Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

Njihovi maliki so srebro in zlato,

delo človeških rok.

Usta imajo, pa ne govorijo,

oči imajo, pa ne vidijo,

ušesa imajo, pa ne slišijo,

nos imajo, pa ne duhajo,

svoje roke, pa ne tipajo,

svoje noge, pa ne hodijo,

glasu ne dajo iz svojega grla.

Kakor oni so tisti, ki so jih naredili,

vsak, ki zaupa vanje.

Cena, ki jo plačamo v zameno za zmogljivo tehnologijo, je odtujitev. Davek je lahko zlasti visok pri naših intelektualnih tehnologijah. Miselna orodja ojačajo in obenem omrtvijo najbolj intimno, najbolj človeško od vseh naših naravnih sposobnosti - razum, dojemanje, spomin, čustvovanje. Mehanska ura nam je kljub vsem prednostim, ki jih je prinesla, odvzela naravni tok časa. Ko je Lewis Mumford opisal, kako je sodobna ura pomagala »ustvariti prepričanje v neodvisen svet matematično izmerljivih zaporedij«, je poudaril tudi, da je ura posledično »ločila čas od človeških dogodkov«.²¹ Weizenbaum, ki je za osnovo uporabil Mumfordov argument, je trdil, da je pojmovanje sveta, ki je nastalo zaradi instrumentov za merjenje časa, »bilo in Še vedno je osiromašena različica starejše, saj temelji na zavrnitvi tistih neposrednih izkušenj, ki so predstavljale osnovo in dejansko tudi določale nekdanjo resničnost«.²² 2 odločanjem o tem, kdaj bomo jedli, delali, spali in vstali, smo nehali poslušati svoje čute in začeli

ubogati uro. Postali smo veliko bolj znanstveni, a hkrati tudi nekoliko bol' mehanski.

Celo navidez tako preprosto in nenevarno sredstvo, kot je zemljevid, nas jp omrtvičilo. Zaradi tega umetniškega izdelka kartografov so se navigacijske spr_et nosti naših prednikov izjemno povečale. Ljudje so prvič lahko drzno prečkali pokrajine in morja, ki jih niso videli še nikoli prej - in ta napredek je sprožil več odkrivanja, trgovanja in bojevanja, kar je oblikovalo zgodovino. Toda obenem je zmožnost domačinov za razumevanje pokrajine, za ustvarjanje bogato izpopolnjenega miselnega načrta njihovega okolja oslabela. Med bralca zemljevida in njegovo dojemanje dejanske pokrajine je posegla abstraktna, dvodimenzionalna predstavitev prostora na zemljevidu. Iz najnovejših študij možganov lahko sklepamo, da je bila izguba tudi fizična. Ko so se ljudje začeli zanašati na zemljevide namesto na lastne oči, se je področje za prostorsko sliko v njihovem hipokampusu zmanjšalo. Omrtvičenje se je zgodilo globoko v njihovih nevronih.

Zelo verjetno je, da se danes odvija podobno prilagajanje, ko postajamo vse bolj odvisni od računalniških naprav GPS, ki nas kot ovce vodijo naokoli. Elea- nor Maguire, nevroznanstvenico, ki je vodila raziskavo o možganih londonskih taksistov, skrbi, da bo satelitska navigacija »močno vplivala« na nevrone taksistov. »Zelo močno upamo, da je ne bodo začeli uporabljati,« pravi, pri čemer govori v imenu svoje raziskovalne skupine. »Mislimo, da se je siva snov [v hipokampusu] povečala prav zaradi ogromne količine podatkov, ki si jih morajo [vozniki] zapomniti. Ce začnejo uporabljati GPS, bo ta osnova znanja manjša in bo najbrž vodila do sprememb, kakršnim smo priča.«²³ Taksistom ne bi bilo več treba opravljati težkega dela učenja mestnih ulic, a bi s tem tudi izgubili posebne koristi, ki jih je za njihove možgane prinesel ta trening. Njihovi možgani ne bi bili več tako zanimivi.

