Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

devet

C/3 IŠČI, SPOMIN CO

Sokrat je imel prav. Ko so se ljudje navadili zapisovanja svojih misli in branja misli, ki so jih zapisali drugi, so postali manj odvisni od vsebine lastnega spomina. Kar so morali nekoč hraniti v glavi, so lahko začeli shranjevati na tablice in zvitke ali med platnice kodeksov. Kot je predvideval veliki govornik, so ljudje začeli v spomin klicati »od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj«. Ha osebni spomin so se zanašali še manj, ko se je razširila uporaba tiskarskega stroja, z njim pa tudi založništvo in pismenost. Knjige in časniki, ki so bili na voljo v knjižnicah ali na policah zasebnih domov, so začeli predstavljati dodatke biološki hranilnici možganov. Ljudem si ni bilo več treba zapomniti vsega. Informacije so lahko poiskali.

A to še ni bila vsa zgodba. Širjenje tiskanega papirja je imelo še en učinek, ki ga Sokrat ni predvidel, a bi ga bil zelo verjetno vesel. Knjige so ljudem prinesle veliko večjo in bolj pisano zalogo dejstev, mnenj, zamisli in zgodb, kot jih je bilo dostopnih prej, in tako način kot kultura globokega branja sta spodbujala pomnjenje natisnjenih informacij. V sedemnajstem stoletju je Izidor, seviljski škof, pripomnil, da nam zaradi branja knjig »besede« mislecev »teže uide[jo] iz spomina«.¹ Ker je vsak lahko začrtal svoje smernice branja in določil svoj seznam knjig, spomin posameznika ni bil več tako družbeno določen, temveč je bolj postal temelj določenega vidika in osebnosti. Ljudje, ki jih je knjiga navdihnila, so začeli sebe dojemati kot avtorje lastnih spominov. Shakespearjev Hamlet na primer svoj spomin poimenuje »knjiga moje zavesti«.¹

Po mnenju italijanskega romanopisca Umberta Eca Sokratova skrb, da bo pisanje oslabilo spomin, izraža »večni strah: strah, da bo nek tehnološki dosežeklahko odpravil ali uničil nekaj, kar imamo za dragoceno in plodovito, neka' kar nam samo po sebi predstavlja vrednost, in to globoko duhovno«. Izkazalo se je, da je bil strah v tem primeru odveč. Knjige so dodatek k spominu _a tudi, kot pravi Eco, »izziv za spomin in njegovo izpopolnjevanje; nikakor g_{a ne} omamljajo«.²

Nizozemski humanist Desiderius Erasmus je v učbeniku De Copia leta 1512 poudaril povezavo med spominom in branjem. Svoje učence je pozval k temu da pišejo opombe v knjige, ki jih preberejo, tako da uporabijo »primeren znj- kec«, s katerim označijo »pojavitev zanimivih besed, zastarel ali novodoben slog, slogovno sijajne odlomke, reke, primere in močne opazke, ki si jih je vredno zapomniti«. Poleg tega je tudi predlagal, naj imata vsak učenec in učitelj zvezek, urejen po temah, »tako da ko se nenadoma domisli nečesa, kar je vredno zapisati, to tudi stori v primeren del zvezka«. Ročno prepisovanje izvlečkov in redno ponavljanje naj bi zagotovilo, da se vtisnejo v spomin. Odlomke naj bi razumeli kot »vrsto cvetlic«, ki jih lahko, ko jih utrgamo s strani knjige, ohranimo v straneh spomina.³

Erasmus, ki si je kot učenec zapomnil dolge zvitke klasične literature, vključno z zbranimi deli pesnika Horaca in dramatika Terenca, učenja na pamet ni priporočal zaradi učenja samega po sebi ali kot mehansko vajo za boljše pomnjenje dejstev. Zanj je bilo pomnjenje veliko več kot način shranjevanja. To je bil prvi korak v postopku strnjevanja, ki je vodilo v globlje in bolj osebno razumevanje prebranega. Kot razlaga zgodovinarka klasičnega obdobja Erika Rum- mel, je Erasmus verjel, da bi moral človek »prebaviti oziroma ponotranjiti tisto, kar se nauči, in o tem razmišljati, ne pa zgolj nesamostojno posnemati zaželene dobre lastnosti avtorja, ki je postavljen za vzor«. Erasmusova vrsta pomnjenja je daleč od mehanskega, nepozornega postopka, saj um polno zaposluje. Kot piše Erika Rummel, zahteva »izvirnost in preudarnost«.⁴

Sledi Erasmusovega nasveta je slutiti tudi pri Rimljanu Seneki, ki je za opis ključne vloge spomina pri branju in razmišljanju prav tako uporabil metaforo iz sveta botanike. »Posnemati bi morali čebele,« je napisal Seneka, »tako da bi v različnih predalih hranili, kar smo zbrali iz različnih prebranih besedil, kajti če so stvari shranjene posebej, se bolje obdržijo. Nato bi morali pridno uporabiti vse svoje sposobnosti in zmešati vse različne nektarje, ki smo jih okusili, ter jih nato spremeniti v eno samo sladko zmes, tako da bi bili, tudi če bi bil njihov

očiten, v precej drugačnem stanju od izvirnega.«⁵ Spomin je bil za Seneko jjj firasmusa torej talilni lonček in posoda za hrambo obenem. Bil je več kot zgolj vsota stvari, ki smo si jih zapomnili. Predstavljal je nekaj novega, bistvo edinstvenega posameznika.

