnih abeced, vključno z rimsko, ki jo danes še vedno uporabljamo. Njen prihod je pomenil začetek ene najbolj daljnosežnih revolucij v zgodovini razuma: premik od ustne kulture, v kateri se je znanje prenašalo predvsem prek govora, k pisni kulturi, kjer je pisanje postalo glavni medij za izražanje misli. Ta revolucija je sčasoma spremenila življenje in možgane skoraj vseh ljudi na svetu, a te spremembe vsaj sprva niso bili veseli vsi.

V zgodnjem Četrtem stoletju pred našim štetjem, ko je bila uporaba pisave Še vedno novost in predmet polemik v Grčiji, je Platon napisal Fajdrosa, dialog o ljubezni, lepoti in retoriki. V zgodbi se istoimenski junak iz Aten sprehaja z velikim govornikom Sokratom po podeželju. Na poti prijatelja sedeta pod drevo ob potoku in se dolgo ter poglobljeno pogovarjata. Razpravljata o finesah govorništva, naravi poželenja, različnih vrstah norosti in potovanju neumrljive duše, potem pa se posvetita tudi pisani besedi. »Ostalo nama je torej (še vprašanje),« se muza Sokrat, »glede primernosti in neprimernosti pisanja.«²⁵ Fajdros se strinja in Sokrat začne pripovedovati zgodbo o srečanju vsesplošno nadarjenega egipčanskega bogaTevta, ki je med številnimi drugimi stvarmi izumil tudi abecedo, z enim od egipčanskih kraljev Tamuntom.

Tevt Tamuntu opiše veščino pisanja in trdi, da bi Egipčani smeli uživati darove tega nauka. Meni, da bo »naredil Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše«, saj je »zdravilo za spomin in modrost«. Tamunt se ne strinja. Boga opomni, da izumitelj ni najzanesljivejši ocenjevalec vrednosti svojega izuma:»Nadvse vešči Tevt, eden je sposoben ustvariti, kar sodi k veščini, drugi p_a sposoben presoditi, kakšen delež koristi ali Škode vsebuje za tiste, ki naj bi t₀ uporabljali. Tudi zdaj si ti, ker si oče črk in vanje zaljubljen, zaradi naklonjenosti povedal o njih nasprotno od tega, kar je njihova moč.« Če bi se Egipčan naučili pisati, nadaljuje Tamunt, bo iznajdba »v dušah tistih, ki se (je) naučijo zaradi zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zaupanja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe«. Pisana beseda ne predstavlja »zdravila za spomin, ampak za spominjanje In učencem pridobivaš videz modrosti, ne (njene) resnice.« Tistim, ki se zanašajo na branje, da bi se česa naučili, »se bo zdelo, da marsikaj poznajo, čeprav večinoma ne poznajo ničesar [...] niso postali modri, ampak navidezno modri«.

Očitno je, da se Sokrat s Tamuntom strinja. Samo »preprost človek«, pravi Fajdrosu, bi lahko menil, da so zapisane besede »kaj več od tega, da na stvari, o katerih so zapisane, spominjajo tistega, ki že ve«. Veliko boljši od besede, zapisane v »vodo in s črnilom«, je govor, »ki se skupaj z vedenjem zapisuje v dušo človeka«. Sokrat prizna, da ima beleženje misli s pisavo praktične prednosti- za »zaklade spominskih zapiskov zase - (za čas), ko bo prišel do pozabljajoče starosti'« - a trdi, da bo odvisnost človeka od tehnologije abecede spremenila njegov način razmišljanja, vendar ne na bolje. Ker zaradi pisanja zamenjamo notranje spomine z zunanjimi simboli, nam grozi, da bomo postali plitkejši misleci, pravi, in tako ne bomo mogli doseči intelektualne globine, ki vodi do modrosti in resnične sreče.

V nasprotju s Sokratom je bil Platon pisatelj in čeprav lahko sklepamo, da gaje prav tako kot Sokrata skrbelo, da bo branje nadomestilo pomnjenje, zaradi česar bomo izgubili notranjo globino, je jasno tudi, da je priznaval prednosti pisane besede pred govorjeno. V znanem, pomembnem odlomku proti koncu dela Država, dialogu, ki naj bi bil napisan ob približno Istem času kot Fajdm, Platon prikaže Sokrata, kako se potrudi in napade »poezijo« ter izjavi, da bi pesnikom prepovedal vstop v svojo popolno državo. Danes menimo, da je poezija del leposlovja, oblika pisanja, a v Platonovem času ni bilo tako. Poezija, ki sojo takrat deklamirali in ne pisali, poslušali in ne brali, je predstavljala starodavno tradicijo ustnega izražanja, ki je Še vedno igralo ključno vlogo v grškem izobraževalnem sistemu, pa tudi v splošni grški kulturi. Poezija in leposlovje sta predstavljala ideal, nasproten intelektualnemu življenju. Platonov argument opesnih, ki ga je v usta položil Sokratu, ni govoril proti verzom, temveč proti _uSaiemu izročilu - izročilu ljudskega pesnika Homerja, a tudi izročilu samega Sokrata - in načinom razmišljanja, ki ga je tako izražal kot spodbujal. »Ustno razmišljanje,« je zapisal britanski poznavalec klasicizma Eric Havelock v knjigi pajace to Plato, je bilo Platonov »največji sovražnik«.²⁶

Za Platonovo kritiko poezije se, kot so pokazali Havelock, Ong in drugi poznavalci klasicizma, skriva obramba nove tehnologije pisanja in načina razmišljanja, ki ga je spodbujala pri bralcu: logično, natančno, samozadostno. Platon je prepoznal pomembne prednosti, ki bi jih abeceda lahko prinesla razumu - prednosti, ki so bile že očitne v njegovem lastnem pisanju. »Platonovo filozofsko analitično razmišljanje,« piše Ong, »je postalo mogoče samo zaradi učinkov na miselne procese, ki jih je pisanje takrat že imelo.«²⁷ V komaj opazno nasprotujočih si pogledih na vrednost pisanja, izraženih v Fajdrosu in Državi, vidimo dokaze napetosti, ki jih je ustvaril prehod od ustne k pisni kulturi. Kot sta tako Platon kot Sokrat na različne načine priznala, je šlo za premik, ki ga je sprožil izum pripomočka, abecede, in ki je imel globoke posledice na naše izražanje in razmišljanje.

V povsem ustni kulturi je najpomembnejša sposobnost človeškega spomina. Znanje je tisto, česar se spomniš, in tisto, česar se spomniš, je omejeno glede na to, koliko lahko obdržiš v spominu.²⁸ V stoletjih človeške zgodovine pred izumom pisave se je jezik razvil kot pripomoček za hranjenje zapletenih informacij v spominu posameznika in za njihovo lažjo izmenjavo z drugimi ljudmi. »Globoko razmišljanje,« piše Ong, je bilo zaradi te potrebe »močno povezano s spominskim sistemom«.²⁹ Način izražanja in skladnja sta postala zelo ritmična, prijetna za uho, informacije pa so bile v obliki pogosto rabljenih izrazov - danes bi jim rekli klišeji - kar je pomagalo, da so si ljudje sporočilo zapomnili. Znanje je bilo vtkano v »poezijo«, kot je to opisal Platon, in posebni pesniki-učenjaki so postali človeške naprave, intelektualna tehnologija iz mesa in krvi, za hranjenje, priklic in prenos informacij. Zakoni, registri, poslovni dogovori, odločitve, tradicija - vse, kar bi danes predstavljalo »pisni dokaz« - je moralo biti v ustnih kulturah, kot pravi Havelock, »sestavljeno po predpisanem verzu«, med ljudmi pase je širilo »z glasnim petjem«.³⁰

Ustna beseda naših daljnih prednikov je bila morda res polna čustvene in intuitivne globine, ki je danes ne premoremo več. McLuhan je menil, da somorali nepismeni ljudje svet dojemati »izjemno čutno«. Ko smo se naučili brati trdi, smo »utrpeli pomembno odtujitev od čustev oziroma čutnega dojemanja, kakršno je verjetno doživljal nepismen človek oziroma družba«.³¹ A z vidika razuma je bila kultura naših prednikov na veliko načinov plitvejša od nase Pisana beseda je znanje osvobodila ritmičnih in predpisanih struktur, ki so bil_e potrebne za pomnjenje in recitiranje. Tako smo lahko razširili svoje obzorje razmišljanja in izražanja. »Dosežki zahodnega sveta jasno pričajo o izjemnem pomenu pismenosti,« je zapisal McLuhan.³²

Ong je v svoji vplivni študiji Orality and Literacy iz leta 1982 zavzel podobno stališče. »Ustne kulture,« je napisal, so lahko »ustvarile močne in lepe ustne uprizoritve, ki so imele visoko umetniško in človeško vrednost, a ko je pisanje enkrat prevzelo psiho, to ni bilo več mogoče«. Toda pismenost »je preprosto nujna za razvoj, ne le znanosti, temveč tudi zgodovine, filozofije, razumevanja, ki ga potrebujemo za razpravljanje o leposlovju in vseh vrstah umetnosti, prav tako pa jo potrebujemo za razlago samega jezika (vključno z govorom)«,³³ Sposobnost pisanja je »preprosto neprecenljiva in dejansko bistvena za izpolnitev globljih, notranjih človeških potencialov«, zaključi Ong. »Pisanje zvišuje zavest.«³⁴

V Platonovem času in še stoletja po njem je bila ta višja zavest dostopna samo elitnemu delu družbe. Da so se prednosti v razmišljanju zaradi abecede lahko razširile med množice, je bilo treba izumiti še eno vrsto intelektualne tehnologije — tisto, ki je povezana s prepisovanjem, proizvajanjem in distribucijo pisnih del.