H e r m e n e V t I k a in humanistika II

17

J

EAN

  G

RONDIN

: V

ATTIMOVA

 

LATINIZACIJA

 

HERMENEVTIKE

Da bi lahko odgovorili na to vpra{anje, ne smemo pozabiti, da je Nietzsche pri

Gadamerju odigral druga~no vlogo kot pri Vattimu. V Resnici in metodi Nietz-

scheju ni posve~eno niti eno samo poglavje. Zanj v tem delu sploh ni prostora.

To je v dolo~eni meri razumljivo za hermenevtiko, ki izra{~a iz tradicije Schle-

iermacherja, Diltheya in celo Heideggra, za katerega je poglavitna naloga her-

menevtike razkrivanje resnice, medtem ko naj bi bil Nietzschejev namen res-

nico spodkopati (»resnica je iluzija«). V tem svojem delu je Gadamer od Schle-

iermacherja in Diltheya presko~il k Husserlu in Heideggru, kakor da Nietzsche

ne bi obstajal. Ta izbris je razumljiv, ~e je bil namen Gadamerjeve hermenevtike

upravi~iti (rechtfertigen, auf ihre Legitimation hin befragen itn.) iskanje resnice

v sferi dru`boslovnih ved ter v izkustvu umetnosti in govorice.

Toda ta izklju~itev je za prekanjene interprete, kot je Gianni Vattimo, bolj ali

manj neverodostojna, saj zanj Nietzsche predstavlja odlo~ilni obrat v herme-

nevtiki. Po njegovem lahko univerzalnost hermenevtike razumemo le v lu~i

tistega Nietzscheja, ki je trdil, da dejstev ni, ampak so zgolj interpretacije (Volja

do mo~i, 481. paragraf), ali v lu~i Heideggra, po katerem razumevanje dolo~ata

pri~akovanje in zgodovina biti. V tem smislu lahko trdimo, da je Vattimo bolj

heideggrovski od Gadamerja samega. Vattimov genij, ki so mu prisluhnili {te-

vilni drugi, je ta ni~ejansko-heideggrovski pogled povezal z Gadamerjevim

poudarjanjem predsodkov interpretacije in njegovim vztrajanjem pri jezikovni

naravi razumevanja. Po njihovem naziranju je hermenevtika s poudarjanjem

teh elementov ovrgla idejo objektivne resnice. Kaj takega naj spri~o inter-

pretativne in jezikovne narave izkustva ne bi obstajalo. Zaradi tega je Gianni

Vattimo kon~al pri »nihilisti~nih« konsekvencah, Richard Rorty pa pri ob-

novljeni razli~ici pragmatizma: nekatere interpretacije so koristnej{e ali upo-

rabnej{e od drugih, toda nobena ne more biti per se »bli`e« Resnici. V imenu

tolerance in sporazumevanja moramo sprejeti pluralnost interpretacij. Škodljiva

je le predstava, da obstaja ena sama interpretacija.

Gadamerjevo upiranje nihilisti~ni hermenevtiki lahko razumemo vsaj na dva

na~ina. Nala{~ pravim »upiranje« in ne »zavra~anje«. Gadamer kot do sr`i

spravljiv mislec nobene teorije nikoli ni zavrnil na prvo `ogo. Tu in tam je celo

pozdravil hermenevti~ni relativizem kot hvale`ni protistrup za preve~ pozi-

Tübingen 1986, str. 100. O Gadamerjevi distanci do Nietzscheja glej moj ~lanek Jean Grondin,

»Hans-Georg Gadamer in francosko govore~i svet«, v: Jean Grondin, Von Heidegger zu Gadamer,

Wissenschaftliche Buchgesselschaft, Darmstadt 2003, str. 136–143.

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

17

---

18

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

tivisti~no pojmovanje razumevanja. In vendar je vpri~o radikalnih relativistov

poudarjal, da je tisto, kar sku{amo razumeti, »Sache«, resnica. Prvo razu-

mevanje pojasnjuje, zakaj se je v tolik{ni meri distanciral od Nietzscheja, drugo

pa sloni na tenko~utnosti njegove lastne teze, po kateri je »bit, ki jo lahko

razumemo, govorica«, o ~emer je na dolgo in {iroko pisal Gianni Vattimo.

I. Distanca do Nietzscheja in smisel interpretacije pri Gadamerju: obsta-

jajo samo dejstva »skozi« interpretacijo

»Dejstev ni, so samo interpretacije« je teza, s katero bi se Gadamer v precej{nji

meri lahko strinjal, a z dolo~enim poudarkom, ki se ga pogosto spregleda.

Postmodernisti ta stavek radi uporabljajo za prepre~evanje ali »oslabitev« in-

terpretacije, ki je zavezana resnici: vsaka interpretacija je zgolj en pogled na

svet, obstajajo in celo morajo obstajati pa tudi drugi pogledi. ^etudi Gadamer

priznava zasluge pluralizma, pri tej poanti verjetno ne bi vztrajal. Po mojem bi

Nietzschejev sloviti stavek prej preoblikoval takole: »Obstajajo samo dejstva

skozi interpretacijo/e.« To pomeni, da ni dejstev brez dolo~ene govorice, ki jih

izra`a. Odlo~no pa Gadamer vztraja pri tem, da skozi jezikovno razkrivanje

lu~ sveta ugleda Sache, stvar sama (ali »dejstva«). Njegov model interpretacije

izhaja iz performativnih umetnosti in iz vloge, ki jo v njih igra interpretacija. V

plesu, gledali{ki igri, operi in vseh performativnih umetnostih (ki jih v fran-

co{~ini imenujemo »les arts d’interprétation«) interpretiranje ne pomeni po-

deljevanja smisla ne~emu iz vnanje perspektive, temve~ odigravanje umetnine

same, saj ta zahteva prav tak{no odigravanje. Glasba, ki je ne igramo, ni glasba.

Iz tega izhaja pomembna poanta, da interpretacija ni aktivnost podeljevanja

smisla, ki ga apliciramo na sicer brezsmiselno realnost, temve~ je prej izpo-

stavitev smisla, ki kli~e po izrazu. Izraz je lahko bolj ali manj ustrezen, a o~itno

ga zavezuje tisto, kar je treba izraziti.

Gadamer je tako prepri~an, da ni umetnosti brez interpretacije, toda ta inter-

pretacija ni toliko smisel, ki ga umetnini podeli opazovalec, ki vidi stvari dru-

ga~e od drugega opazovalca, temve~ prej interpretacija, ki produktivno pro-

izvaja smisel tistega, kar je predstavljeno, in celo ustvarja, kot vztraja Gadamer,

njegovo bistvo. To, denimo, velja za sliko kralja ali dogodka (recimo kri`anja).

Lahko bi dejali, da gre za umetnikovo interpretacijo. Toda za Gadamerja umet-

nik in njegov namen v tem procesu niti nista pomembna: umetnina je uspe{na

in »resni~na«, ~e ustvari bistvo ali pristno resni~nost predstavljenega. To seveda

ni izvedljivo brez virtuoznosti slikarja, kiparja, pisca ali glasbenika, vendar je

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

18

---