Mnogi so navdušeno upoštevali Erasmusovo priporočilo, naj ima vsak bralec zvezek, v katerega si zapisuje spomina vredne navedke. Takšni zvezki, ki so jih poimenovali »raziskovalni dnevniki«, so v renesansi postali nujni del šolanja. Vsak učenec je imel svojega.⁶ Do sedemnajstega stoletja se je njihova uporaba jazsirila tudi izven učilnice. Raziskovalne dnevnike so imeli za sredstvo, ki je vzgojo izobraženega uma nujno. Francis Bacon je leta 1623 zapisal, da »je le malo stvari uporabnejših« in v »veliko pomoč spominu« od »dobrega in izčrpnega pregleda izvlečkov v raziskovalnem dnevniku«. Ker dobro ohranjen raziskovalni dnevnik pripomore k pomnjenju zabeleženih knjig, »prinaša snov za iznajdbe«.⁷ Skozi vse osemnajsto stoletje, kot poroča profesorica jezikoslovja na Ameriški univerzi Naomi Baron, je »gospodov raziskovalni dnevnik« služil »tako kot sredstvo za in poročilo o njegovem intelektualnem razvoju«.⁸

Priljubljenost raziskovalnih dnevnikov je upadla, ko se je v devetnajstem stoletju hitrost življenja povečala, do sredine dvajsetega stoletja pa tudi samo pomnjenje ni več uživalo naklonjenosti. Napredni učitelji so to navado v razredu prepovedali in jo odpisali kot ostanek manj prosvetljenih časov. Kar je dolgo predstavljalo spodbudo za osebni uvid in izvirnost, je začelo predstavljati oviro za domišljijo, nazadnje pa samo izgubo miselne energije. Prihod novih medijev za shranjevanje in beleženje v zadnjem stoletju - avdiokaset, videokaset, mikrofilma in mikrofilmskih listov, fotokopirnih strojev, žepnih računalnikov, trdih diskov - je močno povečal obseg in dostop »umetnega spomina«. Učenje na pamet se je zazdelo še manj pomembno. Prihod neomejenih spletnih podatkovnih bank, po katerih je lahko iskati, je pomenil dodatni premik, ne le v tem, kako razumemo pomnjenje, temveč tudi, kako razumemo sam spomin. Internet je hitro začel predstavljati nadomestek za osebni spomin in ne več le njegovega dodatka. Danes ljudje vsak dan govorijo o umetnem spominu, kot bi bil neločljiv od biološkega spomina.

Clive Thompson, ki piše za revijo Wired, internet pojmuje kot »zunanje možgane«, ki prevzemajo vlogo, ki jo je nekoč imel spomin. »Skoraj sem se nehal truditi, da bi si karkoli zapomnil,« pravi, »saj lahko informacije v tre-nutku poiščem na spletu.« Meni, da »s tem, ko odložimo podatke v silik_0n svojo sivo snov osvobodimo, da se lahko ukvarja z bolj primernimi, človeškim'* opravili, kot je viharjenje možganov ali sanjarjenje«.⁹ David Brooks, priljublje ni kolumnist pri časniku New York Times, ugotavlja nekaj podobnega. »Misij} sem, da je čarobnost informacijske dobe v tem, da nam omogoča vedeti več <₍ piše, »a potem sem spoznal, da je čarobnost informacijske dobe v tem, da nam omogoča vedeti manj. Preskrbi nas z zunanjimi miselnimi služabniki - sili. cijevimi spominskimi sistemi, sodelovalnim filtriranjem, algoritmi nagnjenja potrošnikov in mrežnim znanjem. Te služabnike lahko obremenimo, sebe pa osvobodimo.«¹⁰

Peter Suderman, ki piše za American Scene, trdi, da zaradi naše bolj ali manj stalne povezanosti na internet »uporaba možganov za shranjevanje informacij ni več strašno učinkovita«. Spomin, pravi, bi zdaj moral delovati kot preprosto kazalo, ki nas usmerja na spletna mesta, kjer lahko poiščemo informacije, ki jih potrebujemo, v trenutku, ko jih potrebujemo: »Zakaj bi si morali zapomniti vsebino vsake knjige, ko pa bi lahko možgane uporabili kot hiter vodič po celotni knjižnici? Namesto da bi si podatke zapomnili, jih zdaj shranjujemo v digitalni obliki in si zapomnimo samo, kaj smo shranili.« Ko nas splet »uči razmišljati, kot razmišlja sam«, pravi, bomo imeli nazadnje v lastnih glavah »precej malo globokega znanja«.¹¹ Don Tapscott, ki piše o tehnologiji, je Še bolj neposreden. Zdaj ko lahko vse preverimo »z enim klikom na Googlu«, pravi, »je pomnjenje dolgih odlomkov ali zgodovinskih dejstev« postalo zastarelo. Pomnjenje je »izguba časa«.¹²

To, da smo tako hitro sprejeli miselnost, da so računalniške podatkovne baze učinkovit in celo boljši nadomestek za osebni spomin, ni posebej presenetljivo. Gre namreč za vrhunec stoletje dolgega premika v vsesplošnem dojemanju uma. Ko so naprave, ki jih uporabljamo za shranjevanje podatkov, postale prostornejše, prilagodljivejše in odzivnejše, smo se navadili čedalje bolj zabrisane meje med umetnim in biološkim spominom. A kljub temu gre za izjemen potek dogodkov. Misel, da lahko spomin postane »zunanji«, kot pravi Brooks, bi bila kadarkoli prej v zgodovini nemogoča. Za starodavne Grke je,bil spomin boginja: Mnemozina, mati muz. Za Avguština je bil »svetišče, veličastno in brezmejno«, odsev božje moči v človeku.¹³ Klasično dojemanje spomina je bilo splošno sprejeto skozi srednji vek, renesanso in razsvetljenstvo - pravzapravskoraj do devetnajstega stoletja. Ko je William James leta 1892 v govoru pred ^pino učiteljev izjavil, da »je umetnost pomnjenja enaka umetnosti razmišljanja« j je govoril o očitnem.¹⁴ Danes se zdijo njegove besede zastarele. Ne le, da j^e spomin izgubil svojo božanskost; na dobri poti je, da izgubi tudi svojo človeškost. Mnemozina je postala masina.

