Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

sedem

c/V ŽONGLERJEVI MOŽGANI

r nekaj časa je že minilo, odkar je imel na teh straneh glas prvoosebni pripovedovalec. Zdi se mi primerno, da se jaz, vaš pisar, ki obdeluje besede, spet na kratko pojavim. Vem, da sem vas v zadnjih nekaj poglavjih vlekel skozi veliko časa in prostora in cenim vašo moč, da mi še vedno sledite. Potovanje, na katerem ste se znašli, je enako kot tisto, na katero sem se podal sam, da bi ugotovil, kaj se dogaja v moji glavi. Globlje sem brskal po znanosti nevroplastičnosti in napredku intelektualne tehnologije, jasneje je postajalo, da lahko daljnosežnost in vpliv interneta ocenjujemo zgolj, če nanj pogledamo v širšem kontekstu intelektualne zgodovine. Ne glede na njegovo revolucionarnost lahko internet najbolje razumemo kot zadnje v dolgi vrsti orodij, ki je pripomoglo k oblikovanju človeškega uma.

Zdaj pride na vrsto ključno vprašanje: Kaj nam lahko znanost pove o dejanskih učinkih uporabe interneta na način delovanja naših možganov? To vprašanje bo v prihajajočih letih brez dvoma predmet številnih raziskav. Vendar pa obstaja veliko informacij, ki jih že vemo oziroma jih lahko obnovimo. Novica je celo vznemirljivejša, kot sem sumil. Več deset Študij psihologov, nevrobiologov, pedagogov in spletnih oblikovalcev kaže proti istemu zaključku: ko se priklopi- mo na splet, vstopimo v okolje, ki spodbuja površno branje, hitro in raztreseno razmišljanje ter površinsko učenje. Globoko razmišljanje je med brskanjem po spletu mogoče, tako kot je mogoče plitko razmišljanje med branjem knjige, a taksnega načina razmišljanja tehnologija ne spodbuja in ne nagrajuje.

Nekaj je zelo jasno: če bi, ob vsem tem, kar danes vemo o plastičnosti možganov, želeli ustvariti medij, ki bi znova kar čim hitreje in čim popolneje povezal naše nevronske mreže, bi verjetno prišli na plan z nečim, kar bi bilo povidezu in delovanju zelo podobno internetu. Ne gre le za to, da splet uporabljamo redno, celo obsedeno. Gre za to, da prek spleta dobivamo natanko takšne čutne in miselne dražljaje - ponavljajoče se, silovite, interaktivne dražljaje, na katere se lahko navadimo - ki dokazano povzročajo močne in hitre spremembe v možganskih mrežah in delovanju. Z izjemo abecede in številčnega sistema internet med tistimi tehnologijami, ki so prišle v splošno uporabo, zelo verjetno daleč najbolj spreminja možgane. Prav gotovo pa je, da je po knjigi najmočnejša tehnologija, kar smo jo imeli.

Podnevi nas večina med nami, ki imamo dostop do spleta, na njem porabi vsaj nekaj ur - včasih veliko vec - in v tem času običajno spet in spet ponavljamo ista ali podobna dejanja, ponavadi zelo hitro in pogosto v odgovor na namige, ki jih dobimo prek zaslona ali zvočnika. Nekatera dejanja so fizična. Udarjamo po tipkah tipkovnice osebnega računalnika. Premikamo miško in klikamo po njenem levem in desnem gumbu ter vrtimo njen sledilni kolešček. S prsti drsimo po sledilni ploščici. Uporabljamo palce, da preverimo besedilo na resničnih ali navideznih tipkovnicah na BlackBerryju ali mobilnem telefonu. Vrtimo iPhone, iPode in iPade, da spremenimo »ležeči« pogled v »pokončnega« in obratno, medtem ko upravljamo z ikonami na zaslonu, ki je občutljiv na dotik.

Medtem ko se takole gibamo, internet prinaša stalen dotok podatkov v naš vidni, somatosenzorični in slušni korteks. Nekatere dražljaje dobimo prek rok in prstov, ko klikamo in drsimo, tipkamo in se dotikamo. Veliko zvočnih dražljajev dobimo prek ušes, na primer zvonjenje, ki naznanja novo elektronsko ali takojšnje sporočilo, ter razne melodije, ki jih uporabljajo mobilni telefoni, da nas opozorijo na različne dogodke. In seveda je tu Še nešteto vidnih opozoril, ki se bleščijo v naših zenicah, ko potujemo po spletnem svetu: ne le nenehno spreminjajoče se vrste besedila, slik in video posnetkov, temveč tudi hiperpovezave, ki so označene s podčrtanim ali obarvanim besedilom, kazalčki, ki spremenijo obliko glede na funkcijo, zadeve novih elektronskih sporočil v krepkem tisku, virtualni gumbi, ki nas vabijo, naj kliknemo nanje, ikone in drugi elementi na zaslonu, ki kar prosijo, naj jih vlečemo in spustimo, obrazci, ki zahtevajo, da jih izpolnimo, pojavni oglasi in okna, ki jih moramo prebrati ali odpraviti. Internet zaposluje vse naše čute — zaenkrat sta izjemi le še voh in okus — in to naenkrat.

Internet predstavlja tudi visokohitrostni sistem odgovorov in nagrad - »p₀_ zitivnega utrjevanja« v psihologiji - ki spodbuja ponavljanje tako fizičnih-k_ot miselnih dejanj. Ko kliknemo na povezavo, se pred nami pojavi nekaj novega kar lahko gledamo in ocenjujemo. Ko v iskalnik Google vpišemo besedo, v trenutku prejmemo seznam zanimivih podatkov, ki jih lahko predelamo. Ko pošljemo besedilo, takojšnje sporočilo ali elektronsko pismo, velikokrat dobimo odgovor že v nekaj minutah ali sekundah. Ko uporabljamo Facebook, pritegnemo nove prijatelje ali okrepimo stara prijateljstva. Ko pošljemo sporočilo prek strani Tweeter, pridobimo nove spremljevalce. Ko pišemo objavo za spletni dnevnik, dobimo komentarje bralcev ali povezave drugih piscev spletnih dnevnikov. Z interaktivnostjo interneta dobimo vplivno novo orodje za iskanje podatkov, izražanje in pogovarjanje z drugimi. Vendar pa nas tudi spremeni v laboratorijske miši, ki nenehno pritiskajo vzvode, da dobijo bonbončke družabne ali intelektualne hrane.

Internet naši pozornosti poveljuje veliko vztrajneje, kot so to kdajkoli počeli televizija ali radio ali jutranji časopis. Kar opazujte otroka, ki pošilja SMS- sporočilo prijatelju, ali študentko, ki na svoji Facebook strani pregleduje vrsto novih sporočil in prošenj, ali poslovneža, ki prek BlackBerryja drsi prek elektronskih sporočil - ali pa pomislite nase, medtem ko vpisujete ključne besede v Googlovo iskalno okno in nato sledite naštetim povezavam. Vidite lahko možgane, ki jih je posrkal določen medij. Ko smo na spletu, se pogosto niti malo ne menimo za dogajanje okoli nas. Medtem ko predelujemo poplavo znakov in dražljajev, ki do nas prihajajo prek raznih naprav, se resnični svet umakne v ozadje.

Interaktivni internet povečuje tudi ta učinek. Ker računalnike pogosto uporabljamo v družbenem kontekstu, za pogovor s prijatelji ali kolegi, ustvarjanje »profilov«, prenašanje razmišljanj prek objav na spletnih dnevnikih ali posodobitev statusa na Facebooku, je naš družbeni položaj tako ali drugače vedno v igri, vedno na kocki. Posledično zavedanje o tem — včasih celo strah — povečuje našo zavzetost za ta medij. To velja za vsakogar, zlasti pa za mlade, ki telefone in računalnike za pošiljanje sporočil in klepetanje velikokrat uporabljajo kot obsedeni. Današnji najstniki običajno sporočilo pošljejo ali prejmejo vsakih nekaj minut skozi ves dan. Kot opaža psihoterapevt Michael Hausauer, najstnike in druge mlade odrasle »strahovito zanima, kaj se dogaja v življenju njihovih pri-jateljev, kar gre z roko v roki s silovito zaskrbljenostjo, da bodo kaj zamudili«.¹ (^ nehajo pošiljati sporočila, tvegajo, da bodo postali nevidni.

Uporaba interneta vsebuje veliko protislovij, a največji dolgoročni vpliv na naš način razmišljanja obljublja naslednje: internet se polasti naše pozornosti, potem pa jo razprši naokoli. Močno se osredotočimo na sam medij, na utripajoči zaslon, vendar nas kar naprej motijo sporočila in dražljaji, ki med seboj tekmujejo in s katerimi nas internet obmetava kot z raketami. Kadarkoli in kjerkoli se povežemo, nam internet postreže z izjemno privlačno meglo. Človeška bitja »hočejo več podatkov, več vtisov in več zapletenosti«, piše Švedski nevroznanstvenik Torkel Klingberg. Radi »poiščemo situacije, ki zahtevajo več dogajanja naenkrat, ali situacije, v katerih [nas] informacije kar preplavijo«.² Če je počasno napredovanje med branjem besed na natisnjeni strani zadušilo nase poželenje po tem, da nas preplavijo miselni dražljaji, nam internet pri tem ugodi. Vrne nas v prvotno stanje raztresenosti od zgoraj navzdol, a nam ob tem prinese veliko več motečih elementov, kot so jih imeli v svoji okolici naši predniki.

