Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik

o pisanju te knjige

Vem, kaj si mislite. Že sam obstoj te knjige lahko nasprotuje njeni lastni predpostavki. Ce se tako težko zberem in ostanem osredotočen na rdečo nit svoje misli, kako za vraga mi je uspelo napisati nekaj sto strani vsaj napol razumljive knjige?

Ni bilo lahko. Ko sem proti koncu leta 2007 začel pisati Plitvine, sem se zaman trudil, da bi se moji možgani osredotočili na nalogo. Internet je kot vedno poskrbel za obilico uporabnih informacij in sredstev za raziskovanje, a zaradi njegovih nenehnih motenj so bile moje misli in besede razpršene. Največkrat sem pisal v nepovezanih izbruhih, prav tako kot takrat, ko sem pisal za spletni dnevnik. Jasno je bilo, da moram stvari korenito spremeniti. Naslednje leto sva se z ženo poleti preselila iz močno povezanega predmestja Bostona med gore v Coloradu. V najinem novem domu ni bilo telefonskega signala, internet pa je bil na voljo le prek bolj ali manj nestalne povezave DSL. Odpovedal sem račun naTvvitterju, prekinil članstvo na Facebooku in odložil pisanje spletnega dnevnika. Ugasnil sem bralnik virov RSS in zmanjšal pogovore prek Skypa in takojšnjega sporočanja. Najpomembneje pa je bilo, da sem ukrotil elektronska sporočila. Moj nabiralnik je bil dolgo nastavljen tako, da je samodejno pošiljal obvestila o novih sporočilih vsako minuto. Nastavitve sem spremenil, da so obvestila prihajala samo enkrat vsako uro, in ko je tudi to postalo preveč moteče, je nabiralnik ostal zaprt večino dneva.

Ukinjanje mojega spletnega življenja je bilo daleč od nebolečega. Moje si- napse so več mesecev tožile po svojem odmerku interneta. Zalotil sem se, kako sem hotel na hitro klikniti na gumb »preveri nova sporočila«. Včasih sem na spletu preživel ves dan. Toda sčasoma je bilo takšnih napadov vse manj in na-

sem lahko tipkal več ur hkrati ali prebral zapleten akademski članek, ne Ja bi moje misli odplavale drugam. Zdelo se je, da so k življenju spet prihajale nekatere stare nevronske mreže, ki jih dolgo nisem uporabljal, nekatere novejše, y_s0 nastale zaradi uporabe spleta, pa so se umirjale. Na splošno sem se počutil mirneje in sem svoje misli lažje nadzoroval - nisem bil več kot laboratorijska podgana, ki pritiska na vzvod, in sem spet postajal, no, človeško bitje. Moji možgani so znova zadihali.

Zavedam se, da nisem tipičen primer. Ker sem samozaposlen in precej samotne narave, se lahko odklopim. Večina ljudi danes te možnosti nima. Splet je tako ključnega pomena za njihovo delo in družabno življenje, da mreži ne bi mogli pobegniti, tudi če bi hoteli. Romanopisec Benjamin Kunkel je v eseju, ki ga je pred kratkim napisal, premleval o vse močnejšem primežu, ki ga ima internet nad našim časom: »Internet, kot nas njegovi zagovorniki upravičeno opominjajo, poskrbi za raznovrstnost in priročnost; ničesar ti ne vsiljuje. Edini problem je, da nimamo tega občutka. Nimamo občutka, da smo se svobodno odločili za takšne navade glede uporabe interneta. Namesto tega imamo občutek, da smo jih nemočno prevzeli ali da nam jih je zgodovina vsilila, da ne razpolagamo s pozornostjo, kot nameravamo ali bi celo želeli.«¹