Premik v dojemanju spomina je le še en izraz našega sprejemanja metafore, (tj prikazuje možgane kot računalnik. Ce biološki spomin deluje kot trdi disk, ki shranjuje podatkovne bite na določen prostor in jih po potrebi prikliče v spojin, da lahko možgani z njimi opravijo izračune, potem je odlaganje te zmožnosti za shranjevanje na splet ne le možno, ampak tudi, kot trdita Thompson in Brooks, osvobajajoče. Prinaša nam veliko prostornejšega spomina in obenem izprazni prostor v možganih za dragocenejše in celo »bolj človeško« računanje. Prispodoba je tako preprosta, da je že očarljiva, in zagotovo se zdi bolj »znanstvena« od zamisli, da je naš spomin kot knjiga sprešanih cvetlic ali med v Čebeljem panju. A pri našem novem, post-spletnem pojmovanju človeškega spomina se je pojavil problem. Ni pravilno.

Potem ko je Eric Kandel v zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja dokazal, da »se sinapse spremenijo z izkušnjo«, je s poskusi na živčnem sistemu skromnega morskega polža nadaljeval še vrsto let. Začel je iskati odgovore tudi na druga vprašanja poleg živčnih sprožilcev preprostih samodejnih odzivov, na primer zakaj polž skrije škrge, ko se jih dotaknemo, pa tudi veliko bolj zapletena vprašanja, recimo, kako možgani shranjujejo informacije v spomine. Kandel je predvsem želel osvetliti eno ključnih in najbolj osupljivih ugank v nevrozna- nosti: kako točno možgani preoblikujejo bežne kratkoročne spomine, ki jih nabiramo v vsakem trenutku našega budnega stanja, v dolgoročne spomine, ki lahko trajajo vse življenje?

Nevrologi in psihologi so že od konca devetnajstega stoletja vedeli, da naši možgani shranjujejo več kot eno vrsto spomina. Leta 1885 je nemški psiholog Hermann Ebbinghaus na samem sebi izvedel izčrpno študijo poskusov, ki so vključevali pomnjenje dva tisoč nesmiselnih besed. Odkril je, da se je njegova sposobnost za pomnjenje določene besede okrepila z vsakim učenjem in da si je bilo veliko lažje naenkrat zapomniti šest besed kot pa dvanajst. Odkril je tudi,da je imel proces pozabljanja dve stopnji. Večina besed, ki se jih je naučil j_e iz njegovega spomina izginila zelo hitro, v prvi uri po ponavljanju, a majhno število besed mu je v spominu ostalo veliko dlje - izginile so šele sčasoma. £a radi rezultatov Ebbinghausovih testov je William James leta 1890 zaključil da imamo dve vrsti spominov: »primarne«, ki izginejo kmalu po dogodku, ki jih je vzbudil, in »sekundarne«, ki lahko v možganih ostanejo neskončno dolgo ¹⁵ Ob približno istem času so študije boksarjev pokazale, da lahko pretres možganov povzroči izgubo spomina, pri čemer se izbrišejo vsi spomini zadnjih nekaj minut ali ur, starejši spomini pa ostanejo nedotaknjeni. Enak pojav s₀ zabeležili pri epileptikih po napadu. Takšne ugotovitve so pomenile, da tudi močan spomin nekaj časa po tem, ko se oblikuje, še ni utrjen. Kaže, da mora preteči nekaj časa, da se primarni oziroma kratkoročni spomin spremeni v sekundarnega oziroma dolgoročnega.

Domnevo je potrdila raziskava, ki sta jo opravila druga dva nemška psihologa, Georg Mliller in Alfons Pilzecker konec devetnajstega stoletja. Za razliko od Ebbinghausovih poskusov sta slednja prosila skupino ljudi, naj si zapomnijo seznam nesmiselnih besed. Dan kasneje sta skupino testirala in odkrila, da udeleženci niso imeli nobenih težav s pomnjenjem seznama. Raziskovalca sta nato izvedla isti poskus na drugi skupini ljudi, ki pa so si morali tokrat takoj po prvem seznamu besed zapomniti še drug seznam. Naslednji dan se ta skupina ljudi ni mogla spomniti prvotnega seznama besed. Muller in Pilzecker sta opravila še zadnji poskus, ki je bil spet nekoliko drugačen. Tretja skupina ljudi si je zapomnila prvi seznam besed, potem pa so se morali dve uri kasneje naučiti še drugi seznam. Tako kot prva skupina je imela tudi ta naslednji dan le malo težav s spominjanjem prvotnega seznama besed. Muller in Pilzecker sta zaključila, da spomini potrebujejo približno eno uro, da se utrdijo oziroma »učvrstijo« v možganih. Kratkoročni spomini ne postanejo dolgoročni takoj, proces utrjevanja pa je občutljiv. Nastajajoče spomine lahko vsaka motnja, naj bo to sunek v glavo ali preprosta odvrnitev pozornosti, izbriše.¹⁶

Kasnejše študije so potrdile obstoj kratkoročnega in dolgoročnega spomina ter prinesle dodatne dokaze, da je utrjevalna faza, med katero se prvi spremeni v drugega, resnično pomembna. V šestdesetih letih je nevrolog Louis Flexner z Univerze v Pensilvaniji odkril nekaj posebej zanimivega. Ko je v miši vbrizgal antibiotik, ki je celicam onemogočal, da bi izdelovale proteine, je potemopazil, da živali niso mogle tvoriti dolgoročnih spominov (o tem, kako se v labirintu izogniti šoku), a so še vedno imele kratkoročni spomin. Ugotovitev je bila jasna: dolgoročni spomini niso samo močnejša oblika kratkoročnih spominov. Ti dve vrsti spominov sprožajo različni biološki procesi. Za hranjenje dolgoročnih spominov je potrebna sinteza novih proteinov, za hranjenje kratkoročnih pa ne.¹⁷