Ko je McLuhan razlagal, kako tehnologije omrtvičijo prav tiste sposobnosti, ki jih ojačajo, celo do točke »samoamputacije«, ni poskušal romantično opisati družbe, kot je obstajala pred izumom zemljevida, ure ali električnih statev. Menil je, da je odtujitev neizogiben stranski proizvod uporabe tehnologije. Ko neko orodje uporabljamo, da bi imeli večji nadzor nad zunanjim svetom, spremenimo svoj odnos do tega sveta. Nadzor lahko opravljamo samo s psihološke razdalje. V nekaterih primerih orodje pridobi na vrednosti prav zaradi povzročanja odtujitve. Hiše gradimo in šivamo jakne iz goreteksa, ker se hočemoumakniti vetru, dežju in mrazu. Javno kanalizacijo gradimo, ker hočemo biti na _fifrli razdalji od svoje lastne umazanije. Narava ni naša sovražnica, a prav tako _Di naša prijateljica. McLuhan je želel povedati predvsem, da moramo biti ob vsakem iskrenem ocenjevanju katerekoli nove tehnologije ali napredka na splošno dovolj občutljivi, da opazimo tako tisto, kar smo pridobili, kot tisto, kar jjno izgubili. Ne smemo dovoliti, da blišč tehnologije oslepi našega notranjega p čuvaja pred možnostjo, da smo omrtvičili katerega od bistvenih delov sebe.

Računalnik, povezan na internet, kot univerzalni medij in daleč najbolj učinkovit podaljšek naših čutov, uma in spomina predstavlja še posebej močan ojačevalec nevronov. Enako močno nas omrtviči. Norman Doidge razlaga, da »računalnik povečuje zmožnosti za obdelovanje našega osrednjega živčnega sistema« in ga ob tem »tudi spremeni«. Elektronski mediji »so pri spreminjanju živčnega sistema tako učinkoviti zato, ker delujejo na podoben način in so v osnovi združljivi ter se lahko povežejo«. Zahvaljujoč plastičnosti lahko živčni sistem »to združljivost izkoristi, se z elektronskimi mediji združi ter oblikuje en, večji sistem«.²⁴

Obstaja tudi globlji razlog, zakaj se naš živčni sistem tako hitro »združi« z računalnikom. Razvoj je naše možgane prepojil z močnim družbenim instinktom, ki ima za posledico, kot pravi Jason Mitchell, vodja Laboratorija za družbeno kognicijo in čustveno nevroznanost na Univerzi Harvard, »vrsto postopkov za sklepanje, kaj ljudje okrog nas mislijo in čutijo«. Nedavne študije s slikovnimi metodami kažejo, da so tri zelo dejavna možganska področja — prefrontalni in parietalni reženj ter področje med parietalnim in temporalnim režnjem — »posebej posvečena nalogi razumevanja dogajanja v glavah drugih ljudi«. Naša notranja sposobnost za »branje misli«, pravi Mitchell, je igrala pomembno vlogo pri uspehu naše vrste, saj nam je omogočala, da »uskladimo velike skupine ljudi za doseganje ciljev, ki jih posamezniki ne bi mogli uresničiti«.²⁵ A ko smo vstopili v dobo računalnikov, je imel naš dar za povezovanje z umom drugih nenamerno posledico. »Kronična pretirana dejavnost možganskih področij, ki so povezana z družbenim razmišljanjem,« nas lahko, piše Mitchell, vodi v prepričanje, da um obstaja tudi tam, kjer ga v resnici ni, celo v »neživih predmetih«. Poleg tega obstaja vse več dokazov, -da možgani po svoji naravi oponašajo stanjadrugih možganov, s katerimi so v stiku, ne glede na to, ali so slednji resnic^ ali namišljeni. Takšno »zrcaljenje« pomaga razložiti, zakaj tako hitro pripišem človeške lastnosti našim računalnikom in računalniške lastnosti sebi - zaslišimo človeški glas, ko govori ELIZA.

Naša pripravljenost, celo navdušenost nad tem, da vstopimo v to, kar Doid ge imenuje »en, večji sistem« z napravami za obdelovanje podatkov, je rezultat ne le značilnosti digitalnega računalnika kot informacijskega medija, temveč tudi značilnosti naših možganov, prilagojenih družbi. Čeprav nam to kiber- netsko prepletanje uma in stroja omogoča, da nekatere naloge opravimo veliko učinkoviteje, obenem tudi predstavlja grožnjo naši človeški integriteti. Ko nam večji sistem, s katerim se naš um tako rad spoji, posoja svoje zmogljivosti obenem prevzamemo tudi njegove omejitve. Če se nekoliko poigramo s Cul- kinovimi besedami, najprej mi sprogramiramo naše računalnike, potem pa oni sprogramirajo nas.

Učinki niti v praktičnem pogledu niso vedno tako dobrodejni, kot bi radi verjeli. Veliko raziskav o hiperbesedilu in multimedijih kaže, da je naša sposobnost učenja lahko zelo ogrožena, saj različni dražljaji z interneta možgane preobremenijo. Več informacij pomeni manj znanja. Kaj pa učinki številne programske opreme, ki jo uporabljamo? Kako vse pametne aplikacije, na katere se zanašamo, da bodo informacije našle in ocenile, oblikovale in sporočale naše misli ter opravljale druge miselne naloge, vplivajo na to, kaj in kako se učimo? Leta 2003 je nizozemski klinični psiholog Christof van Nimwegen začel odlično raziskavo o učenju s pomočjo računalnika, ki jo je eden od piscev za BBC kasneje poimenoval »ena najbolj zanimivih študij današnje uporabe računalnika in možnih slabih strani našega vse večjega zanašanja na računalniško vzajemno delovanje informacijskih sistemov«.²⁶ Van Nimwegen je dvema skupinama prostovoljcev naročil, naj rešijo zapleteno nalogo na računalniku. V njej so morali iz ene Škatle v drugo prenesti barvne krogle v skladu s pravili, ki so določala, kdaj lahko premaknejo katero kroglo. Ena od skupin je pri tem uporabila program, ki je bil sprogramiran tako, da bi bil kar čim bolj koristen. Med reševanjem naloge so imeli tako pomoč na zaslonu in so, na primer, videli namige o tem, kateri premiki so v določenem trenutku dovoljeni. Druga skupina je uporabila osiromašen program brez kakršnihkoli namigov ali drugega vodenja.

,, jvja začetku poskusa je skupina s koristnim programom premike po pričakovanju opravljala hitreje kot druga skupina. A ko je naloga trajala dlje, so člani jjjiipine brez pomoči namigov hitreje postajali spretnejši. Na koncu so slednji lahko nalogo rešili hitreje in z manj napačnih gibov. Poleg tega so manj krat zašli ^brezizhodni položaj - stanje, v katerem ni bil več mogoč noben premik - kot ljudje v skupini, ki je uporabljala program s koristnimi namigi. Kot je poročal _vafl--Niniwegen, so rezultati pokazali, da so ljudje v skupini brez programa z namigi lahko bolje načrtovali in pripravili strategijo, medtem ko so se tisti, ki so uporabljali program z namigi, običajno zgolj zanašali na poskuse. Dejansko so slednji velikokrat samo »brezciljno klikali naokoli«, medtem ko so poskušali KŠiti nalogo.²⁷

Van Nimwegen je osem mesecev po poskusu skupini znova zbral, da so se prostovoljci spet preizkusili v nalogi z barvnimi kroglami, predstavil pa jim je tudi novo različico te naloge. Odkril je, da so ljudje, ki prvič niso uporabljali programa z namigi, nalogi rešili skoraj dvakrat hitreje kot tisti, ki so uporabili program z namigi. V drugem poskusu so^morali drugi prostovoljci uporabiti običajen koledarski program za sestavo urnika srečanj ljudi, ki so se ponekod prekrivala. Tudi tokrat je ena skupina uporabila program, ki je na zaslonu prikazoval vrsto uporabnih namigov, druga skupina pa tega ni imela na voljo. Rezultati so bili enaki. Ljudje v drugi skupini so »probleme rešili z manj nepotrebnimi potezami [in] na enostavnejši način«, poleg tega pa so pokazali »vedenje, kije izkazovalo večjo sposobnost načrtovanja« in »pametnejše poti za reševanje problema«.²⁸

V poročilu o raziskavi je van Nimwegen poudaril, daje nadzoroval spremembe v osnovnih miselnih spretnostih udeležencev. Razlike v programski opremi so razložile razlike v uspešnosti reševanja nalog in učenju. Prostovoljci, ki so uporabljali osiromašeni program, so vselej pokazali »večjo zbranost, neposred- nejše in bolj ekonomične rešitve, boljše strategije in boljše pomnjenje«. Bolj so se torej ljudje zanašali na to, da jih bo vodil program, manj so se nalogi posvetili in manj so se naučili. Van Nimwegen je tako zaključil, da reševanje problemov in druge miselne naloge »prenesemo ven«, na računalnik, s tem pa zmanjšamo sposobnost možganov, »da zgradijo stabilnejšo strukturo znanja« - oziroma sheme - ki bi jih kasneje lahko »uporabili pri novih nalogah«.²⁹ Morda bi polemik to izrazil ostreje: bolj je program pameten, bolj je uporabnik neumen.

V razpravi o rezultatih raziskave je van Nimwegen predlagal, da bi progra merji morda hoteli svoje programe oblikovati tako, da bi bili manj priročni za uporabnike, saj bi jih s tem prisilili k razmišljanju. To je sicer morda dober nasvet, a težko si je predstavljati, da bi ga razvijalci komercialnih računalniških programov in spletnih aplikacij vzeli resno. Kot je opazil že van Nimvvegen sam je eden od dolgoletnih trendov v razvijanju programske opreme prav strme nje k »uporabnikom prijaznim« vmesnikom. To zlasti drži za internet. Spletna podjetja silovito tekmujejo med seboj, katero bo bolj olajšalo življenje ljudem in preložilo breme reševanja problemov in drugo miselno delo z uporabnika na mikroprocesor. Majhen, a zgovoren primer lahko vidimo v razvoju iskalnikov Google je bil v svoji prvotni obliki zelo preprosto orodje: v iskalno okno si vpisal ključno besedo in kliknil na gumb »iskanje«. A ker se je moral Google spopasti s tekmeci, kot je Microsoftov Bing, je pridno delal na tem, da je njegova ponudba postala še natančnejša. Zdaj takoj, ko v okno vpišete prvo črko svoje ključne besede, Google nemudoma predlaga seznam priljubljenih iskalnih izrazov, ki se začnejo s to črko. »Naši algoritmi uporabljajo široko paleto informacij za predvidevanje o tem, kaj uporabniki najverjetneje iščejo,« razlaga Google. »S takojšnjimi natančnejšimi predlogi lahko poskrbi[mo], da je vaše iskanje priročnejse in učinkovitejše.«³⁰

Takšno avtomatiziranje miselnih procesov je postalo prodajna zaloga sodobnih programerjev. In to z dobrim razlogom: ljudje po naravi poiščejo tista programska orodja in spletne strani, ki ponujajo največ pomoči in vodenja-in se ne zmenijo za tiste, ki jih je težko obvladati. Hočemo prijazno, uporabno programsko opremo. Zakaj ne? Vendar pa s tem, ko programski opremi prepustimo vse več napora, ki ga zahteva razmišljanje, najverjetneje zmanjšujemo lastne miselne sposobnosti na majhne, a pomembne načine. Ko kopač jarkov zamenja motiko za bager, mišice njegovih rok oslabijo klju£ temu, da postane učinkovitejši. Podobno se najbrž zgodi tudi, ko delo našega uma spreminjamo v nekaj vse bolj samodejnega.

Neka druga študija, tokrat o akademskem raziskovanju, prinaša dokaze iz resničnega sveta o tem, kako orodja, ki jih uporabljamo za presejanje informacij na spletu, vplivajo na naše miselne navade in oblikujejo razmišljanje. James Evans, sociolog na Univerzi v Chicagu, je zbral ogromno bazo podatkov o 34 milijonih znanstvenih člankov, objavljenih v akademskih revijah od leta 1945

Jo 2005. Pregledal je navedbe v njih, da bi ugotovil, ali so se vzorci navajanja j_n posledično raziskovanja spremenili, ko so začeli nekoč tiskane revije vse bolj objavljati na spletu. Glede na to, da je iskanje digitalnih besedil veliko lažje kot iskanje tiskanih, je veljalo splošno prepričanje, da dostopnost revij na internetu znatno poveča obseg znanstvenih raziskav, kar naj bi vodilo v veliko bolj raznoliko navajanje. A Evans je poleg tega odkril še nekaj drugega. Ob selitvi revij na splet so znanstveniki dejansko začeli navajati manj člankov kot kadarkoli prej. In ko so digitalizirali stare številke tiskanih revij in jih naložili na splet, so znanstveniki vse večkrat navajali novejše članke. Večja dostopnost informacij je vodila, kot je to opisal Evans, v »zoženje znanosti in znanja«.³¹