Vprašanje v resnici ni, ali ljudje še vedno lahko berejo ali sem in tja napišejo knjigo. Seveda lahko. Ko začnemo uporabljati novo intelektualno tehnologijo, ne preskočimo nenadoma z enega miselnega načina na drugega. Možgani niso dvojiški. Intelektualna tehnologija pridobi vpliv tako, da spremeni poudarek našega razmišljanja. Čeprav celo novi uporabniki tehnologije pogosto začutijo spremembe v vzorcih usmerjanja pozornosti, razmišljanja in pomnjenja, do katerih pride med prilagajanjem možganov na nov medij, se najgloblji premiki odvijajo počasneje, prek nekaj generacij, ko nova tehnologija postane bolj vpeta v delo, prosti čas in izobraŽevanje — v vse norme in običaje, ki določajo neko družbo in njeno kulturo. Kako se spreminja naš način branja? Kako se spreminja naš način pisanja? Kako se spreminja naš način razmišljanja? To so vprašanja, ki bi jih morali zastavljati tako sebi kot svojim otrokom.

Kar se tiče mene, že drsim nazaj. Knjiga je pri koncu, zato sem spet začel neprestano spremljati svoj nabiralnik in spet sem se ujel na vir RS S. Poigravam se z nekaterimi novimi ponudniki za družbeno povezovanje in na spletni dnevnik sem dodal nekaj novih objav. Pred kratkim sem se zlomil in kupil

predvajalnik Blu-ray z vgrajeno povezavo za brezžični internet. Omogoča mi, da predvajam glasbo s Pandore, filme z NetFlixa in video posnetke z YouTubg prek televizije in sterea. Moram priznati: prav super je. Ne vem, Če bi živel brez njega.

| deset

|

| j

^ STVARI, KOT SEM JAZ

]

i M

i jNjaslednji dogodek je bil eden bolj nenavadnih, a tudi eden zgovornejŠih ] v zgodovini računalništva. Joseph Weizenbaum, enainštiridesetletni računal- I ničar s Tehnološkega inštituta v Massaschusettsu (MIT) je v nekaj mesecih 1 med letoma 1964 in 1965 napisal računalniški program za analiziranje pisnih j besedil, ki je nato začel delovati v novem univerzitetnem sistemu z dode- i Ijevanjem časa. Študent, ki je sedel pri eni od delovnih postaj, je v računal- I nik vnesel stavek in Weizenbaumov program je s pomočjo vrste preprostih j slovničnih pravil v angleščini prepoznal najpomembnejšo besedo ali besedno i ivezo v stavku ter analiziral skladenjsko sobesedilo, v katerem je bila uporab- | ijena. Program je potem s pomočjo druge vrste pravil stavek preoblikoval v ij navidezen odgovor na izvirni stavek. Stavek, ki ga je sestavil računalnik, se je i naštudentovi delovni postaji pojavil skoraj takoj in tako dal vtis, da se z njim i pogovarja.

Weizenbaum je svoj program predstavil v članku, objavljenem januarja j 1966, in dodal primer delovanja. Ce si v računalnik vnesel stavek »Te dni sem j zelo nesrečen,« je moral računalnik vedeti le, da besedi »sem« običajno sledi \ opis govorčevega trenutnega položaja ali počutja. Računalnik je nato lahko i stavek spremenil v odgovor »Kako dolgo si nesrečen te dni?«. Kot je razložil Weizenbaum, je program deloval tako, da je najprej uporabil »nekakšno predlogo izvirnega stavka, tako da se je v enem delu ujemal z besedo sem', ostali del pa se je ujemal z ostalimi besedami 'te dni [...] zelo nesrečen'«. Potem je uporabil algoritmično »orodje za sestavljanje«, prilagojeno za to predlogo, ki vključuje pravilo, da je treba »vsak stavek v obliki 'Sem BLA'« »spremeniti v 'Kako dolgo si BLA', ne glede na pomen BLA«.¹