Kandel, ki so ga navdihnili njegovi poskusi z Apljsio, je zbral skupino nadarjenih raziskovalcev, vključno s fiziološkimi psihologi in celičnimi biologi, ({a bi prišli fizičnemu delovanju tako kratkoročnega kot dolgoročnega spomina ({o dna. Začeli so natančno slediti premikom nevronskih signalov morskega polža, »eni celici za drugo«, ko se je žival učila prilagajati na zunanje dražljaje, kot so sunki in šoki.¹⁷ Ebbinghausova opažanja so hitro potrdili: večkrat se izkušnja ponovi, dlje traja spomin nanjo. Ponavljanje spodbuja utrjevanje. Ko so raziskali fiziološke učinke ponavljanja na posameznih nevronih in sinapsah, so odkrili nekaj neverjetnega. Ne le, da se je koncentracija nevrotransmiterjev v sinapsah spremenila, s čimer se je spremenila tudi moč obstoječih povezav med nevroni, ampak so nevronom tudi zrasli povsem novi sinaptični končiči. Z drugimi besedami, tvorjenje dolgoročnih spominov vključuje ne le biokemične spremembe, temveč tudi anatomske. Kandel je spoznal, da je to tudi razlog, zakaj so za utrjevanje spominov potrebni novi proteini. Slednji namreč igrajo ključno vlogo v nastajanju strukturnih sprememb v celici.

Anatomske spremembe v dokaj preprostih spominskih mrežah polža so bile velike, V enem primeru so raziskovalci odkrili, da je imel določen čutni nevron, preden se je dolgoročni spomin utrdil, okrog tisoč tristo sinaptičnih povezav na približno petindvajset drugih nevronov. Samo približno štirideset odstotkov teh povezav je bilo dejavnih — prek tvorjenja nevrotransmiterjev so torej pošiljali signale. Potem ko se je dolgoročni spomin oblikoval, se je število sinaptičnih povezav več kot podvojilo na približno dva tisoč sedemsto, delež dejavnih nevronov pa je s štirideset narasel na šestdeset odstotkov. Nove sinapse so se ohranile tako dolgo, dokler se je ohranil spomin. Ko se je spomin smel poslabšati - izkušnja se ni več ponavljala - se je število sinaps sčasoma znižalo na približno tisoč petsto. Ker je bilo število sinaps tudi po tem, ko je bil spomin pozabljen, se vedno nekoliko večje kot pred njegovo tvorbo, to pripomore k razlagi, zakaj se je nečesa lažje naučiti drugič.

Kandel je leta 2006 v svojih spominih In Search of Memory zapisal, da so prt * novih poskusih z Apljsio »prvič videli, da število sinaps v možganih ni določe no - z učenjem se spremeni! Poleg tega se dolgoročni spomin ohrani tako dolgo kot se ohranijo anatomske spremembe.« Raziskave so prav tako razkrile osnovne fiziološke razlike med obema vrstama spominov: »Kratkoročni spomin povzroči spremembo v funkciji sinapse, saj ojača ali oslabi povezave, ki so že obstajale- dolgoročni spomin pa zahteva anatomske spremembe.«¹⁹ Kandlova odkritja se lepo ujemajo z ugotovitvami o nevroplastičnosti, do katerih so prišli Michael Merzenich in drugi. Nadaljnje raziskave so jasno pokazale, da se biokemične in strukturne spremembe, do katerih pride pri utrjevanju spomina, ne odvijajo zgolj pri polžih. Do njih pride tudi v možganih drugih živali, vključno s primati

Kandel in njegovi kolegi so odprli vrata nekaterih skrivnosti spomina na celični stopnji. Potem so hoteli dlje - do molekularnih procesov znotraj celic. Raziskovalci so, kot je to kasneje opisal Kandel, »vstopali na povsem novo ozemlje«.²⁰ Najprej so pogledali molekularne spremembe, ki se v sinapsah odvijajo med nastajanjem kratkoročnih spominov. Ugotovili so, da proces vključuje veliko več kot le prenos nevrotransmiterja — v tem primeru glutamata — z enega nevrona na drugega. Druge vrste celic, imenovane internevroni, imajo prav tako pomembno vlogo. Internevroni proizvajajo nevrotransmiter serotonin, ki poskrbi za majhne spremembe v sinaptičnih povezavah z uravnavanjem količine glutamata, ki se sprosti v sinapso. Kandel je v sodelovanju z biokemikoma Jamesom Schvvartzem in Paulom Greengardom odkril, da se to natančno uravnavanje odvija prek vrste molekularnih signalov. Serotonin, ki ga sprosti inter- nevron, se veže na receptor na membrani presinaptičnega nevrona - nevrona, ki prenaša električni signal - ki sproži kemično reakcijo, ta pa spodbudi nevron, da proizvede molekulo, imenovano ciklični AMP. Ciklični AMP aktivira pro- tein, imenovan kinaza A, katalitiČni encim, ki celico spodbudi, da v sinapso sprosti več glutamata in tako okrepi sinaptično povezavo ter podaljša elektronsko aktivnost v povezanih nevronih ter možganom omogoči, da kratkoročni spomin zadržijo nekaj sekund ali minut.

Naslednji izziv, s katerim se je Kandel spopadel, je bilo vprašanje, kako se lahko taksni bežni kratkoročni spomini spremenijo v veliko trajnejše dolgoročne spomine. Kakšna je molekularna osnova utrjevanja? Da bi odgovoril na to vprašanje, je moral vstopiti na področje genetike.

Iv Leta 1983 je prestižni in bogati Medicinski inštitut Howard Hughes Kandla povabih bi skupaj s Schvvartzem in nevroznanstvenikom Richardom Axlom ^Univerze Columbia na tej univerzi oblikovali raziskovalno skupino za molekularne raziskave možganov. Skupini je kmalu uspelo iz ličinke Apljsie pridobiti Nevrone, s pomočjo katerih so v obliki tkivnih kultur v laboratoriju vzredili osnovno nevronsko mrežo s presinaptičnim in postsinaptičnim nevronom ter sinapso med njima. Da bi posnemali proces uravnavanja internevronov, so znanstveniki v kulturo vbrizgali serotonin. Ze en sam vbrizg, podoben eni sami učni izkušnji, je, kot pričakovano, sprožil sproščanje glutamata - zaradi česar je je za kratek čas sinapsa okrepila, kar je značilno za kratkoročni spomin. Pet ločenih vbrizgov serotonina je obstoječo sinapso ojačalo za več dni, poleg tega pj je povzročilo tudi nastajanje novih sinaptičnih končičev - te spremembe so značilne za dolgoročni spomin.

