Franc Rozman Fizika in metafizika
Yüklə 35,99 Kb. Pdf görüntüsü
|
28 Franc Rozman svetlobe, ki sta jo nekaj desetletij pred objavo posebne teorije relativnosti izvedla ˘zika Michelson in Morly. Na osnovi novih pogledov na rezultate njunih meritev je možno sklepati na okoliščine, v katerih si lahko pomagamo z Lorentzovo trans- formacijo, posledično pa lahko sklepamo, v kakšnih okoliščinah velja Einsteinova posebna teorija relativnosti. Teorija relativnosti temelji na predpostavki, da vsaka projekcija vsebuje celotno informacijo o dogajanju. Kadar se predmet giblje z veliko hitrostjo, njegovo gibanje iz različnih zornih kotov vidim različno. Pri opisovanju takega gibanja moram torej poleg opažene hitrosti in drugih lastnosti gibanja nujno povedati od kje, iz katere projekcije, iz katerega sistema opazovanja opisujem gibanje. Einstein je v posebni teoriji relativnosti opisal zakonitosti, ki določajo, kako se spremeni videnje nekega pojava, če zamenjam sistem opazovanja, če se iz ene projekcije premaknem drugam in to isto gibanje opazujem od drugod. Einsteinova preslikava lahko celovito in objektivno napove, kako bomo v novi projekciji videli gibanje, če vsebuje izhodiščna projekcija zadostno informacijo za določitev oblike gibanja v novi projekciji. Projekcija iz katere izhajam, mora torej vsebovati celotno poznavanje vseh projekcij, kamor jo lahko preslikam. Vsaka projekcija mora vsebovati celotno poznavanje vseh ciljnih projekcij. Teorija relativnosti predpostavlja, da na osnovi katere koli od projekcij lahko prepoznam vse vidike tega gibanja. Nič naj se ne bi dogajalo za obzorjem našega zaznavanja, noben vidik gibanja naj ne bi bil skrit nobeni od projekcij. Fizika in metafizika 29 Kadar neposredne preslikave med projekcijami niso zanesljive, lahko odkrivam zakonitosti novih projekcij na osnovi stvarnega dogajanja. Takšna predpostavka iz metafizičnega stališča ni sama po sebi umevna. Predpostavka je dvomljiva, dokler ne ugotovim in do- kažem meja oziroma področja njene veljavnosti. Določitev področja je pomembna. Če zaidemo izven pod- ročja veljavnosti, če v izhodiščni projekciji niso prepoznavni pojavi, ki jih opažamo v preslikani projekciji, potem je matema- tična preslikava med projekcijami lahko nepopolna, lahko celo napačna. Če o novi projekciji sklepam na osnovi pomanjkljivih izhodišč, so tako dobljene preslikave lahko varljive in celo zava- jajoče (Dodatek 3). Obstajata vsaj dva načina reševanja opisane dileme: • lahko raziščem in določim meje veljavnosti splošne teorije relativnosti. • poiščem bolj splošno, od posameznih projekcij bolj ne- odvisno metodo. Sodbo o neki projekciji si lahko ustvarim posredno, tako da na osnovi smiselnega združevanja več projekcij čim bolje spo- znam stvarno gibanje, projekcije pa izvedem v nadaljevanju iz poznavanja stvarnega gibanja. V nadaljevanju puščam ob strani teorijo relativnosti, ki za- nesljivo predstavlja velik dosežek znanosti. Osredotočim se na novo metodologijo raziskovanja velikih hitrosti, ki je podrobneje opisana v nadaljevanju tega poglavja. Vzporedna metoda raziskovanja projekcij je vsekakor upo- rabna, že zaradi možnosti primerjave rezultatov med metodama. Kadar rezultati metod sovpadajo, takrat se metodi le potrju- jeta. Kadar pa metodi pokažeta različne rezultate, takrat sta lahko druga drugi način iskanja in določanja mej njunih veljavnosti. Sicer pa si dogajanja ob velikih hitrostih oglejmo po vrsti. 30 Franc Rozman Velike hitrosti in povečanje mase Fiziki so izmerili 1 , da se objektu s povečanjem hitrosti po- veča masa. Masa objekta, katerega hitrost se približa svetlobni hitrosti, naraste preko vseh meja. Objekt, ki ima v mirovanju neko majhno maso (na primer 1 kg), se mu le–ta poveča, ko se začne gibati. Pri hitrostih, ki jih opažamo v vsakodnevnem življenju, na primer ko opazujem vozeči avto ali leteče letalo, so ta povečanja mase majhna. Kadar pa so hitrosti večje, ko se hitrost neke mase začne približevati svetlobni hitrosti, so povečanja mase opazna. Kadar se hitrost nekega predmeta približa svetlobni hitrosti, njegova masa naraste preko vseh meja. Masa 1 kg snovi bi na- raščala in se približala neskončni masi, če bi to maso iz miro- vanja toliko časa pospeševali, da bi se njena hitrost približala svetlobni hitrosti. Majhne mase ni težko pospeševati, težje je pospeševati veliko maso. Kadar masa nekega telesa zaradi velike hitrosti naraste preko vseh meja, take mase nobena, še tako velika sila ne more več pospeševati. Telo svetlobne hitrosti torej ne more niti doseči niti preseči. Povečevanje mase s hitrostjo je izmerjeno, kljub temu pa vredno razmisleka, saj merimo projekcije, ne pa stvarnega dogajanja. Opisano povečevanje mase je precej skrivnostno. Razmiš- ljam, ali je ta pojav možno opazovati še s kakšne druge per- spektive, takšne ki bi mi povečala njegovo razumljivost. 1 J.J. Stachel, General relativity and gravitation (Cambridge–New York, 1987) Fizika in metafizika 31 Povečanje mase so ˘ziki ugotovili na osnovi ˘zikalnih meri- tev. Fizikalne meritve, kot smo ugotavljali v prejšnjem poglavju, merijo in prikazujejo projekcije pojavov. Stvarnega dogajanja ne moremo meriti, vedno merimo le projekcije. Povečanje mase se dogodi torej v projekciji. Če mi uspe odkriti kaj več projekcij, vezanih na povečanje mase, mi mogoče uspe odkriti razloge za povečanje mase, mo- goče celo opisati stvarno dogajanje in dejavnike, ki povzročijo povečanje mase. Gibajoče se telo dva opazovalca lahko vidita zelo različno. Eden opaža velike pospeške takrat, ko drugi z drugega zornega kota ne opaža pospeškov. V nadaljevanju torej iščem nove projekcije, ki se nanašajo na pojav povečanja mase ob velikih hitrostih. Zamislil in ogledal si bom nekaj projekcij hitro gibajoče se rakete. V miselnem poskusu zemljan in vesoljček opazujeta izstrelitev rakete z Zemlje proti vesoljčku. Vesoljček se nahaja na asteroidu, to je velikemu kamnu nekje v vesolju. Asteroid in vesoljček na njem se skoraj s svetlobno hitrostjo oddaljujeta od Zemlje. Yüklə 35,99 Kb. Dostları ilə paylaş:
|