H e r m e n e V t I k a in humanistika II

8

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

Hermenevtika je ugotovila, da spoznanje ne postane brez-predsodkovno, ~e se

odvra~amo od pred-razumetja in vsega, kar sodi zraven. ^e ignoriramo pred-

imetje, ki je vselej `e dejavno v na{em razumetju, ~e menimo, da ga lahko

zamejimo in postavimo na stran, tedaj nas pred-imetje s svojo mogo~nostjo {e

bolj zanesljivo ujame. Spoznavanje, ki se vdaja iluziji brez-predsodkovnosti,

je naivno in nekriti~no. Ostane su`enj svojega nereflektiranega pred-imetja.

Kriti~no spoznavanje nasprotno dojema, da je njegovo izvr{evanje na neizo-

giben na~in hermenevti~no strukturirano. Posku{a se ovesti svojih predpostavk

v njihovi kontingentnosti. Svojo hermenevti~no situacijo za~ne razumevajo~e

razjasnjevati. Tako na svoj na~in upo{teva sokrati~ni gnothi sauton.

Kriti~no spoznavanje v smislu hermenevti~ne zavesti si nadalje postavi vpra-

{anje, ali je njegovo pred-razumetje ustrezno temu, kar naj bi naredilo do-

stopno; ali fenomene dejansko razklepa in dosega ali pa jih zakriva, poneverja

in zatemnjuje. Kriti~no spoznavanje razvije senzibilnost za to, ali dolo~eno

pred-razumetje posameznika zmore privesti v izvorni odnos do razklenjenega

ali pa ga od tega dejansko oddaljuje. Kadar kriti~no spoznavanje dojame, da je

njegovo pred-razumetje problemati~no, se ozre po alternativah in si prizadeva

najti novo, plodnej{o perspektivo. Ozrlo se bo po zgodovini misli in mentalitet,

~e je v njej mogo~e najti tako perspektivo, ki jo ponavljaje namerava narediti

plodovito. Kjer to ni mogo~e, se bo s pomo~jo kritike zgodovine (»destrukcija«,

»dekonstrukcija«) posku{alo oddaljiti od predpostavk, ki se v njej ponujajo –

in utemeljiti nek popolnoma nov aspekt.

Spoznavajo~a zavest, ki ni ve~ zmo`na naivnosti metodi~nega objektivizma, si

bo najprej posku{ala zagotoviti hermenevti~no situacijo s pomo~jo arheologije

vedenja, oblik vedenja, strukture kategorij in pojmov, spoznavnih modelov in

metod, razlag sveta itd. Ko se dojema v svojem histori~nem poreklu, odkrije,

da je zgodovina duha polna osupljivih odkritij, da pa ta niso postavljena v

ravno, vzpenjajo~o se linijo. Nasprotno, lahko dolgo ~asa ali celo vse do sedaj

niso bila prepoznana v svoji vrednosti, lahko so zasuta, zakrita in pozabljena.

V hermenevti~nem temelje~e spoznanje si bo prizadevalo za `iv odnos do

zgodovine, vseskoz z zavestjo, da so v njej {e neizkori{~eni zakladi. Da je

zgodovina torej »El Dorado« za tiste, ki se ukvarjajo z duhovnimi znanostmi –

ob predpostavki, da svoje zmo`nosti iz~rpajo do skrajnosti.

Rainer Thurnher.pmd

29.6.2006, 11:10

8

---

9

R

AINER

 T

HURNHER

: H

ERMENEVTIKA

 

KOT

 

METODA

 

IZVR

{

EVANJA

Hermenevtika je nadalje vodila do uvida, da razumeti avtorja pomeni razumeti

ga bolje, kot se je razumel sam. Razumeti delo pomeni razumeti ga bolje, kot

ga je razumel njegov avtor. Sprva se je ta zahteva zdela zelo drzna. Kako naj

kdo neko delo razume bolje od avtorja, ki ga je ustvaril? Sicer je to tezo prvi

izrekel mislec, ki je bil vzvi{en nad sumom sanjarjenja o splo{ni sodbi. To je

Immanuel Kant. Prebrati velja trditev iz Kritike ~istega uma.

2

 Kant opozori, da

so lahko interpretu uporabljeni pojmi in njihovo sovisje v dolo~enih okoli{~inah

bolj jasni kot avtorju, ki jih pogosto uporablja nereflektirano in neenotno.

Schleiermacher in Dilthey Kantovo tezo povzameta. Schleiermacher jo razlaga

v smislu, da lahko interpret izpostavi posami~ne momente v zavesti, ki so

avtorja pri njegovemu snovanju neopazno vodile, npr. gramati~na pravila in

obliko skladnje. Dilthey opozori, da ima interpret pregled nad celoto stvaritev,

tako da lahko – druga~e kot avtor – delo vidi v celoti `ivljenjskih in stvaritvenih

sovisij.

Gadamer

3

 temu doda {e nekaj odlo~ilnega in sicer tezo, ki je na prvi pogled

videti paradoksalna: ~asovni odmik ima, kar zadeva razumevanje, produktivno

funkcijo. Gadamer meni, da u~inkovna zgodovina nekega dela – na~in, kako

lahko delo razli~no razumemo glede na razli~ne predpostavke – povzro~i suk-

cesivne mo`nosti njegove razumljivosti (torej vidike njegovega pomena). Kas-

neje rojeni interpret se ozre na to u~inkovno zgodovino in tako delo razume

druga~e, kot bi ga avtor lahko razumel. Tudi vsako enostransko razumetje dela

ali vsako napa~no razumetje ka`eta, kak{ni odzivi nanj so mogo~i. U~inkovna

zgodovina ~love{kih stvaritev spada nelo~ljivo k njihovem smislu. Odkriva

fazete le-teh. Razodeva njihovo mnogoplastnost.

Tako postane jasno, da je predpostavka o delu z le enim pomenom, ki ga dodeli

avtor, prav tako le mit. Tako malo, kot je tisti, ki razumeva – kot smo videli –

avtonomni subjekt, ki nadzoruje svoj temelj, prav tako malo je avtonomni

subjekt avtor. Tudi on je otrok svojega ~asa in se mu odpira, tako kot otrok

svojemu svetu, v veliki meri nereflektirano. Tudi njemu ostajajo mnogi pogoji

ustvarjanja skriti. Kar preko njega prihaja na dan, vselej presega zmo`nost, da

bi le-to lahko jasno dojeli v vseh njegovih potezah. Mnogo ostaja prej sluteno

2

 Immanuel Kant, Kritik der reinen Vernunft, Felix Meiner Verlag, Hamburg 1958, str. 349.

3

 Hans-Georg Gadamer, Wahrheit und Methode, 3. raz{irjena izd., J. C. B. Mohr, Tübingen 1972,

str. 275–290.

Rainer Thurnher.pmd

29.6.2006, 11:10

9

---