Vse motnje sicer niso slabe. Večina med nami iz izkušenj ve, da se lahko, če se preveč osredotočimo na določen zapleten problem, zataknemo v miselni slepi ulici. Naše razmišljanje se zoži in zaman se trudimo, da.bi se domislili česa novega. Toda če problem za nekaj časa odložimo — če ga »prespimo« - se pogosto vrnemo k njemu s svežim pogledom in novo zalogo izvirnosti. Raziskave nizozemskega psihologa Apa Dijksterhuisa, ki vodi Laboratorij za raziskovanje nezavednega na Univerzi Radboud v Nijmegnu, kažejo, da takšni odmori v pozornosti priskrbijo nezavednemu umu čas, da se spopade s problemom in omogoči uporabo podatkov in miselnih procesov, ki jih pri zavednem razmišljanju ne moremo uporabiti. Dijksterhuisovi poskusi razkrivajo, da se ponavadi bolje odločamo, če pozornost za nekaj časa preusmerimo stran od težkega miselnega izziva. A njegovo delo prikazuje tudi, da se naši nezavedni miselni procesi ne začnejo ukvarjati s problemom, dokler ga jasno in zavedno ne določimo.³ Ce v mislih nimamo določenega cilja, piše Dijksterhuis, »do nezavednega razmišljanja ne pride«.⁴

Stalna raztresenost, kakršno spodbuja internet — stanje, ko smo, če si sposodimo verz iz Eliotovih Štirih kvartetov, »v raztresenosti raztresenih z raztrese- nostjo« - je zelo drugačna od začasnega, namernega razvedrila misli, ki osvežinaše razmišljanje, ko tuhtamo o neki odločitvi.¹ Spletna kakofonija dražljaja obide tako zavedno kot nezavedno razmišljanje, saj možganom onemogoči poglobljeno ali izvirno razmišljanje. Možgani se spremenijo v preprosto enoto 7 obdelovanje dražljajev, za hitro vodenje podatkov v zavest in spet nazaj.

Leta 2005 je Michael Merzenich v nekem intervjuju razglabljal o zmožnosti interneta, da povzroči ne le majhne, temveč temeljne spremembe v zgradbi možganov. Potem ko je omenil, da »se naši možgani znatno spreminjajo, tako fizično kot funkcionalno, vsakič ko se naučimo nove spretnosti ali razvijemo novo sposobnost«, je opisal internet kot zadnjega v vrsti »sodobnih kulturnih specializacij«, na katerih »lahko sodobni ljudje milijonkrat ponovijo 'vadbo' [i_n ki] jim povprečen Človek pred tisoč leti ni bil nikakor izpostavljen«. Zaključil je da »takšna izpostavljenost močno preoblikuje naše možgane«.⁵ K tej temi se je vrnil leta 2008 v objavi na svojem spletnem dnevniku, kjer je glavne točke svoje razprave poudaril z velikimi črkami. »Ko kultura vodi v spremembe v načinih uporabe možganov, ustvari DRUGAČNE možgane,« je zapisal in dodal, da možgani »ojačajo določene procese, ki jih veliko vadimo«. Čeprav priznava, da si zdaj težko predstavljamo življenje brez interneta in spletnih orodij, kakršno je Googlov iskalnik, je poudaril, da »IMA POGOSTA UPORABA TEH ORODIJ NEVROLOŠKE POSLEDICE«.⁶

Nevrološke posledice ima tudi to, česar ne počnemo, ker smo pač na spletu. Tako kot se nevroni, ki se skupaj sprožajo, tudi povezujejo, se nevroni, ki se ne sprožajo skupaj, ne povezujejo. Ko čas, ki ga porabimo za brskanje po spletnih straneh, izpodriva čas, ki ga porabimo za branje knjig, ko Čas, ki ga porabimo za izmenjavanje kratkih sporočile, izpodriva čas, ki ga porabimo za sestavljanje stavkov in odstavkov, ko čas, ki ga porabimo za skakanje med povezavami, izpodriva čas, ki ga posvečamo tihemu razmisleku in razglabljanju, mreže, ki podpirajo te stare miselne funkcije in opravila, slabijo in*začenjajo razpadati. Možgani neuporabljene nevrone in sinapse znova uporabijo za drugo, nujnejše delo. Pridobivamo nove spretnosti in vidike, toda obenem stare izgubljamo.

Gary Small, profesor psihiatrije na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu in direktor Centra za spomin in staranje, proučuje fiziološke in nevrološkeučinke uporabe digitalnih medijev. Njegova odkritja podpirajo Merzenichevo prepričanje, da internet povzroča pomembne spremembe v možganih. »Trenutni porast digitalne tehnologije ne spreminja le našega načina življenja in ko- juuiiikacije, ampak hitro in pomembno spreminja tudi naše možgane,« pravi. Vsakodnevna uporaba računalnikov, pametnih telefonov, iskalnikov in drugih podobnih orodij »spodbuja spremembe v možganskih celicah in sproščanje ne- vrotransmiterjev, s čimer se v možganih počasi ojačujejo nove nevronske poti, stare pa slabijo«.⁷

Leta 2008 je Small skupaj z dvema kolegoma izvedel prvi poskus, ki je dejansko pokazal, da se človeški možgani spreminjajo v odgovor na uporabo interneta.⁸ Raziskovalci so poiskali štiriindvajset prostovoljcev - polovica jih je bila izkušenih uporabnikov interneta, za drugo polovico pa je bil splet novost - in slikali njihove možgane med brskanjem po Googlu. (Ker računalnika ni mogoče spraviti v napravo za slikanje z magnetno resonanco, so prostovoljci dobili očala, na katerih so se prikazovale slike spletnih strani, skupaj z majhno ročno sledilno ploščico, s katero so lahko krmarili sem in tja.) Slike so pokazale, da je bila dejavnost možganov pri izkušenih brskalcih veliko bolj razširjena kot pri novincih. Natančneje rečeno, »tisti, ki so se spoznali na računalnike, so uporabljali določeno mrežo v prednjem delu možganov, znanem kot dorzolateralni prefrontalni reženj, pri tistih, ki interneta sicer ne uporabljajo, pa je bila dejavnost v tem področju zelo majhna oziroma je sploh ni bilo«. Raziskovalci so za kontrolni poskus prostovoljce prosili še, naj preberejo premočrtno besedilo, ki je bilo podobno tistemu v knjigi; v tem primeru slike možganov niso pokazale nobene bistvene spremembe v dejavnosti med dvema skupinama. Očitno so se posebne nevronske povezave uporabnikov interneta razvile prav zaradi uporabe tega medija.

Najbolj zanimiv del poskusa je ponovitev testov čez šest dni. Med tem časom so raziskovalci naroČili novincem, naj vsak dan eno uro brskajo po internetu. Nove slike so pokazale, da je bilo področje prefrontalnega režnja, ki je prej v glavnem mirovalo, zdaj zelo dejavno - enako kot pri spletnih veteranih. »Po samo petih dneh vaje je pri tistih, ki interneta sicer ne uporabljajo, postala dejavna natanko enaka nevronska mreža v prednjem delu možganov,« poroča Small. »Le pet ur interneta in že so imeli novinci preoblikovane možgane.« Avtor raziskave se nato vpraša: »Ce so nasi možgani tako občutljivi že na enourno

[ PLITVINE

izpostavljanje računalniku na dan, kaj se zgodi, ko [na spletul preživimo več

Časa?«⁹

Med drugim ta raziskava osvetli tudi razlike med branjem spletnih strani i_n knjig. Raziskovalci so ugotovili, da se v možganih med brskanjem po interne tu odvija zelo drugačen vzorec dejavnosti kot med branjem besedila iz knjige Pri bralcih knjig se veliko dejavnosti odvija v predelih, povezanih z jezikom spominom in obdelavo vidnih dražljajev, nasprotno pa ni veliko dejavnosti v prefrontalnih področjih, ki jih povezujemo z odločanjem in reševanjem problemov. Za razliko od tega je pri uporabnikih interneta med preietavanjem in brskanjem po spletnih straneh zelo veliko dejavnosti v vseh teh delih možganov Dobra novica je, da lahko internet zaradi tega, ker spodbuja delovanje tako Številnih možganskih funkcij, starejšim ljudem pomaga ohranjati oster um. Med iskanjem in brskanjem možgani »vadijo« na podoben način kot pri reševanju križank, pravi Small.