Weizenbaumov program je bil rezultat svojega Časa. Med petdesetimi in šestdesetimi leti dvajsetega stoletja se je zaradi navdušenja nad računalniki _ra čunalniškimi programi in umetno inteligenco rodila ne le zamisel, da so člove ški možgani vrsta računalnika, temveč tudi občutek, da človeški jezik nastane po enem od algoritmov, ki delujejo v tem računalniku. Kot razloži David G₀ lumbia v The Cultural Logic of Computation, je nova vrsta »računalniških j^j koslovcev« z Weizenbaumovim kolegom na MIT-u, Noamom Chomskyjem na čelu predpostavljala, da oblika »naravnega jezika«, ki ga ljudje govorijo in v katerem pišejo, odseva »delovanje računalnika v človeškem umu, ki izvaja vse jezikovne operacije«.² Chomsky je v članku, objavljenem leta 1958 v reviji Information and Control, zapisal, da lahko »slovnico na primer opišemo s pomočjo programa za univerzalni Turingov stroj«.³ Računalniška teorija o jeziku je bila tako privlačna, ker je bila zavita v zapeljivo »tančico tehnološke novosti«, piše Golumbia. Ponujala je »mehansko jasnost«, saj je zamenjala Človeško »neurejenost« jezika s »čistim notranjim računalnikom«.⁴ Če si sledil korakom govora v obratni smeri, si lahko odkril osnovno kodo jezika in jo nato posnel v obliki programa.

Weizenbaum je svoj program poimenoval ELIZA, po Elizi Doolittle, londonski prodajalki cvetlic, ki se v drami Pigmalion Georgea Shawa pod mentorstvom ošabnega profesorja fonetike Henryja Higginsa nauči govoriti pravilno angleško. Da bi bil simulirani pogovor zanimivejši, je Weizenbaum svojemu umetnemu sogovorniku dodal tudi osebnost - rogerijanskega psihiatra. Njegova izbira je bila, kot je razložil v članku, praktične narave. Rogerijanski psihiatri so se namreč na osnovi tehnike, ki jo je v štiridesetih letih dvajsetega stoletja razvil psiholog Carl Rogers, v pogovoru s pacienti pretvarjali, da nič ne razumejo. Večinoma so samo ponavljali pacientove stavke v obliki navadnih odprtih vprašanj ali komentarjev. Pacienti so vedeli, da je ta naivnost samo določena drža, in so svojemu terapevtu lahko pripisali »vse vrste predznanja, vpogleda in umskih sposobnosti«. Rogerijanska oseba, je menil Weizenbaum, je bila za ELIZO »izrednega psihološkega pomena«: dajala je občutek, da za praznim programom tiči nekakšna resnična inteligenca.

Weizenbaum je objavil del zapisa pogovora med ELIZO in neko mlado žensko, ki je bila ena prvih uporabnic programa (odgovori stroja so v poševnem tisku):

Vsi moški so enaki. Kako?

Vedno nam tako ali drugače težijo. Se lahko domisliš kakšnega primera? jsfo, moj fant me je pripravil do tega, da pridem sem. Tvoj fant te je pripravil do tega, da prideš sem. Pravi, da sem veČino časa potrta. Zal mi je, da si potrta. Res je. Nesrečna sem.

Misliš, da ne boš več nesrečna, ker si prišla sem? Potrebujem malo pomoči, to že drži. Kaj bi pomenilo zate, če bi dobila malo pomoči? Morda bi se naučila, kako se razumeti z mamo. Povej mi več o svoji družini. Mama skrbi zame. Kdo v tvoji družini še skrbi zate? Moj oče. Tvoj oče.

V nekaterih stvareh si ti kot moj oče. Kakšno podobnost opaziš?

Nisi preveč napadalen, a mislim, da nočeš, da bi to opazila. Zakaj meniš, da nisem preveč napadalen? Ne prepiraš se z mano. Zakaj meniš, da se ne prepiram s tabo? Ker se me bojiš.