Po več vbrizgih serotonina se encim kinaza A skupaj s Še enim encimom, imenovanim MAP, premakne iz zunanje citoplazme nevrona v jedro. Tam kinaza A aktivira protein, imenovan CREB-1, ki sproži delovanje vrste genov za sintezo proteinov, ki jih nevron potrebuje za rast novih sinaptičnih končičev. MAP obenem aktivira še en protein, CREB-2, ki zaustavi delovanje tiste vrste genov, ki rast novih končičev onemogočajo. Spremembe v sinapsah so tako prek zapletenega kemičnega procesa celičnega »označevanja« zbrane v določenih delih na površini nevrona in se ohranijo dolgo časa. Sinapse lahko prek tega dovršenega procesa, ki vključuje obsežne kemične in genetske signale ter spremembe, spomin ohranijo več dni ali celo let. »Spomin se ohrani,« piše Kandel, »zaradi oblikovanja in vzdrževanja novih sinaptičnih končičev.«²¹ Proces pove tudi nekaj pomembnega o tem, kako naše izkušnje zahvaljujoč plastičnosti možganov nenehno vplivajo na naše vedenje in identiteto: »Dejstvo, da se mora za nastanek dolgoročnega spomina aktivirati gen, jasno kaže na to, da geni ne le določajo vedenje, temveč se tudi odzivajo na dražljaje iz okolice, kot je na primer učenje.«²²

Verjetno lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da miselno življenje morskega polža ni posebej razburljivo. Spominske mreže, ki jih je proučeval Kandel s svojo skupino raziskovalcev, so bile preproste. Vključevale so shranjevanje tega,kar psihologi imenujejo »implicitni« spomini — nezavedni spomini preteklih izkušenj, ki se jih spomnimo samodejno ali ob ponavljanju spretnosti, ki smo se je naučili. Polž implicitni spomin uporabi, kadar skrije škrge. Človek ga p₀ trebuje, ko igra košarko ali se vozi s kolesom. Kot razlaga Kandel, implici^ spomin »prikličemo neposredno z dejanjem, brez zavestnega truda ali celo zavedanja, da si pomagamo s spominom«.²³

Ko govorimo o spominih, običajno govorimo o »eksplicitnih« - spominih o ljudeh, dogodkih, dejstvih, zamislih, občutkih in vtisih, ki jih lahko zberemo v delovnem spominu zavestnega razmišljanja. Eksplicitni spomin zavzema vse, kar rečemo, da se »spominjamo« o preteklosti. Kandel eksplicitni spomin imenuje »večplastni« - in to iz dobrih razlogov. Dolgoročno hranjenje eksplicitnih spominov vključuje vse biokemične in molekularne procese »sinaptičnega utrjevanja«, ki se odvijajo pri shranjevanju implicitnih spominov. A zahteva še eno obliko utrjevanja, imenovano »sistemsko utrjevanje«, ki vključuje hkratno medsebojno delovanje med možganskimi področji, ki so daleč vsaksebi. Znanstveniki so šele pred kratkim začeli beležiti delovanje sistemskega utrjevanja in številna odkritja še niso povsem potrjena. Vendar pa je jasno, da utrjevanje eksplicitnih spominov vključuje dolge in poglobljene »pogovore« med možganskim korteksom in hipokampusom.

Hipokampus je majhen, starodaven del možganov, ki leži pod korteksom, globoko v medialnem temporalnem režnju. Predstavlja sedež čuta za navigacijo - tu londonski taksisti shranjujejo miselne zemljevide mestnih cest — in igra pomembno vlogo pri oblikovanju in urejanju eksplicitnih spominov. K odkritju povezave med hipokampusom in shranjevanjem spominov je zelo pripomogel nesrečnež Henry Molaison. Molaison se je rodil leta 1926 in je že v mladosti po hudem udarcu v glavo začel trpeti za epilepsijo. V odraslosti je izkusil napade najhujše oblike, ki so ga vse bolj izčrpavali. Sčasoma so ugotovili, da vir njegove bolezni leži v hipokampusu, zato so mu leta 1953 zdravniki odstranili večino hipokampusa ter druge dele medialnega temporalnega režnja. Operacija je Molaisonovo epilepsijo pozdravila, a je pustila zelo nenavadne posledice na njegovem spominu. Njegovi implicitni spomini so ostali nedotaknjeni, enako se je zgodilo s starejšimi eksplicitnimi spomini. Do podrobnosti se je spominjal dogodkov iz otroštva. A veliko njegovih nedavnih eksplicitnih spominov - nekateri iz let pred operacijo - je izginilo. In nič več ni mogel shranjevati novihgjcspjicitnih spominov. Dogodki so se iz njegovega uma izbrisali že nekaj trenutkov po tem, ko so se zgodili.

i: Jvfolaisonova izkušnja, ki jo je natančno opisala angleška psihologinja Bren- (Ja JVlikier, je nakazovala, da je hipokampus ključen za utrjevanje novih eksplicitnih spominov, med katerimi pa mnogi čez čas postanejo samostojni.²⁴ Obširni poskusi v zadnjih petih desetletjih so pomagali to uganko rešiti. Kaže, da se spomin o izkušnji sprva ne shrani le v korteksu, ki izkušnjo zabeleži — slušni korteks zabeleži spomin zvoka, vidni korteks zabeleži spomin vida in tako naprej - ampak tudi v hipokampusu. Hipokampus je odličen prostor za hranjenje novih spominov, kajti sinapse v njem se lahko spreminjajo zelo hitro. V nekaj dneh prek procesa pošiljanja signalov, ki je še vedno zavit v skrivnost, pomaga utrditi spomin v korteksu in sproži spreminjanje kratkoročnega spomina v dolgoročnega. Ko je spomin dodobra utrjen, kaže, da se iz hipokampusa izbriše. Takrat obstaja samo še v korteksu. Popoln prenos eksplicitnega spomina iz hipokampusa v korteks je postopen proces, ki lahko traja več let.²⁵ Zato je toliko Molaisonovih spominov izginilo skupaj z njegovim hipokampusom.