Pri obrazložitvi rezultatov, ki so bili v nasprotju z njegovim prvim občutkom, je Evans v Članku, objavljenem leta 2008 v reviji Science, omenil, da orodja za samodejno presejanje informacij, kot so iskalniki, običajno služijo kot ojačevalci priljubljenosti, tako da hitro ugotovijo in nato nenehno potrjujejo, katere informacije so pomembne in katere ne. Ker je hiperpovezavam tako lahko slediti, spletni raziskovalci tudi »obidejo številne članke, ki niso bistveno povezani z njihovo temo, a jih raziskovalci tiskanih besedil« ponavadi pregledajo, ko listajo po različnih revijah ali knjigah. Hitreje znanstveniki »najdejo prevladujoče mnenje«, je zapisal Evans, večja je možnost, da »mu bodo sledili, kar bo vodilo v večkratno navajanje manjšega števila različnih člankov«. Čeprav je staromodno raziskovanje v knjižnici veliko manj učinkovito kot iskanje po spletu, je verjetno služilo temu, da je razširilo znanstvenikovo obzorje: »Brskanje in pregledovanje tiskanih besedil, ki je raziskovalce vodilo prek nepovezanih čiankov, je verjetno spodbudilo vzpostavljanje širših povezav in je raziskovalce popeljalo v preteklost.«³² Najlažja pot morda ni vedno najboljša, a računalniki in iskalniki nas spodbujajo, da se odpravimo prav po tej.

Preden je FrederickTaylor predstavil sistem znanstvenega upravljanja, je posamezni delavec s pomočjo svoje izobrazbe, znanja in izkušenj sam odločal o tem, kako je opravil svoje delo. Napisal je lastni scenarij. Po Taylorju je delavec začel upoštevati scenarij, ki ga je spisal nekdo drug. Nihče ni od upravljavca stroja pričakoval, da bo razumel, kako je bil scenarij sestavljen ali na kakšni logiki je temeljil; vse, kar je moral storiti, je bilo, da je scenarij ubogal. Nered, ki nastane zaradi posameznikove samostojnosti, je bil pospravljen in tovarna je kot celota postala učinkovitejša, njena proizvodnja pa predvidljivejŠa. Industrijaje cvetela. Toda skupaj z neredom se je izgubila tudi osebna pobuda, izvirnost in nenadne ideje. Zavedna obrt se je spremenila v nezavedno rutino.

Ko se priklopimo na splet, tudi mi sledimo scenarijem, ki so jih napisi j drugi — algoritmičnim navodilom, ki jih redki med nami razumejo, četudi bi nam kdo razložil skrite kode. Ko prek Googla ali kakšnega drugega iskalnika iščemo informacije, sledimo scenariju. Ko si ogledujemo izdelek, ki nam ga p_ri_ poroča Amazon ali NetHix, sledimo scenariju. Ko izbiramo lastnosti s seznama s katerimi bi opisali sebe ali svoje odnose na Facebooku, sledimo scenariju. Ti scenariji so lahko bistroumni in izjemno uporabni, tako kot so bili v tayloristič- nih tovarnah, a poleg tega tudi mehanizirajo neurejene procese intelektualnega razglabljanja in celo družbene navezanosti. Kot je trdil računalniški programer Thomas Lord, lahko programska oprema spremeni najbolj intimne in osebne človeške dejavnosti v brezdušne »obrede«, katerih koraki so »zakodirani v logiko spletnih strani«.³³ Namesto da bi ravnali glede na svoje znanje in intuicijo, se držimo določenih gibov.

Kaj natanko se je odvijalo v Hawthornovi glavi, ko je osamljen sedel v zeleni Dremavi jami in se izgubljal v sanjarjenju? In kako se je to razlikovalo od dogajanja v glavah meščanov na tistem natrpanem, hrupnem vlaku? Vrsta psiholoških raziskav v zadnjih dvajsetih letih je razkrila, da ljudje potem, ko preživijo nekaj časa v mirnem podeželskem okolju, v bližini narave, postanejo pozornejši, njihov spomin se izboljša in razmišljanje je na splošno učinkovitejše. Njihovi možgani se umirijo in izostrijo obenem. Razlog za to je, kot pravi teorija o vnovični vzpostavitvi zbranosti (ART), naslednji: ko ljudi ne obstreljujejo zunanji dražljaji, se lahko njihovi možgani posledično sprostijo. Ni jim več treba obremenjevati delovnega spomina z obdelovanjem toka motenj od spodaj navzgor. Stanje zamišljenosti, ki sledi, ojača njihovo zmožnost za nadzorovanje misli.