Ali rada verjameš, da se te bojim? Moj oče se boji vseh.⁵

Weizenbaum je v komentarju svoje stvaritve, za katero je priznal, da je skromen in celo nekoliko trapast prispevek k nastajajočemu področju obdelave naravnega jezika, pripomnil, kako preprosto je za računalničarje sestaviti stroj, ki se »vede čudovito, pogosto dovolj dobro, da zmede celo najbolj izkušenega opazovalca«. Toda čim je »notranje delovanje [programa] razloženo v jeziku, ki je dovolj preprost, da ga je mogoče razumeti«, je nadaljeval, »čarobnost izgine;

■-"■• v-"-.;., ~

stroj se razkrije kot preprosta zbirka precej lahko razumljivih postopkov Q zovalec si reče: 'To bi lahko napisal tudi jaz.'« Program se s »police z oznajj 'inteligenten [prenese] na polico s stvarmi, ki so samo zanimive«.⁶

Toda Weizenbaum je, tako kot Henry Higgins, kmalu izgubil ravnotež ELIZA je na kampusu MIT hitro postala slavna, na predavanjih in predstavit vah o računalništvu in dodeljevanju časa pa je nikoli niso pozabili omeniti X je bil eden prvih programov, ki je dokazoval, da so računalniki dovolj zmogljiv in hitri, da je laikom vzelo sapo. Za klepet z ELIZO nisi potreboval predznanja matematike, kaj Šele računalništva. Kopije programa so se razširile tudi po dru gih šolah. Potem so zanj izvedeli novinarji in ELIZA je postala, kot je kasneje dejal Weizenbaum, »nacionalna igračka«.⁷ Čeprav gaje presenetilo, da je javnost pokazala takšno zanimanje za njegov program, ga je resnično pretreslo, kako hitro in globoko so uporabniki programa »postali čustveno vpleteni z računal- nikom« in so z njim govorili, kot da je resnična oseba. Po tem, »ko so nekaj časa govorili z njim, so kljub mojim razlagam vztrajali, da jih naprava resnično razume«.⁸ Celo njegova tajnica, ki ga je opazovala pri pisanju kode za ELIZO »in je zagotovo vedela, da gre samo za računalniški program«, je bila prevzeta. Po nekaj trenutkih uporabe programa na delovni postaji v Weizenbaumovi pisarni je profesorja prosila, naj prostor zapusti, ker se je zaradi intimnega pogovora z ELIZO počutila nelagodno. »Nisem vedel,« je dejal Weizenbaum, »da lahko že zelo kratek stik s precej preprostim računalniškim programom vzbudi tako močne blodnje pri povsem normalnih ljudeh.«⁹

Stvari pa so postale še bolj nenavadne. Slavni psihiatri in znanstveniki so začeli s precejšnjim navdušenjem govoriti, da bi program lahko imel pomembno vlogo pri dejanskem zdravljenju bolnikov in ljudi z motnjami. Trije ugledni raziskovalci in psihiatri so v članku, objavljenem v Journal ofNervous and Men- tal Disease, zapisali, da bi nekoliko izpopolnjena ELIZA lahko predstavljala »terapevtsko sredstvo, ki bi lahko bilo dostopno psihiatričnim bolnišnicam in zavodom, ki jim primanjkuje terapevtov«. Zahvaljujoč »zmožnostim za dodeljevanje časa sodobnih in prihodnjih računalnikov bi lahko računalniški sistem, oblikovan za ta namen, v eni uri obravnaval več sto pacientov«. Ugledni astrofizik Carl Sagan je v članku za Natural History prav tako izrazil navdušenje nad potenciali ELIZE. Predvidel je razvoj »mreže računalniških terapevtskih delovnih postaj, podobno kot vrste velikih telefonskih govorilnic, kjer bi sejjjjJco za nekaj dolarjev pogovarjal s pozornim, preizkušenim psihoterapevtom, jj večinoma ne ukazuje«.¹⁰

j(\lan Turing se je v članku »Computing Machinery and Intelligence« spoprijel z vprašanjem: »Ali lahko stroj razmišlja?«. Opisal je preprost poskus za ugotavljanje, ali je določen računalnik inteligenten ali ne; test je poimenoval ^ posnemanja«, a je kmalu zaslovel kot Turingov test. V njem človek, »spra- ^valec«, sedi za računalniško delovno postajo v sicer prazni sobi in prek tipkanja klepeta z dvema sogovornikoma, od katerih je eden resnični človek, drugi pa računalnik, ki se pretvarja, da ima osebnost. Če sprasevalec ne more razločiti jned človekom in računalnikom, ga imamo lahko, kot je trdil Turing, za inteligentnega. Zmožnost, da računalnik ustvari verodostojno podobo osebe iz besed, bi pomenila, da imamo pred seboj resnični razmisljujoči stroj.