Hipokampus naj bi deloval podobno kot zborovodja, ki dirigira simfonijo v našem zavednem spominu. Poleg tega, da sodeluje pri utrjevanju določenih spominov v korteksu, je videti, da igra pomembno vlogo tudi pri spletanju različnih sočasnih spominov - vidnega, prostorskega, slušnega, tipnega, čustvenega- ki so v možganih shranjeni posebej, a se združijo v en sam spomin nekega dogodka. Nevroznanstveniki tudi menijo, da hipokampus pomaga pri povezovanju novih spominov s starejšimi, tako da oblikuje bogato mrežo nevronskih povezav, zaradi katerih spomin postane prožen in globok. Številne povezave med spomini se najverjetneje oblikujejo med spanjem in se hipokampusu ni treba posvečati nekaterim drugim miselnim nalogam. Kot razlaga psihiater Da- niel Siegel v knjigi The Developing Mind: »Čeprav se v sanjah združuje vrsta navidez naključnih dejavnosti, vidikov dnevnih izkušenj in elementov iz daljne preteklosti, so morda bistven način utrjevanja neštetih eksplicitnih spominov v usklajeno vrsto prikazov, iz katerih nastane stalen, utrjen spomin.«²⁶ Raziskave kažejo, da v primeru pomanjkanja spanca trpi tudi naš spomin.²⁷

O delovanju eksplicitnega in celo implicitnega spomina se moramo naučiti še veliko in veliko znanja, ki ga imamo o tem danes, se bo verjetno v luči novih raziskav še spremenilo in dopolnilo. Toda naraščajoči dokazi jasno nakazujejo,da je spomin znotraj naših glav plod neverjetno zapletenega naravnega procesa ki je v vsakem trenutku natančno usklajen z edinstvenim okoljem, v katerem živi vsak od nas, in z edinstvenim vzorcem izkušenj, ki jih imamo. Izkazalo se je, da so stare botanične metafore za spomin, ki poudarjajo stalno, neomejeno organsko rast, izjemno primerne. Pravzaprav se zdi, da so boljše od naših novih modnih visokotehnoloških metafor, ki biološki spomin enačijo z natančno določenimi digitalnimi podatkovnimi biti, ki se shranjujejo v podatkovnih bazah in jih obdelujejo računalniška vezja. Vsak vidik človeškega spomina, ki mu vladajo zelo različni biološki signali, tako kemični kot električni in genski - kako nastajajo, se vzdržujejo, povezujejo in prikličejo - ima skoraj neskončno Število stopenj. Računalniški spomin obstaja v obliki preprostih dvojiških bitov - enic in ničel - ki so obdelane prek stalnih vodov, ki so lahko odprti ali zaprti, a nic vmesnega.

Kobi Rosenblum, ki vodi oddelek za nevrobiologijo in etologijo na Univerzi v Haifi v Izraelu, je tako kot Eric Kandel opravil številne raziskave utrjevanja spomina. Ena od stvari pri njegovem delu, ki zbujajo pozornost, je ugotovitev, da se biološki spomin zelo razlikuje od računalniškega. »Proces ustvarjanja dolgoročnih spominov v človeških možganih je,« pravi, »eden tistih neverjetnih procesov, ki so tako očitno drugačni od 'umetnih možganov računalnika. Umetni možgani dobijo informacije in jih nemudoma shranijo v spomin, človeški možgani pa jih Še dolgo po tem, ko so jih prejeli, obdelujejo, in kakovost spominov je odvisna od kakovosti obdelave informacij.«²⁸ Biološki spomin je živ. Računalniški ni.

Tiste, ki se navdušujejo nad spletnim spominom »zunaj« možganov, je metafora zavedla. Spregledali so osnovno organsko naravo biološkega spomina, Resnični spomin je bogat in kakovosten, da sploh ne govorimo o tem, kako skrivnosten in krhek je zaradi svoje nepredvidljivosti. Obstaja v Času in se spreminja skupaj s telesom. Res se zdi, kot da samo dejanje priklica spomina znova zažene celoten proces utrjevanja, vključno s proteini, ki sodelujejo pri tvorjenju novih sinaptičnih končičev.²⁹ Ko prikličemo eksplicitni dolgoročni spomin v delovni spomin, se spremeni nazaj v kratkoročnega. Ko ga znova utrdimo, pridobi novo vrsto povezav - nov kontekst. Kot razlaga Joseph LeDoux: »Možgani, ki se spominjajo, niso možgani, ki so prvotni spomin oblikovali. Da bi bili stari spomini smiselni za sedanje možgane, se morajo posodobiti.«³⁰ Biološki

spomin je v nenehnem stanju obnavljanja. Nasprotno pa je spomin v računal- jiiku v obliki razločnih in statičnih koščkov; z enega hranilnega diska jih lahko premaknete na drugega tako pogosto, kot želite, a bodo vedno ostali natanko taksni, kot so bili prej.

poleg tega zagovorniki ideje o zunanjem spominu zamenjujejo delovni spomin z dolgoročnim. Ko človeku ne uspe utrditi dejstva, zamisli ali izkušnje v dolgoročnem spominu, ne »sprošča« prostora v možganih za druge funkcije. V nasprotju z delovnim spominom, ki je omejen, se dolgoročni spomin zahvaljujoč sposobnosti možganov, da tvorijo in odstranjujejo sinaptične končiče ter nenehno prilagajajo jakost sinaptičnih povezav, širi in krči s skoraj neomejeno prožnostjo. »Za razliko od računalnika,« piše Nelson Cowan, strokovnjak za spomin, ki poučuje na Univerzi v Missouriju, »normalni možgani nikoli ne dosežejo točke, na kateri izkušenj ne bi mogli več shranjevati v spomin; možgani se ne morejo napolniti.«³¹ Kot pravi Torkel Klingberg: »Količina informacij, Id jih lahko shranimo v dolgoročni spomin, je tako rekoč neomejena.«³² Poleg tega obstajajo dokazi, da se zaradi nastajanja osebne shrambe spominov naš um izostri. Zaradi pomnjenja, razlaga klinična psihologinja Sheila Crowell v The Neurobiologj ofLearning, se možgani spremenijo tako, da se v prihodnosti nato lažje učimo idej in spretnosti.³³

Shranjevanje novih dolgoročnih spominov miselnih sposobnosti ne ovira. Nasprotno, ojacuje jih. Z vsakim širjenjem spomina se poveča tudi naša inteligenca. Splet je priročen in vabljiv dodatek osebnemu spominu, a ko ga začnemo uporabljati kot nadomestek osebnega spomina in se s tem izognemo notranjemu procesu utrjevanja, tvegamo, da izgubimo bogastvo, ki se je v naših možganih nabralo.

V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so v šolah začeli dovoljevati učencem, da prinesejo žepne računalnike, so številni starši temu nasprotovali. Skrbelo jih je, da se bodo njihovi otroci preveč zanašali na napravo in posledično matematičnih konceptov ne bodo dobro doumeli. Kasneje se je izkazalo, daje bil strah neupravičen.³⁴ Ker učencev ni nihče več silil, da morajo porabiti veliko časa za običajno računanje, so številni med njimi načela nalog razumeli bolje. Danes zgodbo o žepnem računalniku pogosto uporabijo v podporo argumentu, da je vse večje zanašanje na spletne podatkovne baze nenevarno, celo osvobajajoče. Pravijo, da nam splet zaradi tega, ker se nam ni več treba truditi s

pomnjenjem, omogoča, da posvetimo več časa kreativnemu razmišljanju. Toda vzporednica je pomanjkljiva. Žepni računalnik je odstranil pritisk na delovni spomin in nam omogočil, da odločilen kratkoročni spomin uporabimo za ab straktnejše razmišljanje. Izkušnja z učenci matematike je pokazala, da so mož gani zaradi uporabe računalnikov lažje prenesli ideje iz delovnega v dolgoročni spomin ter jih zakodirali v konceptualne sheme, ki so zelo pomembne za grad njo znanja. Splet pa učinkuje precej drugače. Delovni spomin bolj obremeni ne le zato, ker preusmeri energijo stran od višjih miselnih funkcij, temveč tudi zato, ker se izogne utrjevanju dolgoročnih spominov in razvoju shem. Žepni računalnik, ki je uporabno, a zelo specializirano sredstvo, je, kot se je izkazalo spominu pomagal. Splet pa je tehnologija pozabljivosti.

Kaj odloči, kaj si zapomnimo in kaj pozabimo? Za utrjevanje spomina je bistvena pozornost. Shranjevanje eksplicitnih spominov in, kar je enako pomembno, oblikovanje povezav med njimi zahteva veliko miselne zbranosti, ki jo okrepi ponavljanje ali močna intelektualna ali čustvena zavzetost. Bolj smo osredotočeni, jasnejši je spomin. »Da se spomin ohrani,« piše Kandel, »je treba novo informacijo dodobra in globoko obdelati. To se zgodi tako, da se z informacijo ukvarjamo ter jo smiselno in sistematično povezujemo z znanjem, ki je že dobro usidrano v spominu.«³⁵ Če se z informacijo v delovnem spominu ne moremo ukvarjati, se obdrži le tako dolgo, dokler nevroni, ki jo držijo, ohranijo svoj električni naboj - v najboljšem primeru nekaj sekund. Potem izgine in v možganih pusti le majhno sled ali pa še tega ne.

Zbranost se morda res zdi nekaj neotipljivega - »duh v glavi«, kot pravi razvojni psiholog Bruce McCandliss³⁶ - a gre za naravno fizično stanje, ki ima v celotnih možganih snovne učinke. Novi poskusi na miših kažejo, da usmerjanje pozornosti na idejo ali izkušnjo sproži verižno reakcijo, ki v možganih poteka križem kražem. Zavestna zbranost se začne v frontalnem predelu možganskega korteksa, od zgoraj navzdol pa jo nadzorujejo možgani. Po vzpostavitvi pozornosti nevroni v korteksu pošljejo signale nevronom v srednjih možganih, ki proizvedejo močan nevrotransmiter dopamin. Aksoni teh nevronov sežejo vse do hipokampusa in tako predstavljajo distribucijski kanal za nevrotransmiter. Ko dopamin skozi sinapse doseže hipokampus,

roži utrjevanje eksplicitnega spomina, verjetno z aktivacijo genov, ki pospešijo sintezo novih proteinov.³⁷

potok vec sporočil naenkrat, ki jih prejmemo vsakič, ko smo na spletu, p_reobremeni delovni spomin, poleg tega pa se frontalni del zaradi tega tudi veliko težje osredotoči na katerokoli med njimi. Proces utrjevanja spomina se _ne more niti začeti. In znova zahvaljujoč plastičnosti nevronskih poti drži, da ob pogostejši uporabi spleta možgane vse bolj navajamo na motnje - in s tem nizel° hitro in učinkovito obdelavo podatkov, ki ji ne posvečamo daljše pozornosti- To pomaga pojasniti, zakaj se nas veliko težko zbere celo takrat, ko nismo za računalnikom. Naši možgani postanejo spretni pri pozabljanju, ne znajo pa si vec zapomniti. Vse večje zanašanje na spletna skladišča informacij je morda v resnici rezultat nenehnega, vse hitrejšega začaranega kroga. Zaradi uporabe spleta informacije težje zadržimo v biološkem spominu, zato smo prisiljeni, da $e vse bolj zanašamo na spletni, prostorni umetni spomin, po katerem je lahko iskati, čeprav zaradi tega postajamo vse plitkejši misleci.