Rezultati najnovejše raziskave o tem so bili objavljeni v Psyckological Science konec leta 2008. Skupina raziskovalcev z Univerze v Michiganu s psihologom Marcom Bermanom na čelu je zbrala približno štirideset ljudi in na njih izvedla zahtevno in miselno utrujajočo vrsto poskusov, da bi izmerili zmogljivosti njihovega delovnega spomina in njihovo sposobnost za nadzor nad pozornostjo| od zgoraj navzdol. Udeležence so razdelili v dve skupini. Polovica jih je morala

I j^ne pol ure hoditi skozi osamljen gozdnat park, druga polovica pa je morala pjav tako dolgo hoditi po živahnih mestnih ulicah. Obe skupini so nato Še enkrat testirali. Raziskovalci so odkrili, da je sprehod skozi park »pomembno g boljšal« uspešnost ljudi na miselnih testih, kar pomeni, da se je njihova po- ; _zornost izdatno izboljšala. Nasprotno pa hoja po mestu ni izboljšala rezultatov j testa.

i Raziskovalci so nato opravili podoben poskus z drugimi ljudmi. Namesto ] sprehoda med testoma so morali udeleženci tokrat samo gledati fotografije pri- j zorov z mirnega podeželja ali živahnega mestnega okolja. Rezultati so bili enaki, i Ljudje, ki so gledali slike narave, so se lahko veliko lažje zbrali, tisti pa, ki so | gledali mestne prizore, niso pokazali nobenega izboljšanja v zbranosti. »Za- | IdjuČimo lahko,« so zapisali raziskovalci, »da lahko že preprost in kratek stik z ! naravo izboljša nadzor misli.« Preživljanje časa v naravi naj bi bilo »bistveno« za j »učinkovito delovanje uma«.³⁴

I Toda na internetu ni Dremave jame niti kakšnega mirnega kotička, kjer i bi zamišljenost lahko opravila svoje in nas osvežila. Na spletu je le neskončen, ! hipnotičen šum mestne ulice. Dražljaji interneta so enako kot dražljaji mesta j lahko poživljajoči in navdihujoči. Ne bi se jim hoteli odreči. A nas obenem lah- j ko tudi izčrpajo in zmotijo. Kot je doumel že Havvthorne, lahko hitro preglasijo j vse tišje načine razmišljanja. Ena od največjih nevarnosti, s katero se moramo j spoprijeti, ko postaja delovanje našega uma vse bolj samodejno in ko predajanj mo vse več nadzora nad tokom misli in spominov zmogljivemu elektronskemu sistemu, je ta, ki je vzbudila strah znanstvenika Josepha Weizenbauma in umetnika Richarda Foremana: počasno razpadanje osebnosti in človečnosti.

Umirjenega, zbranega uma ne zahteva le globoko razmišljanje. To potrebujemo tudi za empatijo in sočutje. Psihologi že dolgo proučujejo, kako ljudje občutijo strah in se odzivajo na fizične grožnje, a so šele pred kratkim začeli preiskovati vire naših višjih instinktov. Kot razlaga Antonio Damasio, direktor Inštituta za možgane in kreativnost Univerze v Južni Kaliforniji, višja čustva izvirajo iz nevronskih procesov, ki so »po svoji naravi počasni«.³⁵ V enem od nedavno izvedenih poskusov, ki jih je opravil Damasio s kolegi, so morali udeleženci poslušati zgodbe, ki so opisovale fizično ali psihično bolečino. Udeležencem so nato z magnetno resonanco slikali možgane in jih ob tem prosili,

naj se predvajanih zgodb spominjajo. Poskus je pokazal, da se človeški možgani zelo hitro odzovejo na fizično bolečino - ko vidiš poškodovanega človeka _se primitivni centri za bolečino skoraj v trenutku vklopijo - po drugi strani p_a se bolj prefinjen miselni proces vživljanja v psihološko trpljenje odvija veliko počasneje. Raziskovalci so odkrili, da možgani potrebujejo čas, »da predelajo neposredno prizadetost telesa« ter začnejo dojemati in občutiti »psihični in moralni vidik položaja«.³⁶

Poskus, pravijo znanstveniki, kaže, da ob večji raztresenosti manj učinkovito doživljamo najbolj subtilne, najbolj značilne človeške oblike empatije, sočutja in drugih čustev. »Za nekatera čustva, zlasti moralne odločitve o družbenem in psihičnem položaju drugih ljudi, potrebujemo čas in razmislek,« opozarja Mary Helen Immordino-Yang, članica raziskovalne skupine. »Ce se stvari odvijajo prehitro, je možno, da ne bomo povsem dobro občutili psihičnega stanja drugih ljudi.«³⁷ Trditev, da internet spodkopava naš občutek za moralno vedenje, bi bila prenagljena. To pa ne velja za izjavo, da internet zaradi preusmerjanja naših življenjskih poti in zmanjševanja naše zmožnosti za premlevanje spreminja globino naših čustev in misli.

Nekatere veseli, da se naš um tako hitro prilagaja intelektualni etiki spleta. »Tehnološki napredek se ne odvija vzvratno,« piše nek kolumnist v Wall Street Journalu, »zato se bo trend večopravilnosti in uporabe številnih različnih vrst informacij samo nadaljeval.« Vendar nas to po njegovem mnenju ne sme skrbeti, saj bo naša »človeška programska oprema« sčasoma »dohitela tehnologijo naprav, ki so omogočile obilico informacij«. »Razvili« se bomo in postali spret- nejši uporabniki podatkov.³⁸ Pisec naslovne zgodbe v reviji Nem York pravi, da se bo s tem, ko se bomo navadili »naloge 21. stoletja«, in sicer »smukanja« sem in tja med koščki spletnih informacij, »omreževanje možganov brez dvoma spremenilo tako, da bo z večjo količino informacij ravnalo učinkoviteje«. Sicer bomo sposobnost »osredotočenja na zapleteno nalogo od začetka do konca« morda res izgubili, a v zameno bomo pridobili nove spretnosti, kot je na primer zmožnost, da »se prek šestih različnih medijev pogovarjamo s 34 ljudmi«.³⁹ Nek ugleden ekonomist veselo piše, da »nam splet omogoča, da si sposodimo miselne sposobnosti avtistov in postanemo boljši infojedci«.⁴⁰ Spet drug avtor v časopisu Atlantic predlaga, da je »ADHD, ki jo povzroča tehnologija«, morda »kratkoročen problem«, izvirajoč iz naše odvisnosti od »miselnih navad, ki so

| je razvile in izpopolnile v dobi omejenega pretoka informacij«. Razvoj novih miselnih navad je »edini način krmarjenja skozi obdobje nenehne povezanosti, Id lahko preživi«.⁴¹

Ti pisci imajo brez dvoma prav, ko trdijo, da nas naše novo informacijsko okolje preoblikuje. Vodilno načelo intelektualne zgodovine je prilagodljivost našega uma, ki je vgrajena globoko v možganih. Taksne izjave nas lahko pomirjajo, a kljub temu delujejo kot hladen tuš. Zaradi prilagodljivosti smo bolje pripravljeni na okoliščine, a kakovostno gledano je proces nevtralen. Nazadnje ni pomemben sam proces spreminjanja, temveč njegov končni rezultat. V petdesetih letih dvajsetega stoletja je Martin Heidegger dejal, da bo naraščajoča »plima tehnološke revolucije« morda tako »privlačna, očarljiva, slepeča in zapeljiva, da bo preračunljivo razmišljanje morda nekega dne sprejeto kot edini način razmišljanja«. Naša sposobnost »meditativne misli«, ki jo je videl kot bistvo človečnosti, bo morda postala žrtev nepremišljenega napredka.⁴² Nagel napredek tehnologije bi lahko, tako kot prihod lokomotive na postajo v Concor- du, preglasil izostrena dojemanja, misli in čustva, ki nastanejo zgolj s pomočjo preudarjanja in premišljevanja. »Podivjana tehnologija,« je zapisal Heidegger, grozi, »da si bo prisvojila vse«.⁴³

Možno je, da zdaj vstopamo v zadnjo stopnjo tega prisvajanja. Podivjanost sprejemamo v svoje duše.