Pogovor z ELIZO je bil različica Turingovega testa. A kot je Weizenbaum presenečeno odkril, ljudi, ki so se »pogovarjali« z njegovim programom, razumsko ali objektivno ovrednotenje identitete ELIZE niti ni zanimalo. Hoteli so verjeti, da je ELIZA razmisljujoči stroj. ELIZI so hoteli nadeti človeške lastnosti - čeprav so se povsem dobro zavedali, da ELIZA ni nič več kot računalniški program, ki sledi preprostim in precej očitnim navodilom. Izkazalo se je, da je bil Turingov test prav toliko test za način človeškega razmišljanja kot razmišljanja strojev. Trije omenjeni psihiatri, ki so napisali članek za Journal ofNervous tindMentalDisease, niso menili zgolj, da bi ELIZA lahko nadomestila resničnega terapevta. Prišli so celo do krožnega sklepa, da je psihiater v bistvu nekakšen računalnik: »Človeškega terapevta lahko razumemo kot nekoga, ki obdeluje informacije in se odloča na podlagi vrste pravil za odločanje, ki so močno povezana s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji.«¹¹ ELIZA je s tem, ko je še tako nerodno posnemala človeka, spodbujala ljudi, da so o sebi začeli razmišljati kot o posnetkih računalnika.

Weizenbauma je takšen odziv na program spravljal ob živce. Zaradi opisanih dogodkov se je v njegovi glavi porajalo vprašanje, ki si ga ni zastavil nikoli prej, a ga je zaposlovalo še več let: »Kaj pri računalniku nas je znova prepričalo, daje človek enak stroju?«¹² Leta 1976, desetletje po izumu ELIZE, je odgovor predstavil v knjigi Computer Poiver and Human Reason. Da bi razumeli učinke računalnika, je trdil, moramo stroj razumeti v kontekstu človeških preteklih intelektualnih tehnologij, dolgega zaporedja orodij, ki so, tako kot zemljevid in

ura, spremenili naravo in »človeško dojemanje resničnosti«. Takšne tehnolo " so postale del »prav tistih stvari, iz katerih človek gradi svoj svet«. Ko jih enkr sprejmemo, jih ne moremo več opustiti, vsaj ne brez tveganja, da bi družb prevzela »velika zmeda in morda popoln kaos«. Takole je zapisal: »Ko postane [intelektualna tehnologija) docela vpeta v družbeno strukturo in tako vpletena v različne ključne podstrukture, da je ni mogoče več izvzeti, ne da bi usodno poškodovali celotno strukturo, postane njena nepogrešljiva sestavina.«

To dejstvo, skoraj »tavtologija«, pomaga razložiti, kako je naša odvisnost od digitalnih računalnikov po njihovem izumu na koncu druge svetovne vojne počasi in navidezno nepopustljivo rasla. »Računalnik v povojnem obdobju in kasneje ni bil predpogoj za preživetje sodobne družbe,« je trdil Weizenbaum- toda »zaradi navdušenega, nekritičnega sprejema s strani najbolj naprednih' delov ameriške vlade, trgovine in industrije je postal ključen vir za preživetje takšne družbe, kakršno je računalnik sam pomagal oblikovati«. Iz izkušenj z mrežami z dodeljevanjem časa je vedel, da se bo vloga računalnikov razširila prek meja samodejnih uradnih in industrijskih postopkov. Predvideval je, da bodo računalniki postali posredniki pri dejavnostih, ki določajo vsakdanje Življenje ljudi - kako se učijo, razmišljajo in se družijo. Zgodovina intelektualnih tehnologij nas uči, je opozoril, da se »uvedba računalnikov v nekatere zapletene človeške dejavnosti lahko izkaže za nepovratno dejanje«. Naše intelektualno in družbeno življenje lahko enako kot industrijsko delo začne odražati obliko, ki mu jo bodo ustrojili računalniki.¹³