Spremembe v možganih se odvijajo samodejno, zunaj ozko usmerjenega kompasa zavesti, a to še ne pomeni, da za svoje odločitve nismo odgovorni. Od živali se razlikujemo tudi po tem, da lahko nadzorujemo pozornost. »'Učenje razmišljanja' v resnici pomeni učenje nadziranja, kako in kaj mislimo,« je leta 2005 rekel romanopisec David Foster Wallace v govoru na slavnostni podelitvi diplom na kolidžu Kenyon. »Pomeni, da se dovolj pozorno zavedamo, da se odločimo, na kaj se bomo osredotočili, in da se odločimo, kako bomo iz izkušnje oblikovali pomen.« Ce se temu nadzoru odpovemo, nam ostane »občutek, ki nas nenehno grize, da smo nekaj nedoločenega imeli in izgubili«.³⁸ Wallace, ki je imel psihične težave — dve leti in pol po govoru se je obesil - je posebej dobro vedel, kako pomembno je, kako se odločimo ali pa tudi ne, o tem, na kaj se bomo osredotočili. Nadzor nad zbranostjo opustimo na svojo lastno škodo. Vse, kar so nevroznanstveniki odkrili o celičnem in molekularnem delovanju človeških možganov, to potrjuje.

Sokrat se je morda res motil glede učinkov pisanja, a nas je modro posvaril pred tem, da bi imeli zaklade spomina za samoumevne. Njegova prerokba o sredstvu, ki bo v umu »povzročilo pozabo« in ne bo »zdravilo za spomin, ampak za spominjanje«, je s prihodom interneta dobila novo vrednost. Napoved se bo morda izkazala le za prezgodnjo, ne napačno. Od vseh žrtev, ki jih zahtevauporaba interneta kot univerzalnega medija, je verjetno največja izguba bogat^ povezav v možganih. Res je, da je sam splet mreža povezav, a hiperpovezave ki povezujejo koščke spletnih podatkov, niso nič v primerjavi s sinapsami v naših možganih. Spletne povezave so le naslovi, preproste programske oznake ki iskalca spodbujajo, da odpre novo stran informacij. Možganske povezave piše Ari Schulman, »ne priskrbijo zgolj dostopa do spomina; v mnogih poglej spomine sestavljajo«?⁹ Spletne povezave niso naše povezave - in ne glede na to koliko časa porabimo za iskanje in brskanje, se to ne bo nikoli spremenilo. Ko prenesemo spomin na napravo, prenesemo tudi zelo pomemben del našega in- telekta in celo identitete. William James je leta 1892 svoje predavanje zaključil z besedami: »Povezovanjt. je razmišljanje.« K čemur bi lahko dodali: »Povezovanje je osebnost.«

»Napovedujem zgodovino prihodnosti,« je zapisal Walt Whitman v enem od uvodnih verzov zbirke Travne bilke. Dolgo je že znano, da kultura, v kateri odraščamo, vpliva na vsebino in vrsto naših spominov. Ljudje, ki se rodijo v družbah, kjer je pomemben uspeh posameznika, kot na primer v Združenih državah Amerike, si običajno zapomnijo dogodke iz zgodnjega otroštva bolje od tistih, ki so vzgojeni v družbah, ki poudarjajo uspeh skupnosti, na primer v Koreji.⁴⁰ Psihologi in antropologi danes odkrivajo, da je, kot je slutil Whitman, vpliv obojestranski. Osebni spomin oblikuje in vzdržuje »kolektivni spomin«, ki je osnova kulture. Kar se shrani v glavi posameznika — dogodki, dejstva, pojmi, spretnosti - je več od »predstave določene osebnosti«, ki je del identitete, piše antropolog Pascal Boyer. Je tudi »osnova prenosa kulture«.⁴¹ Vsak med nami nosi in podzavestno prenaša zgodovino prihodnosti. Kultura se ohranja v naših sinapsah. *

Odlaganje spomina v zunanjo podatkovno banko ne ogroža le globine in edinstvenosti identitete. Ogroža tudi globino in edinstvenost kulture, ki si jo delimo. Dramatik Richard Foreman je pred kratkim v nekem eseju slikovito opisal, kaj je na kocki. »Prihajam iz tradicije zahodne kulture,« je zapisal, »kjer je bil ideal (moj ideal) zapletena, strnjena, cerkvi podobna' struktura visoko izobražene in jasne osebnosti — moški ali ženska, ki v sebi nosi osebno zgrajeno in edinstveno različico celotne dediščine zahoda.« Toda zdaj, je nadaljeval, »vi-jjjn, da v vseh nas (vključno z menoj) zapleteno notranjo strnjenost zamenjuje _aova vrsta identitete - ki se razvija pod pritiskom informacijske preobreme- jjitve in tehnologije, ki omogoča 'takojšnji dostop«. Ko iz nas odteka »notranja ^adnica strnjene kulturne dediščine«, je zaključil Foreman, tvegamo, da se spremenimo v »ljudi palačinke - široko razširjene in tanke, povezane s tisto veliko mrežo¹ informacij, ki nam je na voljo z enim samim pritiskom na gumb«.⁴² Kultura je več od kupa, ki ga Google imenuje »svetovne informacije«. Je _več od tega, kar lahko skrčimo na dvojiško kodo in objavimo na internetu. Da [)i ostala živa, se mora obnavljati v glavah članov vsake generacije. Če spomin vzamemo iz možganov, to pomeni konec kulture.