Toda znatna dejavnost v možganih uporabnikov interneta nakazuje tudi odgovor, zakaj so globoko branje in druga dejanja, ki zahtevajo nepretrgano osredotočenost, postala na spletu tako težka. Potreba po vrednotenju povezav in povezanih odločitev o krmarjenju po spletu med hkratnim obdelovanjem množice bežnih Čutnih dražljajev zahteva nenehno miselno usklajevanje in odločanje, kar možgane odvrača od interpretacije besedila in drugih informacij. Ko med branjem spletnega besedila naletimo na povezavo, se moramo vsaj za delček sekunde ustaviti, da lahko naš prefrontalni reženj oceni, ali naj kliknemo nanjo ali ne. Preusmeritev misli od branja besed k odločanju je morda res nekaj, česar ne opazimo — naši možgani so hitri — a dokazano je, da to ovira razumevanje in pomnjenje, zlasti če gre za dejanje, ki se ponovi velikokrat. Ko temu dodamo Še opravilne funkcije prefrontalnega režnja, naši možgani ne le vadijo, temveč postanejo preobremenjeni. Splet nas resnično vrne v čas scripture continue, ko je bilo branje miselno naporno dejanje. Pri branju na spletu, pravi Maryanne Wolf, se odpovedujemo spretnosti, ki omogoča globoko branje. Znova postanemo »zgolj dekodirniki informacij«.¹⁰ Sposobnosti ustvarjanja bogatih povezav, ki se oblikujejo, ko globoko in nemoteno beremo, v glavnem ne uporabljamo.

Steven Johnson je leta 2005 v knjigi EverjthingBadIs Goodfor You primerjal vsesplošno razširjeno, mrgolečo nevronsko dejavnost v možganih uporabnikovračunalnikov z veliko bolj umirjeno dejavnostjo v možganih bralcev knjig. Pri tein prišel do ugotovitve, da uporaba računalnika v primerjavi z branjem Ichjig veliko bolj spodbuja delovanje možganov. Zapisal je, da lahko na podlagi pridobljenih podatkov o delovanju nevronov zaključi, da »branje knjig kronič- _flo premalo spodbuja čute«.¹¹ A čeprav je Johnsonova diagnoza pravilna, je njegova interpretacija različnih vzorcev možganske dejavnosti zavajajoča. Ravno zaradi dejstva, da branje knjig »premalo spodbuja čute«, je ta dejavnost intelektualno tako koristna. Ker nam omogoča, da ločimo motnje, da umirimo funkcije za reševanje problemov v frontalnem režnju, postane globoko branje oblika globokega razmišljanja. Misli izkušenega bralca knjig so umirjene, ne brneče. J(opride do sprožanja nevronov, je prepričanje, da je več tudi bolje, napačno.

John Sweller, avstralski vzgojni psiholog, je porabil tri desetletja za proučevanje tega, kako naši možgani predelujejo podatke in zlasti kako se učimo. Njegovo delo osvedjuje, kako internet in drugi mediji vplivajo na način in globino razmišljanja. Naši možgani, razlaga, vključujejo dve zelo različni vrsti spomina: kratkoročnega in dolgoročnega. Takojšnje vtise, občutke in misli skladiščimo v kratkoročnem spominu, ki ponavadi traja le nekaj sekund. Vse stvari, ki smo se jih naučili v svetu, zavedno ali nezavedno, skladiščimo kot dolgoročni spomin, ki lahko v naših mislih ostane nekaj dni, nekaj let ali celo vse življenje. Določena vrsta kratkoročnega spomina, imenovana delovni spomin, igra ključno vlogo v prenosu informacij v dolgoročni spomin in posledično v oblikovanju osebne zaloge znanja. Delovni spomin v zelo dejanskem smislu oblikuje vsebino naše zavesti v vsakem trenutku. »Zavedamo se tega, kar je v delovnem spominu, ne zavedamo se nič drugega,« pravi Svveller.¹²

Če je delovni spomin skicirka za možgane, potem je dolgoročni spomin njegov sistem za polnjenje. Vsebina našega dolgoročnega sistema je v glavnem zunaj naše zavesti. Za razmišljanje o nečem, kar smo se prej naučili ali izkusili, morajo možgani prenesti spomin iz dolgoročnega nazaj v delovni spomin. »Podatkov, ki so se uskladiščili v dolgoročnem spominu, se zavemo šele, ko jih prikličemo v delovni spomin,« razlaga Svveller.¹³ Nekoč so menili, da je dolgoročni spomin zgolj veliko skladišče dejstev, vtisov in dogodkov, da »igra le majhno vlogo v zapletenih miselnih procesih, kot sta razmišljanje in reševanje problemov«.¹⁴ A strokovnjaki za možgane so ugotovili, da je dolgoročni spomin v resnici sedež razumevanja. Hrani ne le dejstva, temveč tudi večplastne kon-

cepte oziroma »sheme«. Sheme urejajo razdrobljene koščke informacij v vzo_rce znanja in s tem našemu razmišljanju dodajo globino in ga obogatijo. »Naše in ⁴ telektualne zmožnosti v glavnem izvirajo iz shem, ki smo jih pridobivali dolg₀ časa,« pravi Sweller. »Koncepte v naši strokovni domeni razumemo, ker imarn₀ v glavi z njimi povezane sheme.«¹⁵

Globina inteligence je odvisna od sposobnosti za prenos informacij iz delov nega spomina v dolgoročni spomin in za njihovo povezovanje v konceptualne sheme. Toda prehod iz delovnega spomina v dolgoročni spomin predstavlja točko v naših možganih, kjer se stvari lahko tudi zataknejo. Nasprotno od dolgoročnega spomina, ki je zelo prostoren, lahko v delovnem spominu zadržimo le zelo majhno količino informacij. George Miller, psiholog z Univerze Prince- ton, je leta 1956 v slavnem članku »The Magical Number Seven, Plus or Minus Two« ugotovil, da lahko v delovnem spominu običajno zadržimo le sedem kosov oziroma »elementov« informacij. Danes imamo celo ta podatek za pretiravanje. Kot piše Sweller, najnovejši dokazi nakazujejo, da »lahko v določenem trenutku obdelamo samo dva do štiri elemente, dejanska Številka pa je verjetno bližje spodnji [kot] zgornji meji«. Poleg tega elementi, ki jih lahko zadržimo v delovnem spominu, hitro izginejo, »razen če jih osvežimo s ponavljanjem«.¹⁶

Predstavljajte si, da hočete napolniti kopalno kad z naprstnikom; prav takšen izziv je prenos informacij iz delovnega v dolgoročni spomin. Mediji lahko prek nadzorovanja hitrosti in jakosti toka informacij na ta proces močno vplivajo. Ko beremo knjigo, iz pipe, iz katere prihajajo informacije, teče neprekinjen tok, ki ga lahko nadziramo s hitrostjo branja. Ker smo osredotočeni samo na besedilo, lahko prenesemo vse ali večino informacij, naprstnik za naprstnikom, v dolgoročni spomin, pri Čemer se ustvarijo bogate povezave, ki so nujne za oblikovanje shem. Pri internetu pa se moramo soočiti s številnimi informacijskimi pipami, ki so vse do konca odprte. Tako z našim majhnim naprstnikom hitimo od ene pipe do druge in zlivamo vodo povsod naokoli. V dolgoročni spomin lahko prenesemo le majhen del informacij in tisto, kar prenesemo, so le kapljice, zmešane iz različnih pip, in ne stalen, povezan tok iz enega vira.

Količina informacij, ki v določenem trenutku tečejo v naš delovni spomin, se imenuje »miselna obremenitev«. Ko obremenitev preseže zmožnosti možganov za shranjevanje in obdelavo informacij - ko voda začne teči čez robove na- prstnika - informacij ne moremo več zadrževati ali delati povezav z informaci-

• mi ki so v dolgoročnem spominu že shranjene. Novih informacij ne moremo jevesti v sheme. Naše razumevanje, pa tudi sposobnost, da se kot uporabniki j^erneta učimo, sta plitka. Ker je sposobnost zbranosti prav tako odvisna od delovnega spomina - »zapomniti si moramo, na kaj se moramo osredotočiti,« kot p^rayi Torkel Klingberg - velika miselna obremenitev poveča raztresenost, ki jo doživljamo. Ko so naši možgani preobremenjeni, se nam zdijo »motnje Še bolj moteče«.¹⁷ (Nekatere študije preobremenitev delovnega spomina povezujejo z motnjo pozornosti.) Poskusi kažejo, da ko dosežemo meje delovnega spomina, težje razlikujemo pomembne informacije od nepomembnih, signal od šuma. Postanemo nepozorni uporabniki podatkov.

Kaže, da so težave z razvijanjem razumevanja določene teme ali koncepta »močno odvisne od obremenitve delovnega spomina«, piše Sweller; čim bolj je □sto, kar se poskušamo naučiti, večplastno, tem večje breme to predstavlja za preobremenjene možgane.¹⁸ Možnih virov miselne preobremenitve je več, a dva najpomembnejša sta, kot meni Sweller, »nepotrebno reševanje problemov« in »razpršena pozornost«. Prav to pa sta dve ključni lastnosti interneta kot informacijskega medija. Z uporabo interneta lahko, kot pravi Gary Small, možgane treniramo enako kot z reševanjem križank. A ko takšna intenzivna vaja postane nas najpomembnejši način razmišljanja, to lahko ovira globoko učenje in razmišljanje. Kar poskusite brati knjigo, medtem ko rešujete križanko; takšno je intelektualno okolje interneta.

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so šole začele vlagati veliko sredstev v računalnike, so bili vsi izjemno navdušeni nad navideznimi prednostmi digitalnih dokumentov v primerjavi s papirnimi. Veliko učiteljev je bilo prepričanih, da bodo hiperpovezave v besedilu, ki se je izpisalo na računalniškem zaslonu, učenje spodbudilo. Menili so, da bodo hiperpovezave okrepile kritično razmišljanje učencev, saj naj bi jim omogočile hitro preklapljanje med različnimi pogledi. Bralci, osvobojeni branja, kot ga zapoveduje natisnjeno besedilo, naj bi tako med različnimi besedili delali raznovrstne nove intelektualne povezave. Navdušenje akademikov nad hiperpovezavami je dodatno podkrepilo prepričanje, ki je bilo v skladu s takrat priljubljenimi postmodernistični- mi teorijami, da bo hiperbesedilo premagalo patriarhalno avtoriteto avtorja inmoč podelilo bralcu. Tehnologija je torej prinašala svobodo. Kot sta napi$al_a literarna teoretika George Landow in Paul Delany, naj bi hiperbesedilo »prineslo razsvetljenje« in bralce osvobodilo »neprilagodljive materialnosti« tiskanega besedila. S tem ko »se odmakne od omejitev papirnate tehnologije«, »prinaša boljši model za sposobnost možganov, da elemente izkušnje preuredijo tako, da spremenijo asociacijske ali določevalne povezave med njimi«.¹⁹

Toda do konca desetletja je navdušenje nad hiperbesedilom začelo plahneti. Raziskave so že slikale polnejšo in zelo drugačno sliko učinkov s povezavami prepredenega besedila na razmišljanje. Izkazalo se je, da vrednotenje povezav in krmarjenje med njimi vključuje reševanje problemov, ki možganom škodi, saj za samo branje ni pomembno. Tolmačenje hiperbesedila bistveno povečuje miselno obremenitev bralcev in posledično slabi njihovo sposobnost razumevanja in pomnjenja tega, kar berejo. Študija iz leta 1989 je pokazala, da so bralci hiperbesedila nazadnje le raztreseno klikali »po straneh, namesto da bi jih pozorno brali«. Drug poskus iz leta 1990 je razkril, da si bralci taksnih besedil pogosto »ne zapomnijo, kaj so prebrali in Česa ne«. V spet drugi raziskavi iz istega leta so dvema skupinama ljudi postavili vrsto vprašanj, na katera so morali odgovoriti tako, da so odgovore poiskali med številnimi dokumenti. Ena skupina je iskala po elektronskih hiperbesedilih, druga pa po tradicionalnih papirnatih dokumentih. Slednja skupina je nalogo opravila bolje od bralcev hiperbesedil. Ko so uredniki knjige o hiperbesedilu in razmišljanju, ki je izšla leta 1996, naredili pregled rezultatov teh in drugih raziskav, so zapisali, da hiperbesedilo »bralca miselno bolj obremeni«, zato ni presenedjivo, »da empirične primerjave papirja (ki ga poznamo) s hiperbesedilom (ki je nekaj novega in miselno zahtevnega) ne govorijo vedno v prid hiperbesedilu«. A predvidevali so, da se bodo te težave sčasoma, ko bodo bralci postali bolj »hiperbesedilno pismeni«, verjetno zmanjšale.^{20 4}

Toda to se ni zgodilo. Čeprav so zaradi interneta hiperpovezave postale nekaj vsakdanjega, pravzaprav vseprisotnega, raziskave še vedno kažejo, da ljudje, ki berejo linearno besedilo, razumejo več, si več zapomnijo in se več naučijo od tistih, ki berejo besedilo, posejano s povezavami. Dva kanadska akademika sta v raziskavi, ki sta jo opravila leta 2001, sedemdeset ljudi prosila, naj preberejo kratko zgodbo »The Demon Lover« modernistične pisateljice Elizabeth Bowen. Ena skupina je zgodbo prebrala v tradicionalni linearni obliki; druga skupinajo j^e prebrala v različici s povezavami, kakršno bi lahko našli na spletu. Bralci hiperbesedila so zgodbo brali dlje, v kasnejšem intervjuju pa so poročali tudi, da so bili bolj zmedeni in negotovi glede tega, kar so prebrali. Tri četrtine jih je dejalo, da so besedilu sledili le s težavo, nasprotno pa je v skupini, ki je brala linearno besedilo, takšne probleme imel le eden od desetih bralcev. Eden od bralcev hiperbesedila se je takole pritožil: »Zgodba ni bila preveč povezana. Ne vem, ali je za to krivo hiperbesedilo, ampak ko sem se odločal [kam naj kliknem], besedilo nenadoma ni več dobro teklo, samo nekako je skakalo od ene misli k drugi, tako da res nisem več sledil.«

Ista raziskovalca sta opravila Še en preizkus s krajšo in preprostejšo zgodbo, »The Trout« Seana Faolaina, prišla pa sta do enakih rezultatov. Bralci hiperbesedila so znova poročali o večji zmedenosti pri sledenju rdeči niti zgodbe, njihovi komentarji o zapletu pripovedi in prispodobah pa so bili manj natančni in izčrpni kot komentarji bralcev linearnega besedila. Raziskovalca sta zaključila, da hiperbesedilo »ne spodbuja globokega in osebnega načina branja«. Pozornost bralcev »je bila preusmerjena k delovanju hiperbesedila in njegovim funkcijam namesto k izkušnji, ki jo ponuja zgodba«.²¹ Medij, ki naj bi besede predstavil, je zasenčil njihov pomen.

V nekem drugem poskusu so raziskovalci ljudi posedli pred računalnik in jih prosili, naj ocenijo dva spletna Članka, ki sta opisovala nasprotujoči si teoriji učenja. Prvi članek je zagovarjal mnenje, da je »znanje objektivno«; drugi je trdil, da je »znanje relativno«. Oba članka sta si bila na videz podobna, s podobnim naslovom, in oba sta imela vdelane medsebojne povezave, tako da je bralec lahko hitro skakal od enega do drugega in teoriji primerjal. Raziskovalci so predvidevali, da bodo ljudje, ki so uporabljali povezave, bolje doumeli obe teoriji in razlike med njima kot tisti, ki so brali v zaporedju, najprej en članek v celoti in šele nato drugega. A so se zmotili. V resnici so preizkušanci, ki so brali besedilo linearno, na kasnejša vprašanja o razumevanju odgovorili veliko boljše od tistih, ki so preklapljali med besediloma. Raziskovalci so zaključili, da so povezave učenje ovirale.²²

Se ena raziskovalka, Erping Zhu, je opravila drugačen poskus, s katerim je prav tako želela ugotoviti vpliv hiperbesedila na razumevanje. VeČ skupin ljudi je prosila, naj preberejo isto besedilo na spletu, a je spremenila število povezav v njem. Nato je preverila razumevanje besedila, in sicer tako, daje bralce prosila,naj napišejo obnovo tega, kar so prebrali, in odgovorijo na vprašanja, kjer _So morali med več možnimi odgovori obkrožiti pravilnega. Odkrila je, da se je razumevanje slabšalo z naraščanjem povezav v besedilu. Bralci so bili prisiljenj posvetiti več pozornosti in energije vrednotenju povezav in odločanju o tem, ali naj kliknejo nanje ali ne. Posledično jim je ostalo manj pozornosti in energij_e za razumevanje prebranega. Poskus je tako pokazal, da obstaja močna povezava »med številom hiperpovezav in zmedo oziroma miselno preobremenjenostjo« je zapisala Zhu. »Branje in razumevanje zahtevata vzpostavljanje povezav med pojmi, sklepanje, priklic predznanja in sestavljanje glavnih misli besedila. Zmedenost in miselna preobremenjenost lahko torej zmotita miselne procese branja in razumevanja.«²³

Leta 2005 sta Diana DeStefano in Jo-Anne LeFevre, psihologinji iz Centra za uporabne kognitivne raziskave kanadske Univerze Carleton, opravili obsežen pregled osemintridesetih izvedenih poskusov o branju hiperbesedila. Čeprav vse raziskave niso potrdile, da hiperbesedilo zmanjšuje razumevanje, sta raziskovalki ugotovili, da obstaja »zelo malo podpore« nekoč priljubljeni teoriji, »da bo hiperbesedilo izboljšalo izkušnjo besedila«. Nasprotno, večina dokazov je pokazala, da »večje zahteve odločanja in obdelave vidnih podatkov v hiperbesedilu slabo vplivajo na učinkovitost branja«, zlasti v primerjavi z »učinkovitostjo tradicionalnega linearnega branja«. Zaključili sta, da »je veliko značilnosti hiperbesedila povzročilo večjo miselno obremenitev, zaradi Česar je mogoče, da je takšno besedilo zahtevalo večjo sposobnost delovnega spomina, kot so jo bralci imeli«.²⁴

Internet združuje tehnologijo hiperbesedila z multimedijsko tehnologijo v tako imenovan »hipermedij«. Ne gre le za to, da nam sjflet postreže z besedami, ki so elektronsko povezane, temveč je enako tudi s slikami, zvoki in video posnetki. Tako kot so začetniki hiperbesedila nekoč verjeli, da bo izkušnja učenja zaradi povezav za bralce bogatejša, je veliko učiteljev predvidevalo, da bo ta multimedij oziroma »bogati medij«, kot takšno besedilo včasih imenujejo, poglobil razumevanje in ojačal učenje. Več je vložkov, bolje naj bi bilo. Toda raziskave so pokazale, da je tudi ta predpostavka, ki je bila tako dolgo sprejeta brez podpore primernih dokazov, napačna. Razpršitev pozornosti, ki jo zahtevajfluitimedij, možgane dodatno obremeni, zmanjša sposobnost učenja in oslabi jjziimevanje. Ko pride do oskrbe možganov z vsebino, je vec lahko manj.

: V Študiji, ki so jo leta 2007 objavili v Media Psyckology, sta dva raziskovalcaVpoklicala veČ kot sto prostovoljcev, ki so si prek spletnega brskalnika na računalniku ogledali predstavitev države Mali. Nekateri so gledali različico, ki je poleg besedila vsebovala tudi okno, v katerem se je odvijala avdiovizualna predstavitev povezanega gradiva. Prostovoljci so lahko ta tok po želji ustavljali invklapljali.

Po ogledu predstavitve so morali prostovoljci odgovoriti na deset vprašanj ₀ gradivu, ki so ga videli. Tisti, ki so gledali samo besedilo, so v povprečju pravilno odgovorili na 7,04 vprašanj, gledalci multimedijske predstavitve pa so pravilno odgovorili na samo 5,98 vprašanj - po mnenju raziskovalcev je to pomembna razlika. Poleg tega so prostovoljcem zastavili tudi vrsto vprašanj o njihovem vtisu o predstavitvi. Tisti, pred katerimi je bilo samo besedilo, so menili, daje bila predstavitev bolj zanimiva, poučna, razumljiva in prijetna, kot tisti, ki so gledali multimedijsko predstavitev, hkrati pa so se slednji v primerjavi s prvo skupino veliko večkrat strinjali z izjavo »Iz te predstavitve se nisem naučil/a nič.« Raziskovalca sta zaključila, da multimedijske tehnologije, ki so na internetu tako pogoste, »očitno omejujejo in ne spodbujajo pridobivanja informacij«.²⁵

V nekem drugem poskusu sta raziskovalki z Univerze Cornell razred študentov razdelili v dve skupini. Ena od skupin je smela med predavanjem brskati po internetu. Zapisnik njihove dejavnosti je pokazal, da so sicer obiskali strani, povezane z vsebino predavanja, a so poleg tega obiskali tudi nepovezane strani, pregledovali elektronsko pošto, nakupovali, gledali video posnetke in počeli vse ostale stvari, ki jih ljudje počnejo na spletu. Druga skupina je poslušala enako predavanjema so morali imeti študentje svoje prenosnike zaprte. Takoj zatem sta obe skupini pisali test, da bi izmerili, kako dobro se spominjajo informacij s predavanja. Raziskovalki poročata, da so imeli uporabniki interneta »veliko slabše rezultate takojšnjega merjenja spomina za vsebino, ki bi se je morali naučiti«. Poleg tega ni bilo pomembno, ali so na internetu iskali podatke, povezane s predavanjem, ali povsem nepovezano vsebino — vsi so se na testu odrezali slabo. Ko sta raziskovalki poskus ponovili z drugim razredom, so bili rezultati enaki.²⁶

Akademiki z ameriške Državne univerze v Kansasu so izvedli podobn₀ stvarno študijo. Skupina Študentov je morala gledati značilno oddajo kanaj_a CNN, v kateri je novinar poročal o Štirih novicah, medtem ko se je na zaslo^ prikazovala infografika, na dnu zaslona pa se je odvijal trak z besedilom. Dni«, skupina je morala gledati enak program, a brez infografike in spremljajočega besedila. Kasnejši testi so pokazali, da so si študentje, ki so gledali multimedij sko različico programa, zapomnili veliko manj dejstev iz novic kot tisti, ki so gledali preprostejšo različico. »Kaze,« so zapisali raziskovalci, »da je ta večspo- ročilna oblika prezahtevna za sposobnost ohranjanja pozornosti gledalcev.«²⁷

Vendar pa dostavljanje informacij v več kot eni obliki razumevanja ne okrni vselej. Vsi vemo, da lahko slike pri branju ilustriranih učbenikov in priročnikov pripomorejo k jasnejšim razlagam besedila, ki z njimi postane učinkovitejše Raziskovalci učenja so odkrili tudi, da lahko natančno oblikovane predstavitve, ki združujejo razlago ali navodila z zvočnimi ali video posnetki, učenje izboljšajo. Po današnjih teorijah naj bi možgani uporabljali različne kanale za obdelavo tega, kar vidimo in slišimo. Kot razlaga Sweller: »Delovna spomina za zvok in sliko sta vsaj do neke mere ločena in zaradi tega lahko učinkovitost delovnega spomina izboljšamo s tem, da uporabljamo oba kanala namesto samo enega,« Posledično lahko v nekaterih primerih »negativne učinke razcepljene pozornosti olajšamo, če uporabljamo tako avdio kot vizualni način« - z drugimi besedami, zvok in sliko.²⁸ Toda interneta niso oblikovali ljudje, ki se ukvarjajo s poučevanjem in želijo izboljšati učenje. Posledično internet informacij ne predstavlja na natančno uravnotežen način, temveč kot zmešnjavo, ki onemogoči osredotočenost.

Internet je po obliki sistem za motenje, naprava, namenjena razdeljevanju pozornosti. To ni samo posledica zmožnosti, da prikaže več različnih vrst

*

medijev naenkrat, temveč tudi tega, da ga izjemno lahko sprogramiramo za pošiljanje in prejemanje sporočil. Večina aplikacij elektronske pošte, če pogledamo najbolj preprost primer, je nastavljenih na samodejno preverjanje novih sporočil vsakih pet ali deset minut, ljudje pa običajno klikajo na gumb »preveri nova sporočila« celo pogosteje. Raziskave med pisarniškimi uslužbenci, ki uporabljajo računalnike, razkrivajo, da nenehno prekinjajo delo zaradi branja in odgovarjanja na nova sporočila. Velikokrat se zgodi, da nabiralnik preverijo tridesetkrat ali štiridesetkrat na uro (čeprav na vprašanje, kako pogosto pogle-dajo odgovorijo z veliko nižjo številko).²⁹ Ker vsak pogled predstavlja majhno prekinitev misli, trenutno prerazporeditev možganskih sredstev, je lahko cena mn visoka. Psihološke raziskave so že zdavnaj pokazale, kar nas večina ve iz izkušenj: pogoste motnje razpršijo misli in oslabijo spomin, zaradi česar posta- nemo napeti in nestrpni. Cim bolj večplastna je misel, ki jo trenutno predelujemo, tem večjo Škodo motnje povzročijo.³⁰

Poleg stalnega dotoka osebnih sporočil - ne le elektronske poŠte, temveč tudi takojšnjih in SMS sporočil - nam splet dostavlja tudi vse več drugih samodejnih obvestil. Bralniki virov in zbiralniki novic nas obveščajo o vsaki novi zgodbi na naši najljubši spletni strani ali dnevniku, takoj ko je objavljena. Družbena omrežja nas opozarjajo na to, kaj počnejo naši prijatelji, pogosto vsak trenutek. Twitter in drugi ponudniki mikroblogov nam povedo, kdaj kdo od tistih, ki jim »sledimo«, objavi novo sporočilo. Opozorila lahko nastavimo tudi za spremljanje sprememb v vrednosti naših investicij, poročil o določenih ljudeh ali dogodkih, nadgradenj programske opreme, ki jo uporabljamo, objav novih video posnetkov na YouTubu in tako naprej. Glede na to, na koliko informacijskih tokov se prijavimo, lahko prejmemo tudi več kot deset opozoril na uro, za tiste med nami, ki smo najbolj povezani, pa je ta Številka lahko tudi precej višja. Vsako takšno opozorilo je motnja, dodaten vdor v naše misli, dodaten košček podatkov, ki zavzamejo dragoceni prostor v delovnem spominu.

Za krmarjenje po internetu je potrebna posebej zahtevna oblika možganske večopravilnosti. Poleg tega, da je naš delovni spomin preplavljen z informacijami, takšno žongliranje za razmišljanje predstavlja to, kar strokovnjaki za možgane imenujejo »stroški zamenjave«. Vsakič ko pozornost preusmerimo, se morajo možgani prilagoditi, kar pomeni dodatno porabo energije. Kot razlaga Maggie Jackson v knjigi Distracted o večopravilnosti, »možgani potrebujejo čas, da spremenijo cilje, si zapomnijo pravila, ki jih potrebujejo za novo nalogo, in se otresejo miselnih interferenc iz prejšnje dejavnosti, ki še ni zaključena«.³¹ Številne študije so pokazale, da lahko menjavanje med samo dvema opraviloma znatno obremeni možgane, s tem pa oteži razmišljanje in poveča možnost, da bomo spregledali kakšno pomembno informacijo ali si jo narobe raztolmačili. V nekem preprostem poskusu so skupini odraslih pokazali vrsto barvnih oblik in jih prosili, naj glede na videni vzorec predvidevajo, katera bo prišla na vrsto naslednja. Nalogo so morali opraviti, medtem ko so imeli na ušesih slušalke,

prek katerih so slišali vrsto piskov. V prvem poskusu so morali prezreti in se osredotočiti le na oblike. V drugem poskusu, v katerem so barvne oblj]^ spremenili, pa so morali poslušati tudi piske. Po obeh poskusih so rešili test ^ v katerem so morali razložiti, kaj so v poskusu počeli. V obeh primerih _So bili udeleženci enako uspešni pri predvidevanju vzorcev. Toda po večopraviluj nalogi so svojo izkušnjo opisali z veliko večjo težavo. Zaradi menjavanja med dvema opraviloma je prišlo pri razumevanju do kratkega stika; nalogo so sicer opravili, a njen pomen se jim je izmuznil. »Glede na rezultate sklepamo, da b₀ učenje dejstev in pojmov manj uspešno, če pride med učenjem do motenj,« j_e dejal glavni raziskovalec Russell Poldrack, psiholog na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu.³² Na internetu, kjer redno žongliramo z ne le dvema, ampak z več miselnimi nalogami, so stroški menjavanja toliko višji.

Poudariti moramo, da je zmožnost interneta za spremljanje dogodkov in samodejno pošiljanje sporočil in obvestil ena najpomembnejših prednosti tega komunikacijskega medija. Na to značilnost se zanašamo, da poosebimo delovanje sistema in sprogramiramo obširne podatkovne baze tako, da ustrezajo našim določenim potrebam, zanimanjem in željam. Motnje želimo, saj nam vsaka od njih prinese kakšno dragoceno informacijo. Če bi opozorila izklopili, bi tvegali, da se počutimo izpuščene iz dogajanja, celo družbeno osamljene. Tako rekoč stalen dotok novih informacij, ki ga omogoča internet, se tudi ujema z našo naravno nagnjenostjo k temu, da »močno precenjujemo to, kar se dogaja natanko v tem trenutku«, razlaga psiholog Christopher Chabris s kolidža Union. Hrepenimo po novem, čeprav vemo, da je »novo pogosteje trivialno, ne bistveno«.³³

In tako prosimo internet, naj nas še naprej moti, celo na več različnih načinov. V zameno za bogate, zapeljive ali vsaj zabavne informacije, ki jih prejmemo, smo pripravljeni izgubiti zbranost in osredotočenji ter sprejeti razpršitev pozornosti in razdrobitev misli. Izklop ni možnost, o kateri bi bili mnogi med nami pripravljeni razmisliti.

Leta 1879 je francoski oftalmolog po imenu Louis Emile Javal odkril, da oči med branjem ne preletavajo besed povsem tekoče. Premikanje oči namreč napreduje v majhnih skokih, imenovanih sakade, pri čemer pride do kratkihpostankov na različnih točkah v vsaki vrstici. Eden od Javalovih kolegov na padski univerzi je kmalu odkril še nekaj: vzorec postankov oziroma »fiksacija oci« se lahko zelo spreminja, odvisno od tega, kaj in kdo bere. Po teh odkritjih so raziskovalci delovanja možganov začeli uporabljati poskuse za sledenje očem, da bi izvedeli več o našem načinu branja in delovanja uma. Takšne raziskave so se izkazale kot pomembne tudi pri razkrivanju novih ugotovitev o učinkih interneta na zbranost in razmišljanje.

Leta 2006 je Jakob Nielsen, ki že od devetdesetih let dvajsetega stoletja proučuje branje na spletu in je vrsto let svetoval oblikovalcem spletnih strani, opravil študijo gibanja oči pri uporabnikih interneta. V tem poskusu je moralo 232 ljudi nositi majhno kamero, ki je spremljala premike njihovih oči, medtem ko so brali daljše besedilo ali brskali po drugih spletnih vsebinah. Nielsen je ugotovil, da je komaj kdo med udeleženci poskusa spletno besedilo bral premišljeno, eno vrstico za drugo, kot se to običajno odvija pri branju besedila v knjigi. Velika večina je besedilo le hitro preletela, njihove oči so skakale proti dnu strani v vzorcu, ki je grobo spominjal na črko F. Začeli so tako, da so prvi dve ali tri vrstice besedila pogledali v celoti. Potem so se njihove oči nekoliko spustile in prebrale približno polovico nekaj vrstic. Nazadnje so s pogledom zdrseli nekoliko dlje po levi strani strani. Ta vzorec branja besedil na spletu je potrdila kasnejša raziskava sledenja premikanja oči, ki so jo izvedli v Raziskovalnem laboratoriju za uporabnost programske opreme na ameriški Državni univerzi Wichita.³⁴

»F,« je zapisal Nielsen v povzetku ugotovitev za svoje stranke, pomeni »hitro,. Tako uporabniki berejo vašo dragoceno vsebino. Njihove oči se bliskovito premikajo prek besed vaše spletne strani v vzorcu, ki je precej drugačen od branja, kot ste se ga naučili v šoli.«³⁵ Nielsen je v študiji premikanja oči analiziral tudi obsežno podatkovno bazo o vedenju uporabnikov spleta, ki jo je pripravila skupina nemških raziskovalcev. Računalnike petindvajsetih ljudi so spremljali v povprečju približno sto dni in zapisovali čas, ki so ga udeleženci raziskave porabili za gledanje okoli petdeset tisoč spletnih strani. Nielsen je z analizo pridobljenih podatkov odkril, da obiskovalec določeni spletni strani sicer posveti več časa, če vsebuje več besedila, a razlike niso bistvene. Za vsakih sto dodatnih besed bo povprečni obiskovalec spletno stran gledal le 4,4 sekunde dlje. Ker lahko tudi najbolj vešč bralec v 4,4 sekunde prebere le približno osemnajst

besed, je Nielsen povedal svojim strankam, da »lahko predvidevate, da bodo stranke prebrale le 18 % strani, preplavljene z besedami«. Ob tem je opozori} da je to skoraj zagotovo pretirano visoka številka. Malo verjetno je, da so v raziskavi ves ta čas porabili za branje; najbrž so tudi preletavali slike, video posnetke, oglase in drugačno vsebino.³⁶

Nielsenova analiza je potrdila ugotovitve nemških raziskovalcev. Slednji namreč poročali, da obiskovalci posamezno spletno stran gledajo deset sekund ali manj. Manj kot v enem primeru med desetimi je ogled trajal več kot dv? minuti in v znatnem deležu takšnih primerov je šlo za »pozabljena okna [,. j ki so ostala odprta v ozadju na namizju«. Raziskovalci so odkrili, da uporabniki interneta »celo nove strani z veliko informacijami in številnimi povezavami redno gledajo le kratek čas«. Rezultati, so dejali, »potrjujejo, da je brskanje po internetu hitra interaktivna dejavnost«.³⁷ Poleg tega ti rezultati podkrepijo nekaj, kar je Nielsen napisal leta 199? po svoji prvi študiji branja na spletu. »Kako uporabniki berejo na spletu?« je takrat vprašal. Njegov jedrnat odgovor se je glasil: »Sploh ne berejo.«³⁸

Spletne strani stalno zbirajo podrobne podatke o vedenju obiskovalcev in ta statistika dodatno prikazuje, da med spletnimi stranmi preskakujemo resnično hitro. Izraelsko podjetje ClickTale, ki pripravlja programsko opremo za analizo uporabe korporacijskih spletnih strani, je leta 2008 dva meseca zbiralo podatke o vedenju milijona obiskovalcev spletnih strani, ki jih vzdržujejo njihove stranke po vsem svetu. Odkrili so, da v večini držav ljudje povprečno porabijo med devetnajst in enaindvajset sekund za ogled ene strani, preden se odpravijo na naslednjo, vključno s časom odpiranja strani v oknu njihovega brskalnika. Nemci in Kanadčani so porabili okrog dvajset sekund na vsaki strani, Američani in Britanci okrog enaindvajset in Francozi okrog petindvajset sekund.³⁹ Na spletu ni lagodnega brskanja. Zbrati hočemo čim več informacij in to tako hitro, kot se naše oči in prsti lahko premikajo.

Enako velja tudi pri akademskem raziskovanju. Skupina z Univerzitetnega kolidža v Londonu je v okviru petletne raziskave, ki se je zaključila zgodaj leta 2008, pregledala računalniške zapise o vedenju obiskovalcev dveh priljubljenih akademskih strani, med katerima eno upravlja Britanska knjižnica, drugo pa Britanski konzorcij za izobraževanje. Obe strani obiskovalce oskrbujeta z dostopom do člankov, elektronskih knjig in drugih virov pisnih informacij,

Študija je pokazala, da uporabniki teh dveh strani uporabljajo posebno »obliko eletavanja«, pri kateri hitro skačejo z enega vira na drugega in se redko vrlo k virom, ki so jih obiskali že prej. Ponavadi so prebrali največ eno ali dve flcjv

strani članka ali knjige, nato pa »izskočili« na drugo spletno stran. »Očitno je, uporabniki na spletu ne berejo na tradicionalen način,« so poročali avtorji jaziskave; »pravzaprav kaže, da nastajajo nove oblike 'branja', ko bralci 'hitro berejo' vodoravno prek naslovov, kazal in izvlečkov, da bi čim hitreje prišli do tistega, kar iščejo. Zdi se skoraj, kot da gredo na splet zato, da bi se izognili branju v tradicionalnem smislu.«⁴⁰

Premik v pristopu k branju in raziskovanju je, kot kaže, neizogibna posledica našega zanašanja na tehnologijo spleta, trdi Merzenich, in govori o globlji spremembi v načinu razmišljanja. »Nobenega dvoma ni, da so moderni iskalniki in spletne strani s povezavami, ki nas napotijo k drugim virom, močno pripomogli k učinkovitemu raziskovanju in komunikaciji,« pravi. »Niti ni nobenega dvoma, da se naši možgani manj posredno in plitkeje ukvarjajo s strnjevanjem informacij, ko uporabljamo raziskovalne strategije, pri katerih so pomembni le učinkovitost', usmerjanje k drugim virom (izven konteksta)' in enkratni prelet'.«⁴¹

Preskok z branja k hitremu pregledovanju se odvija bliskovito. Ziming Liu, profesor na ameriški Državni univerzi v San Joseju, poroča, da »prihod digitalnih medijev in naraščajoča zbirka digitalnih dokumentov [že] močno vplivata na branje«. Liu je leta 2003 anketiral 113 visoko izobraženih ljudi - inženirje, znanstvenike, računovodje, učitelje, poslovneže in podiplomske študente, v glavnem med tridesetim in petinštiridesetim letom starosti - in jih prosil, naj ocenijo, kako so se njihove bralne navade v zadnjih desetih letih spremenile. Skoraj petinosemdeset odstotkov vprašanih je dejalo, da porabijo več časa za branje elektronskih dokumentov. Ko jih je vprašal, kako bi opisali spremembe v svojih bralnih navadah, jih je enainosemdeset odstotkov reklo, da več časa »brskajo in preletavajo«, dvainosemdeset odstotkov pa jih je poročalo, da je njihovo branje vse bolj »nelinearno«. Samo sedemindvajset odstotkov jih je reklo, da več časa porabijo za »poglobljeno branje«, petinštirideset odstotkov pa jih je dejalo, da poglobljeno berejo vse manj. Samo šestnajst odstotkov jih je dejalo, da branju posvečajo več »nepretrgane pozornosti«; petdeset odstotkov jih je povedalo, da branju »nepretrgane pozornosti« posvečajo manj.

Te ugotovitve, je rekel Liu, kažejo, da »digitalno okolje ponavadi spodb ' ljudi k obsežnemu raziskovanju številnih tem, a površneje«, in da »hiperp_0ve zave ljudi zmotijo pri globokem branju in razglabljanju«. Eden od udeležencev raziskave je Liuju povedal naslednje: »Ugotavljam, da sem vse manj potrpežljiv pri branju dolgih dokumentov. Preskočiti hočem na konec dolgih člankov« Druga udeleženka je rekla: »V primerjavi z natisnjenim besedilom pri [b_ra nju] html strani besedilo veliko pogosteje samo preletim.« Dokaj jasno je j_e zaključil Liu, da ob poplavi digitalnih besedil, ki prihajajo iz računalnikov i_n telefonov, »ljudje za branje porabljajo več časa« kot nekoč. A prav tako je jasno da gre za precej drugačno vrsto branja. »Oblikuje se branje na osnovi zaslona« je zapisal, in za taksno branje je značilno »brskanje in preletavanje, določanje ključnih besed, enkratno branje [in] nelinearno branje«. Čas, »ki ga porabimo za poglobljeno in zbrano branje«, pa se zanesljivo krajša.⁴²

Nič ni narobe z brskanjem in preletavanjem, niti s hitrim brskanjem in hitrim preletavanjem. Časopise od nekdaj bolj preletavamo kot beremo in kar naprej z očmi drsimo prek knjig in revij, da bi ujeli bistvo določenega besedila in se odločili, ali je vredno podrobnejšega branja. Sposobnost preletavanja besedila je prav tako pomembna kot sposobnost globokega branja. Drugače in zaskrbljujoče pa je, da preletavanje postaja naš glavni način branja. Nekdaj smo to strategijo uporabljali kot sredstvo za doseganje cilja, kot način ugotavljanja, katere informacije želimo globlje proučiti, zdaj pa je preletavanje postalo cilj sam zase - naŠ najljubši način zbiranja in razumevanja informacij vseh vrst. Prišli smo do točke, ko prejemnik ugledne štipendije Rhodes, kakršen je Joe 0'Shea s Floride - ki je povrh vsega še študent filozofije - brez zadrege prizna ne le, da knjig ne bere, ampak tudi, da ne vidi nobene posebne potrebe po tem. Zakaj bi se mučil z branjem knjig, če pa lahko prek Googla najdeš koščke informacij, ki jih potrebuješ, in to v delčku sekunde? V metaforičnem smislu bi lahko rekli, da doživljamo obraten razvoj od zgodnjih civilizacij: iz ljudi, ki skrbijo za osebno znanje, se spreminjamo v lovce in nabiralce v gozdu elektronskih podatkov.

Kakšne so dobre strani teh sprememb? Raziskave kažejo, da se ob uporabi računalnika in interneta določene miselne veščine okrepijo, včasih izdatno. Te vključujejo nižje oziroma primitivnejše miselne funkcije, kot so usklajevanje

k j_{n 0}či, odzivi na dražljaje in obdelava vidnih dražljajev. Ena od študij o graflj^{u vl}^^e0 ^g¹"^' ^ j° pogosto navajajo in so jo leta 2003 objavili v reviji tf$ttire> je razkrila, da se je pri skupini mladih že po samo desetih dneh igranja akcijskih igric na računalnikih močno povečala hitrost, s katero so lahko spremenili osredotočenost oči na različne podobe in naloge. Izkušeni igralci so prepoznali več predmetov v svojem vidnem polju kot novinci. Avtorja raziskave sta zaključila, da »čeprav se zdi, da je igranje igric dejavnost, pri kateri možgani jjjfliajo posebnega dela, lahko korenito spremeni obdelavo informacij, ki jih dobim⁰ prek osredotočenih oči«.⁴³

Čeprav dokazov na osnovi poskusov ni veliko, se zdi edino smiselno sklepati, da lahko brskanje in iskanje po internetu ojača tudi možganske funkcije, ki so povezane z določenimi vrstami hitrega reševanja problemov, zlasti tistih, Id vključujejo prepoznavanje vzorcev v morju podatkov. Zaradi ponavljajočega se ocenjevanja povezav, naslovov, odlomkov besedil in podob bi morali postati bolj izurjeni v hitrem razločevanju med konkurenčnimi informacijami, analizi pomembnih značilnosti in presojanju, ali bodo praktično pripomogle k nalogi, s katero se trenutno ukvarjamo, ali k cilju, ki ga želimo doseči. Neka britanska raziskava o tem, kako ženske na spletu iščejo informacije o zdravju, je pokazala, da je hitrost, s katero so lahko ocenile verjetno vrednost določene spletne strani, naraščala s tem, ko so postajale vse bolj vešče uporabe interneta.⁴⁴ Izkušena brskalka je tako potrebovala le nekaj sekund, da je pravilno presodila, ali so informacije na določeni strani zanesljive ali ne.

Druge študije ugotavljajo, da se lahko zaradi miselne telovadbe, kakršno predstavlja uporaba spleta, delovni spomin nekoliko poveča.⁴⁵ Tudi to nam lahko pomaga pri tem, da postanemo spretnejši žonglerji s podatki. Takšne raziskave »kažejo, da se naši možgani učijo, kako se naglo osredotočiti, analizirati informacije in se skoraj v trenutku odloČiti za ali proti«, pravi Gary Small. Prepričan je, da zaradi preživljanja več časa med krmarjenjem skozi številne informacije, ki so na voljo na spletu, »mnogi med nami razvijejo nevronsko mrežo, ki je prilagojena za hiter in močen nenaden tok usmerjene pozornosti«.⁴⁶ Povsem mogoče je, da možgani z vadbo brskanja, iskanja, preletavanja in večopravilnosti postajajo bolj vešči teh opravil.

Pomembnost takšnih spretnosti ni zanemarljiva. Delo in družabno življenje se čedalje bolj vrtita okrog uporabe elektronskih medijev in hitreje in spretnejekot lahko upravljamo s temi mediji, dragocenejši postanemo kot uslužbenci te celo kot prijatelji in kolegi. Sam Anderson je v članku z naslovom »In Defe^ of Distraction«, objavljenem leta 2009 v reviji Neiv York, to opisal takole: »Kl* službe so odvisne od interneta« in »naši konjički - ki niso zanemarljivi - _{so Vsg} bolj povezani z njim«. Dobrih in uporabnih strani interneta ni malo, kaj j_e eden glavnih razlogov, zakaj na njem porabimo toliko časa. »Prepozno je, J_a y se preprosto umaknili v mirnejše čase,« trdi Anderson.⁴⁷

To je sicer res, a storili bi veliko napako, če bi upoštevali zgolj dobre strani interneta in zaključili, da postajamo zaradi tehnologije pametnejši. Jordan Grafman, vodja enote za kognitivno nevroznanost pri ameriškem Nacionalnem inštitutu za nevrološke motnje in kapi, razlaga, da neprestano preusmerjanje pozornosti na spletu sicer res lahko povzroči, da so naši možgani pri večopravilnosti urnejŠi, toda prav izboljšanje zmožnosti večopravilnosti ovira sposobnost poglobljenega in izvirnega razmišljanja. »Ali je posledica izboljšanja večopravilnosti tudi boljše delovanje - torej izvirnost, iznajdljivost, ustvarjalnost? Največkrat je odgovor ne,« pravi Grafman. »Bolj smo veČopravilni, manj preudarno delujemo; manj smo zmožni razmišljati in razglabljati o nekem problemu.« Grafman tako trdi, da se bomo v tem primeru verjetneje odločili za že ustaljene zamisli in rešitve, kot da bi jim oporekali z novimi.⁴⁸ David Meyer, nevroznanstvenik na Univerzi v Michiganu in eden vodilnih strokovnjakov o večopravilnosti, je prišel do podobnega sklepa. Z vse več izkušnjami s hitrim preusmerjanjem pozornosti lahko »premagamo nekatere slabosti«, ki so značilne za večopravilnost, pravi, »a razen v redkih okoliščinah lahko vadimo, dokler nam ne zmanjka sape, pa ne bomo nikoli tako dobri, kot če bi se osredotočili le na eno stvar naenkrat«.⁴⁹ Ko opravljamo več stvari hkrati, »se učimo, kako biti spretni na površju«.⁵⁰ Rimski filozof Seneka je morda to najbolje opisal že pred dvema tisočletjema: »Nikjer ni, kdor je povsod.«⁵¹

Patricia Greenfield, ugledna razvojna psihologinja, ki poučuje na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, je v članku, objavljenem v reviji Science zgodaj leta 2009, pregledala več kot petdeset študij učinkov različnih vrst medijev na inteligenco in učne sposobnosti. Zaključila je, da »vsak medij razvije kakšne miselne sposobnosti na račun drugih«. Čedalje pogostejša uporaba interneta in drugih tehnologij, ki temeljijo na uporabi zaslona, vodi v »razširjen in prefinjen razvoj vidnih ali prostorskih sposobnosti«. Lahko, na primer, v mislih boljeobračan*⁰ predmete, kot smo jih nekoč. Toda ko se naša »vidna ali prostorska •_nteligenca poveča«, se naše sposobnosti za »globoko obdelavo«, ki je osnova za pozorno pridobivanje znanja, induktivno analizo, kritično razmišljanje, domišljijo in razmislek«, zmanjšajo.⁵² Z drugimi besedami, zaradi interneta postajamo pametnejši, toda le, če inteligenco pojmujemo glede na njegove standarde Če inteligenco razumemo v širšem in tradicionalnejsem smislu - če imamo v mislih globino in ne le hitrost razmišljanja - pridemo do drugačnega in precej bolj mrakobnega zaključka.

Glede na plastičnost možganov vemo, da se spletne navade še naprej odra- v delovanju sinaps tudi takrat, ko nismo več na spletu. Predvidevamo lahko, da se nevronske mreže za preletavanje, bežno branje in večopravilnost širijo in krepijo, po drugi strani pa mreže za globoko branje in razmišljanje skupaj % nepretrgano zbranostjo slabijo ali izginjajo. Leta 2009 so raziskovalci z Univerze Stanford odkrili znake, ki nakazujejo, da se ta premik odvija že nekaj Časa. V njihovem poskusu sta morali skupini ljudi, ki redno opravljajo veliko različnih opravil naenkrat, ter ljudi, ki tega ne počnejo tako pogosto, opraviti vrsto kognitivnih testov. Ti so pokazali, da so ljudi iz prve skupine veliko hitreje zmotili »nepomembni dražljaji iz okolice«, slabše so obvladali vsebino delovnega spomina in na splošno veliko težje ohranjali zbranost pri določeni nalogi. Druga skupina je precej dobro »nadzorovala svojo zbranost od zgoraj navzdol«, prva pa je pokazala »večjo nagnjenost k nadzorovanju zbranosti od spodaj navzgor«. Prva skupina je »padala na vse, kar ni bilo bistveno«, je komentiral Cliffbrd Nass, profesor na Univerzi Stanford, ki je vodil raziskavo. »Vse jih zmoti.«⁵³ Michael Merzenich stanje ocenjuje kot še slabše. Ko se na spletu ukvarjamo z več stvarmi naenkrat, pravi, »možgane urimo v tem, da posvečajo pozornost sranju«. Za naše intelektualno življenje so posledice lahko »smrtonosne«.⁵⁴

Možganske funkcije, ki izgubljajo bitko možganskih celic, v kateri »preživi najbolj zaposleni«, so tiste, ki so namenjene umirjenemu linearnemu razmišljanju - tiste, ki jih uporabljamo, da se prebijemo skozi dolgo pripoved ali zapleteno razpravo, tiste, na katere se zanašamo, ko razmišljamo o izkušnjah ali nečem, kar se odvija zunaj ali znotraj nas. Zmagujejo pa tiste funkcije, ki nam pomagajo hitro poiskati, razporediti in oceniti različne koščke informacij različnih oblik, ki nam omogočajo vzdrževati miselno ravnovesje, medtem ko

nas oblegajo razni dražljaji. Ni naključje, da so te funkcije zelo podobne tistim ki jih opravljajo računalniki, ki so sprogramirani za visokohitrosten prenos pj datkov v spomin in iz njega. Znova se zdi, da postajamo vse bolj podobni nely priljubljeni novi intelektualni tehnologiji.

Samuel Johnson je 18. aprila 1775 zvečer skupaj s prijateljema Jamesom Boswellom in Joshuo Reynoldsom obiskal veličastno vilo Richarda Owna Cambridgea na bregu reke Temze zunaj Londona. Odpeljali so jih v knjižnico kjer jih je Cambridge sprejel, a Johnsona je kmalu po kratkem pozdravljanju odneslo k policam, kjer je začel tiho prebirati naslove s hrbtov knjig. »Doktor Johnson,« je rekel Cambridge, »nekam nenavadno je, da ima človek tako močno željo po tem, da gleda hrbte knjig.« Johnson, kot se je kasneje spominjal Boswell, »se je nemudoma predramil iz sanjarjenja, se obrnil in odgovoril: 'Gospod, razlog je zelo preprost. Obstajata dve vrsti znanja. Ali neko temo poznamo sami ali pa vemo, kje lahko poiščemo informacije o njej.'«⁵⁵

Internet nam omogoča takojšen dostop do knjižnice informacij, kot je po velikosti in obsegu še ni bilo, poleg tega pa je po njej zelo lahko brskati - če že ne najdemo natanko tistega, kar iščemo, pa vsaj nekaj, kar zadostuje našim trenutnim namenom. Toda zmanjšuje se prva vrsta znanja, ki ga omenja Johnson: sposobnost, da neko temo podrobno poznamo sami, da z lastnimi mislimi ustvarimo bogato in posebno vrsto povezav, iz katerih raste edinstvena inteligenca.