Weizenbaum je začel verjeti, da je najbolj človeška lastnost v tem, kar je najtežje izračunati — v povezavah med umom in telesom, izkušnjah, ki oblikujejo spomin in razmišljanje ter sposobnosti za čustvovanje in empatijo. Ko postajamo vse bolj intimno povezani z računalniki - ko začenjamo vse bolj živeti prek breztelesnih simbolov, ki utripajo na naših zaslonih - nam grozi, da bomo začeli izgubljati človeškost in bomo žrtvovali prav tiste lastnosti, ki nas od strojev ločujejo. Edini način, da se takšni usodi izognemo, je zapisal Weizenbaum, je, da se zavedamo svojega početja in smo dovolj pogumni, da računalnikom ne prepustimo najbolj človeških miselnih dejavnosti in intelektualnih opravil, zlasti »nalog, ki zahtevajo modrost«.⁵⁴

Poleg tega, da je bila Weizenbaumova knjiga poučna razprava o delovanju računalnika in programske opreme, je predstavljala tudi iskren poziv, računaf-^carjevo strastno in na trenutke hinavsko razmišljanje o omejitvah njegovega poklica. Zaradi nje se avtor svojim kolegom ni ravno priljubil. Po njenem izidu _J0 vodilni računalničarji, zlasti tisti, ki so se ukvarjali z umetno inteligenco, $eizenbauma odklanjali kot krivoverca. John McCarthy, eden od organizatorjev prve konference o umetni inteligenci v Dartmouthu, je govoril v imenu Številnih tehnologov, ko je v posmehljivi kritiki Computer Poiuer and Human faason odpravil kot »neumno knjigo«, Weizenbauma pa okaral zaradi njegovega neznanstvenega »moraliziranja«.¹⁵ Izven področja, ki se ukvarja z obdelavo podatkov, je knjiga vzbudila le malo pozornosti. Pojavila se je ravno v trenutku, ko SO prvi osebni računalniki preskočili z miz redkih navdušencev v množično proizvodnjo. Javnost, pripravljena na otvoritev nakupovalne mrzlice, ki je računalnik prinesla v skoraj vsako pisarno, dom in šolo v ZDA, ni bila pri volji za to, da bi se ukvarjala z dvomi nekega odpadnika.

Ko tesar v roke vzame kladivo, slednje vsaj v njegovih možganih postane del njegove roke. Ko vojak očem približa daljnogled, možgani vidijo skozi nove oči in se v trenutku prilagodijo na zelo drugačno vidno polje. Poskusi z opicami, ki so vihtele klešče, so pokazali, kako hitro lahko plastični možgani primatov orodje vdelajo v zemljevid čutov, tako da se umetno zdi kot naravno. V človeških možganih je ta sposobnost napredovala veliko dlje od tega, kar lahko vidimo celo pri nam najbližjih primatih. Zmožnost, da se spojimo z orodji vseh vrst, je ena od najpomembnejših lastnosti, po kateri se kot vrsta razlikujemo od drugih primatov. Skupaj z boljšimi miselnimi spretnostmi smo prav zaradi tega dobri pri uporabljanju novih tehnologij. Iz istega razloga smo tudi tako dobri pri njihovem izumljanju. Naši možgani si lahko predstavljajo mehaniko in prednosti nove naprave, celo preden ta začne obstajati. Kot pravi nevroznan- stvenik Scott Frey z Univerze v Oregonu, razvoj izjemne umske sposobnosti, da zabrišemo mejo med notranjim in zunanjim, »brez dvoma predstavlja ključni korak v razvoju tehnologije«.¹⁶

Močne vezi, ki jih spletemo z našimi orodji, so obojestranske. Naše tehnologije postanejo naši podaljški, toda obenem tudi mi postanemo podaljški tehnologij. Ko tesar vzame v roko kladivo, lahko to roko uporabi samo za namen, ki ga ima kladivo. Roka postane sredstvo za udarjanje in puljenje žebljev. Ko vojakočem približa daljnogled, lahko vidi le tisto, kar mu omogočajo leče. pogled se podaljša, a oslepi za vse, kar je v njegovi bližini. Nietzschejeva izk^ nja s pisalnim strojem je posebej dober primer za to, kako tehnologije vpisna nas. Ne le, da si je filozof začel predstavljati, da je pisalna krogla »kot j^. poleg tega je tudi čutil, kot da on postaja podoben njej, da pisalni stroj oblikuje njegove misli. T. S. Eliot je doživel nekaj podobnega, ko je začel pesmi in eseje tipkati namesto pisati. »Zdi se mi, da se pri pisanju s pisalnim strojem,« je l_eta 1916 zapisal v pismu Conradu Aikenu, »znebim vseh dolgih stavkov, ki sem jih nekoč razvlekel. Zdaj so kratki, staccato, kot sodobna francoska proza. Pisalni stroj poskrbi za razumljivost, a nisem prepričan, da spodbuja občutljivost.«¹⁷

Vsako orodje prinaša omejitve, čeprav hkrati odpira nove možnosti. Bolj ga uporabljamo, bolj se preoblikujemo glede na njegovo obliko in funkcijo, To razloži, zakaj začnem potem, ko nekaj časa uporabljam urejevalnik besedil, dolgoročno izgubljati spretnost pisanja in urejanja. Kasneje sem izvedel, da moja izkušnja ni edinstvena. »Ljudje, ki pišejo na računalnik, imajo pogosto težave s pisanjem na roko,« poroča Norman Doidge. Njihova sposobnost za »prevajanje misli v pisavo« se zmanjšuje, ko postajajo vse bolj navajeni udarjanja po tipkah in opazovanja, kako se črke magično pojavijo na zaslonu.¹⁸ Danes, ko otroci uporabljajo tipkovnice od mladih let in v šolah ne učijo več lepopisja, obstaja vse več dokazov, da sposobnost pisanja na roko povsem izginja iz naše kulture. Postaja izgubljena umetnost. »Mi oblikujemo naša orodja,« je leta 1967 dejal jezuitski duhovnik in medijski poznavalec John Culkin, »in nato orodja oblikujejo nas.«¹⁹

Marshall McLuhan, ki je bil Culkinov intelektualni mentor, je pojasnil, kako nas naše tehnologije obenem okrepijo in spodkopljejo. V enem najbolj

dojemljivih, Čeprav najmanj opaznih odlomkov v Understanding Media je

*

McLuhan zapisal, da naša orodja nazadnje »omrtvičijo« tisti del našega telesa, ki ga »ojačajo«.²⁰ Ko nekatere svoje dele umetno podaljšamo, se obenem tudi oddaljimo od ojačanega dela in njegovih naravnih funkcij. Ko so izumili električne statve, so tkalci lahko izdelali veliko več blaga v enem delovnem dnevu, a so žrtvovali nekaj svoje ročne spretnosti, da niti ne omenjamo njihovega »občutka« za blago. Z McLuhanovimi besedami bi lahko rekli, da so njihovi prsti postali omrtvičeni. Podobno so kmetje izgubili nekaj občutka za prst, ko so začeli uporabljati mehanske brane in pluge. Danes se delavec na industrijski

jjjjjetijij ki sedi v kletki s klimo vrh velikanskega traktorja, zemlje redko sploh

Jotakne - čeprav lahko v enem samem dnevu zorje tako veliko polje, kot ga

njegovi predniki, ki so vihteli motiko, ne bi mogli v celem mesecu. Ko sedimo

* volanom avtomobila, se lahko peljemo dlje, kot bi lahko prišli peš, a izgubi- 2» *

^ intimno povezavo s pokrajino, ki jo ima pešec.

J(ot je priznal McLuhan, še zdaleč ni bil prvi, ki je opazil, da lahko tehnologija povzroči omrtvičenje. Misel je starodavna in je verjetno najbolj izrazito in pomenljivo opisana v Stari zavezi: